in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kako na volitvah izdelati dobro vlado …

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 20:45, 30.11.2013

… in kako jo brcniti v rit, če ne dela dobro – zamenjati ljudstvo ali politike? Kdo je odgovoren za postavitev učinkovite in stabilne vlade – volilni sistem, mandatar ali volivci?

Proporcionalni volilni sistem (gre za delitev mandatov po razmerju glasov pri volitvah) imamo že od osamosvojitve naprej, vmes je bil enkrat povečan parlamentarni prag. Ves ta čas smo imeli le eno vlado, ki se je v takšnem volilnem sistemu izkazala za dovolj trdno – vlado Janeza Drnovška leta 2000, ko sta samo stranki LDS in takrat še ZLSD (danes SD) skupaj imeli polovico poslanskih sedežev. Vsi drugi predsedniki vlad so bili prisiljeni po volitvah v koalicijo vzeti tudi manjše stranke, ki pa so najpogosteje tik pred volitvami zaostrile retoriko in vsaj zamajale, če ne povzročile padec vlade. Ravno to pa se je v času aktualne krize izkazalo za nevarno, saj takšno izsiljevanje državo vedno znova paralizira.

Mogoče je pričakovati spremembe obstoječega proporcionalnega volilnega sistema, kaj pa to pomeni za politične stranke, za učinkovitost vlade? O tem in podobnem se bodo v ponedeljek menili predsedniki parlamentarnih strank na pogovoru pri predsedniku republike. Obstajata dva predloga sprememb volilnega sistema. Pahor predlaga petodstotni parlamentarni prag.

Že od začetka leta PS predlaga modifikacijo, manjšo spremembo proporcionalnega volilnega sistema z uvedbo obveznega absolutnega preferenčnega, prednostnega glasu. SDS predlaga dvokrožni večinski volilni sistem.

Zaenkrat ima zagotovljeno večjo podporo predlog PS s hkratnim dvigom parlamentarnega praga iz štirih odstotkov na pet. Takšen predlog bi teoretično morda podprlo dobrih 50 poslancev. Verjetno bodo pred odločitvijo razmišljali o lastni usodi, kaj bi sprememba pomenila za njihovo ponovno izvolitev.

Večna nestabilnost vlad je ključni razlog, zakaj si vsakokratna dnevna politika podaja spremembe volilnega sistema kot vročo žerjavico. Drugi razlog za spremembe je neučinkovitost vlade pri spopadanju s krizo. Za reforme gre, ki jih je potrebno sprejeti, zaradi nas in zaradi zunanjih pritiskov. Drugačen volilni sistem bi morda prinesel večjo stabilnost vlade, spremembe referenduma so že uvedene, možnosti uvedbe reform bi bile realnejše.

Kakršenkoli volilni sistem si bodo izvolile stranke pri Pahorju, v nobeni varianti ni mogoče predvideti volilnih rezultatov. Stranke se bodo odzvale na spremembo volilnega sistema in kampanjo zastavile drugače kot je bila dosedanja praksa. Po predlogu PS bi morda kandidiralo več bolj prepoznavnih imen, pri predlogu SDS pa bi morda stranke sklepale koalicije že pred volitvami ali pa se združevale med seboj.

Preferenčni glas in dvig parlamentarnega praga bi hipotetično izločila Novo Slovenijo, izpad te stranke pa bi spremenil število poslancev PS in SDS. Po večinskem volilnem sistemu bi imeli v PS 46 poslancev, v SDS 41, vstopil bi pa še Pahor, SD – če bi tudi v drugem krogu zmagal isti kandidat kot v prvem krogu. Stranke bi po volitvah še vedno preračunavale skupni imenovalec, vlada bi bila stabilnejša, težave pri kadrovanju pa bi ostale.

Večinski sistem zagotavlja enakomerno zastopanost vseh okrajev v parlamentu, prvi predlog pa bi preferiral urbana središča, kjer dobijo lokalno prepoznavni kandidati več potencialnih volilnih glasov. Problem, ki ga noben predlog ne reši, pa so predsedniki političnih strank, posebej največjih dveh, preprosto zato, ker gre za politično kulturo znotraj strank, na katero pa volilci nimajo vpliva.

Preferenčni glas poznamo na evropski in lokalni ravni, v obeh primerih pa šteje le takrat, če je oddanih preferenčnih glasov zadosti. Predlog PS predvideva obvezni absolutni preferenčni glas. Če volilec ne bi oddal tega glasu, bi se ta enakovredno razporedil med vse kandidate ene liste. V predlogu sprememb pa ni odgovora, kdo bo kandidate predlagal, volilci bi izbirali iz nabora kandidatov, ki bi jih vnaprej določila stranka. Tudi pri večinskem volilnem sistemu bi še vedno stranka določala, kdo bo kje kandidiral.

Skratka, nerealno je pričakovati, da bodo predsedniki strank v ponedeljek volilno temo zaključili. Če bodo pošteno in odkrito podali svoje predloge in pomisleke, bo srečanje preraslo v posvet in iskanje odgovora, kje je kompromis sploh smiselno iskati.

Spremembe volilnega sistema pa so neizbežne, že zato, ker je vsaka sprememba v krizi boljša od capljanja na mestu. Mnogi teoretiki in opazovalci iz distance poudarjajo problem velikega števila majhnih strank v vladi, od katerih nekatere potem izsiljujejo in blokirajo pomembne odločitve. Tega ne bo rešil niti preferenčni glas, lahko pa bi vladno učinkovitost rešil tolikšen dvig praga za vstop v parlament, da bi padla ven vsaj ena ali dve stranki. Demokratično bi dogovorno te manjše stranke sklepale kompromise še pred volitvami in našle skupne imenovalce za skupni nastop.

Manj političnih strank v parlamentu prinese manjšo koalicijo, stabilnost pa zagotovi enostrankarski sistem, ali pa večinski volilni sistem z dvema strankama. Noben volilni sistem pa sam po sebi ne more zagotoviti uspešne države, uspešnega gospodarstva ali izhoda iz krize.

Drugačen volilni sistem pa zagotovo spremeni interes potencialnih kandidatov, da kandidirajo, vpliva na postopke določanja kandidatov v političnih strankah, tudi na možnost ustanavljanja novih političnih strank, na določanje družbenih prioritet in dogovarjanje. Šele na koncu in šele dolgoročno vpliva tudi na stabilnost vlade, v odvisnosti od znanja, etike in pripravljenosti po sodelovanju pri tistih posameznikih, ki o takšnih vprašanjih odločajo kot predstavniki ljudstva.

Zdaj se program vlade v obliki koalicijske pogodbe sprejema šele po volitvah, takrat pa večinoma le še malo spominja na program, ki je bil predložen na volitvah in so zanj volivci glasovali. Ni predvidljivo, o čem glasovati in koga izvoliti, ni zagotovljene preglednosti. Sprememba volilnega sistema je pomembna, pred spremembo samo pa bi bilo bolj prav novelirati politično kulturo tudi s prečiščenjem znotraj političnih strank.

Spremembe bodo, to je gotovo. Volivci si bomo izbrali ‘vladarje’, za katere se lahko izkaže, da ne bodo znali vladati. Prav bi bilo v postopke vključiti še odpoklic s strani ljudstva za tiste, ki ne bodo zagotavljali pričakovanih rezultatov iz predvolilnih obljub.

Prvaki parlamentarnih strank bodo pri predsedniku republike Borutu Pahorju v ponedeljek iskali še rešitve za izhod iz krize poleg dogovora glede sprememb volilnega sistema. Bratuškova še modro molči, prvaki strank pa so se že pričakovano izjasnili.

Varianta volilnega sistema bi bila tudi ta, da bi v parlamentu sedelo vsaj pol manj ljudi, parlament bi bil za polovico cenejši, vlada pa bi bila stabilnejša in demokracija še bolj zagotovljena, ko bi po volitvah vsi pozabili, iz katere politične stranke je kdo. Vsi skupaj bi bili velika in večinska koalicija, vsi odgovorni za izhod iz krize in učinkovitost. Utopično, ker Slovenci ne znamo brez nasprotnih sovražnih taborov.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |