in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Vsi trije stebri niso dovolj

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:36, 27.12.2017

Stebri za varno starost bi morali biti po fizikalnih zakonih štirje. Vsak vogal bajte je treba podpreti, sicer govorimo o ‘šantavosti’.

Zgraditi jih moramo sami, ker država nima ali pa ne more uspešno sfinancirati starosti ljudem, ki so v tretjem življenjskem obdobju – starost je to. Stara pa je tudi slovenska družba. Od osamosvojitve do zdaj je šele dobro iz pubertete, stari smo po rojstnih datumih večine državljanov. Demografski podatki pač ne lažejo.

Dočakati zrela leta, upokojitev, starost, tretje obdobje življenja … danes niti ni tako težko, saj živimo tako rekoč v zlatem obdobju človeške zgodovine. Seveda je za preživetje treba delati, delati je bilo treba v vseh zgodovinskih obdobjih, a so dobrine za preživetje družine ali posameznika dostopnejše kot kadarkoli.

V moji mladosti je bilo normalno, da otroci niso šli na morje, če družina ni imela denarja za to. Da nismo imeli vsi učenci vseh šolskih potrebščin, sem izkusila na svoji koži. Danes imamo nebroj ‘humanitarnih’ akcij, takih ad hoc in takih, ko se humanitarec obveže sofinancirati otroka do polnoletnosti.

Po mnogih kazalcih lahko sklepamo, da so humanitarnih akcij danes vedno bolj potrebni starci, tisti državljani, ki so delali, dokler so lahko, tisti, ki so se zaupljivo (ali butasto, pardon, naivno) zanašali na medgeneracijsko finančno sodelovanje do smrti. Zdaj večina pokojnin v naši državi ne preseže izračuna za prag revščine. S starostjo smo danes mnogo bolj obremenjeni kot nekoč.

Kako naj bi bilo v starosti? Starostnik naj bi trošil fatamorganskih 80 % po zadnji plači kar pomeni takole preko palca, da ima skoraj za polovico premajhne skupne dohodke (torej penzijo). Nekdo se prav nesramno in brezbrižno dela norca iz starcev … V delovni dobi bi bilo treba dajati polovico dohodkov na stran za starost, da bi približno prilezli do varne starosti, bi bili pa pod pragom revščine ob ostanku za sprotno preživljanje!

Nekaj ne štima: ali so bile in so plače prenizke, ali je penzijska politika postala karikatura sebe same? Res, nekaj ne štima. Politiki in zavarovalničarji predlagajo stebre:

- prvi steber je klasika, temelji na medgeneracijski pogodbi; je obvezen in pri večini upokojencev edini vir dohodkov;

- drugi steber se štuka iz obveznega dodatnega zavarovanja, kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki ga regulira država;

- tretji pokojninski steber se flika iz raznovrstnih možnosti individualnega pokojninskega zavarovanja v različnih naložbenih produktih (obveznice, delnice, vzajemni skladi, investicijska zavarovanja …) brez regulacije države.

Zanka varne starosti za večino baby-boom generacije je zadrgnjena na prvem stebru, ker ‘bejbumarji’ preprosto nismo vstopili pravi čas na vlak drugega in tretjega stebra, bili smo že prestari za učinkovite donose. Ujeti smo nekje vmes, v globočini pokojninske vrzeli.

Na mladih naj bi svet stal – pa ne bo, če ne bodo imeli zaposlitve, če ne bodo imeli zaposlitve z dovolj veliko osnovno plačo, od katere se odmerjajo prispevki – dodatki pač ne dajo varnosti v starosti, ne mladim ne starim.

Zadnji, četrti steber je delati do smrti. Kajpak delati za denar, ker prostovoljstva in humanitarjenja ni mogoče menjati v bližnji štacuni za ‘med in mleko’ … za kruh in sol.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |