in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Prenos znanja in denarja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:02, 21.12.2017

Veseli december je sinonim za zapravljanje, morda je zato slovenska vlada podlegla potrošništvu in ne daje le obljub (ki je nič ne stanejo), ampak ustanavlja novo firmo (ki bo veliko stala davkoplačevalce). Ustanovitev slovenske čebelarske akademije je upravičena zaradi povpraševanja po čebelarskem znanju iz tujine (Bangladeš …) in prenosa znanja po navodilih Sporočila Evropske komisije o prihodnosti preskrbe s hrano in kmetijstva. Prenos znanja, pravzaprav prenos navodil fura Svet za kmetijstvo in podeželje*.

Pri predstavitvi mehanizmov nove SKP je Komisija dala na prvo mesto znanje in inovacije v podporo trajnostnemu kmetijstvu – http://www.mkgp.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12447/9730/

Sporočilo tako odraža tudi novo usmeritev evropske kmetijske politike, ki spodbuja odpiranje zunanje trgovine ter možnosti za nadaljnji razvoj evropskega kmetijstva. Komisija pa daje prihodnji SKP tudi novo vlogo na področju migracijske politike. V regijah izvora migrantov je treba okrepiti tudi naložbe in prenos znanja v kmetijstvu, da bi zadržali oz. dali nove perspektive tamkajšnjemu prebivalstvu (mišljena je predvsem Afrika).

Vlada je potrdila predlog novele zakona o kmetijstvu, ki prinaša tudi ustanovitev slovenske čebelarske akademije. Slovenska čebelarska akademija bo delovala kot oddelek Kmetijskega inštituta Slovenije, delovala pa bo na Brdu pri Lukovici, na sedežu ČZS. Morda bo domicil akademije potolažil mnoge čebelarje, ki so ‘darovali’ in ‘prispevali’ delo in finance za izgradnjo čebelarskega centra, ki naj bi bil po prvotnem konceptu izključno izobraževalni.

Namen akademije je prenos znanja in kompetenc drugim, mi itak vse znamo, še posebej čebelarji, ki so po svojem bistvu multipraktiki. Preprosto povedano bomo Slovenci lahko tržili čebelarsko znanje preko akademije. Zanka je, da bomo tržili čebelarsko paviljonsko tehnologijo AŽ panja, svet pa v glavnem čebelari v nakladnih sistemih …, kar daje slutiti, da bomo izobraževali novo formo čebelarjev v tujini – ljubiteljske čebelarje. Da bi šlo na bodoči akademiji za recikliranje starih praks mešanja megle (proračunskega denarja), bi bilo pa vendar bogokletno razmišljati že zdaj.

Minimalna distanca do v-luft-skakanja ob razglasitvi ustanovitve čebelarske akademije rodi kritično misel o zaščiti slovenskega znanja – tujina, prekaljeni podjetniki, dobri gospodarji … svoje znanje čuvajo kot punčico očesa, prodajajo pa nam produkte za naš denar … tujci praviloma iz naših naravnih virov … zakaj že je zamišljeno učiti tujce, kako bodo (še) konkurenčnejši od nas?

Slovenci bomo potegnili kratko pri tem kongresnem čebelarskem turizmu. O čebelarski šoli na poklicnem nivoju iz javnih sredstev ni govora ob slavnostni razglasitvi svetovnega dneva čebel. Pa saj imamo znanstveno in drugačno strokovno čebelarsko srenjo, na Biotehnični fakulteti in ad hoc predavatelje iz čebelarskih vrst za permanentno čebelarsko izobraževanje iz proračuna. Poučevanje na osnovi praktičnih izkušenj je lahko dvorezno (vsak čebelar fura svojo unikatno tehnologijo) in drago (vsi gor plačamo).

Konkretno, kako bo z gradnjo: akademija bo delno financirana iz proračuna, delno pa iz plačanih pristojbin; vsa dejavnost, ki jo bodo izkoriščali tujci, bo plačljiva. Polovico sredstev za njeno gradnjo bo prispevalo ministrstvo za kmetijstvo, pa nekaj promocije morda tudi, tako je najlaže zakonito zapravljati zaslužek nekoga drugega.

Pomembnost akademije je po besedah kmetijskega ministra v njenem programskem odboru. Sestavljali ga bodo predstavniki kmetijskega inštituta, ljubljanske biotehnične fakultete in veterinarske fakultete ter mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede – dodatni zaslužki za uporabnike proračuna kajpak. V odboru bodo sedeli tudi predstavniki srednjih šol, predstavnik kmetijskega ministrstva in ministrstva za izobraževanje (do tukaj še vedno uporabniki proračuna), trije predstavniki čebelarske zveze in predstavnik javne čebelarske službe (štirje ljudje iz ČZS in JSSČ, ki je v trenutni formi eno in isto, brez jasne razmejitve so bolj proračunski kot nevladni).

In še nekaj besed k svetovnem dnevu čebel – ustanovitev akademije je vlada izpeljala teden dni pred razglasitvijo svetovnega dneva čebel, na vladi pa so se lotili tudi organizacije ministrskega srečanja o pomenu čebel, čebelarji pa bodo imeli strokovni mednarodni posvet. Piskrčkov bo kar velika reč, gneča bo … in vsi, ki kaj dajo nase in na svoje podjetniške ideje, promocijo in te karierne reči, bodo takrat zraven! Kdor bo manjkal, bo mrtev nekaj časa.

Za kratek čas in zaradi pomembnosti informacije pa še malo h kmetijski noveli: sprememba zakona opredeljuje tudi, kaj je začasno in občasno delo v kmetijstvu. V kmetijstvu imamo značilnosti intenzivnosti del, ki so po času kratkotrajna – ob pravem času je treba opraviti veliko količino raznovrstnih del. Zakonska opredelitev začasnosti in občasnosti v kmetijstvu bi zmanjšala pogodbenost in jo spremenila v pravo delo, kjer se plačujejo prispevki. Uvaja se tudi pripravništvo v javnih službah za potrebe kmetijstva.

——-
* Svet za kmetijstvo in podeželje je posvetovalno telo ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ustanovljen na podlagi Zakona o kmetijstvu. Člani sveta so: dr. Emil Erjavec (predsednik; Biotehniška fakulteta v Ljubljani), Cvetko Zupančič in Franc Režonja (KGZS), Peter Vrisk (Zadružna zveza Slovenije), Boštjan Noč (Čebelarska zveza Slovenije), dr. Tatjana Zagorc (GZS), Marjan Vindiš (Sindikat delavcev v kmetijstvu), Anton Medved (Sindikat kmetov Slovenije), prof. dr. Branko Kramberger (Fakulteta za kmetijstvo Maribor), dr. Andrej Simončič (Kmetijski inštitut Slovenije), Tone Hrovat (Konzorcij biotehniških šol Slovenije), Irena Ule (Zveza kmetic Slovenije), Rok Damijan (Zveza slovenske podeželske mladine).

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |