in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Pomen družine v družbi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:09, 25.01.2015

Obstojijo družboslovne študije, ki povezujejo obliko družbenega sistema na podlagi prevladujoče oblike družine oz. družinske strukture v tistem okolju. Na podlagi demografskih indikatorjev je mogoče iz zgodovinskega, demografskega in antropološkega gledišča napovedati celo razpad države. Demografski indikatorji, ki so pomembni za družbene sisteme, so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Obravnava je interdisciplinarna, humanistika je obravnavana z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa se ne ločuje od geografije, vsak dogodek je umeščen v prostor.

Tako je mogoče razvoj družbenih dogodkov napovedati vnaprej, zaton Amerike je bil tako napovedan po tej metodi, finančna kriza leta 2008, celo serija arabskih pomladi. Še pred Charlijem Hebdojem so že bile pesimistične napovedi glede prihodnosti Evrope. Med letoma 1970 in 1974 se je v Rusiji višala smrtnost med otroci, ta čas pa je v Evropi stopnja otroške smrtnosti padala. Hkrati je rodnost v Rusiji padala, podobno kot v Franciji pred revolucijo. Manj otrok v družini pomeni začetek individualizma, ta pa slej ko prej vpliva na politični sistem. Stare, že razpadle družinske strukture determinirajo kasnejše ideološke sisteme in posledično volilne rezultate pri določeni populaciji.

V 17. stoletju je bila že v ruralni Angliji nuklearna družina pravilo, to pa baza za angleški individualizem. Zemljevid komunizma, kakršen je vladal leta 1970, in zemljevid komunitarne eksogamne družine se prekrivata povsod po zemeljski obli. Ta družinski tip povezuje očeta z med seboj enakopravnimi sinovi, kot je na primer zadruga v južnoslovanskem prostoru, in velja tudi za Rusijo, Kitajsko, severni Vietnam, Toskano, ki je volilna baza bivše KP Italije.

V okoljih, kjer se pojavi endogeni komunizem, je v preteklosti obstajala razširjena kmečka družina. V takšni razširjeni družini oče sobiva s poročenimi sinovi. To obliko določa vertikalna avtoriteta in horizontalna enakost, to dvoje pa sta poglavitni vrednoti komunizma. Ko se ruralna družba dezintegrira in je posameznik prepuščen sam sebi, se počuti izgubljenega in se obrne k avtoriteti partije, države in drugih večjih centralističnih sistemov, kot npr. KGB, ki obravnava posameznika tako kot kruti kmečki oče iz 19. stoletja.

V Franciji in Angliji je v 17. in 18. stoletju prevladovalo nuklearno gospodinjstvo, ki obsega samo starše in otroke. V Franciji so bili vertikalno odnosi med starši in otroki svobodni, horizontalno, med brati in sestrami, je vladala enakost, dediščina se je delila na strogo enake dele. Samodejno se že tukaj pokažeta poglavitni vrednoti francoske revolucije, svoboda in enakost. Brž ko so se ljudje opismenili in se ideološko ozavestili, je izbruhnila revolucija z geslom svoboda in enakost.

V Angliji, kjer daje nuklearna družina vertikalno svobodo, med brati in sestrami pa vlada neenakost, saj starši z oporoko razdelijo po svoji volji, sta vrednoti svobode in neenakosti že v 17. stoletju sprožili liberalne revolucije, kjer pa individualizem z načelom enakosti nima mesta.

V srednji Evropi, na nemškem območju in obrobju prevladuje t.i. debelska struktura, avtoritarni tip družine. Odrasli otroci se razidejo, le eden podeduje kmetijo, večinoma je dedič prvorojeni sin, včasih, pragmatično, zaradi skrbi za ostarele starše, najmlajši otrok, ki je lahko tudi ženskega spola. Bistvo debelne družine je prenos iz roda v rod, zaželjeno po moški liniji, ampak nikoli se ne ve, kdaj bo treba iz punčke narediti fantka, zato položaj ženske ni nizek.

Odrasli moški sinovi, že sami starši, ostajajo pod avtoriteto starih staršev, to je avtoritaren sistem, ni egalitete, ker dedovanje razlikuje med izbrancem in izključenimi. Komunitarna ruska in kitajska družinska tradicija rojeva komunistične revolucije, debelna nemška družina pa pojasni rojevanje avtoritarnih družbenih sistemov v rednih intervalih. Tako ni narejen zgolj nacizem, tudi nemška socialdemokracija v resnici sploh ni revolucionaren sistem. Že luteranstvo z idejo o predestinaciji nosi v sebi kal neenakosti.

V deželah s prevladujočo debelsko družinsko strukturo je visoka stopnja družbene kohezije, kultiviranosti in seveda konservativnosti. Nemci, Japonci, Korejci, Baski, Katalonci, Švedi, Irci, Čehi … so resni organizirani narodi, delovni in spoštljivi do hierarhije.

Nasprotni argument strukturne povezanosti družbe in družine je pomanjkanje koncepta svobodne volje. Posameznik iz nuklearne družine, vzgojen v avtonomnega individualista, je prepričan, da je svoboda v naravi stvari. Individualist ostro zavrača paradoksalno idejo, da mu je bila svoboda privzgojena. V psihologiji pa v zadnjem času pogosto raziskave in praksa pritrjuje povezanosti vsega rodovnega in družinskega z družbenimi strukturami. Posameznik je psihološko gledano močno determiniran z družinskimi strukturami, ki se samodejno prenesejo v večje družbene sisteme.

  • Share/Bookmark

Vljudnost v politiki

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 15:38, 18.11.2013

Vljudno zmerjanje, vljudna nespodobnost in še kakšne so sopomenke za politično diplomatsko govorico, ki se bolj uporablja v mednarodnih odnosih kot pa na domačem političnem parketu. Politika jo zlorablja v imenu demokracije, takrat se ji reče preprosto laž, še bolj po domače pa nateg ljudstva. Neformalni oz. sociološki pojem označuje diplomacijo kot uporaba taktike za dosego strateške prednosti.

Diplomatske krilatice in puhlice so v rabi bolj pogosto, kot bi si človek mislil. Poslušamo in gledamo eno in isto, se navadimo istih besednih zvez in jim niti več ne pridajamo pomena, saj se za povprečen političen diskurz potrebuje približno nekaj sto slovenskih besed in še nekaj tujk, pa je vljudnosti in vsebini zadoščeno. Ljudstvo si misli, da se politiki ponavljajo, v bistvu pa sporočajo istemu ljudstvu o sebi in ljudstvu hkrati – koliko prvi zmore povedati, koliko drugi zmore slišati.

Ameriški politiki so prvi v disciplini diplomatskega onegavljenja; “v težkih trenutkih prijatelji sodelujejo odprto in z medsebojnim spoštovanjem in Nemčija je ena najmočnejših prijateljic ZDA ter ena od naših najpomembnejših zaveznic,” je spregovoril Kerry. Prevod diplomatske govorice: ZDA so prisluškovale Nemčiji in kanclerki Merklovi osebno. Nemci so Američanom upravičeno zamerili, Američani so se pa postavili kot kitajska kmečka nevesta brez greha.

Obstoječi politični programi demokratično izvoljenih slovenskih političnih strank so izzveneli še preden bi jih kdo zares uglasbil. Obljube so dovoljene in tudi v resnici politiki veliko obljubljajo, ne le pred izvolitvijo, še potem. Predsednica vlade je diplomacijo izpopolnila še v dimenziji časa: ‘zdaj ni dobro, ampak možnosti so, da bo nekoč v prihodnosti bolje’; potrebuje le čas – od državljanov je to potrpljenje, ki je božja mast in nesrečno je ljudstvo, ki se s to ‘žavbo’ maže. Trojki sporoča: ja, ja, saj bomo, v času. Počasi in sigurno bodo pasovi zategnjeni po evropskem šimelnu.

Politična latovščina, pardon, diplomacija o proporcionalnem in večinskem sistemu je točno po meri prikrivanju resničnih vprašanj demokracije. Vrhunec diplomacije je dosežen takrat, ko se predstavi politično idejo v dobro ljudstva, v resnici pa gre za iskanje koristi zase, za politično stranko in včasih tudi za političnega liderja. Večinski volilni sistem, za katerega se zavzema SDS oz. Janša je videti enako kot zavzemanje za prevlado ene politične skupine, pardon, za prevlado enega politika.

V prejšnjih poskusih prevlade je bilo za spoznanje drugače; šlo je za interese začetnega lastninjenja, Drnovškov interes je bila proračunska učinkovitost, ker so bila pogajanja s partnerji v velikih koalicijah v slovenski državi vedno naporna. V Janševem primeru gre na vse ali nič, gre za poskus posameznika, ki izgublja tla pod nogami, idejo večinskega volilnega sistema pa predstavlja tako, kot da mu gre le za interes ljudstva.

Uspeh večinske ideje bi od majhnih političnih strank terjal, da bi se odpovedale svojim političnim programom tako, da bi odstopile prostor velikim strankam. Majhne stranke z obrobja dogajanja so največkrat uspešno dokazale, da je govorjenje o demokraciji proporcionalne zastopanosti bolj kakor kaj drugega – strah pred izgubo lastne politične baze, v nadaljevanju politične potence in končno družbene moči.

Politično okuženi posamezniki so kot naročeni, da se na njihovih hrbtih lomi jeza ljudstva. Če se bo obdržala slovenska politična naravnanost, bo kmalu takšnih posameznikov za celo garnizijo in bo vedno kakšen, ki se ne bo želel prostovoljno umakniti, in kot takšen pripraven za dežurnega krivca. Glede na kvantiteto teh, je iz starega slovenskega reka, da iste sorte ptiči skupaj letajo, mogoče sklepati, da so naši politiki vsi iz istega testa, le mnogim še ni dokazana korupcija, goljufanje ali kakšno drugačno škodovanje volilnemu telesu.

Volilni sistem v ožjem pomenu besede predstavlja le sistem transformacije volilnih glasov v predstavniške sedeže, torej le sistem razdelitve mandatov. Število sedežev oz. volilni rezultat pa pomeni tudi višino financiranja političnih strank. Vse se končno sklene pri denarju, ki v svojem bistvu tudi daje moč in oblast nad neizvoljenimi in ljudstvom.

Predsednik Pahor je po več tednov trajajočih ločenih delovnih pogovorih in izmenjavi pisnih stališč s predsednicama in predsedniki parlamentarnih strank sklenil, da konec meseca skliče srečanje. Potrjeno je, da se ga bodo vsi tudi udeležili. Sprememba volilnega sistema sicer ni prednostna za izhod iz krize, a je bilo v pogovorih doseženo soglasje, da se na novembrskem sestanku ugotovi, ali je mogoče doseči zahtevano dvotretjinsko večino vseh poslank in poslancev za tako dopolnitev obstoječega proporcionalnega sistema, da bodo, kot določa Ustavni zakon, imeli »volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«. (Sporočilo Urada predsednika za javnost)

Več podobnih poizkusov v preteklosti ni imelo potrebne podpore. Sogovorniki pa so tokrat večinoma ocenili, da je zlasti v času okrepljenega nezaupanja v politične institucije večja vloga volivca pri izbiri članov parlamenta potrebna in koristna. Kakršen volilni sistem bomo že imeli, naslednje volitve obetajo nove-stare programe in nekaj novih vljudnih obljub na temelju starih, še neizpolnjenih. Zakone itak pišejo zunanji izvajalci, tako ni zelo pomembno, kdo bo sedel na poslanski sedež. Še vedno bo pomembna moč, izhajajoča iz volilne večine in diplomatskega parlamentiranja.

  • Share/Bookmark

Uhojenost prehodov

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 15:27, 2.06.2013

Sodobni čas pred nas postavlja številne dileme med prav in narobe. Nekje logično bi bilo, da bi vsi stremeli k višjim ciljem splošnega in ljudskega dobra, pa se stvari nekako na pol poti sfižijo. Kar naprej smo v nekih človeku neprijaznih obdobjih: stabilizacija, kriza, reformacija, totalitarnost, ideologije za in proti, varčevanje, odpuščanje, zmanjševanje (tudi stabilizacijskih) programov, gospodarske in politične afere, protikrizni ukrepi in zadnji čas nepopularni trojkini protikrizni ukrepi za Slovenijo ter seveda cerkveni rešitveni programi v obnovi duha in vrednot slovenskega naroda … vse s ciljem, da bi vsi skupaj družno odkorakali v boljšo in svetlejšo prihodnost.

Nekaj je torej narobe s krizami in prehodi, če ne dado pričakovanih in napovedanih rezultatov. Iz totalitarizma (ki ga seveda takrat nismo tako imenovali!) v demokracijo (ki je tudi ne imenujemo tako) smo nekje zgodovinsko znova skrenili s prave poti in smo pravzaprav podobni tako večjim in močnejšim narodom, kot tistim, ki jih mi uvrščamo v kolono za seboj, evropski živelj se tukaj in tam ubija med seboj za oblast in moč, pa naj bo gospodarska ali politična. V obeh zgodbah je namesto velike začetnice ‘denar’ in namestno zadnjega ločila tudi ‘denar’, le nahajališče se giblje od tam, kjer ga je malo, proti točkam, kjer ga je že veliko. Neznosna privlačnost zakonov vesolja in fizike.

Pojmi: državnost, narod, družba, suverenost, korupcija, poslanstvo svobodnega tiska, odgovornost politike – so stari, prežvečeni, popackani in neštetokrat že zapisani v programih osvoboditve, napredka, pravičnosti, neodvisnosti, socialne države. Nič novega ni izumila afernost JBTZ, niti današnji protestniki in vstajniki. Končno tudi aktualna vlada Alenke Bratušek nima nič novega v žepu, sledi pač interesom denarja širšega evropskega okolja. Vedno so velika družbena dogajanja vpeta v družbena dogajanja širšega prostora, nič novega ne izumimo, le kakšnega lokalnega idola ali mučenika sproduciramo, da se laže pofrakcioniramo in svoje molimo ali hvalimo in podpiramo.

Prehodi so vedno težki, zato jih ne prehodijo vedno vsi narodi, pri tistih, ki jih, pa so tudi velike razlike. Eni pokleknejo, drugi počepnejo, tretji si nalože še sosednjega na utrujeni hrbet. Da bi narod ne pozabil, se vedno najdejo zaslužniki, ki mu pozabljenja ne dovolijo, vedno znova obnavljajo preteklost in opozarjajo na podobnosti, ki nas bodo tudi tokrat pogubile. Zato je logično, da bodo novodobni preroki tisti, ki bodo ljudstvo premaknili, udarni posamezniki in udarne manjšine iz ljudstva.

V demokraciji si država dejansko prizadeva ubežati nadzoru ljudstva, navkljub temu, da je prav ta nadzor del načel in ustavnega sistema političnega telesa. V demokraciji so za ljudstvo urejena pravna sredstva za izvajanje nadzora države tako, da na volitvah izbira svoje predstavnike in neposredno ali posredno še svoje javne uslužbence. Slednje se je izrodilo v politična kadrovanja mandatarstva. Pa vendar so tudi najvišji politiki in diplomati v službi ljudstva, delodajalec in financer je ljudstvo.

Ljudstvo na naslednjih volitvah javne uslužbence odstavi, če z njimi ni zadovoljno, a le tako, da izvoli namesto njih druge, takšne, od katerih pričakuje, da bodo pri svojem delu sledili volji svojega ljudstva. Logično izvedemo sklep, da je ljudstvo dolžno nadzirati svoje javne uslužbence, tako kot mora dober gospodar skrbeti za svoje gospodarstvo preko svojih nameščencev. Tudi od ljudstva kot celote posameznik pričakuje obnašanje dobrega gospodarja, prav zato nadzira in izvaja pritiske na vlado v času, ko je ta na oblasti.

V evropskih demokracijah se uporabljajo različni pripomočki za nadziranje, preverjanje ali spreminjanje načina vladanja izvršilne oblasti, ki jim jih daje na razpolago posamezna ustava. Zato je ustava zelo pomemben, najpomembnejši zakon, ki mora opredeliti tudi odstavitev vlade, ko njena politika ni več zadovoljiva ljudstvu. Navsezadnje tudi bolnik išče drugo mnenje ali celo zamenja svojega lečečega zdravnika, pa se vendar ne spozna na medicino, ko išče najboljšo opcijo za svojo ozdravitev.

Ko gre za vladanje državi, ljudstvo vladajočim zaupa velikanske pristojnosti. Težko si je predstavljati, kako bi mogli ljudje, ki so povsem opustili usmerjanja samih sebe, dobro izbrati tiste, ki naj vodijo njih. Ljudstvo služabnikov ne bi moglo nikdar izvoliti liberalne, odločne in modre vlado, preprosto zato, ker so vedno vladajoči izvoljeni iz ljudstva, izmed enakih. Kdo zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti! – ta modrost je gotovo večna.

Demokratične družbe ni mogoče opredeliti le z njeno pravno strukturo, čeprav je ta seveda prva. Druga je prvina, ki je gibalna sila ali vpliv, kateri spodbuja politično dejavnost in ki ni zapisana v ustavi, ker je po svoji naravi osebna, spontana in izvira iz svobodne pobude. Izvira iz ljudi, ki se čutijo izbrane za vodenje in sledijo običajnim potem politične dejavnosti; postanejo vodje političnih strank in pridejo do oblasti po zakonitem mehanizmu volitev.

Koga boste torej volili na prihodnjih evropskih in slovenskih parlamentarnih volitvah? Med nami so brezposelni, brezdomci, upokojenci, bolniki …, ki bi si najbrž znali uloviti ribo, če bi (še) mogli.

  • Share/Bookmark

Pa jo imamo, skoraj, novo vlado!

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 18:31, 22.02.2013

Konstruktivna nezaupnica vladi Janeza Janše je bila danes popoldne vložena, za mandatarko pa je predlagana Alenka Bratušek, takole je šlo:

- nezaupnice niso vložili zato, da bi dobili slamnatega predsednika vlade, ampak zato, da dobijo vlado;
- Slovenija se je znašla v največji politični kriti v zgodovini samostojne države / korupcijsko poročilo, koalicijski partnerji so začeli odhajati iz vlade;
- agonijo so se odločili pripeljati h koncu, tako, da največja parlamentarna stranka krizo zaustavi in najde pot k oblikovanju nove večine v DZ;
- Bratuškova je v svoji politični stranki ocenjena za več kot kompetentno osebo za vodenje izvršne veje oblasti;
- Bratuškova je baje vsem skorajšnjim koalicijskim strankam predlagala, da se nova vlada po enem letu vrne v DZ po zaupnico;
- v sredo bodo na seji DZ imeli poleg nove vlade imeli tudi izvolitev predsednika DZ in tako bo zagotovljeno normalno delo parlamenta;
- vsega tega ne bi bilo, če bi Janković ne sprejel odločitve, da ponudi bianco odstopno izjavo z vrha PS, izjava pa bo datum dobila, ko bo imenovana nova vlada.

Bratuškova bo pripravila program vlade, stranke se strinjajo, da bo kultura spet pod ločenim ministrstvom, tožilstvo pa ne več v pristojnosti notranjega ministrstva. Razdelitve resorjev še ni. Stranke v novi vladi želijo ustaviti razprodajo državnega premoženja in spremeniti zakon o holdingu in slabi banki. Namigovanja o predčasni vladi so še opcija, prvenstveno pa je na programu konstruktivna nezaupnica in poskus, da se na tak način pride do močne vlade.

Kakorkoli že obračamo močne besede in močne akcije bodoče nove močne vlade, je jasno, da smo in bomo še naprej v Sloveniji talci, če ne obeh gospodov Janše in Jankovića, imamo zgolj na novo pregrupirane politikante. Po nezaupnici mora biti seja DZ sklicana v najprej v 48 urah in najkasneje v sedmih dneh po vložitvi nezaupnice, torej bo glasovanje verjetno res že naslednji teden. In naredili so si takole na izi še eno leto!

Veliko mlatenja prazne slame in veliko prepiha, zdaj pa prav na tiho, v nekaj dneh bo tako, kot da je vse v redu in prav. Je vse tole res novica? Sčasoma se bomo počutili vsi skupaj precej kravje, zaradi prežvekovanja enih in istih zgodb. Je naključje, da želijo naši novi-stari politikantki speljati vso stvar v naslednjem tednu, v petek je namreč bivši AFŽ praznik, v soboto pa 4. vseslovenska vstaja.

  • Share/Bookmark

Nikoli ni tako hudo, da bi ne moglo biti še huje

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 09:20, 16.02.2013

Nikoli tudi ne zmanjka pomagačev, ki pomorejo Murphyju, da fura tisto svoje: od slabega na slabše. Tako nekako na naslovni rek sovpadajo tudi figure, ki padajo z neba. Ja, v Rusiji veliki kamni in skale, pri nas najnovejši mučenec politične oblasti oz. političnega sistema, ki smo ga požegnali na volitvah (?), ali pa je za vse skupaj krivo vesolje in ni predsednik vlade nič kriv, je le medij, orodje v rokah vesoljcev.

Največje zgodovinske svetovne bitke so bile izvojevane do zmage zgolj zato, ker je od zgoraj padel ukaz: do zadnjega moža! Ali pa je poveljujoči samo tako razumel znamenja, ki jih je pošiljal nekdo od zgoraj. Jeh, nismo samo Slovenci dobri vojaki (le oglejte si kakšen legionarski stalež, koliko naših prednikov in sodobnikov je v seznamih), videti je, da gre za svetovni pojav velikih razsežnosti. Celo sodobnemu terorizmu ali verskim pohodom moremo potegniti vzporednice glede prepovedi predaje. Kot bi šlo za resnični trend žrtvovanja, če se kdo od starcev še spomni japonskih kamikaz …, trend pa še raste in dobiva vesoljske razsežnosti, mogoče bo naš najnovejši model dobil ime na že opaženi -izem.

Najbolj nore ideologije se morejo prodajati ljudstvom prav v obdobjih ’slabih časov’, v krizah vseh sort, najlepše pa gre voditi ljudi žejne preko vode v izrednih razmerah. Nemogoče se je izogniti opaženju, da se že vsi naši vrhovni politiki norca delajo ne le iz ljudstva, ampak že tudi iz sebe. Kako drugače je še mogoče razumeti nasmeške in pripravljenost za sodelovanje, potem pa furati vsak svoje dalje? Koliko sploh lahko grabežljivec, goljuf ali navaden lump spoštuje samega sebe? Najbrž nič, ampak je res tudi to, da mu ni več mar samega sebe vesti.

Znova in znova se ljudstvo vdaja zapeljevanju različnim interesnim bitkam, ni videti ne konca ne kraja. Voljnost vladanja namreč spominja na pijančke, džankije, ipd. odvisnosti, ki se jim ljudje predajamo, ker drugače ne moremo (več). Za odmerke je odvisnež pripravljen narediti prav vse, celo svoje otroke prodati. Obvlada iniciacijo in prva doza je vedno brezplačna, potem, med zasvojenimi, pa je res težko najti junaka brez greha, da bo vrgel prvi kamen.

Dokler je življenje, je tudi upanje. Drži tudi nasprotna trditev naslovni: nikoli ni tako dobro, da bi ne moglo biti še bolje. Obe trditvi pa spremljajo spremembe, te so neizogibne, sicer ostaja zatečeno stanje še kar zatečeno. Spremembe naredimo ljudje, ko začutimo gotovost in prepričanje v sebi, da globlje pa res nočemo, takrat tudi vidimo, da zaradi mahanja na pomagaj le še hitreje ponikamo v živi pesek. Lahko pa počakamo, da bo vesolje kakšno tirnico spremenilo.

  • Share/Bookmark

Na volišča bo spet treba, smo pripravljeni?

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 16:16, 14.02.2013

In to samo zaradi denarcev, a žal tistih, ki jih (še) ni. Denarce bomo najbrž kupili, za obresti, ampak na koncu jih bo treba oddelati in poplačati, na tem svetu ni nič zastonj. Če kdo še misli, da bodo volitve kar same od sebe naredile tako, da ne bo treba delati in pufe vrniti z obrestmi, je v strašanski zmoti.

Boniteta nam baje strmo upada, ker se je Slovenija ujela v spiralo zaradi bank, pa smo spet pri denarjih. Zaradi nemočnih domačih bank nam tudi javni dolg še naprej energično raste. Banke naše so krive tudi tega, da se v Sloveniji premalo dela, ker se zaradi bank gospodarstvu ne splača proizvajati. Ustvarjanje delovnih mest, znižanje davkov za pridne in zagnane, večanje naložb so temelj lepe prihodnosti, a žal nam naše lastne banke tega ne dajo! Politika in vlada nimata nič s tem?

Resnično so denarci ključ rešitev vseh problemov, s katerimi se krizno otepamo Slovenci. Namesto dogovora o nujnih ukrepih sanacije bank politikanti stopnjujejo politično krizo in razpihujejo zarote. O odgovornosti ni ne duha, ne sluha, politikanti furajo ekskurzije po slovenskih pokrajinah (na Štajersko jih najbrž ne bo), izgovarjajo velike in lepe besede, se celo pošalijo na pustne teme in slovensko kulturno dediščino, skratka, zapravljajo do zadnjega diha. Ja, ključ za rešitev tudi politikantskih problemov in težav so denarci, zato jih vnemarno trošijo.

V resnici bi morali znati uporabljati pravo terminologijo, zapravljanju v odhodu se reče izčrpavanje firme za zasebni interes, pa čeprav to morda zapazimo le gospodinje. Ker tudi Slovenija ni le otok, kljub majhnosti, smo del evropske celine in del sveta, bo kazen za izčrpavanje plačalo ljudstvo, davkoplačevalci. Tisti, ki odločajo, tisti, ki imajo škarje in platno v rokah, ne plačujejo. Imamo izkušnje stečajev in prisilnih poravnav, kjer so preživeli nekateri, vsi pa ne. Lepše se je steklo tistim, ki so se znali pametno priklopiti na javni interes, še bolj pa tistim, ki so bili do bridkega konca vehementno prepričujoči neuko delavstvo, da delajo v njihovem interesu.

Zdaj je vse tako utečeno, da nihče ne more zanesljivo predvideti, kaj se bo zgodilo in kako hitro bo šlo vse še bolj nizdol. V medsebojnih obračunavanjih spregledujemo množico dolgoprstnežev, ki ribarijo v kalnem, šele po njihovem dokončnem odhodu se bo namreč pokazalo, koliko so spravili podse. O integriteti in preprečevanju korupcije se je lušno meniti, saj gre za vnemarne napake, ki jih je mogoče dokazati, pa še z velikimi številkami ni potrebno znati, do treh jurjev le.

Večinsko slovensko mnenje je, da so predčasne volitve edina rešitev za Slovenijo. Problem je, ker večina ljudstva nima ponudbe, kdo bi bil junak, ki bi nas zmogel rešiti. Ne le junak, celo stvarnik bi bilo najbolje, če bi bil, ker je veliko vsega, kar se rabi za rešitev iz krize šele ustvariti. Mnogočesa še nimamo, še ne znamo, še nismo usvojili za svoje, za slovensko.

Najnevarnejša je ranjena zver, zato bi bilo modro pohiteti z volitvami, a ljudstvo, to so ljudje z volilno pravico, se mora zavedati, da s tem, ko obkroži kandidata, podaja svojo osebno voljo koliko in komu – denarja in oblasti. Veliko področij človekovega življenja se ureja z najvišje državne ravni: ključna so gospodarska vprašanja, ker se tukaj tenstajo plače in pokojnine. Uravnotežiti je potrebno nujne projekte: zagon gospodarstva, konsolidacija javnih financ, reformo trga dela, pa še nova finančna perspektiva se lepo politično prebere, ali rešitev bančnega sistema tudi spada v rešilno mantro.

Za pravo ukrepanje pa potrebujemo pravega, pametnega in delovnega človeka, ne lutko na vrvicah kogar si že bodi, takega, ki mu osebna odgornost lepo zveni in jo hoče prakticirati. Sanje o pravni, politično in moralni državni avtoriteti pozabimo do boljših časov, zdaj je treba delati. Prepričljivo dejstvo krize je, da je bilo do zdaj veliko vsega narobe in bo treba od zdaj naprej drugače in z drugimi ljudmi. V nasprotnem ne rabimo predčasnih volitev niti volitev sploh.

  • Share/Bookmark

Koliko in komu

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 06:40, 13.02.2013

Konec prejšnjega meseca je bilo v Uradnem listu RS objavljeno:

V skladu s pogoji, določenimi v 23. členu Zakona o političnih strankah, pripadajo posameznim političnim strankam mesečno sredstva iz državnega proračuna v naslednji višini:

Mesečni zneski za leto 2013
2.741.823,00 skupaj
228.485,25 dvanajstina
10 %: 22.848,53 fiksno na eno stranko: › 2.284,8525
90 %: 205.636,73 variabilni del sorazmerno rezultatu

+—-+————————————-+——————————-+
| | Poročilo o izidu predčasnih |Mesečni znesek na stranko (v |
| |volitev poslancev v Državni zbor | EUR) |
| | (Uradni list RS, št. 103/11) | |
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
|Zap.|stranka|glasovi | delež | |variabilni| fiksni | SKUPAJ |
| št.| | |volilcev|delež pri | del | del | mesečno |
| | | | |razdelitvi| (90 % | (10 % | |
| | | | |sredstev |sredstev) |sredstev)| |
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 1 | LZJ – |314.273 | 28,51 %| 29,46 % |60.586,24 | 2.284,85| 62.871,09|
| | PS | | | | | | |
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 2 | SDS |288.719 | 26,19 %| 27,07 % |55.659,88 | 2.284,85| 57.944,74|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 3 | SD |115.952 | 10,52 %| 10,87 % |22.353,48 | 2.284,85| 24.638,34|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 4 | DL | 92.282 | 8,37 %| 8,65 % |17.790,33 | 2.284,85| 20.075,18|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 5 | DeSUS | 76.853 | 6,97 %| 7,20 % |14.815,89 | 2.284,85| 17.100,74|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 6 | SLS | 75.311 | 6,83 %| 7,06 % |14.518,62 | 2.284,85| 16.803,47|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 7 | NSi | 53.758 | 4,88 %| 5,04 % |10.363,59 | 2.284,85| 12.648,44|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 8 | SNS | 19.786 | 1,80 %| 1,85 % | 3.814,39 | 2.284,85| 6.099,24|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 9 | LDS | 16.268 | 1,48 %| 1,53 % | 3.136,18 | 2.284,85| 5.421,04|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| 10 | TRS | 13.477 | 1,22 %| 1,26 % | 2.598,13 | 2.284,85| 4.882,98|
+—-+——-+———+——–+———-+———-+———+———-+
| | SKUPAJ|1.066.679| | 100,00 % |205.636,73|22.848,50|228.485,25|
+—-+———————————————————————+
|Op.:|Skupaj je v sprejetem proračunu za leto 2013 na proračunski |
| |postavki 4324 pri Generalnem sekretariatu Vlade na razpolago |
| |2.741.823,00 EUR. |
+—-+———————————————————————+

Tabela se je s prenosom malček zamaknila, a bistvu je mogoče slediti. Gre za to, da je na razpolago slovenskim političnim strankam kupček skoraj 3 mio, potlej pa še, da obstaja fiksni del in variabilni del glede na volilne rezultate. Gre za gotov denar, zanj se ni treba prav nič truditi, se prijavljati na razpis in ni potreben dober političen program za leto 2013. Ker smo ga že volilci potrdili.

Tabela pripoveduje o tem, kako smo Slovenci volili in da je pravzaprav vsakogaršnji glas pomemben. Z našimi glasovi dajemo strankam v zapravljanje naš denar in zapravijo ga lahko dokaj fleksibilno in neobvezujoče. Niso stranke krive, da dobijo, politične stranke pač vzamejo, kolikor lahko dobijo. Kaj naj z denarjem delajo, pa ni več v rokah volilcev.

Da tega ni mogoče spremeniti, da je dogovorno urejeno? Ok. Pa spremenimo vendar! Naj postane trošenje državnega proračuna podpisano z osebno odgovornostjo posameznika, kajti kolektivno odgovornost smo že pred osamosvojitvijo baje odložili na smetišče zgodovine. Naj se zakoni udejanijo, naj kontrolni mehanizmi delujejo, naj revizorji osebno odgovarjajo s svojimi podpisani potrditvami.

Ko gremo na volitve, obkrožimo recimo enega kandidata, ki ga navidez poznamo, o njem ne vemo slabega, ima v sebi nekaj … pa ga izvolimo. Ob tem zanemarimo, da v bistvu v našem volilnem okraju zastopa, predstavlja eno firmo, neko politično stranko. Prva klofuta je, da je človek poniknil tisti hip, ko je bila stranka izvoljena in se vsi podredijo enemu vodji. Druga klofuta je, da smo si tako sami skuhali, ker smo dali glas takemu načinu izvajanja demokracije. Tretja klofuta je, da nič ne moremo za to, da bi kakšnega politika spravili z oblasti do naslednjih volitev. Kot bi z obkrožitvijo imena prijetnega nepomembneža iz našega sosedstva podelili diplomatsko imuniteto nekemu političnemu fosilu.

Deli in vladaj varianta ne pride več skozi. Korenček-palica tudi ne. Do fundamenta skregat narod med sabo je sicer uspelo na precej dolgi črti, a črta vedno bolj bledi in postaja migetajoča. Podoba čebeljega panja nastaja, kjer delavke mahajo s krili, da bi panj ohladile, da bi se ne skurile od prevelike vročine, ki nastaja znotraj panja. V rokah navadnih in povprečnih državljanov je tista moč, ki se imenuje javni pritisk za izbiro oblike delitve skupnega denarja in podelitve političnega mandata. Tako se delajo spremembe v družbenih sistemih.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |