in continuo

Predsednik naše države je včeraj govoril v Kočevju na slovesnosti Slovenske vojske. Pripadnikom specialne brigade Moris in prvi generaciji nabornikov Teritorialne obrambe v letih 1990 in 1991 so podeljevali so spominske in bojne znake. Takšne slovesnosti so idealne za pogled v preteklost v navezi z razgledom po današnjosti in zazrtjem v prihodnost. Predsednik je namreč omenil tudi modrost in pogum.

Prvi postroj slovenske vojske je brez dvoma vplival na osamosvojitveno dogajanje, pa tudi narodna enotnost je takrat bila in ni prišla čez noč in ni padla z neba – je v govoru povedal predsednik države. V devetdesetih je narodno enotnost sproduciral intelektualni zalet, zato meni, da bo projekt Slovenija 2030 potreben za zdajšnjo opredelitev vizije in razvoja Slovenije v takšno družbo, ki jo želimo zaupati svojim otrokom.

Torej je rešitev krize, politične in gospodarske, v rokah modrosti – slovenskih intelektualcev in nedvomno je treba pogumnih mladcev in mladenk (vsaj po duhu, tukaj ni mesta za mlačne), ki se jo bodo upali uvesti. Brez sodelovanja mladosti in starosti se take spremembe ne zgodijo, brez upoštevanja različnosti ne gre. Če to povezovanje uspe našemu predsedniku države, bo narejen velik korak.

Lahko pa ima v mislih le nekaj pisateljev, ki raje politizirajo kot pišejo, tudi to je mogoče, a potem se bo projekt sfižil, pa zagonska ideja pred tem seveda tudi. Če bodo v projektu sodelovali fosilni osebki levih in desnih in oportunistov, tudi ni realno pričakovati zdravih političnih idej. Čas je za spremembe, s tem se je treba sprijazniti, jih sprejeti in ponotranjiti, narediti okoliščine in ljudi presegajoče dnevno politiko.

Slovenski intelektualni potencial za reševanje težav ne more biti uspešen, če mu doprinosa ne prizna vladajoča politika, kajti ta je tista, ki odloča. Verjetnost, da bi politika prikimala intelektualnim rešitvam je milo rečeno nizka, vsaj če je soditi po nedavni preteklosti, ko je podobno poskušal razreševati probleme nekdanji predsednik Drnovšek, za njim pa Turk niti ni nadaljeval Drnovškovega projekta iz 2003 in 2005, Pogovori o prihodnosti Slovenije.

Vsekakor pa je pogovarjanje in dogovarjanje – izgovarjanje ali zapisovanje besed – osnovno in glavno orodje politike. Tukaj, v komunikaciji lahko predsednik države veliko naredi, v duhu njegove pripravljenosti, da bi bil »povezovalna institucija, ki bo navdihovala različno misleče ljudi«. Navsezadnje se bo vendar treba skupaj usesti, povedati, prešteti in se dogovorjenega držati, sicer to sploh ni politika, niti ni demokracija, ampak samodržno divjanje.

SAZU oz. predsednik sazuja je vabilo predsednika države sprejel, da bi »skupaj pomagali Sloveniji pri intelektualnem zaletu in reševanju problematik, ki gredo čez mandate vlade, parlamenta oziroma predsednika«. Začuda nikomer ne pride na misel, da bi v takšne pogovore pritegnili kakšnega vseslovenskega vstajnika, saj udeleženci vstaj jasno in na glas izkazujejo interes. Smiselno in koristno ni le mnenje akademije kot »nepristransko in ni v konfliktu interesov«, ampak naveza vseh zainteresiranih. Če niso vsi zainteresirani zraven v pogovorih, je brž lahko zelo podobno nedavnemu dopoldanskemu shodu, t.j. prepričevanju prepričanih.

Vse tako kaže, da čas za modrost in pogum trka na domača vrata.

Dolgo sem cincala preden sem med vsemi opcijami dokončno razmislila in se odločila. Afne sem guncala do onemoglosti s starim, medtem ko ta niti pod razno ni več zmogel izpolnjevati mojih pričakovanj. Bilo je veliko potrošenega časa, veliko energije sem vlagala vanj in celo njegove energetske stroške sem pokrivala vsemu razočaranju navkljub. Starost ga je zdelala in v naši novi dobi je tako, da ko si star in odslužen, odpadeš kot presušen drek od gat. No, jaz si mislim, da v svojem globokem klimakteričnem poklekanju zaslužim drugega – boljšega, lepšega, mlajši model.

Pa še čisto moj ni bil, tisti prejšnji. Dobila sem ga rabljenega, zavrženega, prijateljica se mu je odrekla že skoraj dvajset let nazaj, ker si je pametna ženska že takrat omislila drugega, boljšega. Saj je čez nekaj mesecev priznala, da tudi novi ne zadošča vsem kriterijem, da brez njene roke ne gre. Jaz sem sprejela njenega bivšega samo zato, ker sem bila takrat povsem brez – bolje nekaj, kot nič, sem si mislila in nagrabusila zadnji dve desetletji v odnošajih z njim.

V vseh mogočih položajih sva sodelovala, pa vendar se mi je na koncu zdelo, da moram prav vsako dlako zanj posebej pokonci postaviti in šele potlej je kaj skupaj spravil. Največkrat sem bila z njim kar na tleh, na kolenih in vsa zaripla v lica, kako se že reče … ‘nedojebena’. To je slabše kot ‘nejebena’ sploh, s tem se vendar lahko vsakdo strinja, naj bo moški ali ženska. Razočaranje je zares krepko čustvo in ni lahko opraviti z njim, pa še nepotešenost povzroča.

Prve položaje sva z novim zavzela povsem klasično, na moji francoski postelji. Ideja me je spreletela iznenada, med menjanjem posteljnine, in takoj sva jo izpeljala. Vse špranjice in luknjice so obdelane in za nekaj časa bom manj nevrotično pogledovala okrog sebe. Nekatere stvari so v življenju neizogibne in nekatere potrebe je prav jemati prednostno, ni v redu, če se jim dolgo izogibamo, problem je vsak dan večji, čeprav ga vsak dan znova prekrije svež prah. Počutim se dokončno osvobojeno prejšnjega in se pretkano predajam užitku z novim. Ja, ta je samo moj in tako bo ostalo še dolgo, dolgo.

Začuda nisem imela ne predsodkov niti neznanja, z novim sem brezkompromisno uvedla vse potrebne spremembe in izkoristila vse prednosti, ki jih ponuja moj novi model. Zastarele postopke sem v hipu pozabila in sprejela vse novo, tudi variacijam ne nasprotujem. Pa tako staromodna se včasih zdim sama sebi … morda pa klimakterij pomaga, kdo bi vedel zagotovo. Tako žgečkljivo je vse to!

Tako prevetreno se počutim, stanovanje je brez prahu (vsaj do jutri), zadovoljna sem s svojo zadnjo investicijo v gospodinjstvo. Prijetno utrujena se predajam sanjam o prihodnosti z odprtimi očmi in oprezam samozadovoljno za sončnimi žarki. Zdaj bom svoje opravila veliko prej in bolj učinkovito.

Tik pred vsem tem sem uspela samostojno in neodvisno življenje podaljšati še za eno leto, uspešno sem namreč izpeljala registracijo svojega prevoznega sredstva. Zdaj, ko imam doma še nov sesalec, sem odkljukana za nekaj časa. Avto ostane iz prejšnje dekade, starega sesalca pa se bom nemilostno znebila.

Peta zapovrstjo. Prva letošnja.
.
Ne more biti lahko, mestnemu svetniku iz mariborske mestne občine, ko zagleda svoj obraz na lutki, ki visi s Starega mostu nad mrzlo Dravo. Srhljivo je, nabito s strahom za … denar najbrž, saj je v ozadju vsega in vsakogar tudi letos – denar. Napihljivost visečih lutk spominja na napihnjenost naših oblastnikov, tako občinarjev, kot državnih upravljalcev. Mariborska javnost vleče za vzvode strahu, tako kot je zadnje lanske mesece zastraševala naša vlada vseslovensko civilno družbo. Profesionalni plezalci so lutke že sneli.
.
Viseče lutke so dobro ogrevanje za ‘Pometimo jih vun’, kot pravijo Mariborčani in nedvomno jim bo uspelo. Za razpustitev mestnega sveta je potrebno le 23 (od 45) mestniških odstopov, 7 jih je že odstopilo, torej gre le še za 16 odstopov. Državljan se vpraša, kako da tisti ljudje ne spokajo, če jih narod ne mara? Kaj jih tako zelo lepi na stolčke? Protesti se začno tokrat ob pol petih popoldne, saj je logično, da jih je treba ‘vun pomest’, ker so mestni svetniki podpirali odstopljenega župana.
.
Opoldne bodo – so sejali sejo mariborskega mestnega sveta, prva seja po skoraj treh mesecih. Uradno bodo svetniki seznanjeni z županovim odstopom, ker jim dnevnih novic ni potrebno poslušati, zato novice uradno še ne vedo. So se pa imeli v vmesnem času spoprijeti s težavnostjo novonastalega položaja njihovih riti. Koliko časa bo še štel proračunski izgovor za vztrajanje na položajih? Na dnevnem redu te seje je poraba rezerve, poplave, mestni promet, o športu in prostorskih načrtih. O proračunu imajo namen razpravljati konec januarja. Odstopiti nimajo namena, so večinsko sklenili, napovedanih pa je še nekaj odstopov.
.
Mariborčanom bo nedvomno uspelo, Ljubljančani in ostala Slovenija se bomo pa švercali na njihovih uspehih. Nekako se ne moremo tudi ostali državljani Slovenije skupaj spraviti in udariti s pestjo po mizi. Vpijemo o zapufanosti, pa o bogatenju večinske cerkve, pa o navodilih iz Vatikana …, zgolj drhalske parole so to. Konkretno nekaj skupaj spraviti pa ne znamo ali ne moremo. Neetično je obešanje skrajnostnih parol, prenašanje mariborskih njihovih uspehov na Slovenijo. Le želimo si lahko vsi skupaj, da se Mariborčani ne bodo ustavili na domačem pragu in bodo vstajali še dalje, pometali vun tudi na višjih in najvišjih nivojih državne oblasti…
.
Odgovornost pred zakonom je treba udejaniti, zato ni dovolj uporniško nagnati položajnike, s katerimi narod ni zadovoljen. Denar se bo še pretakal zadaj za hrbti istih ljudi. Odstopi bodo konec koncev le odstopi, težave in beda pa ostanejo. Nacionalni interes bo še naprej lačen in transformacija bo še naprej kriza.
.
Uspavajoča je misel, da je treba obračunati z oblastjo. Sam obračun ne bo ničesar prinesel, potreben je obračun, tisti, ki so delali škodo državi, jo morajo povrniti, potem naj pa odstopijo. Od mahanja z demokracijo ne bo nič, treba je urediti tudi pufe in zasluge za zdajšnjo štalo.
.
Če se nam res dogaja ulica, če ne gre le za zlorabo javnosti po enih parih zainteresiranih grupah, je vprašljivo, če je mogoče pričakovati radikalno reševanje poti iz politične in gospodarske krize, prej kot ne bomo deležni le rošade enih in istih ljudi. Časa je bilo dovolj, da so se lahko pravočasno zmenili, kam bodo posedli po protestih in vstajah.
.
Ko bi bilo mogoče pokukati vsaj par let v prihodnost, bi se jasno videlo, ali je današnja ‘ulica’ ‘kukavičje jajce’ ali samosvoj organizem. Če je samosvoj organizem, gre za revolucijo ljudstva, ki bo dobila poleg zmagovalcev tudi poražence – predvsem tiste, ki se ne bodo znali pravi čas vnovčiti in izkoristiti vstajenskih lovorik.
.
Razmišljanja se stekajo v prihodnost, kako vnaprej, če zdaj rešujemo na ulicah probleme države, kaj ne pomeni to po svoje civilizacijski povratek, ko so se mladci skupaj vzeli in spodnesli poglavarja. Evolucija nam je res dovolila razvoj glasilk, nam dala ušesa in jezik, lahko bi se pogovorili in se zmenili. Tako bi se lahko zmenili, da bi ne bili rezultati kompromisov dobri le za peščico (zamenjanih), ampak bi bili sprejemljivi in dobri za ves narod. Kot kaže, je treba govoriti zelo naglas in veliko jih mora biti hkrati na kupu, da gre beseda naprej.
.