in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Vlada varčuje preko pogodb

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 08:13, 8.01.2015

Delo je potrebno opraviti ne glede na krizo, ne glede na varčevanje, zujf in politično etiko. Za pogodbe, dražje od 7.500 evrov je vlada lani odštela dobrih 133 mio, naročniki avtorskih, podjemnih in svetovalnih pogodb so ministrstva, organi v sestavi in vladne službe.

Najbolj zapravljivo ministrstvo je ministrstvo za infrastrukturo, kjer se že sicer sučejo visoki denarji, lani je zapravilo slabih 620 .000 evrov gotovega denarja.

Vlada nima redno zaposlenih kadrov, ali pa jih nima dovolj, ali pa obilice dela ne zmorejo zaradi povečanega obsega dela na področju pravnega svetovanja pri zadolževanju in v zagovoru pred arbitražo, vzdrževanja programske opreme, obnavljanja licenc in nadgradnje informacijskih sistemov (na finančni upravi in centrih za socialno delo), nadalje so še elektrika, zavarovanja, zdravstveni pregledi, čiščenje, vzpostavljanje prevoznosti cest po naravnih nesrečah, sanacije mostov, študije razne in poštne storitve.

V nadaljevanju štrlijo iz ‘ne zmoremo sami’ stroški generalnega sekretariata vlade za vilo Zlatorog, kjer se je varčevalo tako, da se je nabavilo novo kuhinjo, notranjo in kopalniško opremo, oblazinjeno pohištvo, zavese in tudi dokumentacijo za ureditev okolice, kar je zneslo za dvoje stanovanj v Ljubljani, dobrih 152.000 evrov.

Zunanje ministrstvo je izven delokrogov delovnih mest adaptiralo veleposlaništvo v Moskvi za dobrih 171.000 evrov, za vzdrževanje gradu Jable pa plačalo dobrih 105.000 evrov.

Ministrstvo za izobraževanje je plačalo po pogodbah Mercatorju 12.000 evrov za reprezentanco v prostorih ministrstva in za eno večerjo in tri kosila za 50 oseb 6.200 evrov, 24.000 evrov za označevanje objektov za slovenske športnike v Sočiju.

Stvar debate je takšna varčevalna politika vlade, ali so zneski morda previsoki, morda celo nepotrebni, saj vlada politično utemeljuje prikrajšave državljanov s krizo. Vladne malhe pa očitno niso še prazne, korita funkcionirajo, saj so prečekirani le večji zneski, zneski nad 7.500 evrov. Zgodba iz ‘evrček na evrček palača’ bi dala večjo sliko vladne potrošnje, dokaz, da gre praznjenje korit tako še učinkoviteje, so marmorne bančne palače.

  • Share/Bookmark

Cena varčevanja in kdo je plačilni

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:17, 7.01.2015

Ljudje z obrazi in imeni so tisti, ki v naši državi plačujejo najvišjo ceno varčevanja. To je srednji razred, to so najrevnejši med nami, socialni transferji pa se uspavano zibljejo v birokratskih predalih. To so otroci, mladi, stari, invalidi, revni, ženske, marginalne skupine.

Kakovost življenja se zmanjšuje in ni še videti konca tega dogajanja gospodarski rasti navkljub, priča smo negativni selekciji na vseh življenjskih, gospodarskih in socialnih ravneh. Prekariat Slovenci doživljamo po eni strani v denarnici in življenjskem stilu, ki onemogoča zagotovitev trajne varnosti kljub velikim delovnim naporom. Po drugi strani prekariat označuje tudi duh časa, ki ga doživljamo vsi skupaj (razen redkih bolj svobodnih, beri dovolj premožnih kariernih odskakovalcev med politiko, gospodarstvom in športom).

Nedostopnost zdravstvenih storitev je tudi cena varčevanja, ki jo plačujejo najšibkejši členi slovenske družbe, javna zdravstvena košarica je vedno bolj prazna, dolge čakalne dobe pa lepo zgladijo nedostopnost v dostopnost, ker se čakajoča vrsta v času zmanjša sama po sebi.

Socialna mobilnost zastaja, študentje po zaključku študija, ki so ga študirali na državne stroške, ne dobe zaposlitve in to je za državo zelo negospodarno čisto metanje denarja v brezno brez dna, zgrešena, napačna investicija, ker izdelek šolskih ustanov ni ‘prodan’ v delovna okolja. Strokovnjaki pišejo članke, da bi nekoč vendarle napredovali na višji položaj, ukvarjajo se s teorijami in navajajo deklarirane vire, ker v praksi pri nas ne dobe mesta. Socialna mobilnost torej ni odvisna od spričeval in sposobnosti človeka, ampak od nenavadnih naključij in zvez. Cena varčevanja se kaže v negativnih čustvih jeze, negotovosti, osebnih stisk, vse to pa se manifestira v odnosih med bližnjimi, potem do naključnih najšibkejših, in na koncu do najvišjega nivoja v smislu ‘prekleta država’.

Dogaja se, da se vpišejo v srednjo šolo ljudje, zato da dobijo status dijaka in socialno varnost, čeprav so pred tem že diplomirali na kakšni fakulteti. Imajo status dijaka, ker nimajo plačane zaposlitve. Še se je mogoče pogajati s šolami, da v primeru inšpiciranja statusni dijaki brž vplačajo en izpit, da bi inšpektor ne ugotavljal fiktivnega vpisa. Gre za zmagam-zmagam situacijo, čeprav je to v osnovi goljufija, saj si tako šole finančno pomagajo, mladi pa lažje preživijo. Tretja plat ‘zmagam’ situacije je še statistika, saj bi bila ta prekleto bolj pretresljiva in žalostno višja v tabelah, ki zajemajo brezposelne mlade. Ceno varčevanja plačajo torej diplomiranci brez zaposlitve.

Tudi sicer plačujejo visoko ceno varčevanja mladi in starejši od 55 let, dobivamo vedno več revnih marginalcev na starostni premici. Sredi kriznih let je bila stopnja zaposlenosti mladih (18 – 24 let) pri nas slabih 14-odstotna, kar je pol manj od evropskega povprečja. Podobno slabo je tudi v starostni skupini 55+, stopnja zaposlenosti je bila slabih 23-odstotna, v EU pa je na polovici, 47-odstotna. Ob tem ne gre pozabiti na dejstvo, da je stopnja tveganja revščine za starejše ženske enkrat višja kot za moške.

Vodilna politika, vodilne strukture, kakorkoli jih pač imenujemo, so socializirale škodo, ki je bila narejena z njihovim žegnom in so jo dopustile banke. Za sanacijo teh barabij so šle debele milijarde naše skupne gotovine. Denar je bil vzet ljudem, končal je v zasebnih žepih, dolgovi pa so ostali skupni, socializirani. Najti je mogoče izraz, ki bi bil lahko vzet iz burleske, pa ni, je vzet iz politike gospodarjenja v sodobnem času: subvencioniranje bogatih. S subvencijami država ali širše asociacije skupnosti držav regulirajo, kaj se bo delalo in kdo bo delal, kdo bo služil in seveda tudi način pridelovanja dodane vrednosti.

Revni postajajo vse revnejši, srednji razred dokončno izginja in masovno drsi v revščino. Potrebno bi bilo vzpostaviti varuha revnih Slovencev, saj je tako varčevanje brez dvoma prefinjena oblika kratenja človekovih pravic, ker je bila prizadeta nelegitimno in so nekateri z njo močno obogateli, pa nič delali.

Ob izteku prejšnjega in v zagonu novega koledarskega leta bo treba delati drugače.

  • Share/Bookmark

Varčevanje na današnji dan

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 06:45, 31.10.2013

Svetovni dan varčevanja je danes. Varčevanje je dober podjem. Varčevanje pomeni, da človek zazna neko svojo potrebo in se jo trudi v času realizirati z varčevanjem iz svojega kupčka denarja. V obdobju varčevanja se je treba odpovedovati drugim stvarem, saj denarja ni težko zapraviti. Medtem ko varčujemo, se nakupna ideja dokončno izkristalizira, včasih se preračunljivo odločimo, da želene stvari v resnici ne potrebujemo in se odločimo za kaj drugega.

Čudež, najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na varčevanje, pa je zaposlitev. Zaslužek iz lastnega dela, zasluženi kupček denarja. V ustavi piše, da imamo v naši državi zagotovljeno pravico dela, delo zagotavlja celotni družbeni položaj človeka in mu po lastni presoji omogoča tudi varčevanje.

Preurejanje denarnih tokov pri nas najbolj obvlada država sama in ta podjem naslavlja z varčevanjem. Močno varčuje in današnji svetovni dan varčevanja je še najbolj njen praznik, ker svoj podjem obvlada v potankosti. Njen podjem je zagotavljati državljanom nenehno in neprestano, da bi se v svoji državi dobro počutili, bili varni in preskrbljeni, zadovoljni z državno upravo – proces, ki se ne bo nikoli končal, je to. Zato država varčuje na tujih plečih.

Država je tudi dobra učiteljica, saj nenehno s svojim zgledom dopoveduje državljanom, da se delati ne splača, zato sploh ni nič narobe, ker ji zagotavljanje delovnih mest ne gre najbolj od rok, saj se podjem varčevanja najlepše realizira na tujih plečih, od denarja, ki ga nekdo ima, ali pa od dela, ki ga opravljajo še zadnji butalski bedaki.

Dejstvo je, da država svojega kupčka denarja nima, da bi varčevala od svojega. Varčuje od našega, denarja iz ljudstva: z višanjem ddv, višanjem prispevkov za zdravstvo pri espejih in študentariji, avtorskih in pogodbah o delu, posiljuje z nepremičninskim davkom po hitrem postopku, viša dohodninski davek, če ne bo iztržila dovolj za proračunsko vzdržnost, bo udarila še s kriznim davkom.

Tiste, ki se upirajo zakonitemu ravbanju, proglasi za nedržavotvorne, za nelojalne državljane. Na programu za naslednje leto so slabe banke, ki jih bo treba sfinancirati. Kako da se nikomur v naši državi ne posveti, da bi denar zanje iskal tam, kjer je poniknil? Eh, zato morda, ker bi morali iskati med svojimi, med bližnjimi po poslih.

Kratko potegneta gospod državljan in gospa državljanka, ki nista več gospod in gospa, ker nimata zaposlitve. Tema dvema tudi varčevati ni treba, ni jima treba razmišljati o slabih časih, ki morda pridejo, ker v hlevu nimata ovc, da bi jih strigla in varčevala na njihovih plečih.

Zrno na zrno – pogača, kamen na kamen – palača. Tako so nas učili tisti, ki niso varčevali, ki so jemali kredite. Zrno na zrno je zlagala raja, kamen na kamen za palače pa elitni ljudje. Cerkvene palače, državne palače, nerezidentne palače za počitniške ‘hišice’ …

Banke, velike marmorne hiše, ki so tam zato, da bi se v njih varčevalo, one pa bi potem denar varčevalcev prodajale naprej, danes skorajda ne reprogramirajo dolgov, obremenitve gospodarstva iz naslova varčevanja države so že zdaj tako nevzdržne za gospodarstvo, da le-to ugaša v počasno rakavo smrt. Da se bodo najvišji bančniki (pucpenzli in potrčki političnih in gospodarskih lobijev) še naprej vozili v najdražjih avtomobilih, bodo banke odpuščale. Nekaj bank bo zaprlo svoja vrata, nekaj novih bo nastalo. V čem je pravzaprav fora? Kredite je treba izterjati, pa ne bo treba novih, slabih bank!

Država postaja iz dneva v dan dražja. Producira izdelke, ki ne gredo v promet, v svoje malhe tlači nenehno sveže kredite in davke, pa vendar iz dneva v dan tone. Z njo pa mi vsi. Ko gre država v stečaj, ko država bankrotira, kaj se zgodi s potencialnimi varčevalci, državljani? Bistre podgane zapuste tonečo ladjo prve, teh že ni več med nami. Povprečno bister državljan spakira in se gre priseljenca v drugo državo. Podobno so včasih delavci zapuščali slabe firme in se zaposlovali v tistih, ki so dajale najboljše plače.

Danes dobiva desetine tistočev slovenskih državljanov minimalne plače. Iz ene take plače večinoma živijo vsi družinski člani. Varčuje se tako, da se skuha manj makaronov. Varčevanje postaja vse bolj filozofski projekt preživetja. Nekaterim poči film zaradi brezizhodnega položaja in ubijajo, sebe, druge svoje bližnje.

Krivci, ki so povzročili, da državljani nimajo možnosti varčevanja, ker so jih z izčrpavanjem bank in podjetij spravili ob delo in plačo, se brezskrbno še naprej vozijo v najdražjih avtih in živijo v svojih dragih palačah v svojem lastnem shizofreničnem svetu.

V slabih časih so med povprečnimi državljani, takimi, ki niso izbranci, pomembnejši kot varčevanje denarja za hiše ali avtomobile, odnosi z ljudmi iz svojega okolja. Namesto da se pobijamo med seboj, bi bilo bolj prav okrepiti prijateljstva, se zavzemati za skupno dobro, se povezovati v solidarnosti s šibkejšimi. Naši bližnji namreč niso krivi za krizo.

  • Share/Bookmark

Denarja je dovolj, denarja ni

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 09:59, 22.04.2013

Mnenja o varčevanju in njegovih učinkih, še posebej številčni podatki se med slovenskimi strokovnjaki in tudi v ljudstvu samem močno razlikujejo. Od tistega starega ciničnega izreka, ki baje izhaja iz balkanskega okolja, da je treba ‘šparat’, pa naj ‘košta’ kolikor hoče, pa do zmernega trošenja in dajanja na stran v letih debelih krav, je močan razkorak.

Premierka lahko izreče vse mogoče, na pogled premišljeno počasi in poglobljeno, da se varčevanje ne izplača, pa bo ostala živa in bo preživela, najbrž tudi svojega guruja. V javnih nastopanjih ugotavlja vprašljivost izplena ukrepov prejšnje vlade in se sklicuje na skupni obseg. Prihranke ugotovi na odhodkovni strani, na prihodkovni strani pa se seveda zniža dotok, žal pa ne ve, če je kdo že uspel izračunati skupni obseg.

Ker je matematika eksaktna veda, ljudje se radi zanašamo na določenost v številskih izrazih, bi ne bilo slabo, ko bi nekdo pobral rokavico in se lotil teh preračunavanj. Že zato, da bi ne opletali več v tako močnih amplitudah glede poroštev, pa bonitetnih ocen in zadolževanja. Morda bi misel na zadolževanje že v kali zatrli v finančnih lobijih, ko bi ti imeli za planiranja in prognoziranja pred seboj številke.

Šušteršič je že preračunaval in prišel do lanskega zmanjšanja izdatkov države za 985 milijonov in do 105 milijonov upada prihodkov; skupaj to pomeni zmanjšanje državnega primanjkljaja za 38,3 odstotka. Lani so se zmanjšala sredstva za javni sektor in za socialna nadomestila ter pri investicijah in kapitalskih transferjih. Ta segment proračuna je tisti, ki ga je mogoče na brzino manjšat, res pa je tudi, da škodi gospodarski rasti.

Sodne odločbe, ki so že razveljavile nekatere od lanskih varčevalnih ukrepov, torej izplačilo regresa in neustavno znižanje pokojnin bosta državo stali približno 75 milijonov, ki bodo knjiženi kot izdatek leta 2012, ko je obveznost nastala. Vendar bo to lanski primanjkljaj povečalo za samo 0,2 odstotka BDP. Takole se nenadejano vmes v eksaktne številke vtakne Einsteinova relativnost, ko je številke mogoče prirejati in prerazporejati iz desne v levo in obratno.

Državni proračun sektorja države, ki poleg proračuna vključuje tudi druge javne blagajne, se je lani zmanjšal na štiri odstotke BDP. Tri četrtine zmanjšanja je bila narejena na izdatkih, ki so jih zmanjšali iz 50,8 na 49 odstotkov, prihodki pa so se povečali iz 44,4 na 45 odstotkov, torej je bila konsolidacija javnih financ dosežena z varčevanjem in z ukrepi na prihodkih.

Negativni učinek varčevanja na prihodke udari iz tabel pri davkih na dohodek in socialnih prispevkih, ti so se lani znižali za 2,2 odstotka, kar pomeni v skupnem zmanjšanju izdatkov 18,8 odstotka, tako lahko ugotovimo, da morda ne drži premierkina teza, da se varčevanje ne splača.

Premierka in z njo seveda tudi njena vlada vključno s finančnim ministrom in še posebej z njim je v stiski, časovni in vsebinski. Naša vlada svetu sporoča, da Slovenija nima težav, vsaj resnih ne, in da bo nadaljevala ukrepe prejšnje vlade, ki so za potrebe kupovanja evropske naklonjenosti čez noč postali v redu in dobri. Burleska nastane, ko vlada hkrati skuša kritizirati prejšnje ukrepe, sklicujoč se pri tem na svoje ukrepe, ki pa jih še ni celostno predstavila niti domači niti tuji javnosti.

Čufer pa se je medtem v funkciji slovenskega finančnega ministra udeležil srečanj mednarodnega sklada IMF in Svetovne banke in povedal, da smo v Sloveniji z njimi na ‘isti valovni dolžini’. Ponavlja trditve Bratuškove, da so zastavljeni ukrepi pravi in velike negotovosti ni, da je potrebno osredotočenje na slabo banko, prenos terjatev in nadaljevanje fiskalne konsolidacije. Itak.

Čufer gre iz Washingtona v New York in potem dalje po Ameriki na srečanja z investitorji, katerim bo razložil, da je bil večji delež obljub že izpolnjenih in jim bo zagotovil izpolnitev tudi preostalih. Tako si obeta pri investitorjih vzbuditi občutek udobja, da so denar dobro investirali. Slovenija pa, da je zanesljivo dobra naložba. Seveda, da je – sproti zapravimo vse, kar dobimo, pogosto zapravimo še prej, preden dobimo.

Če imajo tuji investitorji med zaposlenimi tudi koga, ki prebere naš tisk ali slovenske internetne strani, pa se lahko bojimo, da investicije ne bodo prišle v Slovenijo. Če so prebrali davčne dolžnike, je potreben kratek čas, da ugotove nesposobnost naših uradnikov, v nadaljevanju pa jim nujno pride pred oči brezno brez dna.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |