in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Stanovanja za duše

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 06:59, 1.11.2013

Danes je dan za obiskovanje grobov naših rajnih – prednikov, ki so se nas dotaknili za časa svojega življenja največkrat preko krvi, ki jo imamo v svojih žilah od njih dano. Zaradi njih smo tukaj in smo v veliki meri podobni njim v razmišljanju, po dejanjih in telesnem izgledu. Bili so pred nami in jih zdaj ni več.

Modno in ‘in’ je še vedno obiskovanje množičnih grobov – tudi naša premierka ni mogla mimo tradicionalnega pohoda in govora, slednji je bil namenjen nam živim in promociji politične oblasti in manj poklonitvi spomina ubogim pobitim param pod zemljo. Nekoč smo ljubljanski osnovnošolci organizirano romali na partizanska grobišča, danes je zaradi politike drugače.

V svetu so običaji obiskovanja domovanj umrlih različni, običaji se spreminjajo tudi v Sloveniji, na vseh nivojih postajamo multikulturne družbe, države manj opredelujejo narodi in bolj politične oblasti, ki države definirajo v odnosih do drugih držav. Prav potiho in zlagoma narodne značilnosti tonejo v onostranstvo, morda k dušam naših pokojnih.

In v dušah je stična točka med živimi in umrlimi, noben narod ne zanika obstoja duš. Duše mrtvih še naprej živijo, le niso več s tega sveta, ampak z onostranskega. Vzporedni človeški svet grade na drugi strani naprej, udobno lebdijo tam preko in nas včasih obiščejo v spominu, v sanjah, v fatamorgani ter se staknejo za trenutek z našimi dušami s tega sveta.

Etimologija besede ‘duša’ je izpeljanka z dahom in zrakom kot življenjskim načelom. Simbolične predstavitve duše so prav tako številne kot verovanja vanjo. Pri starih Egipčanih predstavlja ‘ibis s perjanico’ nesmrtno načelo nebeške narave, hkrati sijoče in mogočno, skupno bogovom in ljudem.

Pri Majih je treba položiti pokojnika na hrbet, da bi mu duša lahko prosto odšla skozi usta, da bi jo Bog ‘izdihnil’ proti drugemu svetu. Pri kanadskih indijanskih lovcihNaskapih je duša senca, iskra ali plamenček, ki gori skozi usta. Pri Delawarih prebiva v srcu in ji pravijo podoba, odsev, vidni pojav brez telesne materije. Med južnoameriškimi Indijanci pogosto ena beseda izraža dušo, senco in podobo ali srce in utrip. Med Indijanci je razširjeno verovanje, da je spanec (in tudi katalepsija ali trans) posledica začasne izgube duše.

Za Bantujce in Kasaje se tudi duša loči od telesa med spanjem. Med potovanji ji duše umrlih, s katerimi se pogovarja, izročijo sanje in z njimi se vrne s spečemu.

Za sibirska ljudstva imajo tako ljudje kot živali eno ali več duš, pogosto so povezane s senco bitij, ki jih animirajo.

Pri Eskimih imajo duše in dušice stalno in skrivnostno vlogo v vsem življenju in v pogrebnih obredih. Duša odhaja skozi usta spečega ali popotnega in se ponavadi realizira v obliki kakšne žuželke, največkrat metulja.

Nesmrtnost duše je bil eden temeljnih naukov, ki so jih širili galski in irski druidi. Po smrti gredo pokojniki v onstranstvo in njihovo življenje je potem podobno tistemu, ki so ga živeli na tem svetu.

Izpustiti dušo – izdihniti – pomeni umreti. Mistični smisel duše se je razvil v krščanskem izročilu. Duhovna raven, ki jo dosežejo mistiki, nima nič skupnega s psihologijo, kajti njihovo dušo animira Sveti Duh. Edinole duhovnega človeka žene Sveti Duh.

Po čarovniškem izročilu človek lahko proda dušo Hudiču, da bi v zameno dobil tisto, kar si želi na tem svetu. Nemška legenda pravi, da človek, ki je prodal dušo, nima več sence. Morda gre za verovanje v dve duši ali pa za simboliko dejstva, da je tak človek izgubil ves svoj obstoj.

Skratka, tako različne koncepcije duše in duš se izražajo v umetniških delih, legendah, tradicionalnih podobah, ki so tudi simboli nevidnih realnosti, delujočih v človeku. Izražajo vsebino človeških intuicij o življenjskem načelu, ki ne le povezuje del materije in duha, marveč ju združuje v eno in isto snov. Tudi v onostranstvu.

Naše duše so potemtakem, če zgrnemo pričevanja vseh narodov sveta, večne. Večnost simbolizira tisto, kar nima časovne omejitve, eksistenca brez konca. Sveti Bonaventura pravi, da preprostost in nevidnost, ki sta svetova središča, pripadata večnosti. Dante namiguje na točko, v kateri so vsi časi navzoči. Večnosti se ponavadi pridruži še predstava o blaženosti.

Človeška življenja so krhka in jalova je slava zemeljskega življenja. Stanovanja duš so naša življenja.

  • Share/Bookmark

Zeleno, ljudem v dar

Zapisano pod: Narava Tagi: , — pohajalka ob 12:18, 17.01.2013

Naravni viri – sončna energija (rastline in klorofil, ljudje in življenje).

Če si zamislimo celoten vek našega sveta kot bi trajalo vse skupaj eno leto, predpostavimo veliki pok na 1. januar in pojav prvih ljudi v kvartarju na 31. december istega leta – se je fotosinteza udejanila 12. novembra, tudi istega leta. V takem vesoljskem koledarju traja ena sekunda 500 let.

V novembru (ko se je pojavil klorofil) je ponavadi že kar zima, čeprav se tolažimo z jesenjo in se veselimo vsakega dne indijanskega poletja. Zima je povezana s snegom, ki vse prekrije, kar je grdega in omogoči počitek naši zemljici, da se znova prebudi konec zime v vsej svoji rodnosti. A nikakor tega ne more storiti kar sama, ampak za to potrebuje sončno energijo, svetlobo sonca, ki je eden manj opevanih naravnih virov. Sončni žarki, pa toplota, pa upanje in vse to že navežemo na sonce, a da bi se zavedali ob skledi zelene solate, da nam jo je še v največji meri dalo sonce z našega vrta na njivo, tega pa se ne spominjamo često.

Kemijsko gre takole: fotosinteza je asimilacija CO2 s pomočjo svetlobne energije, ki poteka v zelenih rastlinah; organske snovi pri tem so hrana za živa bitja.

Sonce je veliko in svetlo in zelo žareče, ima neskončne količine energije – ups … nima! Je zgolj eden od naravnih virov, ki nam še kako prav pride, še več, je nujen za človeka, še najbolj zaradi svetlobne energije. Le na prvo žogo se morda zdi, da imamo preskrbo s sončno energijo do neskončnosti brezplačno zakupljeno. Udobno varna je misel, da lahko tudi pridelek in divje rastline na Zemlji rastejo v neskončnost.

Znanstveniki so žal že pred desetletji ugotovili, da te zgoraj imenovane neskončnosti ni. V resnici ne le zato, ker rastline slabo rastejo v arktičnih predelih sveta, tudi v puščavah ne rastejo ravno na polno, če ne poskrbimo za vodo in toploto. Količina sončne energije, ki jo porabljajo rastline na nekki površini zemlji, je odvisna od temperature in količine padavin.
Za globalno segrevanje napovedujejo v pol stoletja ali morda že prej, da bo doseglo Celzijevo stopinjo ali več. Ker tako hitro napredujemo po tej neobnovljivi poti, se bodo svetovni okoljski problemi razrešili tako ali drugače še za časa življenja današnjih otrok.

Ob vsaki dani temperaturi in ob vsaki dani količini padavin, je rast rastlin ob sončni svetlobi, ki pada na neko dano površino zemlje, omejena z geometrijo in biokemijo rastlin. To drži tudi v primeru, če rastline srkajo sončno svetlobo tako učinkovito, da niti en sam sončni foton ne doseže tal.

V osemdesetih so izvedli izračun fotosintetične zgornje meje, ta pa je pokazal, da so ljudje že takrat porabljali za pridelek, nasade dreves ali parke ter tudi preusmerili ali potratili na betonskih cestah in stavbah približno polovico Zemljine fotosintetične zmogljivosti.

Pri takšni stopnji rasti svetovnega prebivalstva, kot jo pač imamo in takšno pričakujemo tudi v prihodnosti, pa še z ozirom na vpliv človeških populacij na okolje, kar je danes približno sedem milijard ljudi, bomo do sredine tega stoletja uporabljali večino svetovne fotosintetične zmogljivosti, zato je bo ostal le manjši del za spodbujanje naravnega rastlinja, recimo gozdov.

To pa pomeni, da smo že tudi izkoriščanje sonca kot naravnega vira prignali tik do skrajne meje. Človeštvo oz. cifra le-tega samo po sebi še ne predstavlja problema, ko bi bilo recimo zapakirano v lep celofan in zamrznjeno, bi ne jedlo, niti dihalo, ne bi presnavljalo, sploh pa ne bi povzročalo nobenih okoljskih problemov. Največji problem je povečanje skupnega vpliva ljudi na okolje, ki je rezultat višanja življenjskega standarda v tretjem svetu, preseljevanje iz tretjega sveta v razvite države in prevzemanje njihovega življenjskega sloga. Mi smo tam in tam …

O fotosintezi po osnovni šoli res ne govorimo dosti, tudi pišemo ne, pa vendar je osnovni pogoj za obstoj življenja. V bistvu gre za asimilacijo, spreminjanje hranilnih snovi v sestavine, ki jih nek organizem lahko uporabi za svoj obstoj. Asimilacija ogljikovega dioksida s pomočjo sončne svetlobne energije je kompliciran kemijski proces, vezan na zelene rastline. Te pretvarjajo svetlobno energijo v kemično.

Izhodni substanci, tvarini, snovi, sta ogljikov dioksid in voda. Iz teh dveh po mnogih vmesnih stopnjah nastane z energijo bogata glukoza, grozdni sladkor. Klorofil v kloroplastih služi kot pretvornik energije. Svetlobna energija je potrebna tudi za cepitev vode, fotolizo. Pri tem nastaneta energetsko bogati substanci, v naslednji fazi pride do redukcije ogljikovega dioksida v ogljikov hidrat. Org. substance, ki nastanejo pri fotosintezi, so glavna prehrambna sestavina za vsa živa bitja in osnovni pogoj za življenje.

Še bolj preprosto je fotosinteza izraba svetlobne energije skupaj s klorofilom za tvorbo ogljikovih hidratov in kisika iz ogljikovega dioksida in vode.

Sončno sevanje je elektromagnetno valovanje (ja, to so romantični sončni žarki), v višini zgornje meje atmosfere je padajoča sevalna energija solarna konstanta. Zaradi oslabitve sevanja pri prehodu skozi različne snovi, odbijanja in razprševanja sončnega sevanja pride na zemeljsko površino veliko manjša količina energije. Od vse sončne energije, ki prispe do zemlje, se najprej približno polovica odbije od oblakov, 15 % je odbijejo tla, dobrih 5 % pa je tla vsrkajo. Od ostanka, slabih 30 %, je dobi morsko rastlinstvo 1,7 % in 0,2 % rastlinstvo na kopnem, preostanek se porablja za uparjanje vode in njeno dvigovanje v ozračje.

  • Share/Bookmark

Davno nekoč čas ni obstajal

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 17:27, 27.12.2012

Davno nekoč, ko čas še ni obstajal, je vso zemljo prekrivala slana voda. Ta se je zlagoma umaknila proti severu in vse odtlej je morje ostalo tam.

Zemlja je bila gola in ploska in na nebu še ni bilo ne sonca, ne meseca, ne zvezd. Prav počasi so se pod zemljo prebudili večni predniki in začeli tavati po površju. Spali so pod milim nebom in lovili, živeli, prepevali pesmi in sanjali.

Postopoma se je pod njihovimi stopinjami izoblikovala pokrajina, vsak dogodek je vanjo vtisnil svoj pečat – dolino, mlako, goro ali skalo nenavadne oblike. Vsak pečat ima svojo zgodbo. To so zgodbe o Času sanj. Sleherno njihovo dejanje je v pokrajini pustilo sled. Prostor in čas segata kot tanek fluid v naše duše, v našo notranjost. Zato ima danes mišljenje upravičeno v organskem toku prostora in časa prvo mesto.

Za zrncem materije, za zrnom življenja, se je oblikovalo še zrno mišljenja. V globinah časov, na kraju, kjer se je spočelo učlovečenje, se je tipajoče prebil človek in ohranil v boju za obstanek. Človeka ni mogoče ‘odkriti’ v njegovih zametkih, ampak šele v njegovi zrelosti, kot velja za posameznika, individualni embrio, prav tako velja za človeštvo kot celoto. Ne preostane nam drugega, kot da se sprijaznimo z mislijo, da je bil nastanek razuma v svojih začetkih prav tako malo očiten, kot je na stopnji razvoja posameznega bitja še danes pri vsakem novorojenčku.

Obstoj naše vrste, prve faze človeške evolucije so omejene na Afriko. Človeška zgodovina traja približno sedem milijonov let. V literaturi se najdejo ocene od pet do devet milijonov let, kar kaže, da je zgodovina en velik skupek različnih domnev. A vendar, pred sedmimi milijoni let naj bi se populacija velikih afriških opic razcepila na več ločenih populacij, iz teh pa so izšli današnja gorila, šimpanz in človek. Naši najbližji sorodniki so torej tri preživele vrste velike opice: gorila, navadni šimpanz in pritlikavi šimpanz.

Iz fosilov učenjaki sklepajo, da je človeška evolucijska linija dosegla pokončno držo pred približno štirimi milijoni let, milijon in pol let kasneje se je začela večati telesna velikost in sorazmerna velikost možganov.

Nešteti stripi prikazujejo praevrazijce – neandertalce kot jamske, opicam podobne suroveže, a imeli so večje možgane kot jih imamo mi, pokopavali so svoje mrtve in skrbeli za bolne.

Kromanjonci so bili nedvomno biološko in vedenjsko sodobnejši ljudje, saj so znali uporabljati materiale in orodja kompleksneje, iz več delov, ostanki njihovih hiš in šivane obleke pa pričajo o sposobnosti preživetja v hladnih podnebjih, ostanki nakita in skrbno zakopanih trupel pa kažejo na revolucionaren estetski in duhovni razvoj.

Najbolj prepričljivi dokazi za krajevno omejen izvor sodobnih ljudi (ki mu je nato sledilo širjenje in izpodrivanje drugih vrst ljudi), se zdijo v Evropi. Kromanjonci so prišli v Evropo pred približno 40.000 leti in v nekaj tisoč letih so neandertalci, ki so kot edini naseljenci Evrope tukaj živeli več sto tisoč let, popolnoma izginili. Sklepati je, da so kromanjonci s pomočjo svoje naprednejše tehnologije in jezikovnimi veščinami na nek način okužili, pobili ali pregnali neandertalce in za seboj niso pustili nobenih sledi križanja med njimi in neandertalci.

Danes najstarejši nesporni dokazi za prisotnost ljudi v Evropi (to smo mi!) izhajajo izpred približno pol milijona let, torej je naše evropejstvo relativno mlado. Pred šest tisoč leti je v Sredozemlju klilo in se oblikovalo tisto človeštvo, ki je danes nosilec zahodne kulture.

Nastajajo, rastejo in izginjajo rase, narodi in kulture. V neolitiku so se javljale težnje k organizaciji, pet velikih žarišč civilizacij je nastalo – Maji v Ameriki (njihova kultura je ugasnila baje zaradi izolacije), polinezijske civilizacije so žarele zaradi raztresenosti preveč v prazno, azijsko in severnoafriško žarišče pa sta imela približno enake možnosti. Kitajska ni kazala volje do novosti (še v 19. st. so bili na višini kamene kulture), Indija se je izgubila v metafiziki in religioznosti, zaradi odtrganosti od vsega zemeljskega je bila nesposobna obdelati zemljo.

Ob Evfratu in Tigrisu, ob Nilu in Sredozemlju – tam se je znal človeški razum spoprijazniti z dejstvi in religija z dejanji. Duhovni lik so vtisnili Evropi Mezopotamija, Egipt, helenski svet in pozneje Rim in čez vse to tudi judovsko krščanski kvas.
Dejansko se v tem trenutku nahajamo na prelomu zgodovine. Gospodarstvo se je spremenilo, dinamiziralo, posest je postala nekaj tekočega in neosebnega, spremembe v industriji so velikanske, saj je bil do 18. st. ogenj (kljub vsemu napredku) edina kemična energija, ki so jo poznali. In še vedno smo pri mehanski energiji – strojno povečani sili mišic. S spremembo v družbi zaradi francoske revolucije so se zgodile mase ljudstva, vstopamo v dobo velikih kolektivov. Če pogledamo torej v ne tako daljno preteklost, malo naprej od kamene dobe v zgodovinsko obdobje odkritij od 15. do 17. stoletja (takrat so Evropejci jadrali proti Novemu Svetu), smo šele razpeli krila oz. dvignili sidro.

Ko življenje kot enkratni pojav odluščimo od cele množice periodičnih, manj važnih dogodkov na Zemlji, nam to spoznanje daje smisel za boljše razlikovanje vrednot v svetovnem pogledu. Življenje se izkaže za enega glavnih parametrov razvoja zemeljske oble.
.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |