in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Upor – tovarištvo – svoboda

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 08:05, 27.04.2016

Linijski politični manager, predsednik DZ, zapaža bistvo slovenskega naroda v uporu, tovarištvu in svobodi. Praznik 27. aprila praznujemo prav zaradi udejanjenja teh vrednot pred 75 leti.

Vendar med ljudmi se danes pripoveduje drugače, ljudje so se predvsem bali drug drugega – tako kot danes. Žalostno je, da vrednot upora, tovarištva in svobode ne živimo, zgolj praznujemo jih, kot bi se spominjali nečesa nepreklicno preminulega v nostalgiji prazničnih govorov.

Nesrečno dejstvo, da se upor udejani v vojni s pomočjo tovarištva zaradi pričakovane svobode, je kar spregledan. Vojna je namreč ubijanje, vojaki ubijajo, zato so tam. Kot prostovoljci ali mus-prostovoljci – v vseh vojnah se strelja v hrbet tiste, ki se ustavijo in nočejo naprej nad imaginarnega sovražnika v političnih glavah.

Danes, ko menimo, da živimo v miru, ni dosti drugače, še bolj je treba paziti na zaledje, na svoj hrbet. Upor je sprejemljiv, če se narod upre nasprotnim silam, jih je pa iz dneva v dan težje definirati, preobleke in parole se v hipu spremene v bližnji okolici.

Tovarištvo je zaželeno in sprejemljivo le do trenutka, ko tovarišev tovariš ne dvigne preveč glave, dokler si ne opomore preveč v svoji stiski. Potem v trenutku postane nasprotnik in tovariš poišče novega nemočnega tovariša.

Svoboda je danes bolj kot kdajkoli v zgodovini stvar dometa duha. Ljudje nismo v stanju razpolagati s tistim, kar dobimo, ker nam postopoma vse zmolzejo nazaj, ostane le za skromno ‘drek štukanje’.

V dneh do kurjenja prvomajskih kresov, pripadajočih čevapov in pirov, se bodo vrednote stopnjevale do občutenja svobode ali vsaj v pričakovanju svobode. Revščine pa ni več moč spregledati, ni je mogoče odpraviti, zato svobode naroda ni moč obljubiti.

Danes bi upor pomenil novo vojno in vračanje v stare zamere, zato bi bilo bolj prav promovirati inovativnejše načine udejanjanja svobode in tovarištva. Žal slednje pogojuje vsaj dovoljenje politkomisariata za sprejemljivost hotenj po svobodi in tovarištvu.

  • Share/Bookmark

Dobila je svoj ščepec svobode

Zapisano pod: Ljudje, Narava Tagi: , , — pohajalka ob 07:51, 9.03.2014

Zdaj pa je spet v zaporu.

33 dni svobode je bila deležna popularna risa iz ljubljanskega živalskega vrta. Ni vse slabo izključno slabo in obratno, ni vse dobro izključno dobro. Najprej zaradi vrat in položaja ‘zunaj’ ali ‘znotraj’, potem tudi zaradi doživljanja občutka varnosti, slednjič pa v veliki meri tudi doživljanje umeščenosti, kam nekdo spada. Tudi odnos do lastnine ni kar nekaj, risa je pač lastnina najprej države, potem pa še živalskega vrta.

Risi bo znotraj varneje glede hrane, razvajenki iz ograde. Glede občutka svobode, ki ga je doživela, pa ji nikoli več ne bo tako, kot ji je bilo, vedno bo zrak zunaj dišal in vabil na lov, na potep, na pravo prežanje za ulov nekje v drevesu ob stečini.
Risi je bila svoboda očitno pomembnejša kot njenemu ogradnemu tovarišu risu, slednji se je pustil prej ujeti in znova zapreti. Oba bosta znova na ogled postavljena radovednim človeškim bitjem na zunanji strani ograde, v slutnji delčka narave, vedno le delčka, prirejenega za vsakdanjo rabo človeku.

Žled, ki je neusmiljeno lomil in treskal je dal risi in risu okus svobode, zato jima bo kvečjemu še težje za ograjo kot prej. Travnik na Drenovem vrhu je bil usoden za risino svobodo. Mediji poročajo, da se je risa vrnila v živalski vrt, a v resnici se ni vrnila sama od sebe. Vsakdo, ki jo je opazil, je o tem poročal v živalski vrt. Mlad par je pripomogel k izgubi svobode divje živali in iz ZOO so poročali o dogodku takole:

»Jesenkova pot je še vedno neprehodna in tako le malo obljudena s sprehajalci. Risa se je vrnila tja, kjer smo jo prvič iskali v nedeljo 16. februarja. To je bil zelo dober podatek. Isti dan, malo pred 19.00 uro pa nam je mlad par javil, da jo je videl na travniku Drenikovega vrha, ko je šla v smeri ZOO Ljubljana.

Petek dopoldne preživimo v razmišljanju po risje. Vneto razpravljamo in postavljamo strategijo iskanja za vikend. Razmere na Rožniku so vsak dan drugačne in temu se prilagaja tudi risa. Še vedno dopoldne prespi v kakšni od številnih neobljudenih grapah, pod kupi debel in vej, popolnoma neopazna za človeške oči. Na lov se odpravi popoldne, vendar zaradi gozdarskih del in vedno večjega števila sprehajalcev izbira neprehodne poti, kot je Jesenkova pot. Proti večeru, ko ni sprehajalcev, se vrača na vrhove od koder lažje sledi premikom srnjadi. Ta plen ji trenutno še najbolj diši. Prišla je na pravi okus. Po skrbni analizi, smo ugotovili, da v mraku verjetno sledi srnam, ki se hodijo past na svežo travo.

Tudi mi se pozno popoldne odpravimo na lov, na riso. Spremenimo strategijo in se pretvarjamo, da smo sprehajalci. Izdajajo nas samo puške z uspavalom. Hodimo po poteh in čakamo. Čakamo na riso. Čakamo na morebitni klic naključnega sprehajalca, ki bi jo videl in javil. Pa še vedno čakamo. Ta večer čakamo zaman, klica ni, tudi mi je ne opazimo, zato zaključimo pozno ponoči.

Pomlad se prebuja tudi na Rožniku. Popoldanski sončni žarki z močno svetlobo obsijejo vse razdejanje, ki ga je za seboj pustila zima. Prve pomladanske cvetice kukajo iz rjavih tal. Ponekod je vse rumeno od trobentic, drugod vijolično od cvetov pravega žafrana po katerem neusmiljeno tacamo, ko hitimo za riso. Njene sledi se prekrivajo z našimi, a to ve le riso. V gozdu ima pred nami velikansko prednost. Po štirih nogah neslišno hodi in teče, izvrstno voha in bolje vidi. Nas se že od daleč sliši, ko lomastimo in se opotekamo skozi polomljeni gozd. Ne zavedamo se, kdaj hodimo po njenih sledeh, saj jih ne zaznavamo. Mogoče nas opazuje iz drevesne krošnje ali izpod podrtega drevesa ali pa samo obstane in se ne premakne čisto blizu nas, da postane za nas nevidna. Civilizacijski, mestni človek, je daleč od lovca iz ledene dobe, ki je bil živali sposoben izslediti in jih tudi upleniti za svoje potrebe. Evolucija tokrat res ni na naši strani. Risa pa se nam reži skozi brke. Pri tem se ne zaveda, da bo zanjo Rožnik vedno manj gostoljuben, ko mu bodo zavladale množice mestnih ljudi in njihovih psov.

Po risje razmišljamo tudi danes – v soboto. Ekipa s tremi strelci in ostalim osebjem zavzame Rožnik. S seboj imamo tudi družine. Do mraka prečesavamo teren, nihče je ne opazi. Ob 18.30 uri se potuhnemo in jo čakamo na vseh vrhovih. Okoli 19.00 ure se prikaže na travniku Drenovega vrha. Vodja veterinarske službe Pavel Kvapil jo zadene z uspavalom. Imel je veliko srečo, saj je prišla ovohavat njegovo psičko Reiko (po Japonsko pomeni cvet), ki je prosto tekala po travniku. Risa je po strelu stekla v goščavo v smeri proti Mostecu. Vsi obmirujemo in čakamo 10 minut, da zaspi in je ne bi vznemirjali, saj sicer uspavalo slabše deluje. Če jo plašiš se risa oddalji dlje od prostora streljanja kot sicer. Izgine nam izpred oči, počasi se že v trdni temi odpravimo za njo v strelcih, razmaknjeni na štiri metre. Skrbi nas, da bi se kam zavlekla in zaspala, tako kot prejšnjo nedeljo, mi pa bi jo ponovno zaman iskali. Izkaže se, da je splezala na drevo tik ob travniku in obmirovala, vendar ne tudi zaspala. Zato smo ji dali drugo dozo, zaradi katere je končno zaspala. Zavili smo jo v odejo, jo spravili v transportni boks in odpeljali v veterinarsko ambulanto ZOO Ljubljana. Tam so jo naši veterinarji oskrbeli. Pravkar je v fazi prebujanja. Če bo z njo vse v redu, jo bomo v začasno namestitev preselili jutri ob 10.00 uri.«

  • Share/Bookmark

Bistvo je svoboda

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 07:56, 30.04.2013

Dolgovi, majhna produktivnost, premočni sindikati, velike industrijske subvencije, visoki davki, izseljevanje najboljših kadrov in nizka raven naložb – zelo znano in domače se bere! Enako je bilo leta 1979 v Združenem kraljestvu, ko je postala premierka Margaret Thatcher. Že po njenem prvem ministrovanju je Velika Britanija postala najboljše gospodarstvo v Evropi.

Thatcherijanska rešitev za Slovenijo je v prostem trgu, vlogo in moč države je treba zmanjšati, oslabiti je treba sindikate, ki naj delavce le predstavljajo in člane ne silijo k slepi poslušnosti. Javnemu oz. državnemu sektorju je treba odvzeti pobude ter spodbuditi ljudi, da bodo delali skladno z najboljšimi interesi naroda, ‘nacionalni interes’ ni dober motiv, čeprav je toliko slišati o njem pri nas.

Bistvo thacherijanskega recepta je v svobodi, to pomeni, da morajo biti ljudje pri doseganju lastnega uspeha svobodni ne glede na to, iz kakšnih razmer izhajajo. To pomeni manj državnega vmešavanja in nižje davke. Prizadevanje za nižje davke daje spodbude ustvarjalnosti in udejanjanju talentov.

Vsem nedavnim kritikam navkljub je Margaret Thatcher v bistvu spoštovala človeško dostojanstvo in demokracijo. Dobro se je zavedala, da je ob težkih odločitvah, ki so potrebne, da država znova najde pravo pot, nujno ohraniti sočutje. Bila je pokroviteljica dobrodelne organizacije za begunce, ki je večino dela opravljala v Bosni.

Neomajna vera Margaret Thatcher v svobodo je sledila ideji, da mora imeti vsak posameznik priložnost za delo, naložbe, varčevanje in razvoj, brez pretiranega vmešavanja prenapihnjene vlade in njene birokracije. Zagovornica prostega trga in svobode v državah vzhodne Evrope in nekdanje Sovjetske zveze ter zagrizena nasprotnica monopolov, koruptivnih interesov in nepotizma je postala zato, ker je želela prenesti na ljudi moč in vodstvo.

Učila se je pri Abrahamu Lincolnu, njegov citat je nosila s seboj na zgubanem listu papirja v svoji torbici: “Z oslabitvijo močnih ne moreš okrepiti šibkih. Ne moreš doseči blaginje, ne da bi spodbujal varčnost. Z obremenitvijo tistih, ki denar dajejo, ne moreš pomagati tistim, ki ga služijo.”

Britanska premierka je odrasla v skromni družini, ki se je preživljala s špecerijsko trgovino, družina je bivala nad špecerijo. Njen značaj so oblikovale vrednote, povezane s trdim delom: skromnost, poštenost, uslužnost do lokalne skupnosti, domoljubje, dobrodelnost in dobra izobrazba. “Cenim svobodo” je bil moto, ki ga je prevzela ob vstopu v lordsko zbornico, potem ko je bila povzdignjena v baronico.

O mrtvih vse dobro! – tega duha se je držal Keith Miles v gostujočem komentarju v današnjih Financah, katerega zelo skrajšani povzetek je zgoraj.

Ni se težko v naših kriznih časih strinjati s pokojno britansko premierko, res bi bilo dobro za Slovenijo malček njenega navdiha, da se ‘potegnemo’ ven iz govna. Veriga državljanov je nesporno močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen – posamezni državljan. Naloga države je ustvarjati človeka vredne pogoje za vse državljane, pošteno in zavzeto, kot se pričakuje od vsakega posameznega državljana na delovnem mestu (če ga seveda ima).

Znova in spet smo pri delu. Pa pri svobodi. Dobra iztočnica za še vedno aktualno praznovanje prvomajskih praznikov, za kontemplacijo ob zretju v plamene kresov, ki bodo tudi letos zagoreli po Sloveniji na predvečer praznika dela.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |