in continuo

Linijski politični manager, predsednik DZ, zapaža bistvo slovenskega naroda v uporu, tovarištvu in svobodi. Praznik 27. aprila praznujemo prav zaradi udejanjenja teh vrednot pred 75 leti.

Vendar med ljudmi se danes pripoveduje drugače, ljudje so se predvsem bali drug drugega – tako kot danes. Žalostno je, da vrednot upora, tovarištva in svobode ne živimo, zgolj praznujemo jih, kot bi se spominjali nečesa nepreklicno preminulega v nostalgiji prazničnih govorov.

Nesrečno dejstvo, da se upor udejani v vojni s pomočjo tovarištva zaradi pričakovane svobode, je kar spregledan. Vojna je namreč ubijanje, vojaki ubijajo, zato so tam. Kot prostovoljci ali mus-prostovoljci – v vseh vojnah se strelja v hrbet tiste, ki se ustavijo in nočejo naprej nad imaginarnega sovražnika v političnih glavah.

Danes, ko menimo, da živimo v miru, ni dosti drugače, še bolj je treba paziti na zaledje, na svoj hrbet. Upor je sprejemljiv, če se narod upre nasprotnim silam, jih je pa iz dneva v dan težje definirati, preobleke in parole se v hipu spremene v bližnji okolici.

Tovarištvo je zaželeno in sprejemljivo le do trenutka, ko tovarišev tovariš ne dvigne preveč glave, dokler si ne opomore preveč v svoji stiski. Potem v trenutku postane nasprotnik in tovariš poišče novega nemočnega tovariša.

Svoboda je danes bolj kot kdajkoli v zgodovini stvar dometa duha. Ljudje nismo v stanju razpolagati s tistim, kar dobimo, ker nam postopoma vse zmolzejo nazaj, ostane le za skromno ‘drek štukanje’.

V dneh do kurjenja prvomajskih kresov, pripadajočih čevapov in pirov, se bodo vrednote stopnjevale do občutenja svobode ali vsaj v pričakovanju svobode. Revščine pa ni več moč spregledati, ni je mogoče odpraviti, zato svobode naroda ni moč obljubiti.

Danes bi upor pomenil novo vojno in vračanje v stare zamere, zato bi bilo bolj prav promovirati inovativnejše načine udejanjanja svobode in tovarištva. Žal slednje pogojuje vsaj dovoljenje politkomisariata za sprejemljivost hotenj po svobodi in tovarištvu.

je odšla pred približno dvema tisočletjema našega časa tista, ki je brezmadežno spočela odrešenika sveta. Devica Marija, brezmadežna, božja mati, bila je dobesedno zraven, soudeležena, ko je beseda meso postala. Da se je fizično telo skupaj s fluidno dušo vzelo v nebesa, so se ta morala opredmetiti v fizično obliko, torej so mnogo bliže našemu umevanju kot bi si želelo dogmatično katolištvo.

Kajti tako je to, da katoličani verjamejo in verujejo, da je Jezus Kristus božji sin, verujejo v brezmadežno spočetje, v odrešenje sveta. Obstajajo tudi vzporedne teorije zarote, vendar na praznični dan, ko se je žensko telo z dušo vred pretočilo v zračna nebesa nad nami, pomisleki niso na mestu. Zaradi tega dogodka, enkratnega v zgodovini človeštva, imamo danes dela prosti dan. Slovenski kristjani na današnji dan množično romajo na Brezje, Ptujsko goro in Sveto goro.

Versko resnico, da je potem, ko je brezmadežna mati božja, večna devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, proglasil papež šele leta 1950. Dogma velja v RKC, vera v Marijino vnebovzetje pa je bila močno razširjena tudi prej v številnih drugih krščanskih cerkvah. Praznik Marijinega vnebovzetja je razglasil že papež Sergij I. Leta 1626 je Rubens naslikal prečudovito sliko Marijinega vnebovzetja.

Ne vemo, ali je Marija umrla in bila potem obujena in v nebesa vzeta s svojim poveličanim telesom, ali pa ji je bilo prihranjeno trpljenje smrti in je bila vzeta v nebesa direktno. Tudi ni znano, da je bila gor vzeta po svoji ali božji volji, za vekomaj ali pride znova nazaj – skupaj z njim, ko bo znova prišel v svoji slavi sodit žive in mrtve. Tudi Marijina vseživljenjska brezmadežnost ni povsem razjasnjena, saj naj bi imel Jezus tudi brate in sestre.

8. februar leta 2013 ne bo navaden dan. Po zakonu je dela prost dan, ker je na ta dan leta 1849 v Kranju umrl veliki slovenski pesnik. Veliko se je zadrževal v oštariji in pod okni lepih deklet. Znal je z verzi, zato ga slavimo, Slovenci smo mu v slavo obletnic njegove smrti poklonili ves dan za praznik in zato takrat ne gremo v službo delat. Ja, znal je v verzih proslaviti tudi svojo rojstno vas, odvetniški poklic, svobodo tudi v splošnem pomenu, ne le za boemske potrebe in celo del njegove nazdravitve iz oštarije pojemo stoje v slovenski himni.

Morbidnost slovenskega naroda se izraža prav v slavljenju človeka za dan njegove smrti. Simbolično morda je postavljen dan zadnje vstaje slovenskega naroda prav tako na ta dan, slavljen v koledarju za državni dan kulture. Nekako ven sili ugotovitev, da imamo Slovenci najraje od vseh rojstev prav smrti, ki jih znamo lepo proslaviti. Kulture pa, tako je sklepati, imamo v enem dnevu dovolj za vse dni v letu.

Večina Slovencev je še dandanašnji kmečkega ali polkmečkega porekla, če ne v roke, pa v glavo. (Ja, itak, ti in jaz v roke, drugi pa …) Vrednote in moralo torej črpamo iz kmečkega okolja, iz okolja, kjer so nekoč lavfale motike, zdaj pa bolj traktorji. Kmet se danes na svojo njivo odpelje, ne hodi več peš. Ker je že vožnja do njive kar draga, zaradi nafte, kmet trdi, da se delo na zemlji ne izplača. Mogoče imamo zato tako veliko bank (štacun za nakup keša), za vsak kredit drugo. Tudi France Prešeren je bil iz kmečke družine, ampak znal je dobro sukati besede, prodajati jih pa ni znal.

Letošnji 8. februar bo res nenavaden dan. V glavnem slovenskem mestu, ki mu županuje politično zamrznjeno (ne)opredeljen gospod z veliko količino premoženja, se bo zbralo več politično (ne)opredeljenih formacij, formacij, ki si ideološko nasprotujejo v slovenski demokraciji. Skup zna biti zanimiv za zunanje (ne)zainteresirane opazovalce, za udeležence pa nevaren, ker bo težko najti pravi plac za izražanje državljanske politične volje.

Zgolj za oris pomena izbire pravega placa se spominjam navijaške zgodbe, stare nekaj desetletij. Bilo je na košarki, prav tisto tekmo je Papič (se ga kdo še spominja?) dal v zadnjih sekundah krasen koš čez celo igrišče in naši so zmagali. Mene bi pa nasprotni navijači skoraj pretepli, samo zato, ker sem sredi njih glasno navijala za naše, locirala sem se tako nespametno, da sem vpila sredi njihove večje skupine; če bi ne utihnila zadnji hip, bi me tudi blond frizura ne rešila urgence. Me je izučilo za večji del življenja, a povsem iz svoje kože nisem šla nikoli.

Takole torej, ker smo v glavnem vsi bolj ali manj kmečkega porekla, se znajo zgoditi čreva na planke, prav po opevani slovenski kmečki folklori. To pa zna zelo boleti, odprti vampi pa so podležni okužbi in zastrupitvi in smrti osebka. Slovencev, veščih retorike ali pesnjenja je malo. Največji pesnik je že davno pod zemljo, največjega retorika pa ne slavimo. 8. februarja mnogo Slovencev ne bo imelo več kaj izgubiti.

Stari ljudje pripovedujejo, da so dali skozi revščino, bolezni, a najhujša je vojna, te, pravijo, se bojmo, ker izginjajo živi ljudje in jih ni več, vzame jih vojna. Ustvarjamo vzdušje izrednih razmer, nekatere politične formacije bolj kot druge, izredne razmere pa že smrdijo po vojni. Vojne se je pa treba bati, pravijo mnogi tisti, ki so jo preživeli.

Šment, kaj vse si dado opraviti fantje, da bi ostali na oblasti … ali pa jo dobili!