in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Na volišča bo spet treba, smo pripravljeni?

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 16:16, 14.02.2013

In to samo zaradi denarcev, a žal tistih, ki jih (še) ni. Denarce bomo najbrž kupili, za obresti, ampak na koncu jih bo treba oddelati in poplačati, na tem svetu ni nič zastonj. Če kdo še misli, da bodo volitve kar same od sebe naredile tako, da ne bo treba delati in pufe vrniti z obrestmi, je v strašanski zmoti.

Boniteta nam baje strmo upada, ker se je Slovenija ujela v spiralo zaradi bank, pa smo spet pri denarjih. Zaradi nemočnih domačih bank nam tudi javni dolg še naprej energično raste. Banke naše so krive tudi tega, da se v Sloveniji premalo dela, ker se zaradi bank gospodarstvu ne splača proizvajati. Ustvarjanje delovnih mest, znižanje davkov za pridne in zagnane, večanje naložb so temelj lepe prihodnosti, a žal nam naše lastne banke tega ne dajo! Politika in vlada nimata nič s tem?

Resnično so denarci ključ rešitev vseh problemov, s katerimi se krizno otepamo Slovenci. Namesto dogovora o nujnih ukrepih sanacije bank politikanti stopnjujejo politično krizo in razpihujejo zarote. O odgovornosti ni ne duha, ne sluha, politikanti furajo ekskurzije po slovenskih pokrajinah (na Štajersko jih najbrž ne bo), izgovarjajo velike in lepe besede, se celo pošalijo na pustne teme in slovensko kulturno dediščino, skratka, zapravljajo do zadnjega diha. Ja, ključ za rešitev tudi politikantskih problemov in težav so denarci, zato jih vnemarno trošijo.

V resnici bi morali znati uporabljati pravo terminologijo, zapravljanju v odhodu se reče izčrpavanje firme za zasebni interes, pa čeprav to morda zapazimo le gospodinje. Ker tudi Slovenija ni le otok, kljub majhnosti, smo del evropske celine in del sveta, bo kazen za izčrpavanje plačalo ljudstvo, davkoplačevalci. Tisti, ki odločajo, tisti, ki imajo škarje in platno v rokah, ne plačujejo. Imamo izkušnje stečajev in prisilnih poravnav, kjer so preživeli nekateri, vsi pa ne. Lepše se je steklo tistim, ki so se znali pametno priklopiti na javni interes, še bolj pa tistim, ki so bili do bridkega konca vehementno prepričujoči neuko delavstvo, da delajo v njihovem interesu.

Zdaj je vse tako utečeno, da nihče ne more zanesljivo predvideti, kaj se bo zgodilo in kako hitro bo šlo vse še bolj nizdol. V medsebojnih obračunavanjih spregledujemo množico dolgoprstnežev, ki ribarijo v kalnem, šele po njihovem dokončnem odhodu se bo namreč pokazalo, koliko so spravili podse. O integriteti in preprečevanju korupcije se je lušno meniti, saj gre za vnemarne napake, ki jih je mogoče dokazati, pa še z velikimi številkami ni potrebno znati, do treh jurjev le.

Večinsko slovensko mnenje je, da so predčasne volitve edina rešitev za Slovenijo. Problem je, ker večina ljudstva nima ponudbe, kdo bi bil junak, ki bi nas zmogel rešiti. Ne le junak, celo stvarnik bi bilo najbolje, če bi bil, ker je veliko vsega, kar se rabi za rešitev iz krize šele ustvariti. Mnogočesa še nimamo, še ne znamo, še nismo usvojili za svoje, za slovensko.

Najnevarnejša je ranjena zver, zato bi bilo modro pohiteti z volitvami, a ljudstvo, to so ljudje z volilno pravico, se mora zavedati, da s tem, ko obkroži kandidata, podaja svojo osebno voljo koliko in komu – denarja in oblasti. Veliko področij človekovega življenja se ureja z najvišje državne ravni: ključna so gospodarska vprašanja, ker se tukaj tenstajo plače in pokojnine. Uravnotežiti je potrebno nujne projekte: zagon gospodarstva, konsolidacija javnih financ, reformo trga dela, pa še nova finančna perspektiva se lepo politično prebere, ali rešitev bančnega sistema tudi spada v rešilno mantro.

Za pravo ukrepanje pa potrebujemo pravega, pametnega in delovnega človeka, ne lutko na vrvicah kogar si že bodi, takega, ki mu osebna odgornost lepo zveni in jo hoče prakticirati. Sanje o pravni, politično in moralni državni avtoriteti pozabimo do boljših časov, zdaj je treba delati. Prepričljivo dejstvo krize je, da je bilo do zdaj veliko vsega narobe in bo treba od zdaj naprej drugače in z drugimi ljudmi. V nasprotnem ne rabimo predčasnih volitev niti volitev sploh.

  • Share/Bookmark

Mariborska vstaja

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 15:33, 7.01.2013

Peta zapovrstjo. Prva letošnja.
.
Ne more biti lahko, mestnemu svetniku iz mariborske mestne občine, ko zagleda svoj obraz na lutki, ki visi s Starega mostu nad mrzlo Dravo. Srhljivo je, nabito s strahom za … denar najbrž, saj je v ozadju vsega in vsakogar tudi letos – denar. Napihljivost visečih lutk spominja na napihnjenost naših oblastnikov, tako občinarjev, kot državnih upravljalcev. Mariborska javnost vleče za vzvode strahu, tako kot je zadnje lanske mesece zastraševala naša vlada vseslovensko civilno družbo. Profesionalni plezalci so lutke že sneli.
.
Viseče lutke so dobro ogrevanje za ‘Pometimo jih vun’, kot pravijo Mariborčani in nedvomno jim bo uspelo. Za razpustitev mestnega sveta je potrebno le 23 (od 45) mestniških odstopov, 7 jih je že odstopilo, torej gre le še za 16 odstopov. Državljan se vpraša, kako da tisti ljudje ne spokajo, če jih narod ne mara? Kaj jih tako zelo lepi na stolčke? Protesti se začno tokrat ob pol petih popoldne, saj je logično, da jih je treba ‘vun pomest’, ker so mestni svetniki podpirali odstopljenega župana.
.
Opoldne bodo – so sejali sejo mariborskega mestnega sveta, prva seja po skoraj treh mesecih. Uradno bodo svetniki seznanjeni z županovim odstopom, ker jim dnevnih novic ni potrebno poslušati, zato novice uradno še ne vedo. So se pa imeli v vmesnem času spoprijeti s težavnostjo novonastalega položaja njihovih riti. Koliko časa bo še štel proračunski izgovor za vztrajanje na položajih? Na dnevnem redu te seje je poraba rezerve, poplave, mestni promet, o športu in prostorskih načrtih. O proračunu imajo namen razpravljati konec januarja. Odstopiti nimajo namena, so večinsko sklenili, napovedanih pa je še nekaj odstopov.
.
Mariborčanom bo nedvomno uspelo, Ljubljančani in ostala Slovenija se bomo pa švercali na njihovih uspehih. Nekako se ne moremo tudi ostali državljani Slovenije skupaj spraviti in udariti s pestjo po mizi. Vpijemo o zapufanosti, pa o bogatenju večinske cerkve, pa o navodilih iz Vatikana …, zgolj drhalske parole so to. Konkretno nekaj skupaj spraviti pa ne znamo ali ne moremo. Neetično je obešanje skrajnostnih parol, prenašanje mariborskih njihovih uspehov na Slovenijo. Le želimo si lahko vsi skupaj, da se Mariborčani ne bodo ustavili na domačem pragu in bodo vstajali še dalje, pometali vun tudi na višjih in najvišjih nivojih državne oblasti…
.
Odgovornost pred zakonom je treba udejaniti, zato ni dovolj uporniško nagnati položajnike, s katerimi narod ni zadovoljen. Denar se bo še pretakal zadaj za hrbti istih ljudi. Odstopi bodo konec koncev le odstopi, težave in beda pa ostanejo. Nacionalni interes bo še naprej lačen in transformacija bo še naprej kriza.
.
Uspavajoča je misel, da je treba obračunati z oblastjo. Sam obračun ne bo ničesar prinesel, potreben je obračun, tisti, ki so delali škodo državi, jo morajo povrniti, potem naj pa odstopijo. Od mahanja z demokracijo ne bo nič, treba je urediti tudi pufe in zasluge za zdajšnjo štalo.
.
Če se nam res dogaja ulica, če ne gre le za zlorabo javnosti po enih parih zainteresiranih grupah, je vprašljivo, če je mogoče pričakovati radikalno reševanje poti iz politične in gospodarske krize, prej kot ne bomo deležni le rošade enih in istih ljudi. Časa je bilo dovolj, da so se lahko pravočasno zmenili, kam bodo posedli po protestih in vstajah.
.
Ko bi bilo mogoče pokukati vsaj par let v prihodnost, bi se jasno videlo, ali je današnja ‘ulica’ ‘kukavičje jajce’ ali samosvoj organizem. Če je samosvoj organizem, gre za revolucijo ljudstva, ki bo dobila poleg zmagovalcev tudi poražence – predvsem tiste, ki se ne bodo znali pravi čas vnovčiti in izkoristiti vstajenskih lovorik.
.
Razmišljanja se stekajo v prihodnost, kako vnaprej, če zdaj rešujemo na ulicah probleme države, kaj ne pomeni to po svoje civilizacijski povratek, ko so se mladci skupaj vzeli in spodnesli poglavarja. Evolucija nam je res dovolila razvoj glasilk, nam dala ušesa in jezik, lahko bi se pogovorili in se zmenili. Tako bi se lahko zmenili, da bi ne bili rezultati kompromisov dobri le za peščico (zamenjanih), ampak bi bili sprejemljivi in dobri za ves narod. Kot kaže, je treba govoriti zelo naglas in veliko jih mora biti hkrati na kupu, da gre beseda naprej.
.

  • Share/Bookmark

Naši moški

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 17:04, 3.01.2013

So naši moški pravi moški? Kakšni pa so pravi moški v teh razklanih časih?
(Jih gledam in vsake toliko si kakšnega fejst dedca zamišljam v različnih okoliščinah, pa me nekaj cukne nazaj in kar močno v levo.)
Če bi vprašali mene, itak, da vem! Ampak jaz tokrat niti nisem važna, ni važno moje mnenje, ker bi to pomenilo, da hočem govoriti o pravem moškem zame. Razmišljam pa o tem, kakšna so mnenja nekaterih moških o tem, kdo med njimi in nami je pravi moški. Ne morete si misliti, koliko prepričanj o pravem dedcu živi med moškimi.
(Spet in znova me cuka in vleče nazaj in malo v desno.)
Tradicionalni gospodje uporabljajo besede ‘da, gospod’, ‘ne, gospod’, odpirajo vrata gospem damam (ni raziskano, kdo jih zapre za obojimi), brez arogance shajajo ti gospodje in z veliko mero samozaupanja hodijo po svetu.
Ni več klasičnih moralnih in etičnih vrednot, recimo držanje besede, zaščitništvo do ženske in otrok, odgovornost.’ Ampak, ženska pa že nima zmeraj prav’, slišim iz gruče fantov. Ok, si mislim. Nekdaj je bila beseda moškega nekaj vredna.
(Vleče na levo, da je kaj! Da slučajno strici iz ozadja niso v akciji?!)
Mlad moški mora preživeti iniciacijski obred, ki ga izstreli iz družine v svet. Pri naših prednikih so ga izvajali srenjski modreci, še do nedavnega pa so naši fantje to iniciacijo doživljali v služenju vojaščine (tam so jih naučili skrbeti sami zase).
Veliko maminih sinčkov svoje iniciacije ne opravi niti do 35. leta, ko jim starši kupijo stanovanje. Mame v tretjem življenjskem obdobju, ko bi morali njihovi sinovi že dolgo samostojno in svobodno hoditi po svetu, imajo doma nezaposleno pokoro, ždečo na kavču vse dni in noči.
Matere gledajo v svojih sinovih bogove, zato ti dobivajo, kar si zaželijo. Postanejo sebični, nikoli ne razvijejo sočutja, ker se vse dogaja okrog njih in so najpomembnejša bitja v hiši. V naših krajih glede na svet nenavadno veliko moških srednjih let živi doma neporočenih. Drugje moški čutijo potrebo po tem, da odidejo od doma, odhod zdoma jemljejo kot svojo osnovno pravico. Imajo svoje stanovanje, svoj ponos, pravijo. Ko otrok konča srednjo šolo, mora od doma. Starši mu prvo leto še malce pomagajo, potem pa se postavi na svoje noge in poskrbi zase.
Zdrava moška agresivnost se mora izražati s kreativnim potencialom. Že celo generacijo, tam nekje 20 let, ustvarjalnost baje pri metroseksualcih upada. Hkrati ženske prevzemajo družbeno pobudo in moški kreativni libido je iz družbe izginil. Moški se umika iz tradicionalnih moških poklicev, zato jih zdaj zasedajo ženske. Pojavi mačizma, poniževanja in zasmehovanja drugih, hlastanje za bogastvom in užitki ali podobne maske kažejo na nizko samospoštovanje pri moških. Potlej pa gredo na strelske pohode, mi vsi pa gruntamo, kaj jih je za en hudič obsedel.
Potegne me v desno, kot bi me kdo hotel zvleči proč od moje poti.
Sodobni moški imajo v kopalnici polne police svoje kozmetike. Mnogi že se brijejo pod pazduhami ali si brijejo noge in celo (strahota!) svoje ljubezenske tepihe. Včasih pri svojih kozmetičnih posegih že ne spominjajo več na moške. Kozmetična industrija prinaša na trgovske police vedno nove izdelke, ki so namenjeni moškim, do nedavnega pa so jih uporabljale le ženske. Mogoče se na tak način človeška družba povrača v davnino. Pri večini živalskih vrst, recimo, so samci v svatbeni opravi mnogo lepši in vpadljivejši od samic in se jim neznansko dobrikajo in ugajajo … mogoče bomo znova ženske zavzele izbiro in prebirale.
Servilnost, brezbrižnost, hedonizem, prepričanje, da lahko krasno živimo brez dela, psihična in fizična lenoba, vse to vodi sodobne moške v uživaštvo, neodgovornost, blebetanje v tri dni … zafrkniti drugega, se povzpeti na račun drugega … izkoriščanje, manipulacija, nihče se ne zavzema za skupno stvar. 12-urni delovnik je prikladen preprosto zato, ker nimajo poguma, da bi se soočili s svojo družino. Zdrav moški princip nadomeščata družbeni razkroj in kriminal, le da sodobni lopovi kradejo izza zaslonov.
Pravi dedec se bo boril za svoj prav, in če bo treba, bo svoja čreva nesel v rokah. Ne bo rekel: Briga me! Pravi moški se je pripravljen bojevati za nekoga, za nekaj, za tisto, kar ima rad in vse to je pripravljen varovati. Ni mu vseeno za ženo, otroke, vas, državo. Za to je pripravljen zastaviti svoje življenje. A za vse to mu ni treba v vojno. Vojak slepo uboga, bojevnik pa ima vest, se bojuje. Ko moški izgublja tradicionalno vlogo, tudi ženska povleče kratko. Namesto žensko se vede ‘moško’.
Pravi dedec bo povsod znal uveljaviti svojo empatijo. K resničnemu moškemu sodi globoko čutenje samega sebe in drugih. Izvorni moški in izvorna ženska lahko rešita zapletenost sveta.
(Desnico mi skoraj izpuli, tako potegne, pesjanka, ko skoči v Ljubljanico za nutrijami.)
Dogaja se kastracija moškega, s kemičnim ‘orožjem’. Zadnjega pol stoletja je število spermijev zahodnega moškega padlo skoraj za 50 %, testosteron tudi. Ti biološki kazalci kažejo, da je nekaj zelo narobe, da so to velika biološka vprašanja prihodnosti. Malokdo ve, da je četrtina slovenskih fantov neplodnih. Padanje plodnosti evropskega moškega pa je na ravni 2 % letno. Tisto, kar se kaže na nivoju posameznika, pa se izkazuje tudi v družbi. Kar dobra polovica tistih parov, ki se trudijo z zanositvijo, imajo težave z zaploditvijo prvega otroka. Žrtve vsega tega so prav metroseksualci, ki pa ta ogromni problem pridno pometajo pod tepih.
Za oris težav s plodnostjo: v Ljubljanici so testirali ribe. Zaradi visoke prisotnosti hormonskih motilcev so najbolj prizadeti ribaki – dobra desetina njih ni niti moški niti ženska. V reki se dogaja feminizacija. Vse, kar se dogaja živalim, se dogaja tudi človeku, razlika v percepciji zaznave problema je le v tem, da ima človek v sto letih tri generacije in je zato zadeva bolj prikrita.
Večinoma smo ženske tiste, ki prve zaznamo problem, se organiziramo in začnemo borbo (na demonstracijah so bile ženske tiste, ki so delile policajem cvetje). A za uspeh pri skupni stvari smo potrebni oboji, moški in ženske, le potem so mogoče spremembe. Ženske na ženstven način pripomorejo h stvari.
Problem državljanov Slovenije je v grozljivem dejstvu, da tisti, ki najbolj potrebujejo dobro vizijo pred seboj, to smo navsezadnje večina nas – vojaki in kanonfuter – sledijo politikom, ki so se evolucijsko zataknili na stopnji zidanja gradov (v oblakih) v otroškem peskovniku. Ne bo dovolj, da oddidejo naši politiki, spremembe, ki so potrebne, so bolj široke in zajemajo vse ljudi.
Ko je nekoč moški stopil iz hiše, je bil podložnik, a da smo bili od nekdaj podjarmljeni, ni naš edini problem. Srž težave je v tem, da so se v totalitarizmih razvile manipulacije in je slovenski moški moral delovati podtalno, da je preživel. V nasprotnem primeru se je moral podrediti. In tako nekako deluje tudi naša politika. Ne bo dovolj le zamenjati liderje, spremembe so potrebne v vseh nas.
(Prav do doma me je cukala v levo, pa v desno, naprej, nazaj in spet znova od začetka v vse nebesne strani. Vsaka, četudi že zasušena pasja lužica ali le sled nje jo je privlačil, tako da je vsakokrat pozabila, da me ima na povodcu. Eh, kaj ‘čem – je pač moja najljubša pesa.)

  • Share/Bookmark

Vmesni čas

Zapisano pod: Misli Tagi: , , — pohajalka ob 20:11, 29.12.2012

med koncem in začetkom.

Skoraj tako je zdaj, kot bi človek sedel na dva stola hkrati, pa se mu zmakneta, ko prav nič ne pričakuje, in tresne z ritjo na tla – naj bo skupno ali posamezno, isto je vse to.

Mnogi se udinjajo malo tukaj, malo tam, kot smo nekoč že imeli, na slovenskem podeželju so šli bratje iz ene hiše v različne vojske … Tako je videti, da teh ziheraških delitev ne bo moč nikoli preseči. Znova in znova se vračamo med tista stola in cepamo na tla.

Vmesni čas so tudi demonstracije, toliko prežvečene, da so postale kot strgana ribiška mreža. Pa vendar je mogoče pričakovati spremembe prav zaradi pritiska javnosti, le na pravih mestih je treba pritiskati. Če državljani ne storijo nič, so krivi, ker mirno žakelj držijo. Tihi pristanek je to. Mozaik sprememb se bo sestavil s tistimi kamenčki, ki bodo tam in če bo izpadlo slabo, bodo krivi tudi tisti, ki jih ne bo poleg.

Vmesni čas je dober za iskanje ciljev. Če vemo, kam bi radi prišli, potem bomo hodili po tisti poti, ki pelje proti izbranemu cilju. Če ne vemo, kam bi radi prišli, potem je pa vsaka pot dobra in se lahko potolažimo, da ni važen cilj, važna je pot … Samo s svojimi dejanji lahko kaj naredimo, torej je treba dobrih in pozitivnih dejanj za ven iz krize.

Potrebujemo skupino posameznikov, ki so sposobni sesti skupaj za eno mizo in zastaviti pozitivno vizijo izhoda iz krize. Za življenje gre, osnova vsega je življenje, dokler je življenje, je še vse mogoče. A živo življenje, ne hiranje, pa saj je v ustavi zapisano, kako naj imamo, ne? Zato je vmesni čas dober tudi za takšne mantre, ki budijo upanje v srcih in dušah. Takšne, ki spodbujajo k uspehu, ne kritiziranju. Za kritiziranje je čas potekel.

Izkušnje je modro v vmesnem času vpeti v nove zamisli. So namreč v glavnem posledice slabih odločitev, za te pa ni več časa, odločitve morajo biti dobre. Zato je važen pogled v preteklost, v sedanjosti jasen cilj za izhod iz krize (vizualizacija uspeha bi rekel novodobni guru) in v prihodnosti gremo pač v paradiž, saj za to gre, da ne bo ves ‘matr’ brez veze. V nasprotnem primeru lahko mirno počakamo kar tukaj, kjer smo.

Heh, ker ni pričakovati deusa ex machina izpod neba, si že zamišljam, kako lepo nam bo prav kmalu. Moja odločitev je torej že odločena in, heh, svoje sem naredila. Zdaj pa še ostali, prosim. Mirno in sproščeno, eden za drugim spodobno v vrsti, ne prepočasi, ne prehitro, ravno prav, za vmesni čas.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |