in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Denar – sveta vladar

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , — pohajalka ob 14:33, 26.09.2013

Tako imamo med ljudmi vseh koncev sveta, da se vse začne in tudi konča pri denarju. Denarju tudi zaupamo, upe polagamo vanj, da nas bo rešil vseh nesreč in tegob. Celo veliko mero zdravja je danes že mogoče kupiti z denarjem, ali celo življenje, če še o pravem času potegnemo denarce na plano (kadar jih še imamo) ter si plačamo diagnostiko in zdravljenje preko vrste.

Tudi posli socialnega podjetništva se začno z denarjem, modno mu rečemo zagonski kapital, lahko pa tudi kredit, kar največkrat tudi je. Posli so tvegani, pa naj bodo na kateremkoli področju že, pa tudi tisti, ki imajo denar v štumfu, raje financirajo posle s krediti. Nekako manj tvegano je na prvo žogo. Kratko potegnejo tisti, ki nimajo v štumfu nič, za na hipoteko nič, za odhod v tujino tudi nič, nimajo lastnega vložka za kandidiranje na razpisih … ti so reveži, danes večji kot so bili sinoči in manjši kot bodo jutri. Ti ljudje tudi socialnega podjetja ne morejo zagnati, ker nimajo s čim, nimajo kreditne sposobnosti po utečenih bančnih merilih.

Spremembe so stalnica, to drži, zato so potrebne tudi stalne spremembe v načinu razmišljanja. Finančne institucije se vprašajo, ali so interesenti za kredit plačilno sposobni; če niso, izpadejo iz špila in so prezrti in neupoštevani v poslih, kot bi sploh ne obstajali. Vprašanje pa je mogoče tudi zaobrniti – ali so finančniki in bančniki vredni spoštovanja? Niso, dokazano s tajkunskimi zgodbami in stalnimi dokapitalizacijami, prvi banki sta uradno fuč in gresta rakom žvižgat (v likvidacijo). Torej banke takšne kot so niso vredne zaupanja in ni mogoče vanje polagati upanja, da bi se v posle pripustilo najrevnejše. Treba je ustanoviti drugačne banke, s participacijo odločanja tudi najmanjših varčevalcev, tako bodo kreditojemalci osebno zainteresirani za poplačilo.

Širitev bančnega kreditiranja na revne je po svoje revolucionarna, z vidika današnje ekonomske miselnosti. Pri kreditiranju revnih je potrebno ignorirati prepričanje, da kreditov ni mogoče dajati brez garancije. Ekonomisti so prepričani, da je redna zaposlitev iz učbenikov edini način (tudi) boja proti revščini. V ekonomski literaturi ni mesta za tiste, ki se preživljajo s samostojnim delom, svoje izdelke ali storitve prodajo neposredno tistim, ki jih potrebujejo – v resničnem svetu pa prav to počnejo revni.

Finančna izključenost je tesno povezana s socialno izključenostjo, ni dostopa do finančnih storitev. Raziskava evropske komisije kaže, da dva od desetih odraslih nimata dostopa do transakcijskega bančnega poslovanja. Približno trije izmed petih ljudi nimajo prihrankov in štirje izmed desetih nimajo posojilnih sredstev, enemu od desetih je banka že kdaj zavrnila odobritev kredita. Najbolj ogroženi so ljudje z nizkimi dohodki, brezposelni, starši samohranilciu, bolniki oz. invalidi, priseljenci.

Zadružne hranilnice in posojilnice ter kreditne zadruge so bile pri nas že v 19. stoletju zmožne mobilizirati množico majhnih prihrankov, ki so jih s poceni posojili dodeljevale kmetom in obrtnikom. Zadružna posojila so bila cenejša zaradi samopomoči in vzajemnosti. Kreditne zadruge so segale do zadnje slovenske vasi.

Zadruge niso čakale, da bi ljudje sami prišli do njih, ampak so sami prihajali do posojilojemalcev, saj so v vodstvih zadrug poznali lokalne gospodarske razmere in posamezne varčevalce, tudi njih kreditna sposobnost jim je bila znana. Možnosti, da bi posojilo ne bilo vrnjeno, skoraj ni bilo. Tudi tajkunske zlorabe skoraj ni moglo biti, ker so se ljudje osebno poznali. V tem procesu so imeli največjo vlogo slovenski izobraženci, torej učitelji in duhovniki. Prav od ugleda slednjih je bil odvisen uspeh posamezne zadružne hranilnice in posojilnice.

Bančništvo, sociala in etika niso nujno nezdružljivi. Brezplačno vodenje transakcijskega računa in brezplačna prekoračitev limita, zagotavljanje ugodnih kreditov in kreditov brez jamstva, ugodna začetna investicijska posojila za tvegane projekte in programe ter varčevanje pod posebno ugodnimi pogoji – to je le nekaj pomembnih elementov poslovanja, ki etične oziroma socialne banke ločujejo od navadnih bank in so ponekoid že zaživele.

Pri nas smo v prednosti zaradi zadružniške filozofije in bi lahko speljali bančništvo bolj zadružniško, po naše. Donatorji bi se lahko vključevali direktno v poslovne projekte, vlagatelji bi več vedeli o svojih vložkih, tudi velika podjetja bi lahko z vlaganjem v socialna podjetja zadostila družbeni odgovornosti na prav direkten način. Zamisli se še rojevajo in jih še ne bodo kmalu pojenjale. V resnici so nekatere banke že prestopile v drugačno, bolj socialno, a vseeno podjetno miselnost.

Pomembna ponudba socialnih bank so mikrokrediti, ki jih konvencionalne banke ponujajo v manjšem obsegu in se od običajnih kreditov razlikujejo po tem, da so brez zavarovanja in da ob najemu ni treba predložiti poročila o preteklem poslovanju. Banke z njimi v glavnem pomagajo manjšim podjetnikom in posameznikom k izboljšanju socialnega položaja. Kriteriji, ki so značilni za mikrokreditiranje so omejitev kredita na 25.000 evrov, ugodnejši načini zavarovanja kreditov, kot je zavarovanje s hipoteko, in odobritev kreditov za bolj tvegane podjeme brez sorazmerno visoke stopnje zavarovanja (sicer včasih zaradi tega z višjo obrestno mero), gre pa za sredstva Evropskega investicijskega sklada.

Vlada je pač glede poti iz revščine neučinkovita, počasna, podvržena korupciji, zbirkokratizirana, želi obdržati svoj položaj za lastne interese. Svetovna banka, ki naj bi ji bil odprava revščine poglavitni cilj, se osredotoča na gospodarsko rast. Ta rast pa je počasna in nima učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih, ker ukrepi gospodarske dinamike pač ne dosežejo revnih. Banka vrednoti svoje uspehe na osnovi sklenjenih posojil, ne glede na učinek njihovega dela, tudi pri nas je večinoma tako.

Ker se vse konča pri denarju, če sledimo uvodni misli o denarju, se tudi posli tam končajo. Če je dobiček, se je treba zaradi prevelikih apetitov skregati in raziti s poslovnimi partnerji, če ga ni, se je treba skregati s svojimi bližnjimi in spokati. V sledenju prvenstveno skupni dobrobiti in blagostanju, pa denar sicer izgubi nekaj na svojem pomenu, vsaj toliko, da ni več človeku vladar. Tako je laže odpreti srca in denarnice ter preiti na zaupanje in upanje v sočloveka, najrevnejšega med nami.

  • Share/Bookmark

Zaupanje v socialno podjetništvo?

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 20:18, 19.09.2013

Velika mera zaupanja in kajpak tudi upanja je potrebno, da bi človek uspel uvideti v socialnem podjetništvu krepitev sposobnosti družbe za reševanje socialnih, gospodarskih in še mnogih drugih problemov. V možgane najprej kane ’socialno’, ki se prevede v znano ‘prostovoljno’, neplačano. Nato šele z zamikom pride do možganov še ‘podjetništvo’, ki se prevede v ‘ha-ha, a’ ga država z nepovratnimi sredstvi plača?’.

Prostovoljstvo res želi država skozi stranska vrata vriniti socialnemu podjetništvu, a ne tako, da bi se v socialnem podjetju delalo brez plače, ampak bolj prefinjeno, tako da se postopoma prostovoljne dejavnosti skanalizira v socialno podjetništvo in jim da državni žegen (ter pridela še kakšen davek). Vsiljuje se misel, kot da gre za boj proti sivemu ali črnemu delu. Temeljito bi bilo potrebno prevetriti miselnost v prostovoljstvu, da bi prostovoljci za pošteno opravljeno delo zaslužili pošteno plačilo, tako bi bilo prav. V socialni državi je namreč tako, da je delo in plača vzročno-posledično povezano eno z drugim.

Deloma drži, da država tudi nekaj plača socialnemu podjetju, na račun novih delovnih mest, ki jih sama ne zna ustvarjati z gospodarskimi ukrepi. Po eni strani gre v socialnem podjetništvu za pomemben del ekonomije, za ustvarjanje prihodka in na drugi strani za delovna mesta, s poudarkom na zaposlovanju najbolj ranljivih skupin ljudi. Za državo je ceneje doplačati k delovnim mestom, kot pa imeti vedno večje število socialnih podpirancev.

Skratka, tudi v socialnem podjetju je treba delati, izdelke ali storitve prodati, po možnosti z dobičkom, ki gre podjetju statusa socialno podjetje nazaj v podjetniško dejavnost. Če gre vse prav, imajo vsi plače, odjemalci so zadovoljni s kupljenim in podjetje raste in se razvija. Če temu ni tako, gre vse skupaj v franže, oz. v stečaj ali bolj moderno likvidacijo po zgledu tajkunskih bank. Torej socialno podjetništvo ni izhod v sili ali rešilni čoln za falirane podjetnike.

V vsakem primeru pa gre za podjetje nove vrste. Takšno gospodarstvo, kot ga imamo sedaj, ni dobro, dokaz je kriza, še posebej zato, ker je pojav krize svetovne razsežnosti. Svet preplavlja neke vrste razočaranje, revščina pa ni enakomerno porazdeljena na zemeljski površini, a povsod se poglablja prepad med zelo bogatimi in zelo revnimi. Kaj ni šlo prav, ko pa je še nedavno vse tako obetavno kazalo? Zakaj je toliko ljudi na obrobju?

Razlaga je lahko zelo enostavna: prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Celo nasprotno: njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in neenakosti. Vztrajno stopnjevanje revščine, bolezni, brezdomci, lakota in onesnaževanje dokazujejo, da dobrodelnost ne zadošča. Dobrodelnost je oblika transfera od vrha navzdol – če se ustavi transfer, se ustavi tudi pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Dobro utečene javne institucije obravnavajo revne kot predmete in ne uvidijo, da so revni lahko podjetniki in da lahko ustvarjajo delovna mesta. Iste institucije v bistvu ustvarjajo ali vsaj vzdržujejo revščino, zato odprave revščine ni prav zaupati institucijam in politiki, ki botrujejo revščini. Treba je ustvariti nove.

Socialno podjetje ob tem, da deluje v skladu z načeli upravljanja klasičnega podjetja, skuša pokriti vsaj lastne stroške v celoti, tudi če ustvarja dobrine in storitve za zagotavljanje družbenih koristi. Stremi za svojim ciljem in ob tem za svoje izdelke in storitve zaračuna določeno ceno. Dokler mora socialno podjetje računati na subvencije ali donacije za pokrivanje izgub, podjem sodi v dobrodelno dejavnost. Osnovni namen socialnega podjetništva je opravljanje tržne dejavnosti po posebnih načelih socialnega podjetništva, ki so:

• enakopravnost članstva
• sodelovanje deležnikov pri upravljanju
• premoženje, dobiček in presežek prihodkov nad odhodki se uporablja za namen socialnega podjetništva in druge neprofitne namene
• delitev dobička ali presežkov prihodkov ni dopustna oziroma je omejena
• preglednost finančnega poslovanja in notranje nadzorstvo nad materialnim in finančnim poslovanjem
• trajno delovanje v korist svojih članov, uporabnikov in širše skupnosti
• ustvarjanje novih delovnih mest za ranljive skupine oseb ter opravljanje družbeno koristnih dejavnosti.

Vredno je zaupati in upati, še posebej tako, da drug drugemu pomagamo. Pa ne z dobrodelnostjo, humanitarnimi akcijami ali nedeljskim kosilom za brezdomce (npr.), ampak predvsem s poštenim delom in pravičnim plačilom za svoje delo. V vlogi vlagatelja v socialna podjetja je prav, da je na prvem mestu država, ki se deklarira za socialno.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |