in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Davno nekoč čas ni obstajal

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 17:27, 27.12.2012

Davno nekoč, ko čas še ni obstajal, je vso zemljo prekrivala slana voda. Ta se je zlagoma umaknila proti severu in vse odtlej je morje ostalo tam.

Zemlja je bila gola in ploska in na nebu še ni bilo ne sonca, ne meseca, ne zvezd. Prav počasi so se pod zemljo prebudili večni predniki in začeli tavati po površju. Spali so pod milim nebom in lovili, živeli, prepevali pesmi in sanjali.

Postopoma se je pod njihovimi stopinjami izoblikovala pokrajina, vsak dogodek je vanjo vtisnil svoj pečat – dolino, mlako, goro ali skalo nenavadne oblike. Vsak pečat ima svojo zgodbo. To so zgodbe o Času sanj. Sleherno njihovo dejanje je v pokrajini pustilo sled. Prostor in čas segata kot tanek fluid v naše duše, v našo notranjost. Zato ima danes mišljenje upravičeno v organskem toku prostora in časa prvo mesto.

Za zrncem materije, za zrnom življenja, se je oblikovalo še zrno mišljenja. V globinah časov, na kraju, kjer se je spočelo učlovečenje, se je tipajoče prebil človek in ohranil v boju za obstanek. Človeka ni mogoče ‘odkriti’ v njegovih zametkih, ampak šele v njegovi zrelosti, kot velja za posameznika, individualni embrio, prav tako velja za človeštvo kot celoto. Ne preostane nam drugega, kot da se sprijaznimo z mislijo, da je bil nastanek razuma v svojih začetkih prav tako malo očiten, kot je na stopnji razvoja posameznega bitja še danes pri vsakem novorojenčku.

Obstoj naše vrste, prve faze človeške evolucije so omejene na Afriko. Človeška zgodovina traja približno sedem milijonov let. V literaturi se najdejo ocene od pet do devet milijonov let, kar kaže, da je zgodovina en velik skupek različnih domnev. A vendar, pred sedmimi milijoni let naj bi se populacija velikih afriških opic razcepila na več ločenih populacij, iz teh pa so izšli današnja gorila, šimpanz in človek. Naši najbližji sorodniki so torej tri preživele vrste velike opice: gorila, navadni šimpanz in pritlikavi šimpanz.

Iz fosilov učenjaki sklepajo, da je človeška evolucijska linija dosegla pokončno držo pred približno štirimi milijoni let, milijon in pol let kasneje se je začela večati telesna velikost in sorazmerna velikost možganov.

Nešteti stripi prikazujejo praevrazijce – neandertalce kot jamske, opicam podobne suroveže, a imeli so večje možgane kot jih imamo mi, pokopavali so svoje mrtve in skrbeli za bolne.

Kromanjonci so bili nedvomno biološko in vedenjsko sodobnejši ljudje, saj so znali uporabljati materiale in orodja kompleksneje, iz več delov, ostanki njihovih hiš in šivane obleke pa pričajo o sposobnosti preživetja v hladnih podnebjih, ostanki nakita in skrbno zakopanih trupel pa kažejo na revolucionaren estetski in duhovni razvoj.

Najbolj prepričljivi dokazi za krajevno omejen izvor sodobnih ljudi (ki mu je nato sledilo širjenje in izpodrivanje drugih vrst ljudi), se zdijo v Evropi. Kromanjonci so prišli v Evropo pred približno 40.000 leti in v nekaj tisoč letih so neandertalci, ki so kot edini naseljenci Evrope tukaj živeli več sto tisoč let, popolnoma izginili. Sklepati je, da so kromanjonci s pomočjo svoje naprednejše tehnologije in jezikovnimi veščinami na nek način okužili, pobili ali pregnali neandertalce in za seboj niso pustili nobenih sledi križanja med njimi in neandertalci.

Danes najstarejši nesporni dokazi za prisotnost ljudi v Evropi (to smo mi!) izhajajo izpred približno pol milijona let, torej je naše evropejstvo relativno mlado. Pred šest tisoč leti je v Sredozemlju klilo in se oblikovalo tisto človeštvo, ki je danes nosilec zahodne kulture.

Nastajajo, rastejo in izginjajo rase, narodi in kulture. V neolitiku so se javljale težnje k organizaciji, pet velikih žarišč civilizacij je nastalo – Maji v Ameriki (njihova kultura je ugasnila baje zaradi izolacije), polinezijske civilizacije so žarele zaradi raztresenosti preveč v prazno, azijsko in severnoafriško žarišče pa sta imela približno enake možnosti. Kitajska ni kazala volje do novosti (še v 19. st. so bili na višini kamene kulture), Indija se je izgubila v metafiziki in religioznosti, zaradi odtrganosti od vsega zemeljskega je bila nesposobna obdelati zemljo.

Ob Evfratu in Tigrisu, ob Nilu in Sredozemlju – tam se je znal človeški razum spoprijazniti z dejstvi in religija z dejanji. Duhovni lik so vtisnili Evropi Mezopotamija, Egipt, helenski svet in pozneje Rim in čez vse to tudi judovsko krščanski kvas.
Dejansko se v tem trenutku nahajamo na prelomu zgodovine. Gospodarstvo se je spremenilo, dinamiziralo, posest je postala nekaj tekočega in neosebnega, spremembe v industriji so velikanske, saj je bil do 18. st. ogenj (kljub vsemu napredku) edina kemična energija, ki so jo poznali. In še vedno smo pri mehanski energiji – strojno povečani sili mišic. S spremembo v družbi zaradi francoske revolucije so se zgodile mase ljudstva, vstopamo v dobo velikih kolektivov. Če pogledamo torej v ne tako daljno preteklost, malo naprej od kamene dobe v zgodovinsko obdobje odkritij od 15. do 17. stoletja (takrat so Evropejci jadrali proti Novemu Svetu), smo šele razpeli krila oz. dvignili sidro.

Ko življenje kot enkratni pojav odluščimo od cele množice periodičnih, manj važnih dogodkov na Zemlji, nam to spoznanje daje smisel za boljše razlikovanje vrednot v svetovnem pogledu. Življenje se izkaže za enega glavnih parametrov razvoja zemeljske oble.
.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |