in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Denarja je dovolj, denarja ni

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 09:59, 22.04.2013

Mnenja o varčevanju in njegovih učinkih, še posebej številčni podatki se med slovenskimi strokovnjaki in tudi v ljudstvu samem močno razlikujejo. Od tistega starega ciničnega izreka, ki baje izhaja iz balkanskega okolja, da je treba ‘šparat’, pa naj ‘košta’ kolikor hoče, pa do zmernega trošenja in dajanja na stran v letih debelih krav, je močan razkorak.

Premierka lahko izreče vse mogoče, na pogled premišljeno počasi in poglobljeno, da se varčevanje ne izplača, pa bo ostala živa in bo preživela, najbrž tudi svojega guruja. V javnih nastopanjih ugotavlja vprašljivost izplena ukrepov prejšnje vlade in se sklicuje na skupni obseg. Prihranke ugotovi na odhodkovni strani, na prihodkovni strani pa se seveda zniža dotok, žal pa ne ve, če je kdo že uspel izračunati skupni obseg.

Ker je matematika eksaktna veda, ljudje se radi zanašamo na določenost v številskih izrazih, bi ne bilo slabo, ko bi nekdo pobral rokavico in se lotil teh preračunavanj. Že zato, da bi ne opletali več v tako močnih amplitudah glede poroštev, pa bonitetnih ocen in zadolževanja. Morda bi misel na zadolževanje že v kali zatrli v finančnih lobijih, ko bi ti imeli za planiranja in prognoziranja pred seboj številke.

Šušteršič je že preračunaval in prišel do lanskega zmanjšanja izdatkov države za 985 milijonov in do 105 milijonov upada prihodkov; skupaj to pomeni zmanjšanje državnega primanjkljaja za 38,3 odstotka. Lani so se zmanjšala sredstva za javni sektor in za socialna nadomestila ter pri investicijah in kapitalskih transferjih. Ta segment proračuna je tisti, ki ga je mogoče na brzino manjšat, res pa je tudi, da škodi gospodarski rasti.

Sodne odločbe, ki so že razveljavile nekatere od lanskih varčevalnih ukrepov, torej izplačilo regresa in neustavno znižanje pokojnin bosta državo stali približno 75 milijonov, ki bodo knjiženi kot izdatek leta 2012, ko je obveznost nastala. Vendar bo to lanski primanjkljaj povečalo za samo 0,2 odstotka BDP. Takole se nenadejano vmes v eksaktne številke vtakne Einsteinova relativnost, ko je številke mogoče prirejati in prerazporejati iz desne v levo in obratno.

Državni proračun sektorja države, ki poleg proračuna vključuje tudi druge javne blagajne, se je lani zmanjšal na štiri odstotke BDP. Tri četrtine zmanjšanja je bila narejena na izdatkih, ki so jih zmanjšali iz 50,8 na 49 odstotkov, prihodki pa so se povečali iz 44,4 na 45 odstotkov, torej je bila konsolidacija javnih financ dosežena z varčevanjem in z ukrepi na prihodkih.

Negativni učinek varčevanja na prihodke udari iz tabel pri davkih na dohodek in socialnih prispevkih, ti so se lani znižali za 2,2 odstotka, kar pomeni v skupnem zmanjšanju izdatkov 18,8 odstotka, tako lahko ugotovimo, da morda ne drži premierkina teza, da se varčevanje ne splača.

Premierka in z njo seveda tudi njena vlada vključno s finančnim ministrom in še posebej z njim je v stiski, časovni in vsebinski. Naša vlada svetu sporoča, da Slovenija nima težav, vsaj resnih ne, in da bo nadaljevala ukrepe prejšnje vlade, ki so za potrebe kupovanja evropske naklonjenosti čez noč postali v redu in dobri. Burleska nastane, ko vlada hkrati skuša kritizirati prejšnje ukrepe, sklicujoč se pri tem na svoje ukrepe, ki pa jih še ni celostno predstavila niti domači niti tuji javnosti.

Čufer pa se je medtem v funkciji slovenskega finančnega ministra udeležil srečanj mednarodnega sklada IMF in Svetovne banke in povedal, da smo v Sloveniji z njimi na ‘isti valovni dolžini’. Ponavlja trditve Bratuškove, da so zastavljeni ukrepi pravi in velike negotovosti ni, da je potrebno osredotočenje na slabo banko, prenos terjatev in nadaljevanje fiskalne konsolidacije. Itak.

Čufer gre iz Washingtona v New York in potem dalje po Ameriki na srečanja z investitorji, katerim bo razložil, da je bil večji delež obljub že izpolnjenih in jim bo zagotovil izpolnitev tudi preostalih. Tako si obeta pri investitorjih vzbuditi občutek udobja, da so denar dobro investirali. Slovenija pa, da je zanesljivo dobra naložba. Seveda, da je – sproti zapravimo vse, kar dobimo, pogosto zapravimo še prej, preden dobimo.

Če imajo tuji investitorji med zaposlenimi tudi koga, ki prebere naš tisk ali slovenske internetne strani, pa se lahko bojimo, da investicije ne bodo prišle v Slovenijo. Če so prebrali davčne dolžnike, je potreben kratek čas, da ugotove nesposobnost naših uradnikov, v nadaljevanju pa jim nujno pride pred oči brezno brez dna.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |