in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Cena varčevanja in kdo je plačilni

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:17, 7.01.2015

Ljudje z obrazi in imeni so tisti, ki v naši državi plačujejo najvišjo ceno varčevanja. To je srednji razred, to so najrevnejši med nami, socialni transferji pa se uspavano zibljejo v birokratskih predalih. To so otroci, mladi, stari, invalidi, revni, ženske, marginalne skupine.

Kakovost življenja se zmanjšuje in ni še videti konca tega dogajanja gospodarski rasti navkljub, priča smo negativni selekciji na vseh življenjskih, gospodarskih in socialnih ravneh. Prekariat Slovenci doživljamo po eni strani v denarnici in življenjskem stilu, ki onemogoča zagotovitev trajne varnosti kljub velikim delovnim naporom. Po drugi strani prekariat označuje tudi duh časa, ki ga doživljamo vsi skupaj (razen redkih bolj svobodnih, beri dovolj premožnih kariernih odskakovalcev med politiko, gospodarstvom in športom).

Nedostopnost zdravstvenih storitev je tudi cena varčevanja, ki jo plačujejo najšibkejši členi slovenske družbe, javna zdravstvena košarica je vedno bolj prazna, dolge čakalne dobe pa lepo zgladijo nedostopnost v dostopnost, ker se čakajoča vrsta v času zmanjša sama po sebi.

Socialna mobilnost zastaja, študentje po zaključku študija, ki so ga študirali na državne stroške, ne dobe zaposlitve in to je za državo zelo negospodarno čisto metanje denarja v brezno brez dna, zgrešena, napačna investicija, ker izdelek šolskih ustanov ni ‘prodan’ v delovna okolja. Strokovnjaki pišejo članke, da bi nekoč vendarle napredovali na višji položaj, ukvarjajo se s teorijami in navajajo deklarirane vire, ker v praksi pri nas ne dobe mesta. Socialna mobilnost torej ni odvisna od spričeval in sposobnosti človeka, ampak od nenavadnih naključij in zvez. Cena varčevanja se kaže v negativnih čustvih jeze, negotovosti, osebnih stisk, vse to pa se manifestira v odnosih med bližnjimi, potem do naključnih najšibkejših, in na koncu do najvišjega nivoja v smislu ‘prekleta država’.

Dogaja se, da se vpišejo v srednjo šolo ljudje, zato da dobijo status dijaka in socialno varnost, čeprav so pred tem že diplomirali na kakšni fakulteti. Imajo status dijaka, ker nimajo plačane zaposlitve. Še se je mogoče pogajati s šolami, da v primeru inšpiciranja statusni dijaki brž vplačajo en izpit, da bi inšpektor ne ugotavljal fiktivnega vpisa. Gre za zmagam-zmagam situacijo, čeprav je to v osnovi goljufija, saj si tako šole finančno pomagajo, mladi pa lažje preživijo. Tretja plat ‘zmagam’ situacije je še statistika, saj bi bila ta prekleto bolj pretresljiva in žalostno višja v tabelah, ki zajemajo brezposelne mlade. Ceno varčevanja plačajo torej diplomiranci brez zaposlitve.

Tudi sicer plačujejo visoko ceno varčevanja mladi in starejši od 55 let, dobivamo vedno več revnih marginalcev na starostni premici. Sredi kriznih let je bila stopnja zaposlenosti mladih (18 – 24 let) pri nas slabih 14-odstotna, kar je pol manj od evropskega povprečja. Podobno slabo je tudi v starostni skupini 55+, stopnja zaposlenosti je bila slabih 23-odstotna, v EU pa je na polovici, 47-odstotna. Ob tem ne gre pozabiti na dejstvo, da je stopnja tveganja revščine za starejše ženske enkrat višja kot za moške.

Vodilna politika, vodilne strukture, kakorkoli jih pač imenujemo, so socializirale škodo, ki je bila narejena z njihovim žegnom in so jo dopustile banke. Za sanacijo teh barabij so šle debele milijarde naše skupne gotovine. Denar je bil vzet ljudem, končal je v zasebnih žepih, dolgovi pa so ostali skupni, socializirani. Najti je mogoče izraz, ki bi bil lahko vzet iz burleske, pa ni, je vzet iz politike gospodarjenja v sodobnem času: subvencioniranje bogatih. S subvencijami država ali širše asociacije skupnosti držav regulirajo, kaj se bo delalo in kdo bo delal, kdo bo služil in seveda tudi način pridelovanja dodane vrednosti.

Revni postajajo vse revnejši, srednji razred dokončno izginja in masovno drsi v revščino. Potrebno bi bilo vzpostaviti varuha revnih Slovencev, saj je tako varčevanje brez dvoma prefinjena oblika kratenja človekovih pravic, ker je bila prizadeta nelegitimno in so nekateri z njo močno obogateli, pa nič delali.

Ob izteku prejšnjega in v zagonu novega koledarskega leta bo treba delati drugače.

  • Share/Bookmark

Mednarodni dnevi, svetovni dnevi, dnevi kar tako

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 06:25, 17.10.2013

Mednarodni dan boja proti revščini, 17. oktober, v pričakovanju boljših časov.

Revščina je stanje, ki spremlja človeka od pamtiveka do današnjih dni. Milijone let se človek razvija, civilizira, napreduje na mnogih življenjskih področjih, a žalostno pogrne na osnovi človečnosti, ker ni zmožen odpraviti revščine. Žalostna je ugotovitev, da revščine ne bo odpravil mednarodni dan boja proti revščini, niti teden boja proti njej.

17. oktober je za mednarodni dan boja proti revščini razglasila Generalna skupščina Združenih narodov decembra 1992. Od takrat naprej se – začuda! – revščina v svetu še povečuje. Revni so tisti, na katerih je, da se iz svojega stanja izkopljejo, da se zavedo svojega položaja, da se aktivirajo.

Pod pragom tveganja revščine je pri nas v lanskem letu živelo dobrih 13 odstotkov ali 271 tisoč ljudi, poleg tega pa jih je bilo 121 tisoč še socialno izključenih, skupaj torej nekaj manj kot 20 odstotkov prebivalcev. Med vsemi osebami pod pragom revščine največji delež predstavljajo upokojenci.

Revščino lahko opredelimo kot relativno ali absolutno, ekstremno (skrajno) revščino. Pri absolutni revščini gre predvsem za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, na primer hrane, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe, osnovnega izobraževanja. V Sloveniji merimo revščino drugače, ugotavljamo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi, tistimi, ki si ne morejo privoščiti takšnega načina življenja, ki je običajno za družbo, v kateri živimo.

Prag tveganja revščine za leto 2012 (dohodkov leto 2011) je v Sloveniji znašal 606 evrov na ekvivalentnega odraslega člana gospodinjstva na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti vsaj 1.273 evrov razpoložljivega neto dohodka na mesec, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa vsaj 909 evrov na mesec, da sta se dvignila nad prag revščine. Številke kažejo, da ni dosti Slovencev, ki so se uspeli prebiti preko žalostnega praga, morda za nekaj deset evrov.

Med vsemi osebami pod pragom tveganja revščine so največji, 31-odstotni, delež predstavljali upokojenci, sledili so mladoletni otroci, nato delovno aktivne osebe in brezposelne osebe in druge neaktivne osebe (teh je bilo najmanj, med te osebe spadajo nezmožni za delo, gospodinje, študenti).

Glede na velikost in sestavo gospodinjstva je revščina v letu 2012 v največjem obsegu ogrožala enočlanska gospodinjstva, med temi pa v manjšem obsegu moške, mlajše od 65 let, v največjem obsegu pa starejše ženske.

Enočlanskim gospodinjstvom so z visoko stopnjo revščine sledila enostarševska gospodinjstva z najmanj enim vzdrževanim otrokom in pari z najmanj tremi vzdrževanimi otroki.

Med vsemi osebami pod pragom revščine je bilo v letu 2012 46 % moških in 54 % žensk. Do 64. leta starosti sta bila oba spola glede stopnje revščine ogrožena v približno enakem obsegu, po 64. letu starosti pa se razlika v stopnji revščine med spoloma precej poveča, na škodo žensk.

Z veliko višjimi stopnjami revščine od moških so še posebej izstopale ženske, stare nad 64 let in upokojene ženske. Stopnja revščine 64 let starih moških je bila nižja od slovenskega povprečja.

V največjem obsegu je revščina ogrožala ženske, ki so živele same, vendar je bila tudi stopnja revščine za moške, ki so živeli sami, precej višja od slovenskega povprečja.

Več: Statistični urad RS

Mnogi se najdemo v teh socialno ogroženih skupinah Slovencev, a kar nočemo priznati, ne sebi ne drugim, sicer bi stanje že zdavnaj spremenili. Laže se je fajtati okrog levih in desnih, skorumpiranih politikov, gospodarstvenikov in kmetov, kot pa vzeti osebne finance v svoje roke in delati – zase in za svoje bližnje. Država je že dolgo revna, na državljanih je zdaj vrsta za akcijo. Lahko pa tudi ne, lahko čakamo, da nas bo iz dreka vlekel … kdo že?

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |