in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Ljubljena ženska, ljubljeni moški

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 16:59, 7.03.2013

in 8. marec, dan žena.

V Dubaju bodo gradili Tadž Arabia, repliko Tadž Mahala in z njo se bo to mesto spremenilo v poročno destinacijo. Tadž Mahal pač že od nekdaj privlači ljudi, ki si želijo nekaj čustvenega, strastnega in čutnega, tako smo pač narejeni ljudi, ženske in moški. Želimo si biti ljubljeni, želimo si krajev, ki simbolizirajo veliko ljubezen. Ampak Tadž Mahal počasi propada.

Ljudje verjamemo, da je poroka velik praznik, ki ga je treba oznaniti in slaviti. Nekoč je veljalo, da je bila poroka enkraten življenjski dogodek, danes se poroke v različnih oblikah pojavljajo od nič, do različnih variacij koruze oz. partnerstev, preko različnih registracij in slednjič do čisto zaresnih porok, kjer se dalj časa na veliki dogodek pripravljata obe strani rodbine, nevestina in ženinova. Ampak garancije ne da nobena varianta, v vsakem primeru pa velja za brezčasnost biti ljubljena ženska ob ljubljenem moškem.

Nekoč davno sta živela Mumtaz Mahal, spravim imenom Arjumand Banu Begum in šah Jahan, peti vladar Mogulov. Njuna zgodba se je zgodila pred dobrimi 350 leti, v 16. in 17. stoletju v Indiji. Šah je imel ženske zelo rad, saj jih je imel v svojem haremu najmanj pet tisoč, njegovemu srcu pa naj bi bila najbližja edina Mumtaz Mahal, njegova edina ljubljena ženska.

Imela sta vsaj štirinajst otrok, viri si niso edini, a doletela jo je velika čast, da je pri porodu zadnjega otroka umrla pri starosti 38 let. Postala je mučenica šer preden se je postarala, kar je po islamski tradiciji čast, ki doleti vsako žensko, ki umre ob rojstvu otroka. Položili so jo v zemljo, potem pa po šestih mesecih v nasprotju z islamom izkopali in v zlati krsti prenesli na obrežje reke Jumama.

Šahova bolečina ob izgubi ljubljene ženske je bila menda neopisljiva, z njegovega obraza je izginila barva mladosti, njegova podoba ni več cvetela, tako je poskusil z opisom pesnik. Odločil se je v ženin spomin postaviti veličasten mavzolej, ki bo za vekomaj ohranjal spomin nanjo. Baje se ni nikoli več poročil, pa tudi do njunih otrok je bil prijazen, kot je obljubil svoji ženi pred njeno smrtjo.

Obljubil ji je tudi, da bo obiskoval njen grob vsako leto ob obletnici smrti, tega pa ni mogel izpolniti, saj je bil zadnjih osem let svojega življenja ujetnik lastnega sina. Baje mora biti svet za grob ženske, ki umre pri porodu, pravično pridobljen, zato je odkupljeno zemljo poplačal s štirimi parcelami.

Tadž Mahal je sestavljen iz mavzoleja, dveh enakih zgradb, ki ga gledata vsaka s svoje strani, štirih minaretov in vrtov. Spomenik je gradilo 20.000 delavcev iz belega marmorja dobri dve desetletji. V luknje v marmorju so vstavili dragulje, notranjost so krasili umetniki iz vsega sveta. Posebnost mavzoleja je v spreminjanju barv, zjutraj je roza, zvečer je bel, v meseči pa je zlat. Tako se zdi, kot bi imel Tadž svojo duhovno dimenzijo, obenem pa s tem simbolizira spreminjajočo se lepoto. Izkazuje izjemno poznavanje dizajna in dovršen občutek lepote, skupaj s pripadajočima zgradbama in vrtovi združuje najlepše iz azijske, indijske, hindujske, islamske, perzijske in evropske arhitekturne tradicije.

Pet let potem, ko je bil Tadž končan, je šahov sin Aurangzeb v vojni za prestol premagal svojega očeta in ga zaprl v klet, po njegovi smrti pa je sine svojega preminulega ata pokopal v Tadž Mahalu. Prej so mu še opekli stopala in opazovali, če je resnično mrtev, za vsak slučaj pa so mu še odprli lobanjo. Šah je menda želel biti pokopan v črnem mavzoleju nasproti Tadž Mahala, ki bi moral biti še mogočnejši in razkošnejši od tistega, ki ga je namenil ženi.

Mnogi pa vsega opisanega ne verjamejo, trdijo, da šah Jahan ni nikoli gradil Tadž Mahala in si je le nasilno prisvojil tempelj boga Šive, brez namena, da bi bil mavzolej za njegovo ženo. V mogulskih dvornih dokumentih in kronikah se ime Tadž Mahal ni pojavilo niti enkrat, so pa evropski obiskovalci iz tistega časa poročali o imenu Tadž-e-Mahal, ki se sklada s starim sanskrtskim imenom Tadž-o-Mahalaja. To pa naj bi kazalo na Šivov tempelj, ne pa na šahovo ženo, ker ji menda niti ni bilo ime Mumtaz Mahal, temveč Mumtah-ul-Zamani.

V spisih maharadže Jaipura so menda odkrili dva ukaza šaha Jahana iz let 1633, s katerima je zase zahteval kompleks zgradb, ki so danes znane pod imenom Tadž Mahal. Tudi datumi nabave marmorja se ne ujemajo z uradno zgodbo. Šah naj bi zavezel tempelj, ki je bil izropan že v preteklosti, iz njega pobral dragocenosti, ki so še bile tam, kipa boga Šive naj bi odstranil in mesti, na katerih sta stala, naj bi prikril s praznima grobnicama. Mavzolej je okrasil z vgraviranimi besedami iz Korana, nato naj bi zazidal šest nadstropij od sedmih in zapečatil tudi niz soban.

Američani so menda testirali delček lesenih vrat, ki bodijo na obrežje in odkrili, da so za tristo let starejša od Jahana. Dvomijo tudi o mešanju arhitekturnih stilov, ampak napeljujejo na stil hindujskega templja. Tudi štirje minareti naj bi sploh ne bili minareti, ker se ne držijo zgradbe, temveč naj bi bili hindujski stolpi, ki so vedno stali nekoliko oddaljeni. Primerjav je še dosti, ki govore v prid hindujskemu templju, od rastlinja, drevja, lokacije ob rečnem obrežju, kupola naj bi bila preveč akustična za grobnico. Najprepričljivejši razlog za tempelj proti mavzoleju pa je islamska tradicija, ki je strogo prepovedovala obeleževanje grobov.

Marmor, izraz ljubezni, močnejše od časa, počasi razpada, bližnje emisije žveplovega dioksida iz oljne rafinerije povzročajo kisli dež, ta pa razjeda kamen. Reka Jumana je umazana, razkroj smeti pa proizvaja metan, ki tudi škodi marmorju. Medtem ko Tadž Mahal prikazuje bogastvo in razkošje nekdanjih dni, pred njegovimi vrati poležavajo potepuški psi, na njegovem obrežju pa se razkrajajo trupelca otrok revnih staršev.

Nenavadna je misel, ki vzbuja veliko ironije, da v Indiji z živimi ženskami ravnajo kakor z živino, mrtvo pa častijo kot mučenico. Slavijo Tadž Mahal, v katerem je pokopana, ki da simbolizira čisto ljubezen in odsev čistega duha. Vendar, prva je resnična ljubezen. Ljubljena si želi biti tudi danes vsaka ženska in vsak moški želi biti ljubljen. Primerno zavedanje ob praznovanju dneva žena, ki je mednarodni praznik, praznovanje ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk, ker je tako, da je prvinsko pa le najpomembnejša ljubezen. Vse drugo lahko počaka.

  • Share/Bookmark

Spolnost, slovenska

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 07:42, 31.01.2013

Starejša ko sem, bolj se moram strinjati z delitvijo po spolu, ker je tako potrebno in tako ogledano. Ženske in moški si pač nismo enaki in nikoli ne bomo. Razlike so biološke, pa tudi psihološke, v dušah smo ženske drugačne od moških. Nimam v mislih spolnih skrajnosti, ampak razmišljam v sivih odtenkih vsakdanjega življenja, ko se v trenutku pokaže potreba po spontanem ženskem odzivu, v drugem trenutku potreba po spontanem in naravnem moškem odzivu.

Neprestano nas življenje sili v stroje, multipraktike, pa vendar ni nobene potrebe, da bi vsi vse počeli. Nekaj naravne spolne delitve pač vedno bo in dostikrat razmišljam o spolni delitvi v večgeneracijskih zadevah. Starejše ženske v penziji kar samodejno prevzemajo klasične ženske vloge, četudi so se sicer prej uspele izviti iz spolnega primeža. Življenjske spremembe so nas prignale v situacije, ko moramo storiti nekaj, kar nam ne leži, a okoliščine terjajo odzivnost in delujemo vsaj v polni življenjski dobi dvospolno.

Ko bi vsi bili radi uspešni na vseh področjih, posegamo ženske v moške resorje, moški pa posledično vskočijo na prazna mesta v ženskih resorjih in obratno. Do tukaj gre, je fino. Zaplete se, če se recimo skupaj najdeta moški, ki je uspešen v karieri in je vanjo že veliko vložil, pa ženska, ki je tudi uspešna v karieri, pa bi ji bilo žal zanemariti ves čas in denar, napore, ki jih je morala vložiti. Lahko sta uspešna oba še naprej, v karieri, a verjetneje se bosta odločila za psa ali več psov, namesto otrok(a). Ker vesta, po koliko je denar, izračunata, da je sprehajanje psov po dostopnejši ceni, kot znesejo stroški za tujo roko pri otrocih.

V poslovnem svetu se ženske še vedno srečujemo s seksizmom na eni strani in prepričanjem, da naj bi bila ženska predvsem mati in naj bi skrbela za družinsko ‘ognjišče’. Na trgu dela se sicer po malem uveljavljajo ženske kvote, a zaradi tega ženskam ni laže, ker so kvote navsezadnje prisila na svet moških. Obstaja v teh zadevah pa pravica, ki se ji reče očetovski dopust in vzame si jo dobrih 70 % vseh očetov pri nas v zadnjem času. Moški se še danes težko sprijazni z ženinim višjim položajem, višjimi dohodki, ker jih v njihovi moški duši ogroža ženina popolna finančna neodvisnost in jih spravlja v podrejen položaj. Po koncu očetovskega dopusta si vzamejo dopust ali morda celo oddidejo.

Torej smo v dušah še kar ostali enaki, ženske smo ženske, moški so moški v vsakdanjem življenju. Poskusimo se v obeh vlogah in mnogi med nami odnehajo in zaživijo polno življenje v svojem spolu. Kar ne bi smelo biti narobe, kaj? Zakaj ne bi šteli uspešno mamo za karierni uspeh? Saj tudi danes spremlja uspešno žensko tihi očitek, da je slaba mama, če je uspešna v poslovnem svetu.

Družina je še danes prostor, kamor se umaknemo pred problemi in se zatečemo po pomoč. Otroci in odrasli jo še vedno tako doživljamo in prav je tako. Ne moremo biti neprestano zgolj uspešni multipraktiki, ampak potrebujemo tudi človeško ramo in prostor, kjer se lahko odkrito pokažemo tudi v svojih stiskah in težavah. Če to imamo, se laže spoprijemamo z življenjskimi izzivi.

Doživljamo pluralizacijo družinskih oblik, a redko si obliko svoje družine načrtujemo in izberemo sami, življenje nas postavi v položaje, in si domišljamo, da je izbira naša. Moški realizirajo pojav tako rečenega novega očetovstva tako, da se vključujejo v vzgojo in skrb za otroke in postopoma prevzemajo tudi nekatera gospodinjska dela. Žal večinoma delujejo le kot pomočniki žensk, delo doma pa še vedno ni simetrično porazdeljeno, odgovornost pa tudi ne.

Moški večinoma sesajo prah, se igrajo z otroki, opravljajo dela, ki niso časovno vezana ali delujejo sproščujoče. Kuhajo, ko jim zapaše, in takrat naredijo v kuhinji čudež, pomivanje posode in kuhinjske oprave pa … No, ja, še vedno je rutina kuhanja in pomivanja v ženskem resorju. Ženska poleg službe opravi večino rutinskega in nujnega dela in je običajno dvakrat ali trikrat bolj obremenjena od svojega moškega.

Zaposlenost pač ne vpliva le na ekonomsko stanje, ampak pomeni tudi družbeni ugled in moč. Tega se zavedamo ženske vedno bolj. Med stotimi najuspešnejšimi slovenskimi podjetji je deset let nazaj vodstvene direktorske položaje zasedalo 99 moških in le 3 direktorice. Ženska je še vedno v položaju, ko se mora dokazovati dopoldne v službi in popoldne doma in raziskave potrjujejo, da raven stresnega hormona pri moških doma upade, ženskam pa ne, ker še vedno žive pritiskom odgovornosti do družinskih obveznosti.

Tudi ženske bi si rade po moško odpočile in sprostile, a niso le družbeni pritiski in pričakovanja tisto, kar nas pri tem onemogoča. V duši smo drugačne.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |