in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Dojenček v smeteh

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 16:06, 14.01.2016

Nenavadno je, da tako veliko nezaželenih dojenčkov konča svojo pot v smeteh. Ljubljana, zelena prestolnica Evrope in slovenska metropola: mimoidoči so odkrili dojenčka med smetmi v ljubljanskih Mostah.

To je najbolj žalostna novica, brez dvoma.

Jok in stok in škripanje z zobmi – kako lahko do tega sploh pride?

  • Share/Bookmark

Stanovanja za duše

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 06:59, 1.11.2013

Danes je dan za obiskovanje grobov naših rajnih – prednikov, ki so se nas dotaknili za časa svojega življenja največkrat preko krvi, ki jo imamo v svojih žilah od njih dano. Zaradi njih smo tukaj in smo v veliki meri podobni njim v razmišljanju, po dejanjih in telesnem izgledu. Bili so pred nami in jih zdaj ni več.

Modno in ‘in’ je še vedno obiskovanje množičnih grobov – tudi naša premierka ni mogla mimo tradicionalnega pohoda in govora, slednji je bil namenjen nam živim in promociji politične oblasti in manj poklonitvi spomina ubogim pobitim param pod zemljo. Nekoč smo ljubljanski osnovnošolci organizirano romali na partizanska grobišča, danes je zaradi politike drugače.

V svetu so običaji obiskovanja domovanj umrlih različni, običaji se spreminjajo tudi v Sloveniji, na vseh nivojih postajamo multikulturne družbe, države manj opredelujejo narodi in bolj politične oblasti, ki države definirajo v odnosih do drugih držav. Prav potiho in zlagoma narodne značilnosti tonejo v onostranstvo, morda k dušam naših pokojnih.

In v dušah je stična točka med živimi in umrlimi, noben narod ne zanika obstoja duš. Duše mrtvih še naprej živijo, le niso več s tega sveta, ampak z onostranskega. Vzporedni človeški svet grade na drugi strani naprej, udobno lebdijo tam preko in nas včasih obiščejo v spominu, v sanjah, v fatamorgani ter se staknejo za trenutek z našimi dušami s tega sveta.

Etimologija besede ‘duša’ je izpeljanka z dahom in zrakom kot življenjskim načelom. Simbolične predstavitve duše so prav tako številne kot verovanja vanjo. Pri starih Egipčanih predstavlja ‘ibis s perjanico’ nesmrtno načelo nebeške narave, hkrati sijoče in mogočno, skupno bogovom in ljudem.

Pri Majih je treba položiti pokojnika na hrbet, da bi mu duša lahko prosto odšla skozi usta, da bi jo Bog ‘izdihnil’ proti drugemu svetu. Pri kanadskih indijanskih lovcihNaskapih je duša senca, iskra ali plamenček, ki gori skozi usta. Pri Delawarih prebiva v srcu in ji pravijo podoba, odsev, vidni pojav brez telesne materije. Med južnoameriškimi Indijanci pogosto ena beseda izraža dušo, senco in podobo ali srce in utrip. Med Indijanci je razširjeno verovanje, da je spanec (in tudi katalepsija ali trans) posledica začasne izgube duše.

Za Bantujce in Kasaje se tudi duša loči od telesa med spanjem. Med potovanji ji duše umrlih, s katerimi se pogovarja, izročijo sanje in z njimi se vrne s spečemu.

Za sibirska ljudstva imajo tako ljudje kot živali eno ali več duš, pogosto so povezane s senco bitij, ki jih animirajo.

Pri Eskimih imajo duše in dušice stalno in skrivnostno vlogo v vsem življenju in v pogrebnih obredih. Duša odhaja skozi usta spečega ali popotnega in se ponavadi realizira v obliki kakšne žuželke, največkrat metulja.

Nesmrtnost duše je bil eden temeljnih naukov, ki so jih širili galski in irski druidi. Po smrti gredo pokojniki v onstranstvo in njihovo življenje je potem podobno tistemu, ki so ga živeli na tem svetu.

Izpustiti dušo – izdihniti – pomeni umreti. Mistični smisel duše se je razvil v krščanskem izročilu. Duhovna raven, ki jo dosežejo mistiki, nima nič skupnega s psihologijo, kajti njihovo dušo animira Sveti Duh. Edinole duhovnega človeka žene Sveti Duh.

Po čarovniškem izročilu človek lahko proda dušo Hudiču, da bi v zameno dobil tisto, kar si želi na tem svetu. Nemška legenda pravi, da človek, ki je prodal dušo, nima več sence. Morda gre za verovanje v dve duši ali pa za simboliko dejstva, da je tak človek izgubil ves svoj obstoj.

Skratka, tako različne koncepcije duše in duš se izražajo v umetniških delih, legendah, tradicionalnih podobah, ki so tudi simboli nevidnih realnosti, delujočih v človeku. Izražajo vsebino človeških intuicij o življenjskem načelu, ki ne le povezuje del materije in duha, marveč ju združuje v eno in isto snov. Tudi v onostranstvu.

Naše duše so potemtakem, če zgrnemo pričevanja vseh narodov sveta, večne. Večnost simbolizira tisto, kar nima časovne omejitve, eksistenca brez konca. Sveti Bonaventura pravi, da preprostost in nevidnost, ki sta svetova središča, pripadata večnosti. Dante namiguje na točko, v kateri so vsi časi navzoči. Večnosti se ponavadi pridruži še predstava o blaženosti.

Človeška življenja so krhka in jalova je slava zemeljskega življenja. Stanovanja duš so naša življenja.

  • Share/Bookmark

Življenja ni več

Zapisano pod: Ljudje, Reaktivno Tagi: , , — pohajalka ob 07:47, 20.06.2013

Ostajajo pa odprta vprašanja in obstajajo dileme. Za tiste, ki so (smo) še živi. Pa občutek negotovosti, spoznanje krhkosti lastnega obstoja. Ostajajo tudi mrtve črke na papirju, zakonito. Smo pravna država torej in dokler te nekdo ne fenta, ni utemeljenega suma za namero umora ali uboja, v afektu, zaradi ljubosumja, čustven narod smo pač. Večinoma toleriramo znosno mero nasilja zaradi ljubosumja.

Ženska v tridesetih je večkrat klicala policijo, a ta ni ukrepala, ker so evidentno obstajale zgolj grožnje, saj je ženska kar živa hodila okrog, v službo, domov in druga običajna pota. Policija ni mogla ukrepati na na podlagi prijave strahu pred možem. Ena kuharica manj na svetu, pač. Ne jokat, ne jamrat, tako je tudi zakon napisan.

Baje je ženska iskala pomoč pri policiji celo nekaj ur smrtjo, ker jo je mož ustrahoval, žalil, nadlegoval v službi. Njegovi ljubosumni izpadi so se običajno zaključevali z nasiljem nad njo. Za nasilništvo pa baje ljubosumnež še ni bil uradno obravnavan, vsaj za hujše nasilništvo ne.

Zakon predvideva ukrep prepovedi približevanja za določen čas. Šment, ta pa lahko traja zgolj ušivih 48 ur, v tem času pa se nasilnež oz. osumljeni nasilnež pomiri, a tudi že znova napali in navali ravno ob izteku prepovedi približevanja. No, lahko pa sodišče prepoved še enkrat podaljša, a dolgoročno to ni rešitev. Saj očitno je tako, da ko nekdo hoče nekoga fentat, bo to pač naredil.

V praksi je pa tako, da je žrtev tista, ki odide, če hoče rešiti svojo kožo. Ni važno na koncu, kdo ima prav, kdo mora dokazovati, kdo ukrepati, važno je življenje. Ko življenja več ni, nima nobene veze več, kaj bi kdo lahko storil, kaj bi kdo moral storiti, pa ni.

Dedec si je naredil ljubosumje, ker se je zapletel z žensko, ki je bila veliko mlajša od njega. Razlika v letih med njima je bila precejšnja, tudi za današnje zelo strpne čase, slabih dvajset let razlike pomeni kar eno generacijo. Če bi mene kdo vprašal, bi rekla, da naj ženska odkoraka iz zveze takoj takrat, ko je tlesknila prva klofuta.

Nasilnež z nasiljem nikoli ne preneha, le stopnjuje ga. Logiko najde v izkušnji, da ena klofuta ni zalegla, zato mora pritisniti naslednjič vsaj dve, ko klofute po njegovem niso več zadostne, je treba lomiti kosti ali pa kar ustreliti, da je mir pred babo, ki mu vzbuja ljubosumje … saj tip ni kriv, da je ljubosumen, kajne?

  • Share/Bookmark

Ne bo navaden dan

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:08, 27.01.2013

8. februar leta 2013 ne bo navaden dan. Po zakonu je dela prost dan, ker je na ta dan leta 1849 v Kranju umrl veliki slovenski pesnik. Veliko se je zadrževal v oštariji in pod okni lepih deklet. Znal je z verzi, zato ga slavimo, Slovenci smo mu v slavo obletnic njegove smrti poklonili ves dan za praznik in zato takrat ne gremo v službo delat. Ja, znal je v verzih proslaviti tudi svojo rojstno vas, odvetniški poklic, svobodo tudi v splošnem pomenu, ne le za boemske potrebe in celo del njegove nazdravitve iz oštarije pojemo stoje v slovenski himni.

Morbidnost slovenskega naroda se izraža prav v slavljenju človeka za dan njegove smrti. Simbolično morda je postavljen dan zadnje vstaje slovenskega naroda prav tako na ta dan, slavljen v koledarju za državni dan kulture. Nekako ven sili ugotovitev, da imamo Slovenci najraje od vseh rojstev prav smrti, ki jih znamo lepo proslaviti. Kulture pa, tako je sklepati, imamo v enem dnevu dovolj za vse dni v letu.

Večina Slovencev je še dandanašnji kmečkega ali polkmečkega porekla, če ne v roke, pa v glavo. (Ja, itak, ti in jaz v roke, drugi pa …) Vrednote in moralo torej črpamo iz kmečkega okolja, iz okolja, kjer so nekoč lavfale motike, zdaj pa bolj traktorji. Kmet se danes na svojo njivo odpelje, ne hodi več peš. Ker je že vožnja do njive kar draga, zaradi nafte, kmet trdi, da se delo na zemlji ne izplača. Mogoče imamo zato tako veliko bank (štacun za nakup keša), za vsak kredit drugo. Tudi France Prešeren je bil iz kmečke družine, ampak znal je dobro sukati besede, prodajati jih pa ni znal.

Letošnji 8. februar bo res nenavaden dan. V glavnem slovenskem mestu, ki mu županuje politično zamrznjeno (ne)opredeljen gospod z veliko količino premoženja, se bo zbralo več politično (ne)opredeljenih formacij, formacij, ki si ideološko nasprotujejo v slovenski demokraciji. Skup zna biti zanimiv za zunanje (ne)zainteresirane opazovalce, za udeležence pa nevaren, ker bo težko najti pravi plac za izražanje državljanske politične volje.

Zgolj za oris pomena izbire pravega placa se spominjam navijaške zgodbe, stare nekaj desetletij. Bilo je na košarki, prav tisto tekmo je Papič (se ga kdo še spominja?) dal v zadnjih sekundah krasen koš čez celo igrišče in naši so zmagali. Mene bi pa nasprotni navijači skoraj pretepli, samo zato, ker sem sredi njih glasno navijala za naše, locirala sem se tako nespametno, da sem vpila sredi njihove večje skupine; če bi ne utihnila zadnji hip, bi me tudi blond frizura ne rešila urgence. Me je izučilo za večji del življenja, a povsem iz svoje kože nisem šla nikoli.

Takole torej, ker smo v glavnem vsi bolj ali manj kmečkega porekla, se znajo zgoditi čreva na planke, prav po opevani slovenski kmečki folklori. To pa zna zelo boleti, odprti vampi pa so podležni okužbi in zastrupitvi in smrti osebka. Slovencev, veščih retorike ali pesnjenja je malo. Največji pesnik je že davno pod zemljo, največjega retorika pa ne slavimo. 8. februarja mnogo Slovencev ne bo imelo več kaj izgubiti.

Stari ljudje pripovedujejo, da so dali skozi revščino, bolezni, a najhujša je vojna, te, pravijo, se bojmo, ker izginjajo živi ljudje in jih ni več, vzame jih vojna. Ustvarjamo vzdušje izrednih razmer, nekatere politične formacije bolj kot druge, izredne razmere pa že smrdijo po vojni. Vojne se je pa treba bati, pravijo mnogi tisti, ki so jo preživeli.

Šment, kaj vse si dado opraviti fantje, da bi ostali na oblasti … ali pa jo dobili!

  • Share/Bookmark

Ko življenje preveč boli

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 07:23, 19.01.2013

V Sloveniji je evtanazija še vedno tabu tema. Koliko življenja je ravno prav, koliko bolečine je ravno prav še prenesti?

V mnogih filozofijah je življenje sveto, tudi religije ga poveličujejo. A včasih se zgodi živemu človeku, da mu ni več živeti. Če je sicer zdrav, recimo, da ne le fizično ampak tudi mentalno, lahko izpelje lasten umor, torej samomor. Če gre za hudo trpljenje v bolezni, za odločitev o evtanaziji, so teorije razcepljene, kolikor le morejo biti. Nihanja so med pomočjo pri umoru, pomočjo pri samomoru, saj gre za odvzem življenja, za smrt, iz katere ni več vrnitve, in se človek seveda ne more več svobodno odločati za vrnitev v življenje.

Nenavadno je, da pogosto zelo zagovarjajo svetost življenja ljudje, pri katerih ždi zadaj nekje v njihovih malih možnih latentna želja, po odhodu iz življenja. Olajša jim lastno odločitev za življenje zelo elegantno, s prepovedjo, za katero niso oni odgovorni. Ljudje, ki nimajo kakšnega posebnega ekstremnega mnenja o evtanaziji ali samomoru, so večinoma radoživi ljudje, jim niti ni mar o vsem tem.

Kdor se hoče odločiti po svoji vesti in svoje ‘trpljenje’ zaključiti z evtanazijo, iz Slovenije večinoma odpotuje na tuje, v Švici recimo plača za uslugo medicinske evtanazije približno šest tisoč evrov. Imamo pa pri nas že od leta 2008 uzakonjeno pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje, za možnost vnaprejšnje zavrnitve zdravstvene oskrbe. Obstaja tudi uzakonjen formular, ki ga zainteresirani izpolni pri svojem osebnem zdravniku. Ni mogoče prezreti dejstva, da gre pri tem za težko osebno odločitev, saj gre dejansko za pasivno evtanazijo.

Kljub mahanju s strpnostjo do vsega mogočega drugačnega, se še danes malokdo upa izraziti svoje mnenje o evtanaziji. Smo pač konzervativno okolje, upamo se pljuvati in kritizirati, osebnega mnenja o posameznih stvareh pa vendar ne izražamo radi, ker se bojimo odziva okolja. Seveda pa obstaja tudi velika možnost zlorab, česarne bi smeli zanemariti.

V Belgiji sta se odločila umreti dvojčka pri petinštiridesetih, ki sta bila gluha že od rojstva, grozila pa jima je slepota. Zanju je bilo nesprejemljivo, da se ne bosta mogla sporazumevati in skrbeti drug za drugega in sama zase, saj sta živela skupaj vse življenje, oba sta bila brez družine.

V domačem kraju so jima odklonili evtanazijo, ker nista trpela zaradi nevzdržnih telesnih bolečin kot posledice neozdravljive bolezni, kar bi bilo po zakonu, na bruseljskem univerzitetnem kliničnem centru pa so njuno trpljenje okarakterizirali kot duševno, a ravno tako neznosno. Celo njuna starša sta opustila odvračanje od smrti, v spoznanju, da jima tako le podaljšujeta trpljenje.

V Belgiji je evtanazija dopustna za polnoletne, tudi za zapornike, pričakujejo pa se novosti – medicinsko usmrtitev naj bi odobrili tudi mladoletnikom in obolelim za alzheimerjevo. Slednja je že v velikem porastu med slovenskimi starostniki in celo pri moških v srednjih letih. Liberalna Nizozemska je evtanazijo uvedla prva, dopušča pa jo tudi za mladoletne, starejše od 12 let, do 16. leta potrebujejo soglasje staršev, pomoč medicine pri umiranju podpirajo še v Švici in Luksemburgu ter v ameriških zveznih državah Oregon, Washington in Montana.

Dilem je nešteto, vsaka pa se dotika na nek način božjega: dajanje življenja, jemanje življenja – ga smemo vzeti v svoje roke? In tam, kako je tam … čez? Je res brez bolečin?

  • Share/Bookmark

Kadar je posilstvo neizbežno …

Zapisano pod: Reaktivno Tagi: , — pohajalka ob 13:52, 30.12.2012

… lezi in uživaj. Sicer umreš, ženska, če ne takoj, pa potlej, ko jih gre cela horda čezte, če ne takrat, pa po tednu ali dveh, ko se telo ne bo več moglo upirati smrti – ali gre morda za duha, ki je ranjen do smrti?
Zelo črn humor je to, če je sploh humor. Saj batine ženske fašejo pogosto še za manj, kot je to, da ne dajo. Posebej v določenih okoljih, kot je recimo Indija. Dogaja pa se tudi pri nas, posilstva se dogajajo prav blizu naših domačih pragov. Celo posilstva otrok imamo doma, tamle čez cesto, pa dve ulici nazaj, pa v sosednjem mestu tudi.
Pa pravijo še, da je ženska kurba, če da, prav tako tudi, če ne da. Kdo zaboga je ob takih nagruntavščinah bornega duha, se vprašam!
Toliko leporečnega je slišati od vseh krajev, še od pradavnih Majev, da se prav te dni človeštvo dviga vsaj za eno stopnjo više v duhovnosti. Nam bo duh dvignil divjost v nas, ali jo bo potlačil po jungovsko, ali bo duh obvladal meseno strast po frojdovsko? Nikakor ne, duha imamo v sebi in vsak mora v sebi s svojim opraviti.
Ne morem si misliti drugače, kot da je moška sla posiljevalcev tam nekje na stopnji enoceličnega bitja. Oni kar bi, oni kar hočejo, pri tem ne izbirajo sredstev ne načina, ne mesa, če ni šlo zlepa, bo šlo zgrda. V Indiji tistih nedavnih posiljevalcev ni zmotila niti prisotnost izbranega moškega tiste posiljevane ženske. Spraznjevali so se dolgo, mučili dolgo, na smrt.
Zaradi posilstva umreti v tej naši poduhovljeni dobi je pa res dosežek visokega duhovnega nivoja človeštva. Tisoči protestirajo v Indiji. V deželi, kjer imajo mnoštvo bogov in boginj, religioznost na neznanski višini, tako visoko, da mi, ki nismo od tam, sploh doumeti ne moremo.
Indija je daleč, še s prstom po globusu morajo oči potrpežljivo slediti prstu do tja in kroglo je treba sukati. Bosna pa ni tako daleč, morda je vsak peti med nami doma od tam. Tudi tam se je dogajalo tako, a mi smo si mislili, da ni mogoče, da si ženske izmišljajo …
Ponekod v svetu obstajajo tudi smrtne obsodbe. Stvar lokalne percepcije torej, če se bo posiljevana ženska odločila vzeti pravico, pardon, kamen v roke, in posiljevalcu izbiti iz njegove buče posiljevanje enkrat za vselej. Stvar lokalne percepcije.
Morda pa se je Indijka zanašala na pomoč svojega izbranca, kdo bi vedel?
Ni čudno, da so bili tako korajžni, ko jih je bilo pa toliko! Vsak od tistih bi se usral, še preden bi pomislil na posilstvo, če bi bil sam takrat tam, v Indiji, v tistem busu.
Posiljena Indijka je umrla v bolnišnici.
.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |