in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Podjetništvo in stavka

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 16:57, 22.01.2013
[/youtube]

Nenavadne stvari se dogajajo v zadnjih dneh. Politični parket žge v podplate, toliko je drsanja po njem. In tudi nadrsanja, se govori. Namreč, če nekdo reče, da bo šel, bo najbrž res odšel, če sam da kaj na svojo besedo. Spremenilo se pa najbrž ne bo dosti, saj bo politična karavana pač še naprej drgnila svoj parket, le malo manj bo opraskan, ker bo osebkov na njem nekaj manj. Morda pa se motim, in bo drugače.
Sreda bo v znamenju stavke javnega sektorja. Toliko besed je okrog nje, da glava peče! Pa vendar, saj vsi vemo, vsi se zavedamo, da javni sektor bo moral obstajati še naprej. Če vlada ne želi pogajanj s sindikati, jih pač ne bo. Učitelj bo dobil keša toliko, kot bo financer rekel in basta. Saj se ve, da javni sektor pravzaprav dela državo, institucijo države, brez javnega sektorja tudi države ni. Kot ni gospodarja, če nima hlapca, komu bi sicer gospodoval? Žalostno pri vsem tem javnem sektorju je, da sploh ni tako pomemben, kot bi rad bil. Vedno bo obstajal, dokler bo živa država, propadli pa bodo mali podjetniki, ki delajo za stroške in upajo, da bodo preveslali do boljših časov. Izgubili bomo štromarje, vodovodarje, mizarje, čevljarje …, to se dogaja pred našimi očmi, pa nihče nič.
Podjetništva se učijo mladi že v srednjih šolah. Govori se o inkubatorjih, podjetniških peskovnikih, v katerih se mladino spodbuja in jo usmerja pri razvoju podjetniških idej. Lahko bi se učili tudi kaj s področja javnih storitev. Ali bi bilo mogoče zastaviti recimo del javnega sektorja, šolstvo, zadružniško? Šolniki bi sproti za vsako opravljeno delo izstavljali račune, starši bi jih plačali, potem pa refundirali od države le tisti del, ki ga bi država priznala. Podobno bi bilo v zdravstvu: za vsako opravljeno delo bi bolnikom zaračunali, ti pa bi potem sami refundirali plačilo od zavarovalnice, deloma ali v celoti, kakršno kritje bi bolniki pač imeli.
Tudi za izdajo osebne izkaznice bi lahko bilo podobno: a tukaj le obstaja ena kleč, in sicer ta, komu je sploh mar ta dokument? Zahteva ga država, pa naj ga tudi plača, kajne? Naj pride referent za izdajo osebnih izkaznic lepo k meni domov, pripelje s seboj še fotografa, pa se bomo zmenili, da jo bom potem morala imeti vedno pri sebi. Kajti, če verjamete ali ne – jaz pa že vem, kdo sem, ne rabim identifikacije.
Slišati je, da je zakonodajalec zamislil nove vozniške dokumente. Brati je bilo, da bomo znova menjali, pa se v meni znova budi senca dvoma, če je res prav tako in če je tega res treba. Enotno, za vso Evropo? Ok. Naj plača Evropa, če ji je težko prebrati naše vozniške.
Torej vodijo moja razmišljanja v smer, ko bi bilo potrebno dobro pozvedeti, kdo kaj rabi, kdo je tisti, ki zahteva, pa naj tudi plačuje. Saj že dolgo nismo več enaki, postajamo vedno bolj drugačni in vedno bolj strpni do vseh zahtev, ki se nam jih predpisuje s strani države. Prav jutrišnja stavka javnega sektorja je prilika, ko bi o teh vprašanjih razpravili v javnih debatah. Kdo koga rabi in koliko mu je pripravljen plačati, to je to, za keš gre.
Najprej ideja. Potem prototip. Če je prototip dober, potem keš ni težava. Še en mali podjetniški inkubatorček za javni sektor, pa bomo postali država blagostanja, z vso osebno odgovornostjo zraven.
  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |