Upor – tovarištvo – svoboda
Linijski politični manager, predsednik DZ, zapaža bistvo slovenskega naroda v uporu, tovarištvu in svobodi. Praznik 27. aprila praznujemo prav zaradi udejanjenja teh vrednot pred 75 leti.
Vendar med ljudmi se danes pripoveduje drugače, ljudje so se predvsem bali drug drugega – tako kot danes. Žalostno je, da vrednot upora, tovarištva in svobode ne živimo, zgolj praznujemo jih, kot bi se spominjali nečesa nepreklicno preminulega v nostalgiji prazničnih govorov.
Nesrečno dejstvo, da se upor udejani v vojni s pomočjo tovarištva zaradi pričakovane svobode, je kar spregledan. Vojna je namreč ubijanje, vojaki ubijajo, zato so tam. Kot prostovoljci ali mus-prostovoljci – v vseh vojnah se strelja v hrbet tiste, ki se ustavijo in nočejo naprej nad imaginarnega sovražnika v političnih glavah.
Danes, ko menimo, da živimo v miru, ni dosti drugače, še bolj je treba paziti na zaledje, na svoj hrbet. Upor je sprejemljiv, če se narod upre nasprotnim silam, jih je pa iz dneva v dan težje definirati, preobleke in parole se v hipu spremene v bližnji okolici.
Tovarištvo je zaželeno in sprejemljivo le do trenutka, ko tovarišev tovariš ne dvigne preveč glave, dokler si ne opomore preveč v svoji stiski. Potem v trenutku postane nasprotnik in tovariš poišče novega nemočnega tovariša.
Svoboda je danes bolj kot kdajkoli v zgodovini stvar dometa duha. Ljudje nismo v stanju razpolagati s tistim, kar dobimo, ker nam postopoma vse zmolzejo nazaj, ostane le za skromno ‘drek štukanje’.
V dneh do kurjenja prvomajskih kresov, pripadajočih čevapov in pirov, se bodo vrednote stopnjevale do občutenja svobode ali vsaj v pričakovanju svobode. Revščine pa ni več moč spregledati, ni je mogoče odpraviti, zato svobode naroda ni moč obljubiti.
Danes bi upor pomenil novo vojno in vračanje v stare zamere, zato bi bilo bolj prav promovirati inovativnejše načine udejanjanja svobode in tovarištva. Žal slednje pogojuje vsaj dovoljenje politkomisariata za sprejemljivost hotenj po svobodi in tovarištvu.