in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Protesti – da ali ne?

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 08:33, 12.03.2013

Veliko je govora o javnosti na vseh ravneh, pri tem pa pozabljamo, da smo javnost mi vsi, tisti med nami, ki so dobri, tisti, ki so slabi, so prav tako eden od nas, največ nas je pa tistih, ki se nagnemo enkrat bolj proti dobremu in drugič bolj proti slabemu, ostajamo pa nekje vmes in poskušamo živeti najbolje, kar se da. Javnost so pravzaprav tudi politične elite, tisti del javnosti, ki bi ga protestniki tako radi pregnali v zgodovino, ker imajo svoje nagibanje bolj v slabo kot proti dobremu. Relativno, glede na svoj položaj.

Ker smo v glavnem doma na zelo geografsko razgibanem terenu, smo prvinsko po duši še najbolj kmetje, pridelovalci in prenašalci kulture do zemlje svojim potomcem. Zemljo imeti rad in jo obdelovati, to je enemu zagrizenemu kmetu največ v življenju. Potem smo pa še religiozni večinoma po lokalni veroizpovedi, torej smo pod okriljem troedinega boga. Vsaka zagrizena kmetica, vernica in soseda v bloku verjame v Janšo, njegovo poosebljenje, ker je toliko dobrega naredil za Slovenijo … naredil je, da smo šli v EU. Zdaj je naredil še tako, da smo s Hrvati spet postali prijatelji.

Potemtakem je tako, da smo vsi dobri, vsi samooskrbni kmetje, vsi dobri verniki – vsi vse delamo tako, da bo nam vsem dobro v Sloveniji. Ker pa v resnici ni tako dobro, se samo postavlja veliko vprašanje, od kje so se vzeli vesoljci, ki nam delajo štalo, da nam ni lepo, da sumničimo drug drugega in preganjamo drug drugega? Ali pa bolj verjetna druga skrajnost tujih vplivov, da čakamo odrešujočega mesijo iz tujih krajev, ki bo prišel, pogledal, naredil in nam znova pustil nedolžno in rodovitno deželo v našo uporabo. Nekateri med nami verjamejo, da to lahko naredi Bratuškova, ena od istih.

Protesti so vzniknili iz potrebe ljudstva, obojih strani, tistih dobrih in tistih slabih, regulirani pa bodo navsedanje v obvladljivo korito po vladujoči javnosti. Ljudje na ulici so dobra stvar, tega bi ne smeli pozabiti. Vstaje in protesti so legitimen upor proti slabostim in napakam družbe in bi ne smeli biti kriminalizirani sami po sebi, samo zato, da se ljudi prežene z ulic. Tudi pretiravanju v nenasilnosti se slej ko prej izteče rok trajanja. Počasi bi se morali protestniki soacializirati v obstoječe sisteme in predložiti konkretne spremembe tam, kjer se jih običajno tehta.

Dejstvo, ki se ga pozablja ob protestnih dogajanjih, je obstoj kapitala, ki nujno koraka skupaj s politiko in politikanti. Eno brez drugega ne gre, sicer bi se šli vsi skupaj demokracijo kar družno z brezdomci pred dobrodelnimi organizacijami, ki preskrbe ležišča in topli obrok. Kdo hoče poseči v politiko, bo nujno dregnil v osir kapitala, kjer je fokusirana še večja moč in oblast, kot pri sami politiki. Vrane pa se pač družijo rade, druga drugi ne izkljujejo oči, ampak poskrbe za svoje.

Dokler se protesti ne bodo osamosvojili in si našli svojo lastno pot in po njej pogumno krenili naprej, bodo zgolj instrument leve in desne oligarhije hkrati, ki se bosta preko protestov spopadali za vire, vpliv in nadzor nad vsemi družbenimi sistemi. Protesti pač nimajo družbene moči, saj bi morala biti udeležba na shodih vsaj do številke vladajoče elite, ta pa znaša velikokrat po pet tisoč oseb skupaj. Šele takrat bi bili vsaj eden na enega in bi razpolagali vsaj s primerljivo družbeno močjo javnosti, če že pri kapitalu pokleknejo. Če se bodo protestniške zahteve skozi čas postopoma izkristalizirale, se bodo šele skozi opredmeteno družbeno moč.

Protestna gibanja so vendarle del slovenske vsakdanjosti, pričakujemo, da bodo ob mesecu znova, pričakujemo novo politično stranko, naklonjeni smo populizmom velikih besed, za njimi pa nič akcije, da bi se, bognedaj, sprememba zares zgodila. Spremembe imamo namreč zelo radi, ampak ne pri sebi doma. Vpijemo po demokraciji, verjamemo pa ne zares v legitimnost institucij predstavniške politike, tisti hip, ko bi se nova politična stranka priključila feraju obstoječih, bi v očeh ljudstva dobila enako obliko, kot jo imajo te že obstoječe. Skozi tak potek dogodkov niti ni smiselno zavzeti oblasti, ker bi vse ostalo enako brez družbenega konsenza.

Obstaja verjetnost, da se bo skozi daljše obdobje vrenja med ljudmi in ponavljajočimi protesti sproduciralo več novih oblik družbenih in političnih procesov. Saj v bistvu politika ni nikoli končan proces, niti ni en sam, ampak se procesi prepletajo, politika podlega spremembam zaradi okolja in ljudi, ki se tudi spreminjajo in tisto, kar je bilo včeraj ok, danes vsaj izgubi aktualnost, če ni že kar škodljivo. Vsaka generacija si na svoj, sebi lasten inovativen način poskuša zagotoviti življenje, ne le preživetje, tudi zato so protesti povsem legitimni.

Dosedanji model nam je prinesel privatizacije, razlaščanje, centralizacije moči – vse se vrti okrog kapitala. Dokler ne bomo ‘iznašli’ boljšega modela, bo ta, takšen kot je, pač ostal. Preprosto zato, ker ni realno kar vse razgnati in potem imeti nič. Iznajti je potrebno nekaj zunaj finančnega kapitalizma, nekaj izven države, ki bo funkcioniralo tudi znotraj v konceptu skupnega. Za takšne odnose pa bomo še dosti časa čakali, če bomo samo čakali.

Imamo pa opcije tudi v primeru, če se protesti ustavijo ta hip: manjšinsko vlado, predčasne volitve, iste vaje starih mojstrov.

  • Share/Bookmark

Vedno enak vonj po moči

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:57, 4.02.2013

Po načelu moči je determinirana raba naravnih virov še od časa plemenskih oblik človeških družb. Kdor iz plemena si je pridobil moč, si je pridobil tudi vpliv, da je mogel razpolagati z naravnimi viri. Pokazal je ‘mišice’ in zaprl usta tistim, ki bi se želeli kaj usajati. Pravičnost je bila znotraj zaključenih skupin sorodnikov, pa še tam so veljala pravila oz. vrstni red. Izum zakonov je bil zaradi zagotavljanja varovanja šibkejših, da so še ti kaj dobili od pogrnjene mize, pa tistih skupin, ki jih niso vezale sorodstvene vezi in s sorodstvom povezana pravila igre.

Nekoč v davnini človeške zgodovine so plemena naselila ozemlje, ko so nastali med nami prvi obdelovalci zemlje. Počakati so morali na istem mestu, da je iz semena dozorel sad, pa še ozimnico je bilo treba čuvati, zato so rabili ’svoj kos zemlje’. Z drugimi plemeni so včasih zlepa, včasih v vojni ohranjali meje, znotraj njih pa zmogli poskrbeti zase in za svoje.

Kasneje so se izumili cesarji, grofje, fevdalci, osvajalci in misijonarji. Kolikor veliko so mogli, so ozemlja razglasili za svoja in podjarmili ali pobili avtohtona plemena. Najprej zase, v svojem imenu, kasneje, ko so se razmahnile monoteistične religije, pa v imenu božjem. Plemena so ostala celo v sodobnih časih, a zgolj tam, kjer je zemlja uboga, brez interesantnih naravnih virov in zato nezanimiva za zemeljske ali božje vladarje.

Vladarji so poveljevali svoji vojski, ki je vladarjevim podanikom zagotavljala varstvo pred močjo – drugih vladarjev ali cesarjev, torej so se že od nekdaj tolkli med seboj vladarji preko svojih podanikov. Vojne so nekdaj trajale dolgo, tudi več desetletij, lastništvo nad zemljo in naravnimi viri na njej in naseljenci seveda, pa se je spreminjalo, zato so se spreminjale meje vladavin. Ob razpadu nekaterih cesarstev so narodi ustanavljali samostojne, svoje države.

Vojne bodo obstajale na vekomaj, ali vsaj do takrat, ko bo obstajal človek. Meje se bodo spreminjale in ozemlja bodo menjala lastništvo. Poskusi ustanavljanja različnih oblik vladavin samostojnih držav – socialističnih, komunističnih, demokratičnih ipd. – so se izjalovili v samih bistvih, saj pravila igre še naprej določajo najmočnejši, ti pa se niso pripravljeni odpovedati se svoji moči.

Danes si največ moči pridobi tisti, ki je vešč v finančnih mahinacijah in manipulacijah in je s pravičnostjo tako, kot je bilo v starodavnimi preteklosti, v plemenskih skupnostih, le da je imel takrat denar obliko žita, ali korenja ipd. Novodobni izum obvladovanja ljudstva, zakon, prvinsko varuje moč oblastnikov in ne zagotavlja pravičnosti, s katero tako radi mahamo (na demonstracijah).

Naravne vire (energente, vodo, zrak, gozdove) pri nas obvladuje vedno manjša cifra ljudi, moč in vpliv nad njimi se segregira izven ljudstva. Demonstracije so dobre za izkašljevanje, morda se bodo karte premešale z novimi kralji in kraljicami, pravila igre pa bodo še naprej standardna. Spremembe bi prinesla le spremenjena pravila igre, zamenjava igralcev ali morda celo kart so le blažev žegen.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |