in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Socialno podjetništvo, tudi socialna ekonomija

Zapisano pod: Domovina, Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 06:12, 25.11.2017

Slovenija je začasno dobila korak prednosti v socialnem podjetništvu, saj bo naslednje leto (2018) predsedovala manjši skupini članic EU na področju socialne ekonomije. Kaj imajo lahko od tega predsedništva prikrajšane in ranljive skupine posameznikov na trgu dela v Sloveniji? Vprašanje je še kako na mestu, saj je bistvo socialnega podjetništva prav zaposlovanje.

Obstaja Socialni vrh držav članic Evropske Unije, ki je potekal sredi novembra na Švedskem. Vrh je bil delovno poimenovan “Za pravična delovna mesta in rast”, Slovenija pa je dobila enoletni mandat za predsednikovanje Nadzornemu odboru Luksemburške deklaracije, ki je bila sprejeta še ne tako daljnega leta 2015. Maribor bo tako postal Evropska prestolnica socialne ekonomije za naslednje leto.

Pred začetkom Socialnega vrha se je odvila konferenca o vlogi socialne ekonomije v prihodnosti dela, predstavljen je bil panel »Ugodni ekosistemi za socialno ekonomijo«, pa tudi aktivnosti Slovenije v sklopu vzpostavitve in krepitve ekosistema socialne ekonomije v Sloveniji ter v navezavi na zeleno in krožno gospodarstvo ter blockchain tehnologije in distribuirano ekonomijo.

Na zasedanju Nadzornega odbora, ki je potekal v sklopu konference, so ministri in državni sekretarji držav članic nadzornega odbora na predlog Španije soglasno podprli državnega sekretarja v Kabinetu predsednika Vlade RS Tadeja Slapnika, državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade za predsednika nadzornega odbora in s tem tudi Republiko Slovenijo za predsedovanje in vodenje nadzornega odbora v letu 2018. Republika Slovenija bo v letu 2018 vodila povezavo 14 držav EU aktivih na področju razvoja socialne ekonomije na nacionalni in Evropski ravni. Vodenje nadzornega odbora bo Slovenija prevzela od Španije, ki je nadzorni odbor Luksemburške deklaracije vodila v letu 2017. Operativne in tehnične aktivnosti predsedovanja bo prevzel tehnični sekretariat predsednika, ki ga bo opravljalo nacionalno Združenje Socialna ekonomija Slovenije.

V Evropi se v zadnjih letih pomen in število teh podjetij precej povečuje. Po zadnjih podatkih je v tem sektorju zaposlenih deset odstotkov vse delovne sile. Delež slovenskih socialnih podjetij je tudi v porastu, v zadnji petletki bolj na SV naše države, žal pa mnoga po zaključku sofinanciranih projektov žalostno životarijo ali celo prenehajo z dejavnostjo. Tudi v socialnem podjetništvu in nič zastonj in nekdo jih mora pravično plačati, da bodo zagotovljene tudi pravične plače zaposlenih.

Socialno podjetništvo v teoriji: Socialno podjetništvo je inovativna oblika podjetništva z velikim čutom odgovornosti za družbo in ljudi. Za socialno podjetništvo je značilno, da so motivi poslovanja v razreševanju socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov družbe na inovativen način. Osnovni namen te alternativne oblike podjetništva je tržno delovanje ob upoštevanju načel socialnega podjetništva. Ustvarja nova delovna mesta za ranljive skupine oseb ter opravlja družbeno koristne dejavnosti. Tako kot klasična podjetja tudi socialna podjetja nastopajo na trgu, s to razliko, da dobička praviloma ne delijo, temveč ga vračajo nazaj v podjetje. Socialno podjetništvo je povezovalno, saj spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, ter na ta način krepi solidarnost v družbi.

Primer dobre prakse v osrednji Sloveniji: Zavod Eneja iz Ljubljane.

  • Share/Bookmark

Med začetkom in koncem

Zapisano pod: Satira Tagi: , , — pohajalka ob 08:34, 1.12.2013

Satira je ostro, zbadljivo prikazovanje resničnosti. Življenje, ljudi in dogodke oriše z zapikovanjem pisanih bucik v obris dogajanja, skupaj z ozadjem in človeškimi prikritimi strastmi. Satira je lahko delo ali pa le način pisanja. Politična satira je najpriljubljenejša med bralci, obstaja pa že od Prešerna naprej z njegovimi zbadljivkami. Prešeren je bil faca.

Politična satira sega na področje državnih in družbenih zadev, saj je politika v svoji srži predvsem usmerjanje družbe s pomočjo države, država sama po sebi torej še ni politika. Politiko delajo ljudje, ki so zato dobro plačani, zato se je držijo kot klop psa. Politik je praviloma tisti, ki se poklicno ukvarja s politiko, spoštovan in cenjen državnik.

Slovenskim politikom se priznava manj poklicen, manj profesionalen pomen in bolj figurativen – prevejanost, preračunljivost, kupčkanje, korupcija, nenačelnost, koristoljubnost, … človekova tretja dimenzija. Takšni so postali ker so lahko, s pristankom okolja, konsenza družbe kot celote, ki jo sestavlja vsak posameznik in tudi zaradi denarja, moči in vpliva, to je njihov cilj. Takšne politike ljudstvo voli in upa na drobtinico zase.

Zaradi pomena politike v družbi je človeku priznan osnovni pomen človeka kot družabnega bitja z dodatkom človeka kot političnega bitja. Skozi družbo prihajamo kot politična bitja s političnim obnašanjem na političen način do pridobivanja in uporabe politične moči – denarja, moči in vpliva. Tako se rodi korupcija in potem se je ni več mogoče znebiti nekoruptivno.

Manjko slovenske državniške politike pokriva cerkev, kultura, nacionalizem, korporativnost, socializem, pluralizem v zadnjem obdobju. Politika oz. pluralizem se steka v Sloveniji na delovanje političnih strank, v poštev pridejo še volitve in sprejemanje zakonov, ustanavljanje komisij, agencij in drugih nadzornih institucij denarnih tokov.

Državniška razsežnost politike je zanemarjena na račun korenčka (podeljevanje denarja, privilegijev ali pogodb in denarne nagrade) ali palice (odpoklic, izguba privilegijev ali posla in denarna kazen) po posameznih družbenih segmentih, ki jih odlično pokriva korupcija. Poštenemu državljanu bi na misel ne prišlo, da ponudi keš v pričakovanju pridobitve posla ali položaja, poštenemu politiku ali gospodarstveniku pa bi bila takšna ponudba, kaj šele zahteva po podkupnini, preprosto žaljiva.

Poštenim državljanom bi se pred volitvami ne sukala po malih možganih miselnost, da je dobro voliti izpričane barabe v smislu, da bodo takšni, ki znajo poskrbeti zase, znali poskrbeti tudi za ljudstvo. Janša in Janković s pridom prodajata volivcem svoj koruptivni status, ki jima ga je prijazno podelila protikorupcijska komisija.

Ob takih pričakovanjih umanjka logična ugotovitev, da imajo premoženje, oblast in privilegije zgolj takšni ljudje, ki jih znajo nagrabiti, obdržati in si jih zagotoviti še naprej. To niso ljudje, ki delijo svoj plašč na pol. Je to satira? Morda pa res.

Etične komedije so bile ponderji prejšnjega tedna zaradi glavnih igralcev: Stepišnik (etika subvencij), Gantar (ne more), Erjavec (koalicija ni ogrožena, pa spet je), Omerzel (etika), Lukšič (stric iz ozadja), Janša (kritizira, ampak bi bil rad zraven), Klemenčič & Co.(protestirajo), Bratuškova predava o uspešni Sloveniji, Čufer išče svež denar, ostali so se potuhnili pod oder. Na koncu zmanjka akterjev, ki bi se šli državniško politiko.

  • Share/Bookmark

Mednarodni dnevi, svetovni dnevi, dnevi kar tako

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 06:25, 17.10.2013

Mednarodni dan boja proti revščini, 17. oktober, v pričakovanju boljših časov.

Revščina je stanje, ki spremlja človeka od pamtiveka do današnjih dni. Milijone let se človek razvija, civilizira, napreduje na mnogih življenjskih področjih, a žalostno pogrne na osnovi človečnosti, ker ni zmožen odpraviti revščine. Žalostna je ugotovitev, da revščine ne bo odpravil mednarodni dan boja proti revščini, niti teden boja proti njej.

17. oktober je za mednarodni dan boja proti revščini razglasila Generalna skupščina Združenih narodov decembra 1992. Od takrat naprej se – začuda! – revščina v svetu še povečuje. Revni so tisti, na katerih je, da se iz svojega stanja izkopljejo, da se zavedo svojega položaja, da se aktivirajo.

Pod pragom tveganja revščine je pri nas v lanskem letu živelo dobrih 13 odstotkov ali 271 tisoč ljudi, poleg tega pa jih je bilo 121 tisoč še socialno izključenih, skupaj torej nekaj manj kot 20 odstotkov prebivalcev. Med vsemi osebami pod pragom revščine največji delež predstavljajo upokojenci.

Revščino lahko opredelimo kot relativno ali absolutno, ekstremno (skrajno) revščino. Pri absolutni revščini gre predvsem za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, na primer hrane, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe, osnovnega izobraževanja. V Sloveniji merimo revščino drugače, ugotavljamo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi, tistimi, ki si ne morejo privoščiti takšnega načina življenja, ki je običajno za družbo, v kateri živimo.

Prag tveganja revščine za leto 2012 (dohodkov leto 2011) je v Sloveniji znašal 606 evrov na ekvivalentnega odraslega člana gospodinjstva na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti vsaj 1.273 evrov razpoložljivega neto dohodka na mesec, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa vsaj 909 evrov na mesec, da sta se dvignila nad prag revščine. Številke kažejo, da ni dosti Slovencev, ki so se uspeli prebiti preko žalostnega praga, morda za nekaj deset evrov.

Med vsemi osebami pod pragom tveganja revščine so največji, 31-odstotni, delež predstavljali upokojenci, sledili so mladoletni otroci, nato delovno aktivne osebe in brezposelne osebe in druge neaktivne osebe (teh je bilo najmanj, med te osebe spadajo nezmožni za delo, gospodinje, študenti).

Glede na velikost in sestavo gospodinjstva je revščina v letu 2012 v največjem obsegu ogrožala enočlanska gospodinjstva, med temi pa v manjšem obsegu moške, mlajše od 65 let, v največjem obsegu pa starejše ženske.

Enočlanskim gospodinjstvom so z visoko stopnjo revščine sledila enostarševska gospodinjstva z najmanj enim vzdrževanim otrokom in pari z najmanj tremi vzdrževanimi otroki.

Med vsemi osebami pod pragom revščine je bilo v letu 2012 46 % moških in 54 % žensk. Do 64. leta starosti sta bila oba spola glede stopnje revščine ogrožena v približno enakem obsegu, po 64. letu starosti pa se razlika v stopnji revščine med spoloma precej poveča, na škodo žensk.

Z veliko višjimi stopnjami revščine od moških so še posebej izstopale ženske, stare nad 64 let in upokojene ženske. Stopnja revščine 64 let starih moških je bila nižja od slovenskega povprečja.

V največjem obsegu je revščina ogrožala ženske, ki so živele same, vendar je bila tudi stopnja revščine za moške, ki so živeli sami, precej višja od slovenskega povprečja.

Več: Statistični urad RS

Mnogi se najdemo v teh socialno ogroženih skupinah Slovencev, a kar nočemo priznati, ne sebi ne drugim, sicer bi stanje že zdavnaj spremenili. Laže se je fajtati okrog levih in desnih, skorumpiranih politikov, gospodarstvenikov in kmetov, kot pa vzeti osebne finance v svoje roke in delati – zase in za svoje bližnje. Država je že dolgo revna, na državljanih je zdaj vrsta za akcijo. Lahko pa tudi ne, lahko čakamo, da nas bo iz dreka vlekel … kdo že?

  • Share/Bookmark

Kruha malo, iger več

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:57, 25.05.2013

V minulem tednu nam ni bilo prijetno toplo, bilo pa je vsaj strastno. Strasti ta deževni konec tedna popuščajo, temperaturni minus pa še kar stiska. Vsak naslednji dan je bilo bolj hladno in bolj mokro, vreme se je totalno uprlo in ogrevali smo se s pokrivanjem. Tudi brisača pride prav. Če bi se ne dogajala Hilda in skupaj z njo strastnost spremljanja pobega, lovljenja, iskanja krivcev – kaj ni šla sama od sebe po svoje? – …

Tovšakova se je predala sama, šla je po svoje in se tudi vrnila po svoje, niso ji zavdali ne tožilci, ne sodniki, ne policija, ne maščevalno ljudstvo. Notranji minister je čestital svoji policiji za uspešno delo. Sestanki, poročila pa se bodo še dogajali in plačevali iz davkoplačevalskega denarja, ker – šment – pobegu je treba priti do dna in kaznovati krivce, saj smo pravna država. S čim vendar pa bi služili vsi mogoči priskledniki – nadzorniki, supervizorji, člani raziskovalnih in preiskovalnih komisij, inšpektorji ipd. – če bi vsi slovenski organi pravočasno ukrepali proti kršiteljem?

Hilda je najboljše, kar se je zgodilo slovenski politiki v zadnjem času. Dobro je zamotila Slovence, medtem ko je bila Bratuškova v Bruslju in se rojeva ukrepanje za Slovenijo. Kljub zagotovilom predsednice naše vlade, da ni manekenka, je šla tja gor zelo poslovno oblečena in obuta, na novinarska vprašanja pa je odgovarjala kratko in jedrnato.

Ko bo Bruselj v sredo odločil, ali bo proti Sloveniji in Španiji kot prvima članicama Unije sprožil postopek za odpravo neravnotežij, se lahko zgodijo že prva navodila za Slovenijo. Te postopke Unija uvaja zaradi dolžniške krize ne le pri nas, z namenom reagiranja takoj in pravočasno, že takrat, ko se neravnotežja zaznajo. Tako bi morda(!) uspeli preprečiti novo zgodbo Grčije, recimo.

Večina sindikatov javnega sektorja je podpisala anekse h kolektivnim pogodbam, tudi dogovor o varčevalnih ukrepih in stavkovni sporazum. Od negospodarskih dejavnosti je pristopilo podpisu aneksov 29 sindikatov, od javnega sektorja pa 27.

TSmedia kot naročnik in Episcenter kot izvajalec sta zaslužna za rezultate telefonske javnomnenjske raziskave – po anketi podpora vladi Bratuškove pada iz 62 na 43 odstotkov, raste pa podpora stranki SDS, čeprav ima največ podpore še kar SD. Janšo bi volilo dobra petina anketirancev. Vladi izraža nasprotovanje dobra polovica anketiranih, ampak odnos ljudstva vlade ne ovira pri izvajanju začrtanih ciljev. PS bi dobila le 11 odstotkov.

Diners Club Slovenije in Banka Slovenije še nista prišla do konca rešitve zagate imetnikom Diners kartic. BS še vedno motijo pri Dinersu dejavnosti, ki niso plačilne storitve, to so posojila in naložbe, pa tudi naraščajoče neporavnane zapadle obveznosti Dinersa do prodajnih mest, maja visoke že skoraj 9 milijonov evrov.

V minulem tednu je tudi uradno odobreno Cimosu 35 milijonov evrov države pomoči, ki se dodeli pod odložnim pogojem, ki predvideva soglasje Evropske komisije. Javnosti sporočajo, da v Cimosu obstajajo zdrava proizvodna jedra, stečaj pa bi po mnenju vlade imel obsežne negativne gospodarsko-socialne posledice. Gotovo, saj smo to doživeli že iz množice stečajev, posledice so revščina in beda. Da bi se le ne izkazalo, da je Cimos le novo brezno državnih aktivacij brez dna.

Neuradno pa ta hip največja državna investicija v TEŠ 6 postaja še večja, ker se projekt znova draži, to rundo za cca 100 milijonov evrov, navkljub zagotovilom, obljubam in podpisanim pogodbam. In za povrhu tudi zadnja cena še ni zadnja in končna.

Politika je bila tokrat enotna v Hildini senci: poslanci so vpisali v ustavo fiskalno pravilo in zožili pravico do referenduma. Potem ko so poslanci izglasovali vpis fiskalnega pravila v ustavo, sindikati pravijo, da je ta odločitev popolnoma nesprejemljiva in napačna. GZS meni, da je to pogoj za krepitev gospodarstva, Janša pa, da je slovenska oblast zdaj manjša grožnja za davkoplačevalce in evropske partnerje.

Na protestu ob priliki umestitve fiskalnega pravila v slovensko ustavo se je zbralo malo ljudi, približno 15. Kljub nasprotni obljubi predsednica vlade ni povabila k razpravi o ustavnih spremembah nobenih predstavnikov civilne družbe. Na voljo je protestnikom še vedno klicanje predstavnikov oblasti na odgovornost.

V izvedbenem zakonu, ki ga mora parlament z dvetretjinsko večino sprejeti do začetka prihodnjega leta, naj bi zagotovili postopnost zmanjševanja primanjkljaja na zahtevane tri odstotke BDP. Bratuškova zagotavlja, da zlato pravilo ne pomeni, da se bodo pokojnine in plače znižale za 30 odstotkov, kot je še pred dobrim tednom trdila vlada.

Po novem ne bo dopusten referendum o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Tudi ne o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna, o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Obdobja politične nezmožnosti dogovarjanja je konec, je po tem dejala premierka Bratuškova.

Okrajno sodišče v Mariboru je v primeru Ježovita nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja obsodilo na sedem mesecev zapora, vedeževalka Karin Ježovita pa je bila obsojena na pet mesecev pogojne zaporne kazni s poskusno dobo enega leta in 5000 evrov denarne kazni.

Resnično, ko bi Hilda Tovšak ne začutila potrebe po meditaciji in urejanju svojih domačih zadev, bi se morale slovenske udarne manjšine ukvarjati s slovensko demokracijo, politiko, zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, z narodno, politično ali družbeno osvoboditvijo in podobnim. Pogoji so izpolnjeni.

Imamo pa še dan brisače, via Štoparski vodnik po galaksiji. Namesto fiskalnega pravila vodnik umešča dvoje priljubljenejših pravil: 1. brez panike in 2. vedno nosi brisačo s seboj.

  • Share/Bookmark

Slovenska blaginja

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 08:48, 8.05.2013

Vsa slovenska blaginja oz. program reform in stabilizacije v glavnem izhaja iz dviga davkov vseh vrst. Nekaj denarjev se bo nateklo tudi tako v državno blagajno, če bo pa zalegel za kaj več od gašenja lokalnih resorskih požarpov, pa je dvomljivo. Tako meni večina strokovnjakov z davčnega področja, ekonomisti, gospodarstveniki, analitiki državne in javne uprave, celo mnogi politiki, ki sodelujejo pri uvajanju višjih davčnih programov.

Velika verjetnost je, da bodo višji davki uvedeni le zato, da bo Bruselj ‘videl’, da delamo na stabilizaciji in reformah. Vsled takega ravnanja naše vlade bi bilo smotrno uvajanje vsakega po malo, tako si morejo kupiti več časa za obstanek političnega vrha, koalicije. Proračunski primanjkljaj pa bi vendar Slovenija morala že pred leti po zavezi postopoma zmanjševati, vsaj polagoma, torej ni vseskozi platno s škarjami v rokah sedanje politične garniture. Že leta 2009 je primanjkljaj dvakrat presegel šest odstotkov kosmatega BDP – od magičnih ‘dovoljenih’ treh odstotkov je to dvojna mera.

Denarna kazen nas lahko doleti, kljub meglenemu zanikanju iz EU, pa tudi ‘intenzivni monitoring’ še pred prihodom trojke – iz vseh pogledov in razgledov od zunaj in od znotraj je jasno spoznanje, da do uravnoteženja javnih financ v naši državi mora priti, zlepa ali zgrda. Končno je vlada pripravila in koalicijsko uskladila najpomembnejša pisna izdelka ta hip: Program stabilnosti in Nacionalni reformni program. Do jutri mora oboje priti v Bruselj, kjer bodo ocenili v kolikšni meri zadovoljuje načrtovana javnofinančna politika za to in prihodnje leto ter naše namere glede proračuna, pa še kako bomo izvedli najbolj pekoče reforme.

Navkljub neizogibnosti dviga DDV-ja je ta slabša možnost le boljša od dviga drugih vrst davkov pri nas, ker je v svojem bistvu še najbolj nevtralen. Dvig spodnje stopnje pa je problematičen z vidika vsakdanje porabe, gre za živila, zato bo šel nedvomno v nos sindikatom, vsaj prav bi bilo tako. Dvig tega davka bo slej ko prej doprinesel dvig cen.

Nepremičninski davek kliče po uskladitvi na evropsko povprečje, so pa ovire v GURS-ovih evidencah. Glede na ugotovitve glede lastništva nepremičnin na Slovenskem, ima cca 80 odstotkov naših državljanov v lasti eno ali več nepremičnin, torej je mogoče nabrati že z rahlim višanjem davka veliko denarja.

Najgrše se zapleta okrog uvedbe kriznega davka, ki bi ga moral z julijem plačati vsak, ki pri nas prejema plačo, veljal pa naj bi vsaj do konca leta 2014. Tovrstni davek ima nebroj negativnih učinkov na potrošnjo, pa še verjetnost stoji za njim, da bo kar ostal tudi po letu 2014. Torej, kdor bo hotel delati in biti plačan, ga bo ‘podarjal’ v državno pušico.

Velikih investicij si ne moremo obetati, izhoda iz krize na ta način ni pričakovati, saj konkretnih načrtov ni. V medijih je bilo govora o gradnji hidroelektrarn na Savi, drugi tir železnice, dodatni pomol v koprski Luki, tretja razvojna os pa so še daleč od izvedbe in hudo sanjske. Realnost pač ni skladna s politiko, ali pa obratno, zagona gospodarstva ni pričakovati po tej poti, ker tovrstni projekti rabijo neskončno več časa, kolikor ga je na razpolago v tem trenutku.

Alternativa je energetska sanacija stavb, ki omogoča hitrejše oživljanje gradbeništva, storitev in energetike. Pri teh aktivnostih bi lahko izkoristili še evropske sklade kohezijske politike, pritegnili bi javno-zasebna partnerstva. Večstanovanjske stavbe bi prek razpisov hitro in učinkovito sanirali, in ekonomisti se vprašujejo, kako da se ni tega lotila še nobena naša vlada. Neupravičeno zanemarjeno področje, odgovora pa ne bo dajala nobena vlada.

Tudi vsi našteti ukrepi in ponujena paleta možnosti – morda ne bo dovoljšen napor za pomiritev mednarodne skupnosti, morda bomo vsem načrtovanim ukrepom navkljub le ponižno zaprosili za pomoč. Od uravnoteženja do blaginje je še velik razkorak, a smo šele na začetku poti. Ne bi bilo slabo uvesti še scenarij za politično odgovornost in nagrajevati po pričakovanih rezultatih tudi naše politike in jih kaznovati za slabe in napačne odločitve. Na osebnem odločanju se gradi politika.

  • Share/Bookmark

Kupna moč

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:13, 7.05.2013

Noben povprečno umsko razvit državljan na vsem svetu, ne le v eu ali pri nas, si ne želi zmanjševanja svoje plače, nasprotno, vsak med nami si želi, da bi plača zadoščala za sprotne razumne potrebe, pa da bi ostalo še kaj za v šparovček, torej pričakuje delavec plače več, ne manj. Tudi v kriznih časih delovni človek tako razmišlja, saj kriza ni nikoli tako huda, da bi ne mogla še bolj otežiti življenja in v strahu, da bo res še huje, je tudi v slabih časih dati kaj na stran. Žal pa se otepamo z manj, odlagamo vse mogoče za boljšo prihodnost.

Finta je v kupni moči, ki je iz dneva v dan slabša. Ne gre za posameznika, o kupni moči govorimo vsaj regijsko, ker je kupna moč preprosto vsota vseh neto prihodkov znotraj skupnosti. Sama po sebi predstavlja indeks relativnih razlik v prihodkih med različnimi področji in je kot taka pomemben indikator potencialnih uporabnikov.

Prav zato je kupna moč pomemben faktor, je indikator pri računanju regionalnega potenciala za podjetja, za gospodarstvo. Prodaja dobrin – storitev, nepremičnin, elektronike, vozil … – vse to so področja, ki so neposredno odvisna od stopnje kupne moči ali prihodkov populacije v regiji. Tako preprosto so stvari oz. dogajanja povezana med seboj, brez delavca torej ni ne proizvajalca ne porabnika.

V Sloveniji nam nedvomno soglasno politična koalicija pripravlja znižanje kupne moči – z znižanjem plač in uvedbo novih davkov. Sindikati temu ne bodo kos, ukrepe bo izvedla ta ali naslednja vlada. Delavcev (zaposlitev, delovnih mest) je iz dneva v dan manj in tako tudi delavska moč peša. Tudi kakšne posebne sloge ni čutiti, vsakdo le drugega rine pred seboj na frontno črto.

Evropski uradniki pa znova stavkajo in mrmrajo, da jih članice želijo mrtve. Pripravlja se jim višja upokojitvena starost, zvišala naj bi se na 67 let. Reforma predvideva poleg dviga upokojitvene starosti še znižanje plač in pokojnin in omejitve pri napredovanju.

Sindikati evropskih uradnikov so sklicali stavko le dan prej, ko naj bi članice eu potrdile svoj mandat za tripartitna pogajanja z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom o reformi – predvsem o treh točkah le-te: metodi prilagajanja plač, pokojninah in napredovanju. Medinstitucionalni dogovor bo moral biti sklenjen do 18. junija, takrat se izteče rok pogajanj.

Za sindikate je še najbolj moteča metoda prilagajanja plač, ki temelji na gibanju kupne moči nacionalnih javnih uslužbencev v osmih državah članicah – Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Nizozemski, Španiji, Belgiji in Luksemburgu. Naše Slovenije ni med njimi. Evropski sindikati menijo, da gre za zastarelo metodo.

Reforma oz. spremembe predvidevajo še sistemsko znižanje letne prilagoditve plač za pol odstotka z zgornjo mejo + 2 odstotka, kar bi prineslo še najmanj 40-odstotno zmanjšanje kupne moči. Reofrma obsega še 6-odstotno dajatev za vse, ki bo veljala takoj, tudi med že dogovorjeno dveletno zamrznitvijo plač. Ob vsem tem ostaja še predlagan dvig upokojitvene starosti za štiri leta + zvišanje mesečnega prispevka zaposlenih za pokojnine iz 11,6 na 15.7 odstotka, kar sindikati ocenjujejo še za 4,1-odstotno znižanje osnovne plače.

Še več, sindikati prognozirajo ob grobih izračunih ukrepov, da bi to skupaj pomenilo v 15 letih 60-odstotno izgubo kupne moči, od tod izide misel evropskih uradnikov in njihovih sindikalistov, da jih članice žele mrtve. Uradništvo ni več v položaju, ko bi lahko govorili, da imajo dobre plače in bi lahko sprejeli majhno žrtev ali dve.

Kako pa pri nas? Koalicija pripravlja podobne reformne ukrepe, saj res ni smiselno odkrivati tople vode in plačevati plagiranja analiz in raziskovanj. Vsem skupaj se nam piše podobno: vedno manj zaposlitev z vedno nižjimi plačami in vedno večjim obsegom dela. Žal se bo zgodovina znova ponavljala: iz vsake krize izidejo bogati še bogatejši in ošabnejši, revni pa še bolj obubožani in ponižni. Slednji o svoji kupni moči ne razmišljajo, ker se otepajo z preživetjem … do naslednje krize.

Ob razmišljanjih in izračunih o kupni moči sledi žalosten gospodinjski zaključek: manj kupne moči, manj družbene moči, manj dostojnega življenja … za časovno obdobje vsaj ene generacije …

  • Share/Bookmark

Fiskalnost

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 09:58, 7.05.2013

Za kaj sploh gre, pri fiskalnem pravilu? V bistvu gre za davke, ki jih plačujejo državljani svoji državi.

Država, ki je suverena in neodvisna ter samostojna, se drži proračunskega (davčnega) pravila tako, da zagotavlja uravnotežen proračun in onemogoča razsipnost vlade – odhodki ne smejo biti višji od prihodkov, to je to, za to gre.

Vsled preproste definicije lahko sklepamo, da je bolje, če ima država nižji propračun, saj bo tako delala manj napak pri trošenju davkoplačevalskega denarja. Na osnovi takšnega sklepanja je sprejemljiva težnja po zapisu fiskalnega pravila v slovensko ustavo. A slovenske politične stranke imajo različne poglede o vpisu fiskalnega pravila in datumom uveljavitve tega pravila.

Državni zbor je že aprila razpravljal o vnosu fiskalnega pravila v ustavo na izredni seji. ‘Izrednost’ seje namiguje o potrebi po naglici, a se je izkazalo, da se ne mudi tako zelo, saj je bila seja prekinjena brez delovnih rezultatov (političnega dogovora) v skladu z dogovorom političnega vrha, nadaljevala pa se bo šele predvidoma danes (pa nobenemu politiku niso zmanjšali delovne uspešnosti oz. plače). Do danes naj bi vlada na podlagi spremenjenih makroekonomskih izhodišč pripravila nove izračune, DZ pa bi odločil, ali je treba besedilo fiskalnega pravila spremeniti.

Neznosno lahkotno se razvije ob političnih odločanjih glede vpisa pravila – kolikšnega in kdaj bo veljalo – misel o nepotrebnem delu naših politikov. Kot bi si sami iskali delo, da bi upravičili svoje plače, pa dela ne opravijo, da lahko ‘delajo’ še naprej. A tega dela pravzaprav sploh ni treba opraviti, treba je enostavno potrošiti le toliko, kot je v državni blagajni.

Eden od možnih ukrepov, ki bi zalegli v znesku in času, bi bil lahko znižanje vseh vodstvenih, svetovalnih in nadzornih plač (tako ali drugače vodilnih ljudi v Sloveniji, v gospodarstvu in negospodarstvu), pa ne v odsotkih, pač pa nominalno na raven minimalne plače za ves čas trajanja primanjkljaja v državni blagajni.

Predlog je mogoče utemeljiti z lahkotnostjo izvedljivosti, hitro in močno se bo poznalo, ker so to plače, ki so omembe vredne v naši državi. Pri delavskih plačah ni mogoče pričakovati učinka ne nominalno ne odstotno.

Očitno je v slovenski politiki nenehno potreben nek material za politični prestol, za politično zmago in prevlado, tokrat je to fiskalno pravilo, ki bo našim politikom dalo plače in moč še nekaj časa.

  • Share/Bookmark

Prekopicevanja dvornega norčka

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 14:35, 17.03.2013

Začelo se je v Mariboru, kjer danes končujejo na izvorni demokratični način in zainteresirana štajerska javnost bo dobila svoje spremembe, ki jih je zahtevala večkrat, glasno in odločno. Izkaz ljudske volje bo zavezoval tudi volilce. Naj bodo spremembe naklonjene in v prid Mariborčanom. Naj se začne novo in plodno obdobje, ko se bo vsak lotil tistega opravila, za katerega je plačan, zadolžen, odgovoren pred seboj in svojimi.

Ljubljani in Sloveniji v splošnem pa demonstracije, vstaje in protesti niso naredile prostora spremembam. Mnogo jih je, ki bi … vse mogoče in nemogoče, a konkretno nihče ne zagrabi bika za roge. Celo poročilo PKK ni naredilo ničesar od tistega, čemur naj bi služilo, proti korupciji pač v najvišjih političnih vrhovih Slovenije.

V sredo morda slovenska država dobi končno novo vlado, katere v resnici nihče noče, razen tistih, ki so se našli v njej. Na vseh instancah mnogi zagovarjajo predčasne volitve, katerim se itak ne bo moč izogniti. Pa saj to vemo vsi, zato ne zganjamo kakšnega posebnega cirkusa okoli ministrskega pušeljca, ki se nam obeta. Edino kar je, je to, da je morda res nekaj novih ljudi, a žal niso političnega foha, zato bodo najbrž odšli kmalu potem, ko bodo zamenjali tajnice, fikuse, telefone in računalnike.

Najpomembnejši izbranec Uroš Čufer, bo verjetno uspel na svoji torkovi predstavitvi in zaslišanju pred vrlimi parlamentarci. Slovenci imamo radi take ljudi, ki malo dišijo po barabiji in povzpetništvu, mislimo si, da je ravno prave baže, s pravim socialnim okoljem, da nas bo povlekel iz finančnega dreka. Pomisleki, da je bančnik po profesiji, niso na mestu, so samo fora, saj mu potihem to štejemo v prid. Da bo le še za Slovenijo popletel kakšen dober, pa magari sporni kredit …, zato resnično upamo, da se Bratuškova moti, upamo, da je Čuferjevo zagotovilo, da s spornimi krediti ni imel nič, prva in uspešna politična (laž) poteza.

Ni strahu torej, da bi ne bil s Čuferjem zadovoljen tudi Virant, tečna ustalina prejšnje postave. Bratuškova gotovo tudi svojemu možu vsega ne pove, saj bi se lahko tako kar naprej spovedovala in pripovedovala zgodbe, programe in dogovore. Ni vse za vse. Koalicija bi si direkt vejo žagala, na kateri čepi, če bi bila proti strokovnjaku za pufe.

Jakič, ki je naglas res nesprejemljiv za prvega med slovenskimi vojaki, je prav tako potiho čisto v redu; če je nasprotoval ustanovitvi slovenske vojske, je pač imel razlog za to. Isti razlog je uporaben tudi za nasprtno trditev, mnogokrat se je že tako izkazalo, še večkrat je izpadlo nasprotno še sprejemljivejše in bolj zakonito. Še boljši so spreobrnjenci, ki znajo biti bolj papeški od papeža. Najboljši pa so pokesani spreobrnjenci, torej se Slovenija ne bi morala bati sovražnika pod njegovim vodstvom.

Glede zamrznjenosti v PS bi tudi ne smeli imeti pomislekov zaradi poštenosti. Seveda bo vse v redu in prav, ker tako je. Dokler ni dokazana korupcija in nepravilnosti, velja, da je vse prav. Glede političnih in podjetniških sposobnosti uspešnega zamrznjenca ni dvoma, s takšnim kapitalom in zaslugami ga na celem svetu več ne ustavi nihče. Sploh ni važno, kaj piše v korupcijskih poročilih ali na odstopnih izjavah.

V parlamentu sedijo stari in prekaljeni politični mački, celo mačke se dobro znajdejo. Ko prazna vreča z denarjem žalostno plahuta na prepihu, se poslanka ubada z oploditvami, oz. z ustavnimi presojami glede teh. Delovna telesa za ocenjevanje ministrskih kandidatov in kandidatk imajo svoje predsednike in urnike, obvladajo, saj jim ne bo prvič. DZ je vsebinsko in personalno isti, torej bi ne smelo biti zadržkov za potrditev. Glasovanje bo javno o celotni kandidatni listi, rabi se pa le večina prisotnih poslancev.

Če bi slučajno kaj sfalilo na listi, je mogoče novo glasovanje na podlagi nove liste kandidatov najpozneje v desetih dneh od dneva prvega glasovanja. To je prevedeno v denar ena tretjina mesečne plače in političnega vakuuma. Šele po novem glasovalnem fiasku se lahko glasuje o vsakem kandidatu posebej, takrat pa se šteje, da je vlada nastopila funkcijo, če je imenovanih več kot dve tretjini ministrov (brez ministrice brez resorja).

Če … bi ne bilo vmesnih čejev, bi poslanci v sredo potrdili ministre in bi se nova vlada konstituirala še isti dan, do konca prihodnjega tedna bi imeli primopredaje ministrskih poslov in vladna ekipa JJ bi se poslovila. Če Janković ne bo pritisnil v odstopno izjavo še datuma, bi ne bilo prvič, ko ljudi pelje žejne čez vodo.

Če bodo kateri od članov vlade na tekočih poslih, ki so bili izvoljeni za poslance, želeli, se bodo presedli v poslanske klopi, taki so Janša, Gorenak, Černač, Vizjak, Novakova, Bogovič, Žerjav. Rošadam in presedanjem kar ni videti konca, ker se je politična kriza iz političnih vrhov prenesla začasno na strankarski nivo in imajo politiki znotraj strank različna stališča.

Trenutno pa vse te štorije po svoje participira tudi Bratuškova. Očitno ni iz takšnega materiala, da bi odločno usekala s pestjo po mizi. Ali pa ocenjuje, da še ni pravi čas za odločno šefico vlade, kar je tudi prav, saj bo prvi pomembnejši datum šele sreda in še veliko čejev. Prekopicuje se ne le eden, za to delo plačan dvorni norčkek, ampak zvončkljajo kar vsi politiki in se prekopicujejo od vrat do vrat po parlamentu. Zabavno pa ni, še privoščljivo se več ne smejemo, ker je preveč žalostno.

  • Share/Bookmark

Zoki – zgodba o slovenskem uspehu

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 12:58, 16.03.2013

Na slovenski politični in gospodarski sceni imamo kljub zamrznjenju še vedno ali celo vedno bolj pomembnega Zorana Jankovića. Rodil se je leta 1953 v Srbiji, kjer je preživel otroštvo. Došolal se je pri nas. Ima več poklicev in še več športnih hobijev in zanimacij, pretežno jih akumulira s sponzoriranji, poklicno je ekonomist, poslovnež in tudi politik. Diplomiral je v Sloveniji na Ekonomski fakulteti z diplomsko nalogo Prekupčevalci s kmetijskim blagom pri nas.

Najprej je delal na Pošti Slovenije, potem za Grič Zagreb, nadalje je bil v.d. direktorja v Mercator Investa, potlej je postal podpredsednik SOZD Emona in v.d. generalnega direktorja Emona-VS. Ker ni bil imenovan za direktorja Emone, je ustanovil in postal direktor podjetja Electa Inženiring. Leta 1997 je izvoljen za predsednika uprave Poslovnega sistema Mercator in bil leta 2006 razrešen iz političnih razlogov.

Politična kariera je bogata dogodkov:
- 1994, naveden na razpredelnici Poslovno-razvojnega sveta LDS;
- med ustanovnimi člani Foruma 21;
- župan MOL;
- med državnozborskimi volitvami leta 2008 je podprl levo koaliciji LDS, SD in Zares in pozval državljanje, naj jih volijo;
- kot župan je od najavljenih 22 projektov zaključil 12 in znova kandidiral in zasedel župansko mesto leta 2010;
- tretjič je bil izvoljen za župana MOL leta 2012;
- od leta 2011 do 2013 vodja stranke PS;
- leta 2011 je kandidiral na parlamentarnih volitvah kljub poprejšnjemu pogostemu zagotavljanju, da ne bo kandidiral;
- leta 2011 je bila ustanovljena Lista Zorana Jankovića – Pozitivna Slovenija in Janković je bil izvoljen za predsednika;
- leta 2011 je stranka zmagala na predčasnih volitvah v DZ in Janković je postal mandatarja za sestavo vlade;
- leta 2013 ga je na mestu predsednika stranke “zamenjala” Alenka Bratušek.

K projektom v MOLu je Janković skupaj s še nekaj sodelavci iz Mercatorja oblikoval vodstveno ekipo Mestne občine Ljubljana in motivacijsko preoblikoval mestno upravo ter jo projektno usmeril. Z zagotovitvijo pogojev za izgradnjo Islamsko versko-kulturnega centra in pričetkom gradnje kulturno-pastoralnega centra Srbske pravoslavne cerkvene občine Ljubljana potrjuje svojo strpnost in multikulturno osveščenost in morda tudi nostalgijo po domačih krajih.

Za svoje uspešno delovanje v gospodarstvu je Zoran Janković prejel kar 13 najvišjih priznanj in nagrad:
- leta 2001 nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske dosežke;
- leta 2002 naziv “Manager leta 2002″, ki ga podeljuje Združenje Manager;
- leta 2003 naziv “Naj direktor 2003″, ki ga podeljuje revija Kapital;
- prav tako leta 2003 naziv “Najuglednejši manager” revije Manager in nagrado Primus za odličnost v komuniciranju Slovenskega društva za odnose z javnostmi, Gospodarske zbornice Slovenije in Združenje Manager;
- leta 2004 naziv “Direktor 2004″ revije Kapital in naziv “Najuglednejši direktor” revije Manager in Kline & Partner;
- leta 2005 naziv “Direktor 2005″ revije Kapital in “Najuglednejši direktor” raziskave Kline&Partner;
- leta 2006 naziv “Naj direktor 2006″ revije Kapital in “Naj direktor” po izboru bralcev Nedeljskega dnevnika;
- leta 2006 naziv »Delova osebnost leta na področju politike« in
- leta 2009 priznanje »Naj manager«, ki ga podeljuje Direkcija za izbor naj managerja Bosne in Hercegovine, JV in Srednje Evrope (v Sarajevu).

Francoski časnik Libération ga je leta 2008 predstavil za enega tistih, ki ustvarjajo jutrišnjo Evropo, da je uspešen poslovnež, ki je bil leta 2006 v prvem krogu izvoljen za župana Ljubljane in pooseblja slovensko zgodbo o uspehu.
Konec maja 2011 je prejel plaketo častnega meščana mesta Chengdu za zasluge ob krepitvi tradicionalno dobrih odnosov med pobratenima mestoma Ljubljano in kitajskim Chengdujem. Fundacija City Mayors, ki promovira dobro vodenje mest po vsem svetu, ga je decembra 2011 imenovala za župana meseca, leta 2012 pa ga je uvrstila med 25 najboljših županov sveta.

Zoran Janković je s svojo stranko sodeloval na predčasnih volitvah v DZ leta 2011. Lista Zorana Jankovića – Pozitivna Slovenija je zbrala 28,51% glasov in je bila relativna zmagovalka volitev, Zoran Janković pa je zasedel poslansko mesto v Državnem zboru Republike Slovenije.

Leta 2012, je bil že tretjič v prvem krogu z veliko večino glasov (z 60,99 odstotki) izvoljen za župana glavnega mesta Republike Slovenije. Poleg zelo uspešne poslovne poti je bil Zoran Janković do izteka mandata, oktobra 2011, tudi predsednik Alumni kluba Ekonomske fakultete, Univerza v Ljubljani.

Zasebno je župan soprog Mije Janković, Virantovega Gregorja sestrične, oče dveh odraslih sinov, Damijana in Jureta, ter ponosni dedek dveh vnukinj in vnuka.

Poslovne uspehe mu zagotavljajo premišljene odločitve o razporejanju svojega premoženja v krogu svoje družine in tudi pameten vpis terjatev oz. zastavnih pravic na premoženju podjetij svojih sinov. Tako zagotovi ohranitev družinskega premoženja pred neželenimi tujimi terjatvami, recimo družbi Electa Inženiring, ki je v lasti Electe Holdinga. Direktor družbe KLM Naložbe Damijan Janković je s kupnino za 800 delnic Mercatorja poravnal del obveznosti do bank, družba pa je v večinski lasti župana Ljubljane.

Hotel Delfin v Omišlju na otoku Krk, kupljen leta 2005, je obnavljala Electa. Hotel je v lasti hrvaškega podjetja E-gradnje, v katerem je direktor Damjan Janković, ki je tudi petodstotni lastnik, medtem ko ima 95-odstotni delež Electa, ta pa je v lasti družine Janković. Itn. Vrednost zemljišča in gradbenega objekta na Krku, ki je trenutno še v lasti Damjana Jankovića in Electe, je ocenjena na 2,2 milijona evrov.

Družba E-gradnje je imela leta 2011 na računu v banki in v lastni blagajni okrog dva milijona evrov, medtem ko je podjetje od leta 2005 prijavljalo izgubo, s čimer podjetju ni bilo treba plačevati davkov. Temeljni kapital E-gradenj sicer znaša 1,57 milijona evrov.

Ljubljanski župan, ki ga KPK bremeni večkratnega kršenja protikorupcijske zakonodaje, je zaradi zavarovanja 7,8 milijona evrov terjatve vpisal zastavno pravico na 99,8879-odstotnem deležu družbe Electa Inženiring, ki je v lasti Electe Holdinga. Electa Holding predlani ni imela nobenih prihodkov, zaradi slabitve finančnih naložb pa je ustvarila 3,57 milijona evrov izgube.

Zoran Janković je bil udeležen v mnogih kontroverznostih, tako v podjetniški kot v politični karieri. V času, ko je bil Janković direktor Electe, je podjetje veljalo za »podjetje z ruskimi poslovnimi metodami«, saj ni plačevalo podizvajalcem, zaradi česar so številni propadli, šli v stečaj ali pa se znašli v poslovnih težavah.

Že v času Electe, ko je Janković postal športni funcionar, je vzpostavil sistem financiranja njegovih športnih projektov. Od svojih strank je zahteval prostovoljni prispevek za športni klub ali pa jim zanj pošiljal račune. Očitki glede Electe so se prenesli tudi v Mercatorjevo obdobje, saj je Janković uradno prodal podjetje obema sinovoma, ki nista poravnala kupnine, hkrati pa je podjetje pričelo skoraj ekskluzivno delovati z Mercatorjem.

Kot glavni direktor Mercatorja je spremenil tudi tržno politiko iz mnogih sosedskih, manjših prodajaln v večje centre. Posledično so številne manjše Mercatorjeve prodajalne zaprli ali prodali in povzročili propad drugih manjših samostojnih podjetij. Zaradi gradnje novih, večjih nakupovalnih centrov na obrobju mest, ki povzročijo stagnacijo in propad trgovin v centrih mest, naj bi se v Sloveniji povečale cene hrane. Potrošniki naj bi s plačevanjem višjih cen tudi odplačevali bančna posojila, najeta za gradnjo centra. V tem obdobju je Janković z drugimi vodilnimi v podjetju hotel izvršiti menedžerski prevzem Mercatorja; neposredno po njegovem drugem poskusu so ga tedanji lastniki odstranili s položaja direktorja.

V času županovanja je večkrat prišel v spor z vlado: sprva zaradi spremembe zakona o financiranju občin (s katerim je MOL izgubila 60 milijonov evrov), nato pa, ker Janković na Ljubljanskem gradu ni hotel gostiti razstave Enotni v zmagi.

Med drugimi očitki so tudi nasilno odstranjevanje vrtičkov v različnih mestnih predelih na občinski zemlji, načrtovana gradnja garažne hiše pod osrednjo mestno tržnico, gradnja stadiona v Stožicah (Grepovo neplačevanje podizvajalcev, neposredna finančna udeležba MOL kljub drugačnim obljubam, predlaganje donacij od podjetij, ki sodelujejo z MOL ali delujejo na področju MOL-a, spreminjanje prostorskih načrtov, s katerimi se je povišala cena zemljišč, ki naj bi bili v posredni lasti članov družine Janković, neprimeren odnos do mestne opozicije ter avtoritativno vodenje mestnega sveta in zadolževanje MOL (leta 2007 je MOL imela 32,5 milijona presežka, leta 2009 pa 26,7 milijona primanjkljaja.

Sodelovanje med MOL in podjetji, povezanimi z družino Janković, je bilo tudi predmet preiskave Preiskovalne komisije za ugotovitev politične odgovornosti pri pripravi in izvedbi nekaterih projektov Mestne občine Ljubljana, Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, Univerze na Primorskem in javnih zdravstvenih objektov, financiranih iz državnega oziroma proračuna Mestne občine Ljubljana. Komisija je 18. oktobra 2011 podala končno poročilo, v katerim so zapisali, da obstaja utemeljen sum zlorabe javnega položaja – da so župan Zoran Janković in člani njegove družine vpleteni v spremembe namembnosti zemljišč, nakupov in vsega drugega, pri čemer so bili uspešni izključno zato, ker se je uporabilo javna pooblastila župana Zorana Jankovića.

Zoki je letos napolnil polnih šest desetletij in ni razloga, da bi ne nadaljeval svoje uspešne politične, športne in podjetniške kariere še dolgo, zamrznitvi navkljub ali pa še učinkoviteje prav zato. V globoki krizi zakopana Slovenija mu služi za odličen poligon njegovih še neizpolnjenih ambicij. Popis njegovih dosedanjih aktivnost verjetno ni popoln, morda tudi na kakšnem mestu striže v številčnih podatkih, zgodbo o slovenskem uspehu pa le učinkovito predstavi povprečnemu slovenskemu državljanu.

Vir: spletna stran MOL, Wikipedia, internet

  • Share/Bookmark

Evropa za vsakdanjo rabo

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 07:07, 16.03.2013

Medtem ko Bratuškova doma utira premiersko pot sebi in uvaja svoje ministre, Janša modro kima Evropejcem. Tekoče posle imamo lepo urejene in delo porazdeljeno med odhajajočim in prihajajočo predsednico vlade, vmesni čas in stvarnost resničnega slovenskega prostora rišeta obe aktualni koaliciji. Vse teče skoraj gladko, celo kadrovanja se še ne ustavljajo.

Evropa se prav tako otepa s protikriznimi strategijami kot to počnemo vsakodnevno pri nas, ne glede na zaporedje slovenske vlade in njene kompetence. Na pričakovano dogajanje ni mogoče gledati z optimizmom, kljub tovrstnim zmernim napovedim v svetu. Bijemo bitke na vseh ravneh.

Nič konkretno boljšega od zategovanja pasu ni še izumljeno na evropskem prostoru, vsi predlogi so le simbolični popravki zategovalne strategije. Razlike med nami in Evropo so le v naboru sovražnikov, s katerimi je mogoče vojevati bitke namesto ukvarjanja z lastnimi problemi doma. Vedno je laže drugim soliti pamet in se vanje vtikati, kot pa rešiti kaj doma, na svojem domačem pragu. In prijetneje je urejati strankarske in medstrankarske zdrahe kot pa skrbeti za državno gospodarstvo in finance.

Zaradi vedno večje revščine, ki nastaja v našem evropskem prostoru pa je vendarle zaznati rahel upad podpore vojni, katerekoli. V Britaniji recimo je podpora vojni upadla na četrtino in Irak se jim ne vidi več tako zelo grozeč, menijo celo, da je invazija na Irak povečala nevarnost terorističnih napadov. Za namerno zavajanje parlamenta glede iraškega orožja bi morali po mnenju javnosti takratnemu premieru Blairu soditi kot vojnemu zločincu. Stvari se s časom pač drugače zasučejo.

Skupna evropska preizkušnja je enotna zunanja politika s francosko zahtevo po prepovedi izvoza orožja sirskim upornikom kot trenutno najbolj kočljiva bruseljska tema. Konkretne odločitve se te dni ne sprejemajo, zato imajo voditelji članic bolj pogovorno srečanje na temo dolžniške krize in recesije v Evropi kot pa je kakšna resna odločitev glede politike do sirskih upornikov. Notranji evropski razkol zdaj s svojimi nasprotnimi stališči le poglabljata London in Pariz.

Na evropskem vrhu prevladuje mnenje, da bi se lahko recesija letos končala, rezultati pa niso v prid tej tezi, saj je brezposelnost rekordna in še nestabilna Italija lahko zamaje evropske evre. Tudi tam v evropskem vrhu je slišati parole o oživljanju gospodarstva in zmanjševanju brezposelnosti, a stvari se na gospodarskem področju ne premaknejo, pa če še tako vneto evropski premierji debatirajo na dnevnice in sejnine svojih domačih davkoplačevalcev.

Stroga Merklova in njeni zagovorniki ponavljajo o politiki zategovanja pasu in urejanju javnih financ, kar dnevno poslušamo in participiramo tudi pri nas v Sloveniji. Tudi o reformah pripovedujemo tako mi kot v Evropi, te naj bi zagotovile gospodarsko prenovo in povečale konkurenčnost, pa o produktivnosti in stroških dela in podobno se govori doma in v Evropi. Konkretnih predlogov za zagon gospodarstev pa ne najde nihče, aktualnejše je ta hip vprašanje pomoči Cipru.

Pa še Nikozija potrebuje pomoč pri sanaciji bank, torej smo si večina evropskih članic na vso moč podobnih. Tudi pri nas menimo, da je treba NLB teči na pomoč s svežimi prilivi, domače državne finance pa bodo zelo verjetno v rokah takega bančnika, ki bo znal popolniti prazne luknje z novimi evropskimi pufi, pač ena instanca navzgor, do sedaj slovenska država, poslej pa še evropska, kar bi moralo biti dobro, če bi ne bilo žalostno, da nam brez pufov ne gre.

Na vrhu je bila v obtoku besedna zveza ‘diferencirana rasti prijazna finančna konsolidacija’, še najbolj zaradi visokega tveganja socialne revolucije, ki dehti nad Evropo. Največje žrtve krize so brezposelni mladi in k njim se usmerjajo spodbude za zagotavljanje služb in usposabljanje. Časovni zamik med sprejetjem kakšne dobre reforme do njenega učinka je velikanski, kljub veliki porabi denarja za socialo – na svetovnem nivoju je v ta namen v Evrpski uniji porabljenega več kot polovica svetovnega denarja. Pri nas pa niti ne.

V istem ali enakem zosu brozgamo torej vsi Evropejci, oni zgoraj bijejo bitke za denar in za dobro plačane stolčke, kjer plača ni odvisna od delovne učinkovitosti. Krizne razmere niso le preživetveni program najšibkejših in najmočneje prizadetih, v kalnih razmerah ribarijo tisti, ki znajo prepoznati priliko za svoje žepe. Ob koncu kriznih obdobij so na položajih večinoma do takrat neznana imena in ljudje, ki so se vzeli od nikoder. Naša Bratuškova še ni iz novega špila, pa tudi čas še ni pravi.

Sveža koalicija naznanja konec politične krize. Ima pa v sebi dve politični stranki, ki imata svojega predsednika v zamrznjenem statusu, poleg pozitivnega Jankovića je po novem poleg še upokojenski Erjavec. Štos stoletja bi bil, ko bi ne bilo žalostno: kriza se pač ne zaključi na ukaz, po odločitvi koalicije. Pričakovati je še nadalje težavno delovanje koalicije znotraj posameznih poslanskih skupin in tudi znotraj ministrske ekipe. Imamo svoje vojne tako kot jih ima naša big-mama EU.

Svoje tišči k svojemu, tako pravijo modri stari ljudje. Ni naključje, da smo člani EU ekipe.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |