in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Evropa za vsakdanjo rabo

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 07:07, 16.03.2013

Medtem ko Bratuškova doma utira premiersko pot sebi in uvaja svoje ministre, Janša modro kima Evropejcem. Tekoče posle imamo lepo urejene in delo porazdeljeno med odhajajočim in prihajajočo predsednico vlade, vmesni čas in stvarnost resničnega slovenskega prostora rišeta obe aktualni koaliciji. Vse teče skoraj gladko, celo kadrovanja se še ne ustavljajo.

Evropa se prav tako otepa s protikriznimi strategijami kot to počnemo vsakodnevno pri nas, ne glede na zaporedje slovenske vlade in njene kompetence. Na pričakovano dogajanje ni mogoče gledati z optimizmom, kljub tovrstnim zmernim napovedim v svetu. Bijemo bitke na vseh ravneh.

Nič konkretno boljšega od zategovanja pasu ni še izumljeno na evropskem prostoru, vsi predlogi so le simbolični popravki zategovalne strategije. Razlike med nami in Evropo so le v naboru sovražnikov, s katerimi je mogoče vojevati bitke namesto ukvarjanja z lastnimi problemi doma. Vedno je laže drugim soliti pamet in se vanje vtikati, kot pa rešiti kaj doma, na svojem domačem pragu. In prijetneje je urejati strankarske in medstrankarske zdrahe kot pa skrbeti za državno gospodarstvo in finance.

Zaradi vedno večje revščine, ki nastaja v našem evropskem prostoru pa je vendarle zaznati rahel upad podpore vojni, katerekoli. V Britaniji recimo je podpora vojni upadla na četrtino in Irak se jim ne vidi več tako zelo grozeč, menijo celo, da je invazija na Irak povečala nevarnost terorističnih napadov. Za namerno zavajanje parlamenta glede iraškega orožja bi morali po mnenju javnosti takratnemu premieru Blairu soditi kot vojnemu zločincu. Stvari se s časom pač drugače zasučejo.

Skupna evropska preizkušnja je enotna zunanja politika s francosko zahtevo po prepovedi izvoza orožja sirskim upornikom kot trenutno najbolj kočljiva bruseljska tema. Konkretne odločitve se te dni ne sprejemajo, zato imajo voditelji članic bolj pogovorno srečanje na temo dolžniške krize in recesije v Evropi kot pa je kakšna resna odločitev glede politike do sirskih upornikov. Notranji evropski razkol zdaj s svojimi nasprotnimi stališči le poglabljata London in Pariz.

Na evropskem vrhu prevladuje mnenje, da bi se lahko recesija letos končala, rezultati pa niso v prid tej tezi, saj je brezposelnost rekordna in še nestabilna Italija lahko zamaje evropske evre. Tudi tam v evropskem vrhu je slišati parole o oživljanju gospodarstva in zmanjševanju brezposelnosti, a stvari se na gospodarskem področju ne premaknejo, pa če še tako vneto evropski premierji debatirajo na dnevnice in sejnine svojih domačih davkoplačevalcev.

Stroga Merklova in njeni zagovorniki ponavljajo o politiki zategovanja pasu in urejanju javnih financ, kar dnevno poslušamo in participiramo tudi pri nas v Sloveniji. Tudi o reformah pripovedujemo tako mi kot v Evropi, te naj bi zagotovile gospodarsko prenovo in povečale konkurenčnost, pa o produktivnosti in stroških dela in podobno se govori doma in v Evropi. Konkretnih predlogov za zagon gospodarstev pa ne najde nihče, aktualnejše je ta hip vprašanje pomoči Cipru.

Pa še Nikozija potrebuje pomoč pri sanaciji bank, torej smo si večina evropskih članic na vso moč podobnih. Tudi pri nas menimo, da je treba NLB teči na pomoč s svežimi prilivi, domače državne finance pa bodo zelo verjetno v rokah takega bančnika, ki bo znal popolniti prazne luknje z novimi evropskimi pufi, pač ena instanca navzgor, do sedaj slovenska država, poslej pa še evropska, kar bi moralo biti dobro, če bi ne bilo žalostno, da nam brez pufov ne gre.

Na vrhu je bila v obtoku besedna zveza ‘diferencirana rasti prijazna finančna konsolidacija’, še najbolj zaradi visokega tveganja socialne revolucije, ki dehti nad Evropo. Največje žrtve krize so brezposelni mladi in k njim se usmerjajo spodbude za zagotavljanje služb in usposabljanje. Časovni zamik med sprejetjem kakšne dobre reforme do njenega učinka je velikanski, kljub veliki porabi denarja za socialo – na svetovnem nivoju je v ta namen v Evrpski uniji porabljenega več kot polovica svetovnega denarja. Pri nas pa niti ne.

V istem ali enakem zosu brozgamo torej vsi Evropejci, oni zgoraj bijejo bitke za denar in za dobro plačane stolčke, kjer plača ni odvisna od delovne učinkovitosti. Krizne razmere niso le preživetveni program najšibkejših in najmočneje prizadetih, v kalnih razmerah ribarijo tisti, ki znajo prepoznati priliko za svoje žepe. Ob koncu kriznih obdobij so na položajih večinoma do takrat neznana imena in ljudje, ki so se vzeli od nikoder. Naša Bratuškova še ni iz novega špila, pa tudi čas še ni pravi.

Sveža koalicija naznanja konec politične krize. Ima pa v sebi dve politični stranki, ki imata svojega predsednika v zamrznjenem statusu, poleg pozitivnega Jankovića je po novem poleg še upokojenski Erjavec. Štos stoletja bi bil, ko bi ne bilo žalostno: kriza se pač ne zaključi na ukaz, po odločitvi koalicije. Pričakovati je še nadalje težavno delovanje koalicije znotraj posameznih poslanskih skupin in tudi znotraj ministrske ekipe. Imamo svoje vojne tako kot jih ima naša big-mama EU.

Svoje tišči k svojemu, tako pravijo modri stari ljudje. Ni naključje, da smo člani EU ekipe.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |