in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Vmesni čas

Zapisano pod: Misli Tagi: , , — pohajalka ob 20:11, 29.12.2012

med koncem in začetkom.

Skoraj tako je zdaj, kot bi človek sedel na dva stola hkrati, pa se mu zmakneta, ko prav nič ne pričakuje, in tresne z ritjo na tla – naj bo skupno ali posamezno, isto je vse to.

Mnogi se udinjajo malo tukaj, malo tam, kot smo nekoč že imeli, na slovenskem podeželju so šli bratje iz ene hiše v različne vojske … Tako je videti, da teh ziheraških delitev ne bo moč nikoli preseči. Znova in znova se vračamo med tista stola in cepamo na tla.

Vmesni čas so tudi demonstracije, toliko prežvečene, da so postale kot strgana ribiška mreža. Pa vendar je mogoče pričakovati spremembe prav zaradi pritiska javnosti, le na pravih mestih je treba pritiskati. Če državljani ne storijo nič, so krivi, ker mirno žakelj držijo. Tihi pristanek je to. Mozaik sprememb se bo sestavil s tistimi kamenčki, ki bodo tam in če bo izpadlo slabo, bodo krivi tudi tisti, ki jih ne bo poleg.

Vmesni čas je dober za iskanje ciljev. Če vemo, kam bi radi prišli, potem bomo hodili po tisti poti, ki pelje proti izbranemu cilju. Če ne vemo, kam bi radi prišli, potem je pa vsaka pot dobra in se lahko potolažimo, da ni važen cilj, važna je pot … Samo s svojimi dejanji lahko kaj naredimo, torej je treba dobrih in pozitivnih dejanj za ven iz krize.

Potrebujemo skupino posameznikov, ki so sposobni sesti skupaj za eno mizo in zastaviti pozitivno vizijo izhoda iz krize. Za življenje gre, osnova vsega je življenje, dokler je življenje, je še vse mogoče. A živo življenje, ne hiranje, pa saj je v ustavi zapisano, kako naj imamo, ne? Zato je vmesni čas dober tudi za takšne mantre, ki budijo upanje v srcih in dušah. Takšne, ki spodbujajo k uspehu, ne kritiziranju. Za kritiziranje je čas potekel.

Izkušnje je modro v vmesnem času vpeti v nove zamisli. So namreč v glavnem posledice slabih odločitev, za te pa ni več časa, odločitve morajo biti dobre. Zato je važen pogled v preteklost, v sedanjosti jasen cilj za izhod iz krize (vizualizacija uspeha bi rekel novodobni guru) in v prihodnosti gremo pač v paradiž, saj za to gre, da ne bo ves ‘matr’ brez veze. V nasprotnem primeru lahko mirno počakamo kar tukaj, kjer smo.

Heh, ker ni pričakovati deusa ex machina izpod neba, si že zamišljam, kako lepo nam bo prav kmalu. Moja odločitev je torej že odločena in, heh, svoje sem naredila. Zdaj pa še ostali, prosim. Mirno in sproščeno, eden za drugim spodobno v vrsti, ne prepočasi, ne prehitro, ravno prav, za vmesni čas.

  • Share/Bookmark

Samostojno in neodvisno v nove čase

Zapisano pod: Ljudje Tagi: — pohajalka ob 10:07, 26.12.2012

Evo nas, tukaj smo, še vedno tlačimo našo zemljico in kljub nezavednemu potisku na višji duhovni nivo, še kar sanjamo, si želimo, upamo, iščemo nekaj več, hrepenimo po več ali vsaj po drugače.

Prvinsko smo še kar isti, kot smo bili pred apokalipso (čeprav nas mogoče vseeno še trefne, zaradi napačnega izračuna časa …), pa vse veselje božičnega duha smo prebožičili, darila odvili in že zgrinjamo skupaj znova nov nabor svežih želja.
Celo zadnje vstaje slovenskega naroda so za nami, zgodile so se z nami ali pa brez nas.

Treba bi bilo ene odkrite in poštene vstaje, če hočemo, da bo kaj drugače, a moja razočaranja so vzniknila ob fintah novih-starih vodij, ob čustvenih izsiljevanjih neimenovanih, pa tiste granitne kocke, pa feministke, pa ženske z otroci v prvih vrstah, pa iskanja levih in desnih polovic … celo o narodovem blagru je bilo govora in nacionalnem interesu … ampak to je že politika.

Za vsakogar nekaj je bilo, kot bi gledali pred seboj troglavega zmaja in se morali v duhu odločiti, komu najprej odsekati glavo. Iger je za nekaj časa dovolj, zdaj bi bilo prav še kaj kruha dati v ponudbo. Pa ne s prostovoljstvom namesto zasluženo plačanega dela, ali s humanitarnimi akcijami pomoči, kjer je država odpovedala. Ene par tisoč delovnih mest, pa bo.

Kaj bo, nas uči razen mame in ateja tudi zgodovina. Iz vseh koncev sveta še vedno prihajajo vesti o obstoju dežela blagostanja, kjer se cedita med in mleko in to iz zlatih kup in zlatih skled. Ker hitimo vsi od kraja v beli svet in svetlo prihodnost, se nudi izbira obljubljenih dežela na večih destinacijah. Na vseh celinah in mnogih literarnih zvrsti.

Timbuktu -
pomeni kraj, ki je zelo zelo daleč proč, tako daleč je, da sploh ne prideš do tja. A to je le rek, saj je Tibuktu resnično obstajal pred manj kot dvema stoletjema. Blizu reke Niger, obdan s severne, vzhodne in zahodne strani z nepremagljivo saharsko puščavo, južno pa so ga omejevali pragozdovi, bolezni, kanibali, ljudožerski krokodili in podobne neprilike.
Bil je dolga stoletja cvetoča metropola, pomembna trgovska postaja, učno in versko središče, najdragocenejši timbuktujski zakladi pa so bili – knjige in rokopisi, najstarejši iz 12. stoletja. Žblj, nič zlata. Saj navsezadnje mesto, čigar ulice naj bi bile tlakovane z zlatom, ni bilo nič drugega, kot malo večje naselje lesenih koč.

Vendar je bil Timbuktu že v davnih časih legenda, nekakšen afriški Eldorado. Še vedno je živa in še vedno je ta kraj tam nekje na robu neznanega in privlačnega.

Eldorado –
bajeslovno mesto zlata, ta pa že. Vsako leto si je inkovski kralj vse telo potresel z zlatim prahom in se okopal v jezeru, zato naj bi bilo njegovo dno na debelo prekrito z zlatom, pravzaprav z zlatim prahom. Veliko pogubljenih odprav španskih zavojevalcev je iskalo Eldorado, vendar ga ni nikoli našlo. Kar seveda še ne pomeni, da kraj ne obstaja, predvsem zaradi tistih velikih količin zlata …, tako priročno nasmetenega v prahu, le zajemati je treba …

Indija Koromandija –
skozi seneno kopico naj bi vodil tunel v deželo obilja, kjer se cedita med in mleko in kjer nisi nikoli povsem sit. Za ženske ni tako zelo prikladna dežela, saj bi se zredile do onemoglosti. A takšna mlečno-medena naj bi bila Indija Koromandija, o kateri govoroi srednjeveški mit iz časa hude lakote.

Mag Mell –
je kraljestvo pod vodno gladino, dežela obilja, ki pa je namenjena samo mrtvim. Vladajo ji Formori, rod velikanov, ki je nekdaj naseljeval Irsko. Bajeslovni svet je to, a človek ne more zagotovo vedeti, če ni morda to kraljestvo pa le le resnično. Na pomenu izgubi zato, ker je za mrtve.

Trapalanda –
je bajeslovno mesto v Južni Ameriki. Ustanovili naj bi ga mornarji, ki so preživeli brodolom. Krožile so govorice, da so njegove ulice tlakovane z zlatom, in da leži med dvema gorama: ena je iz zlata, druga iz diamnatov. Nikoli ga niso našli. Še dobro, saj bi bil to globok poseg v najboljše (največje?) ženske prijatelje.

Šambala –
neznana gorska kraljevina na pobočjih najvišjih gora na Zemlji, na Himalaji. Zapisi o njenem obstoju segajo skoraj 2500 let v zgodovino. Obstajal je vodnik do Šambale, ki so ga napisali že sredi 18. stoletja in v njem je zapisano, da je do kraljestva mogoče priti samo deloma peš. Preostanek poti je duhovne narave.
Osupljiva možnost obstoja skritega kraljestva v prostrani Himalaji je od nekdaj privabljala množice ljudi. Potemtakem je razumljivo, da so se mnogi lotili iskanja izgubljene dežele, vendar so se vsi vrnili praznih rok. Tudi novodobni iskalci prihajajo nazaj večinoma le dobro odprti za zeliščne zadeve, ki odpirajo duha.

Takole, iz vseh koncev sveta in v vseh mogočih pojavnih oblikah so ti zemeljski paradiži, moteče je zgolj opažanje, da gre za legende, bajke, mite, kraljestva mrtvih in podobne sanjske objekte. Morda se zato iskalcem sanje niso uresničile. Tudi kakšna bajeslovna bitja se najdejo ob takih bajkah, pa škratovski kovanci – a tem ne gre zaupati. Srebrni kovanci se vedno vrnejo k lastniku, zlati pa se spremenijo v listje in pepel.

Pa še eno zanimivo zapažanje: v vseh bajkah, legendah ali pravljicah gre za štacune z zlatom. Kaj pa ljubezen in duhovna rast in ideali in višje vrednote – skratka, tisto nekaj več, kar nas naredi dobre ljudi?!

Dlje ko živim, bolj prizemljena postajam. Verjamem vedno bolj, da je denar sveta vladar. Po eni plati je to tako. Po drugi plati pa denar res ni vse, ne moremo vsega kupiti z denarjem, a šment, ostaja spoznanje, da pomaga pa zelo. Vprašajte kakšnega lačnega, pa ne iščite ga v bankah, sodobnih štacunah zlata …

Življenje bo lepo. Moja domovina, samostojna in neodvisna.
.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |