in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Pomen družine v družbi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:09, 25.01.2015

Obstojijo družboslovne študije, ki povezujejo obliko družbenega sistema na podlagi prevladujoče oblike družine oz. družinske strukture v tistem okolju. Na podlagi demografskih indikatorjev je mogoče iz zgodovinskega, demografskega in antropološkega gledišča napovedati celo razpad države. Demografski indikatorji, ki so pomembni za družbene sisteme, so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Obravnava je interdisciplinarna, humanistika je obravnavana z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa se ne ločuje od geografije, vsak dogodek je umeščen v prostor.

Tako je mogoče razvoj družbenih dogodkov napovedati vnaprej, zaton Amerike je bil tako napovedan po tej metodi, finančna kriza leta 2008, celo serija arabskih pomladi. Še pred Charlijem Hebdojem so že bile pesimistične napovedi glede prihodnosti Evrope. Med letoma 1970 in 1974 se je v Rusiji višala smrtnost med otroci, ta čas pa je v Evropi stopnja otroške smrtnosti padala. Hkrati je rodnost v Rusiji padala, podobno kot v Franciji pred revolucijo. Manj otrok v družini pomeni začetek individualizma, ta pa slej ko prej vpliva na politični sistem. Stare, že razpadle družinske strukture determinirajo kasnejše ideološke sisteme in posledično volilne rezultate pri določeni populaciji.

V 17. stoletju je bila že v ruralni Angliji nuklearna družina pravilo, to pa baza za angleški individualizem. Zemljevid komunizma, kakršen je vladal leta 1970, in zemljevid komunitarne eksogamne družine se prekrivata povsod po zemeljski obli. Ta družinski tip povezuje očeta z med seboj enakopravnimi sinovi, kot je na primer zadruga v južnoslovanskem prostoru, in velja tudi za Rusijo, Kitajsko, severni Vietnam, Toskano, ki je volilna baza bivše KP Italije.

V okoljih, kjer se pojavi endogeni komunizem, je v preteklosti obstajala razširjena kmečka družina. V takšni razširjeni družini oče sobiva s poročenimi sinovi. To obliko določa vertikalna avtoriteta in horizontalna enakost, to dvoje pa sta poglavitni vrednoti komunizma. Ko se ruralna družba dezintegrira in je posameznik prepuščen sam sebi, se počuti izgubljenega in se obrne k avtoriteti partije, države in drugih večjih centralističnih sistemov, kot npr. KGB, ki obravnava posameznika tako kot kruti kmečki oče iz 19. stoletja.

V Franciji in Angliji je v 17. in 18. stoletju prevladovalo nuklearno gospodinjstvo, ki obsega samo starše in otroke. V Franciji so bili vertikalno odnosi med starši in otroki svobodni, horizontalno, med brati in sestrami, je vladala enakost, dediščina se je delila na strogo enake dele. Samodejno se že tukaj pokažeta poglavitni vrednoti francoske revolucije, svoboda in enakost. Brž ko so se ljudje opismenili in se ideološko ozavestili, je izbruhnila revolucija z geslom svoboda in enakost.

V Angliji, kjer daje nuklearna družina vertikalno svobodo, med brati in sestrami pa vlada neenakost, saj starši z oporoko razdelijo po svoji volji, sta vrednoti svobode in neenakosti že v 17. stoletju sprožili liberalne revolucije, kjer pa individualizem z načelom enakosti nima mesta.

V srednji Evropi, na nemškem območju in obrobju prevladuje t.i. debelska struktura, avtoritarni tip družine. Odrasli otroci se razidejo, le eden podeduje kmetijo, večinoma je dedič prvorojeni sin, včasih, pragmatično, zaradi skrbi za ostarele starše, najmlajši otrok, ki je lahko tudi ženskega spola. Bistvo debelne družine je prenos iz roda v rod, zaželjeno po moški liniji, ampak nikoli se ne ve, kdaj bo treba iz punčke narediti fantka, zato položaj ženske ni nizek.

Odrasli moški sinovi, že sami starši, ostajajo pod avtoriteto starih staršev, to je avtoritaren sistem, ni egalitete, ker dedovanje razlikuje med izbrancem in izključenimi. Komunitarna ruska in kitajska družinska tradicija rojeva komunistične revolucije, debelna nemška družina pa pojasni rojevanje avtoritarnih družbenih sistemov v rednih intervalih. Tako ni narejen zgolj nacizem, tudi nemška socialdemokracija v resnici sploh ni revolucionaren sistem. Že luteranstvo z idejo o predestinaciji nosi v sebi kal neenakosti.

V deželah s prevladujočo debelsko družinsko strukturo je visoka stopnja družbene kohezije, kultiviranosti in seveda konservativnosti. Nemci, Japonci, Korejci, Baski, Katalonci, Švedi, Irci, Čehi … so resni organizirani narodi, delovni in spoštljivi do hierarhije.

Nasprotni argument strukturne povezanosti družbe in družine je pomanjkanje koncepta svobodne volje. Posameznik iz nuklearne družine, vzgojen v avtonomnega individualista, je prepričan, da je svoboda v naravi stvari. Individualist ostro zavrača paradoksalno idejo, da mu je bila svoboda privzgojena. V psihologiji pa v zadnjem času pogosto raziskave in praksa pritrjuje povezanosti vsega rodovnega in družinskega z družbenimi strukturami. Posameznik je psihološko gledano močno determiniran z družinskimi strukturami, ki se samodejno prenesejo v večje družbene sisteme.

  • Share/Bookmark

Cena varčevanja in kdo je plačilni

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:17, 7.01.2015

Ljudje z obrazi in imeni so tisti, ki v naši državi plačujejo najvišjo ceno varčevanja. To je srednji razred, to so najrevnejši med nami, socialni transferji pa se uspavano zibljejo v birokratskih predalih. To so otroci, mladi, stari, invalidi, revni, ženske, marginalne skupine.

Kakovost življenja se zmanjšuje in ni še videti konca tega dogajanja gospodarski rasti navkljub, priča smo negativni selekciji na vseh življenjskih, gospodarskih in socialnih ravneh. Prekariat Slovenci doživljamo po eni strani v denarnici in življenjskem stilu, ki onemogoča zagotovitev trajne varnosti kljub velikim delovnim naporom. Po drugi strani prekariat označuje tudi duh časa, ki ga doživljamo vsi skupaj (razen redkih bolj svobodnih, beri dovolj premožnih kariernih odskakovalcev med politiko, gospodarstvom in športom).

Nedostopnost zdravstvenih storitev je tudi cena varčevanja, ki jo plačujejo najšibkejši členi slovenske družbe, javna zdravstvena košarica je vedno bolj prazna, dolge čakalne dobe pa lepo zgladijo nedostopnost v dostopnost, ker se čakajoča vrsta v času zmanjša sama po sebi.

Socialna mobilnost zastaja, študentje po zaključku študija, ki so ga študirali na državne stroške, ne dobe zaposlitve in to je za državo zelo negospodarno čisto metanje denarja v brezno brez dna, zgrešena, napačna investicija, ker izdelek šolskih ustanov ni ‘prodan’ v delovna okolja. Strokovnjaki pišejo članke, da bi nekoč vendarle napredovali na višji položaj, ukvarjajo se s teorijami in navajajo deklarirane vire, ker v praksi pri nas ne dobe mesta. Socialna mobilnost torej ni odvisna od spričeval in sposobnosti človeka, ampak od nenavadnih naključij in zvez. Cena varčevanja se kaže v negativnih čustvih jeze, negotovosti, osebnih stisk, vse to pa se manifestira v odnosih med bližnjimi, potem do naključnih najšibkejših, in na koncu do najvišjega nivoja v smislu ‘prekleta država’.

Dogaja se, da se vpišejo v srednjo šolo ljudje, zato da dobijo status dijaka in socialno varnost, čeprav so pred tem že diplomirali na kakšni fakulteti. Imajo status dijaka, ker nimajo plačane zaposlitve. Še se je mogoče pogajati s šolami, da v primeru inšpiciranja statusni dijaki brž vplačajo en izpit, da bi inšpektor ne ugotavljal fiktivnega vpisa. Gre za zmagam-zmagam situacijo, čeprav je to v osnovi goljufija, saj si tako šole finančno pomagajo, mladi pa lažje preživijo. Tretja plat ‘zmagam’ situacije je še statistika, saj bi bila ta prekleto bolj pretresljiva in žalostno višja v tabelah, ki zajemajo brezposelne mlade. Ceno varčevanja plačajo torej diplomiranci brez zaposlitve.

Tudi sicer plačujejo visoko ceno varčevanja mladi in starejši od 55 let, dobivamo vedno več revnih marginalcev na starostni premici. Sredi kriznih let je bila stopnja zaposlenosti mladih (18 – 24 let) pri nas slabih 14-odstotna, kar je pol manj od evropskega povprečja. Podobno slabo je tudi v starostni skupini 55+, stopnja zaposlenosti je bila slabih 23-odstotna, v EU pa je na polovici, 47-odstotna. Ob tem ne gre pozabiti na dejstvo, da je stopnja tveganja revščine za starejše ženske enkrat višja kot za moške.

Vodilna politika, vodilne strukture, kakorkoli jih pač imenujemo, so socializirale škodo, ki je bila narejena z njihovim žegnom in so jo dopustile banke. Za sanacijo teh barabij so šle debele milijarde naše skupne gotovine. Denar je bil vzet ljudem, končal je v zasebnih žepih, dolgovi pa so ostali skupni, socializirani. Najti je mogoče izraz, ki bi bil lahko vzet iz burleske, pa ni, je vzet iz politike gospodarjenja v sodobnem času: subvencioniranje bogatih. S subvencijami država ali širše asociacije skupnosti držav regulirajo, kaj se bo delalo in kdo bo delal, kdo bo služil in seveda tudi način pridelovanja dodane vrednosti.

Revni postajajo vse revnejši, srednji razred dokončno izginja in masovno drsi v revščino. Potrebno bi bilo vzpostaviti varuha revnih Slovencev, saj je tako varčevanje brez dvoma prefinjena oblika kratenja človekovih pravic, ker je bila prizadeta nelegitimno in so nekateri z njo močno obogateli, pa nič delali.

Ob izteku prejšnjega in v zagonu novega koledarskega leta bo treba delati drugače.

  • Share/Bookmark

Ljubljana, prestolnica

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , , — pohajalka ob 08:37, 11.08.2014

Politične stranke in tudi vse druge slovenske politične skupine že vneto iščejo kandidata za župansko mesto v Ljubljani in težka bo. Zoran Janković v Ljubljani županuje že od leta 2006 in ne bo lahko najti močnega in prepričljivega kandidata, ki bi uravnovestil jeziček na tehtnici volilnih glasov. Dejavnik, ki bi še lahko vplival na izenačenje moči v Ljubljani, bi bila lahko korupcijska okuženost in sodni postopki.

Lokalne volitve so vsedržavni projekt demokracije za zasedbo županskih mest, Ljubljana pa ni le glavno mesto, prestolnica Slovenije, ampak tudi center različnih moči, ima v sebi in okrog sebe dobro četrtino delovnih mest v Sloveniji, infrastrukturna podjetja so ključna v Ljubljani, na naložbe pa seveda lahko vpliva še najbolj župan, torej ljubljanski župan Janković. Za povrhu je tudi želja mnogih tujih državnih predstavnikov, ki pridejo k nam, tudi rokovanje z županom, srečanje z njim torej je pomembna še vloga meddržavnih stikov in povezovanj.

Brez doma ima tudi Cerarjeva politična stranka v rokah kakšnega zdaj še skritega aduta. Svojega kandidata bo verjetno skrivala do zadnjega, podobno kot strankin politični program. Po eni plati je za ev. županskega kandidata to dobro, saj bi ga mediji sesekljali po dolgem in počez, pa če bi bil še tako brezmadežen in kompetenten. Po drugi plati bomo pa prikrajšani hkrati z mediji tudi ljubljanski volivci. Kakorkoli že, Cerar bo že pravi čas pokazal svojo voljo po nadzoru, podobno kot pri evropskem komisarskem mestu, še preden bo uradno požegnan.

Morda je zavlačevanje Cerarjeve odločitve oz. objave županskega kandidata, pogojilo zavlačevanje z županskimi kandidaturami v SD, da sta se že odpovedala kandidaturi Rotovnik in Pejovnik, tudi SDS še ni uradno podprla svojega kandidata Damjanoviča, ki se je odločil za samostojno zbiranje glasov.

Morda bodo na letošnjih lokalnih volitvah županski kandidati množičneje nastopili na svojih listah, ne na listah političnih strank, kot je bila praksa v preteklosti. Upoštevanja vredno je tudi dejstvo, da imamo celo čredo brezposelnih neizvoljenih poslancev in prav ti bodo tisti, ki si bodo najmočneje solistično prizadevali za dobre službe brez okrilja političnih strank. Politiki so pač slabo zaposljivi na drugačnih delovnih mestih od političnih, imajo zožen nabor delovnih veščin.

Vsekakor bodo županski kandidati na letošnji lokalnih volitvah manj prestopali med političnimi strankami in se bodo bolj osebno izpostavili, pa tudi svoj program bodo lahko in ga tudi morali predstaviti. Volilni boj je že skoraj odprt.

  • Share/Bookmark

Žensko za slovensko komisarko

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 13:28, 30.07.2014

Vabljiv položaj, predvsem zaradi dobre plače in ob velikodušno povrnjenih stroških, razplamteva komisarske strasti že izven Slovenije: bodoči predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker bi želel kot komisarsko kandidatko iz Slovenije premierko Alenko Bratušek.

Neuradna novica iz Bruslja bo povzročila spet nova pogajanja pri nas doma, saj je kandidatov že cela čreda. Se tehtnica znova nagiba k Bratuškovi? Morda, ker Juncker vztraja pri svojih ženskih kvotah, Bratuškovo pa menda namerava ustoličiti za podpredsednico. Doslej je menda med kandidati premalo žensk.

Vsi imamo lahko svoje mnenje okrog izbire, kdo prej, kdo sploh, kaj dobe tisti, ki ne bodo izbrani … zadnja beseda pa bo … evropska! Če Juncker ne bo imel dovolj žensk – Evropski parlament je že napovedal, da komisarske ekipe ne bo potrdil, če v njej ne bo vsaj toliko žensk kot v sedanji, torej devet – bo moral nekatere predloge zavrniti in pozvati k novim.

V Bruslju ob tem znova izpostavljajo, da lahko članice predlagajo več kandidatov ali kandidatk, kot je to storil tedanji luksemburški premier Juncker v času oblikovanja ekipe Romana Prodija, in končno izbiro prepustijo predsedniku komisije.

Erjavec lahko reče, da ne bo v koaliciji, če ne bo dobil komisarske službe, ker mu vodenje parlamentarcev ne diši preveč. Potem pa bo, kar bo.

Cerar lahko reče, da hoče Potočnika, ampak odločitev ni v njegovih rokah, ostaja mu le želja, da bi odločal preko vrste.

  • Share/Bookmark

O Janši: kar se je Janezek naučil, to Janez zna

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , — pohajalka ob 17:49, 5.05.2014

Veliko modrosti je v starih rekih, v katerih je zbirana ljudska modrost v dolgih časovnih obdobjih. Spreminjajo se politike, ljudje, a navada se nosi dalje kot železna srajca – saj se že dolgo ve, da je navada prav to, železna srajca.

Ljudje funkcioniramo po utečenih možganskih vijugah, naj bo miselnih, kariernih, v življenjskih vlogah – v preživetju življenja samega. Punca ima rada tisto svojo barabo, pa če jo poba vsak dan sproti pretepe za nazaj in za naprej. Še kar drži se ga. Prej se bo nasilni tip spremenil kot pa žrtev. Čeprav, no, tudi zanj ljudska modrost pravi, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne (velja tudi za barabe). Zasvojenost postane odnos njiju dveh.

V vlogi žrtve je nekaj veličastnega za vse čase, in ko enkrat človek to izkusi, ne more več brez te vloge – pa ne vloge same po sebi, ker je treba trpeti in žrtvovati, ampak v rezultatih, v dodani vrednosti na karieri, politični na primer.

Najprej se začne nenamerno, ko človek pač nekaj zašuštra slučajno in nehote, pa tisto izpade kot podtalna protidržavna dejavnost. Če zna speljati krivdo na svobodonaroduinnepriznajemovajsud, postane mladenič narodni mučenik in s to apanažo rekrutira male barabe za svojo stranko. Iste sorte tiči skupaj čivkajo, tako to gre. Vedno je dosti ljudi, ki imajo kaj proti ’tistim tam gor’.

Ko je enkrat Janezek stopil na pot opozicionizma in diverzij proti možnim nasprotnikom enkrat v prihodnosti (za vsak slučaj, saj ga ni junaka brez greha), je postal zasvojen in vse bitje in žitje narodnega junaka je izpolnjevalo stanje žrtve. In temu ne bo konca, če se vsake toliko doloži kakšno poleno ali dve na ogenj nove republike in osvoboditelja.

Le vprašanje časa je, da takšen narodni junak potegne (pre)kratko in pristane znova v zaporu, čeprav je pričakovati, da bo Patria-obsodba razveljavljenja, gre verjetno le za vprašanje časa in sodne instance. Dolgoročno bo učinek za Janšo primerljiv s procesom proti četverici in Depalo vasjo, tudi takrat je Janša več pridobil kot izgubil. Preverjeno zanesljivo karierno politično napredovanje.

Seveda je pa nujno, da gre Janša malo sedet, da ohrani mučeniško in žrtveno vlogo za generacijo, ki ni doživela ali pa se ne spominja Roške, pa jo želi rekrutirati. Večina Slovencev in Slovenk verjame v teorije zarote in je zaljubljenih v njihove žrtve.

Torej ne moremo in ne znamo biti Slovenci brez Janše in Jankovića. Pa Kučana, no, naj mu bo, čeprav je možakar odsviral svoje melodije.

Da gre pa Janša sedet, ni naključje, da prav zdaj. Zdaj so okoliščine prikladne za vse akterje v aferi, politiko in male barabe.

  • Share/Bookmark

Odstopiti, na vsak način odstopiti!

Zapisano pod: Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 14:54, 10.03.2014

Zahteve po odstopu novoimenovanega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije v Pozitivni Sloveniji se vrstijo, kdor kaj velja (ali pa tudi ne), se je že oglasil in ponovil naslovno mantro. Zdaj ni več važno, kdo je pravzaprav ta nepopisani list gospod Štefanec, ker je pod mikroskopom ta velika packa, da je bil član PS, pa še odstopil je iz stranke in list ni več tako nepopisan, kot se je dozdevalo ob imenovanju.

Bivši senat KPK velikega zapleta uradno ne komentira, ne posamezno ne skupno, eden članov senata, ki se ne upa s svojo identiteto na dan, pa je prepričan, da bi Štefanec res moral odstopiti. Ker gre za komisijo. Vprašanje je namreč politična nepristranskost predsednika komisije in ne gre za špekulacijo – kaj bi, če bi – ampak gre za Zorana Jankovića, ki toži Komisijo za preprečevanje korupcije. Kakšno držo bo zavzel Štefanec glede slednje? Janković je najmanj ustanovitelj politične stranke, kateri je Štefanec nekaj dni nazaj pripadal (z dušo in telesom, članstvo je pač osebno).

Varianta: Štefanec se izloči, kar je že postala modna muha sprenevedavih politikov. Postane neudeležen v postopku. In glej, potem se ga pa ne rabi, če je mogoče brez njega speljati postopek. Nadalje bi se namreč moral izločiti ob vsaki preiskavi komisije, ki bi obravnavala politika, ne glede na to, katere politične stranke porekla je. Seveda sta v ospredju večji dve, SDS in PS, in tako nastane sum o splošni politični pristranskosti predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, gospoda Štefanca. In potem ga spet sploh ne rabimo, ne KPK ne državljani. Niti KPK ne, tako!

Baje pa predsednika KPK tudi ni nihče vprašal po znanju tujih jezikov, kar bi znova znal biti problem, ker je komisija močno vpletena in povezana v mednarodno dejavnost preprečevanja korupcije. V primeru, da ne zna tekoče angleško, bi moral s seboj voziti prevajalca, kar pomeni dodatni davkoplačevalski strošek, pa CNN bi imel spet zgodbo.

Krivci šlamastike so lahko izbirna komisija, predsednica le-te, predsednik Pahor, Štefanec sam, PS, Janković (ustanovitelj PS), Bratuškova (predsednica PS), Župevčeva (poslanka PS), … in drugi neimenovani, pa zato nič manj krivi.

Določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki določajo postopek izbire senata in predsednika protikorupcijske komisije, sicer načeloma dopuščajo dve možnosti. Prvo, da izbirna komisija predsedniku republike predlaga več kandidatov, predsednik republike pa izmed predlaganih imenuje enega, ali pa, da komisija predsedniku republike predlaga zgolj enega samega kandidata.

Izbirna komisija pod vodstvom Simone Habič se je očitno odločila za to “drugo varianto”, vendar svoje odločitve za odvetnika Štefanca, izmed desetih možnih kandidatov, ki so izpolnjevali vse predpisane pogoje, niso obrazložili.

Predsednik Pahor je imel možnost zavrnitve imenovanja, vendar se za to ni odločil. Morda se je predsednik republike hotel izogniti očitkom o lustraciji, potem ko je izvedel, da je Boris Štefanec (bil) član Pozitivne Slovenije. Vse to naj bi se sicer zgodilo v enem ali dveh dnevih.

Ja, takole zdaj vse teče tako, da KPK sploh ni treba začeti delati. Štefanec ima za dva kozolca polen pod nogami, politiki pa se že vprašujejo o tem, ali se to komisijo – pod krinko ‘takšno kot je’ – sploh potrebuje. Kot da korupcije v Sloveniji sploh nimamo. Če ni tožnika – ni sodnika, tako pravijo stari ljudje. Kdo pa sploh hoče, da se mu pajdaše zapira?!

  • Share/Bookmark

Novi ministri in preobrat

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 18:53, 24.02.2014

Premierka Alenka Bratušek je za predlagane kandidate za ministre – gospodarskega ministra Metoda Dragonjo, ministrico za zdravje Alenko Trop Skaza in ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazda Žmavca – prepričana, da so prave besede zanje: preobrat na bolje. Na vseh teh resorjih je po njenem mnenju ta obrat pričakovan, možen in nujen. Bere se dobro. Predsednica vlade je imela napisano, kaj naj pove poslancem, prebrano pa žal nima verjetnostnega učinka.

Več ali manj je jasno, da bodo koalicijski poslanci predlagano ministrsko listo podprli. SDS je napovedala, da bo glasovala proti, v SLS in NSi se bodo po vsej verjetnosti vzdržali. Vse bo tako, kot je poslancem naročeno z vrha.

Program gospodarskega ministrskega kandidata je v glavnem dober, problem je izvedljivost. Program zdravstvene ministrske kandidatke pa bo zagotovo preminil, ker ne bo podpore niti v koaliciji.

Slovenija porabi na slovensko glavo 1890 evrov, kar je primerljivo z Grčijo in Portugalsko. Če bo treba plačevati simbolična dva evra za recept, bo grafika porabe zdravstvenega denarja na glavo bliže Čehom, Slovakom in Poljakom. Sprememba načina financiranja zdravja znotraj obstoječe koalicije ni mogoča. Reforma ni predvidena ne v vladnem ne v ministrskem programu.

Gospodarstveniki ministrskemu kandidatu že tiščijo ‘plok-ceglce’ o razbremenitvi gospodarstva in zmanjšanju birokracije, a preobrat ob standardiziranih političnih ravnanjih ni mogoč. Kandidat je namreč že bil nekoč gospodarski minister in je tako rekoč star politični maček.

Kandidati si očitno ne morejo obetati podpore opozicije, ki poudarja, da je vlada predolgo odlašala s popolnitvijo ekipe. Vsaj škode ni bilo ta čas, čeprav je ta razlog bolj ali manj maček na repu privlekel.

Nič ne pomagajo nova imena, pa pravijo v največji opozicijski stranki SDS. Vodja poslanske skupine opominja na manjkajoči zakon o fiskalnem pravilu. Kršena je ustava, ker ga ni, čeprav da je Bratuškova fiskalno pravilo lansko leto nič manj kot polastninila, v vladi pa so se zdaj zganili samo zato, ker so v SDS zagrozili z ustavno obtožbo. Popravke komaj podpisane nove koaliicjske pogodbe vladnih strank pričakuje. Češ: kandidat za gospodarskega ministra je napovedal sklad podrejenega kapitala za pomoč podjetjem, toda tega v koalicijski pogodbi ni.

Premierka pa trdi, da gre Sloveniji danes bolje, kot ji je šlo ob začetku njene vlade in spominja, da je Janševa vlada tista, ki je Slovenijo najdražje zadolžila. Tudi največ slabih kreditov da je bilo odobrenih leta 2007 in 2008.

Še ‘tujci po svetu’ – Žmavc je na poklicni poti sodeloval s številnimi ustanovami doma in v tujini, tako premierka pričakuje, da bo poglabljal odnose z rojaki po svetu in to z vsemi generacijami.

Preobrat seveda bo, takšen ali drugačen, v niansah.

  • Share/Bookmark

Šoltes se spozna na javna naročila

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 07:26, 16.01.2014

Javno zdravstvo je eno od prioritet koalcije, prav te dni pa o prevzemu funkcije ministra za zdravje potekajo pogovori in ker niso znane vse okoliščine, bodo še, med predsednico vlade in bivšim predsednikom računskega sodišča, Kardeljevim vnukom in vodjem bodoče politične stranke Šoltesom. Prav Šoltes je najverjetnejši kandidat za zdravstvenega ministra.

V naboru še drugih imen so Šoltesa premierki predlagali kar zdravniki sami, povezani v Iniciativo zdravnikov, ki zadnje leto aktivno zahtevajo, naj odgovorni preprečijo nepravilnosti in korupcijo v zdravstvu. V pogovorih aktivno sodeluje tudi Brecelj, je pa ponudbo, da bi prevzel ministrstvo, odklonil. Šoltes je sprejemljiv kandidat tudi za zdravniško zbornico.

Lahko pa se zaradi Šoltesovega imenovanja zaplete v koaliciji, saj DeSUSu pripadata dve ministrski mesti, Šoltes pa nikakor ne more spadati v kvoto upokojencev, ampak prejkone v kvoto PS. Tako bi bilo tudi v primeru, ko bi Šoltes stopil zraven kot samostojni strokovnjak in kot član stranke.

Možnost, ki jo ponuja Erjavec za srečanje v politični odločitvi na pol poti, je takšna, da bi v zameno za zdravstveno ministrstvo dobil kakšno drugo, recimo za Slovence po svetu, ki ga sedaj vodi Komelova iz PS. Tak dogovor pa seveda Tini Komel ne bo všeč, saj se bi morala presesti v poslanske klopi in njenih popotovanj po svetu na službene stroške bi bilo konec. Vsekakor pa Erjavec namerava vztrajati pri pripadajočih dveh ministrstvih. Brez dvoma bo njegovim pričakovanjem sledila premierka in koalicija najmanj takrat, ko bi bil obstoj koalicije kot take v nevarnosti, pri čemer je Erjavec mojster.

Šoltesova kandidatura po eni strani deli koalicijo, po drugi pa so odzivi vendarle povečini pozitivni, saj ta hip verjetno ni boljšega kandidata, ki bi znal in hotel narediti nekaj reda pri zdravstvenih financah. Da le ne bi preveč ven štrleli dedkovi samoupravni geni in kanalizirali posamezno odgovornost na splošno oz. kolektivno.

Premierka ima kadrovske težave in modro se je odločila, da najprej poskrbi za zdravstveno ministrstvo, gospodarsko pa je dala na drugi tir. Logično je treba najprej zdravih delavcev, ki bodo v nadaljevanju zaganjali slovensko gospodarstvo. Gotovo pa bo moral Šoltes za ministrski položaj odložiti na kasnejši čas ustanovitev politične stranke, ker nove stranke v vladi pa ne bo pogoltnila ne koalicija ne opozicija.

Ob sestavljanju vsebine nove koalicijske pogodbe se niso pogovarjali o širjenju koalicije z neparlamentarnimi strankami ali najavljenjimi novimi strankami, zato je imenovanje Šoltesa vsaj za SD neokusen predlog. Šoltes namreč vodi društvo Verjamem, ki naj bi spomladi preraslo v stranko, Lukšič pa je že pred dnevi s svojo opazko vzbudil nekaj hude krvi med novimi in nastajajočimi strankami. Takrat je dejal, da bodo nove stranke pred volitvami “zagotovo skočile v neko koalicijo z naslovom Zares Verjamem v Solidarnost in bodo verjetno zbrale kaj več kot za sladkorni Trs glasov”.

  • Share/Bookmark

Koalicija, vsa lepa in polikana

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 19:51, 13.01.2014

Po nekaj tednih od zahtev po sklenitvi nove koalicijske pogodbe, se ponavlja mučno usklajevanje koalicijskih partnerjev pri skupnih izhodiščih nove, pa še stare niso realizirali. Vrhovna politika ima dosti dela sama s seboj in zase, v mukah, da se zanjo čim manj spremeni, po možnosti nič. Od obljubljenih predčasnih volitev nič, teša ne damo, podjetij v državni lasti tudi ne, ne ostane več dosti omembe vrednega, kar bi bilo mogoče stlačiti v koalicijsko pogodbo.

Obeta pa se uskladitev koalicijskih strank, da se napiše poseben zakon o reviziji TEŠ 6, ker da je treba poiskati odgovorne za vse dražjo investicijo, menda bi postopek moral vključevati tudi t.i. forenzično revizijo. Če bo zakonski postopek izpeljan, bo tik-tak minilo nekaj let do objave izvedbenega pravilnika in vseh potrebnih uredb za izvajanje tako zahtevnega revizijskega zakona.

Največji kamen spotike pri dogovarjanjih prvakov koalicije je prav razčiščevanje TEŠ 6, zato je poteza umika le-te iz pogodbe najboljša ta hip, da se premaknejo vrhovni politiki vsaj za ped naprej.

Koalicija se zavzema tudi za to, da čim prej zapolni izpraznjeni ministrski mesti. Še vedno se namreč išče ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo ter ministra za zdravje. Domnevno se predsednica vlade pogovarja s posameznimi kandidati, pozivi k rekonstrukciji vlade pa so za spoznanje umirjenejši.

Še pred tipkanjem koalicijske pogodbe je Erjavec že pridobil premierkino zagotovilo, da se ne bo posegalo v pokojnine, pričakuje, da bo to zapisano v pogodbi. Glede na to, da proračuna za leti 2014 in 2015 ne predvidevata nižanja pravic na področju pokojninskega zavarovanja, ne bi smela biti težava, da to zavezo navedejo tudi v koalicijski pogodbi. Erjavec si lasti zasluge za dosežek, ki je bil že pred časom dosežen.

Ni pa še niti ustnega dogovora o ustavitvi TEŠa, niti še ni doseženega dogovora katera podjetja gredo na seznam podjetij za prodajo. SOD pripravlja za TEŠ 6 strategijo, ki zahteva več napora.

Malo so se uspeli dogovoriti in malo gradiva bo tako predstavljenega poslancem koalicije, strankarska pričakovanja se niso izpolnila. Seveda pa ima Erjavec (kdo drugi) zagotovila, da bodo v roku dveh ali treh mesecev natančno določili, katera podjetja bodo privatizirali. Pogledi o umiku države iz podjetij so v koaliciji različni, eni zagovarjajo širši umik države iz lastništva podjetij, drugi so previdnejši.

Končno je postalo tudi nekaterim politikom najvišjega ranga jasno, da se država mora umakniti, ker se ni izkazala za dobro upravljavko premoženja. Zahteve so po preglednosti, ki bi jo zagotovili javni razpisi in nadzorni organi. Razpise bo seveda pisala država sama sebi, nadzorne organe bo pa tudi sama sebi imenovala. Pa še v koalicijsko pogodbo nimajo namena zapisati tega dogovora.

Po enem kolegijskem dnevu vrhovne politike, ko so se dogovorili edinole o tem, da se niso dogovorili in bodo tečne točke preprosto črtali iz pogodbe, bi bilo modro dogovorno skleniti še bistveno sestavino neopravljenega dela – kdo ga bo plačal, ta izgubljeni dan?

Januarska anketa Dela je pokazala, da se podpora parlamentarnim strankam praktično ni spremenila, pač pa je zadovoljstvo z delom vlade večje, kot je bilo pred mesecem dni. Še vedno je SD stranka z največjo podporo, sledita ji SDS in PS. Če za parlamentarne stranke ni velikih sprememb, pa so bistven premik doživele zunajparlamentarne stranke.

  • Share/Bookmark

Minister z roko nad denarjem

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 09:32, 23.12.2013

Prodati bi morali vse banke, pravi predsednik Pahor, ampak on lahko govori, kar hoče, odloča pač ne. Minister z roko nad denarjem je Čufer, in on pravi, da se bodo kopja o strateškem lastništvu lomila pri sektorjih, kjer je še denar. Največ razprave pričakuje o energetiki, kljub temu, da tudi tu ‘skleda že pušča’. Pričakuje tudi najti sposobne in neodvisne upravljavce za SDH.

DZ bo predlog novega zakona o SDH predvidoma obravnaval na januarski seji. Tako kot v prejšnji različici tudi ta predvideva preoblikovanje Soda v SDH, v katerem bodo zbrane vse naložbe države in tako upravljane z enega mesta. K holdingu se bo pripojila tudi Kapitalska družba, ki pa ostaja samostojna pravna oseba. V razpravi o Slovenskem državnem holdingu (SDH) v DZ se bo po Čuferjevem mnenju pokazalo, ali je slovenska politika sposobna upravljati državno premoženje, ne da bi ga pri tem plenila.

Interesa za politično obvladovanje sektorja logistike, gradbeništva, trgovcev, pivovarjev ni več, ker so ‘sklede prazne ali celo prevrnjene in razbite’. Zadovoljevanje parcialnih interesov se torej obeta v energetiki. Čufer meni, da bi moralo biti strateško tisto, kar zagotavlja nacionalno varnost, torej logistične povezave, infrastruktura na letališčih in v Luki Koper ter železnice. Vse to bi bilo lahko oddano v upravljanje s koncesijo, ni nuje po stoodstotni državni lasti.

Slovenska podjetja, katerim primanjkuje pet milijard evrov kapitala, bodo po njegovem mnenju potreben kapital lahko dobila od strateških partnerjev v tujini, ker je kapitala v Sloveniji razmeroma malo. “Tudi pred letom 2004 ga je bilo malo. Da so bila podjetja v Sloveniji vredna milijarde, je bila zgolj iluzija. Kapitala ni bilo, bil je le zasebni dolg, ki je zdaj postal javni dolg. Razdelili smo si ga z dokapitalizacijo bank. Spet se vračamo v fazo pred pivovarsko vojno, ko je Slovenija šla v smer, ki je bila precej bolj tržna,” pravi minister.

Glede prodaje deleža v NLB do 25 odstotkov in ene delnice minister pravi, da so dali zavezo, da bo država ohranila manjšinski kontrolni delež. Če pa se bo skozi proces privatizacije izkazalo smiselno, da proda celotni delež, pa bodo to predlagali DZ, napoveduje minister.

Meni, da predčasnih volitev ne bo in da niti ne bi vplivale na bančno sanacijo. Vlada ima pooblastila za sprejemanje odločitev v zvezi z bankami, kljub temu pa si država daljše politične krize ne more privoščiti, saj bi pomenilo višje stroške financiranja. Časa, ki bo pokazal ali ima minister prav, si je že kupil nedavno, spomladi si ga bo znova z novim zadolževanjem države – ne, državljanov. Človek bi se vprašal, ali ima človek v glavi tudi kakšno misel na svoje potomstvo ob svojih idejah financiranja.

Delo je objavilo anketo, po kateri 80 odstotkov vprašanih meni, da za nastanek bančne luknje v državnih bankah ne bo nihče odgovarjal. 38 odstotkov anketirancev meni, naj država po dokapitalizaciji proda celoten delež v vseh bankah. 37 odstotkov vprašanih meni, da bi morala država banke delno privatizirati, s čimer bi ohranila kontrolni delež, za ohranitev bank v državni lasti pa je 16 odstotkov vprašanih. Večina, in sicer 71 odstotkov vprašanih, dokapitalizacije bank ne podpira, 22 odstotkov pa jo.

Morda ima Pahor prav glede prodaje vseh bank – in njegova prognoza, da bi se začeli kazati prvi pozitivni rezultati ob božiču osorej tudi. Čufer pač ne razmišlja dolgoročno, saj mu ni treba. Mandat traja do volitev, čas pa je ugoden za finančne špekulacije.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |