in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Moj najljubši ali moja najljubša?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:17, 9.04.2016

Kateri med njima je tisti, ki ga imam raje? Enega bi morala imeti raje, že zato, da bi lepo ’sedli’ jaz in moja otroka v sociološko raziskavo, katere rezultati potrjujejo nasprotje trditev vseh staršev sveta, da imamo vse otroke enako radi. Še več, raziskava izpostavlja dejstvo, da starši lažemo svojim otrokom.

V razmišljanjih se najprej ustavimo pri bolj splošnih rečeh: čreda ovc je in ena med njimi je ovčarju še prav posebno pri srcu, cvetoč travnik je in en regratov cvet je še prikupnejši od drugih, solate v vrtu so enako oskrbovane, pa vendar je ena res presegla vrtnarjeva pričakovanja in mu je bolj všeč, vse arhitektove hiše so krasne, še najbolj arhitektu samemu, a ena mu vendar pomeni več kot druge, v ulici živi cel kup družin, ena bolj družinska od druge, pa vendar nam je z eno edino od njih najlepše, vrt se šibi od prelepih cvetočih tulipanov, eden pa nam bolj seže v dušo …

Če se premaknemo bolj k posameznemu, so nam motivi izbire za lepše, boljše in rajši imeti bolj jasni in precizni. Problem nastane, ko bi morali izbirati med lastnimi otroki, kateri je bolj vreden za rajši ga imeti v odnosu do ostalih. Nikoli niso vsi enako pridni, enako delovni, se ne trudijo enako, ker so pač različni. Otroci iz istega gnezda so med seboj tako različni, kot bi jih vse od kraja že v porodnišnici premešali.

Otroci staršem nemalokrat očitajo, da ima mama raje njega, da ima ati raje njo med sorojenci – ali kako drugače. Sumničenja tlijo v neskončnost še davno potem, ko staršev ni več na svetu, še posebej, če zapuščina ni razdeljena in porabljena tako, kot bi vsakomur posebej pasalo.

Sociološka raziskava se je ukvarjala z nekaj sto pari bratov in sester z do štirimi leti starostne razlike in živečimi pri starših. Raziskava je bila izvedena v obliki spraševanja – kako otroci občutijo odnos staršev do njih, ali se jim zdi, da so oni ali sorojenci privilegirani in kako vse to odnošajstvo znotraj družine vpliva na njihovo samozavest. Potem pa so spraševali podobno še starše.

Ljubljenčki obstajajo, saj se že prvorojencem zdi, da jih imajo starši raje kot njihove sorojence, morda pa se jim to dozdeva, ker so bili prvi ne samo rojeni, ampak so bili tudi prvi, ki so domov iz zunanjega sveta prinašali uspehe. Orali so ledino in ostali privilegirani še potem, ko so dobili brate ali sestre.

Mlajši otroci praviloma pokasirajo več strogosti in starši od njih zahtevajo več kot od prvorojencev. Starši jim posvečajo manj pozornosti kot prvorojencem, mlajšim otrokom se zdi, da so do prvorojencev pristranski, in s tem dokazujejo upravičenost svoje zmanjšane samozavesti. Raziskava torej tako, dosedanje hipoteze pa so bile, da se prikrajšane počutijo starejši otroci.

Najbolj nenavadno je bilo, da je velik delež staršev priznal, da ima najljubšega otroka. V odgovorih v raziskavi so bili bolj odkriti kot do svojih otrok; 70 % očetov in 74 % mater je odgovarjalo, da so enega od otrok bolj razvajali in ga privilegirali v odnosu do sorojencev.

Kot pribito drži, da imam najljubšo hči in najljubšega sina in oba imam najraje na svetu. Vekomaj bosta ostala moja najljubša, moje ljubezni pa bosta udejanila toliko, kot si bosta vzela. Tudi ljubezen med starši in otroki je dvosmerna cesta in kdo od njiju bo z menoj sklenil boljšo kupčijo, bo vedno le v njunih glavah.

Dobro je, da imata oba eno mamo in enega očeta, pa jima ni treba preferirati enega ali drugega. Najbolje od vsega pa je, da se hočemo imeti radi – tako predpostavljam, ker si nočem nabirati sekerancije na zalogo iz naslova ‘kdo koga bolj’. Navsezadnje daje samozavest še najbolj uspešno shajanje s samim seboj in sprejemanje lastne nepopolnosti.

  • Share/Bookmark

Otroci, slika in prilika odraslih

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 06:34, 9.10.2013

V tem tednu imamo Teden otroka, ki je program Zveze prijateljev mladine Slovenije. Program ima svoj projekt, poslanico, sporočila za medije (odraslim), organizirajo se različni prostočasni in razvedrilni programi za otroke. O tednu otroka razpravljamo odrasli, tudi domislili smo se ga odrasli, zaključke vsako leto pišemo odrasli. Prav je tako, saj otroci niso pomanjšani odrasli, predvsem so otroci in imajo naravno pravico, da so otroci.

V današnjem svetu jim ni lahko, vedno manj je pravil, napotkov, nasvetov – z vsem tem pač odrasli pomagajo otrokom pri odraščanju, jim ustvarjajo predvidljivost in varnost. Nekoč so otroci imeli manj pravic, pa več dolžnosti, vzgojne metode se spreminjajo iz časa v čas. Danes imajo naši otroci nešteto papirnatih pravic in skoraj nič dolžnosti.

Letošnja rdeča nit tedna otroka je ‘kako je biti otrok v današnji družbi?’. Ta naslov naj bi današnje otroke spodbujal k temu, da povedo o čem razmišljajo, kaj doživljajo, čutijo, občutijo krivice ali zadovoljstvo, veselje in podobno. Pošteno do otrok bi bilo, da se ta vprašanja otrokom postavijo znotraj njihovih družin, saj so starši tisti, ki so njihovi zastopniki, jim zagotavljajo slišanje in ukrepanje v primeru nepravilnosti.

Res letos odrasli pozivajo sami sebe, da razmislijo, prisluhnejo, kaj več storijo za otroke danes, v današnji družbi. Vabijo sami sebe, da razpravljajo, kar pa je strašno daleč od dejanj. Ostale bodo namreč zgolj lepe besede ob zaključku projekta, prikupni sklepi in energija bo pojenjala ob koncu dogodka, ob koncu tedna otroka.

Hinavsko je namreč pričakovati, da bi po zbiranju želja in pripomb naših otrok lahko odrasli kaj več storili za svoje otroke, kot naredijo sicer vseh petdeset plus tednov v letu. Zanka je ta, da sami zase odrasli ‘v današnji družbi’ ne morejo kaj dosti narediti, človek, ki zase ni zmožen poskrbeti, za druge gotovo ne more. Ja, zanka je v družini, družina je tista, kjer nam naj bi bilo prijetno, varno, kjer poskrbimo za svoje otroke.

Starodavna vzgojna pravila se kažejo kot pametnejša od večine sodobnih tehnik. Če odmislimo finančno preskrbljenost družine in s tem otrok v njej, ostane fluidna vzgoja tista, ki gradi človeka. Vzgoja pa terja v prvi vrsti prisotnost vzgojiteljev, če so ti odsotni po cele dneve (in bi zvečer še malo požurali), jim vzgajajo otroke tujci.

Stari Aboridžini (tuje, sosedovo je vedno boljše od domačega, tako zelo ljubimo tuje kulture in vrednote, pa naj bo …) naj bi po tradiciji malikovali že obdobje pred rojstvom otroka. Že nosečnica je imela nalogo, da kar najbolje skrbi za zdravje v stiku z naravo. Po porodu morata biti mamica in novorojenček skupaj v krogu družine, ki pomaga ohranjati popoln mir, ravnovesje energij.

Potem, ko otrok shodi, so na vrsti igre in avstralskim staroselcem je bila blizu žoga vseh velikosti. Odrasli pokaže, kako se je nekoč igral sam, otrok potem igre izumlja sam v družbi vrstnikov. Najmlajši družinski člani morajo biti vpleteni v skrb za družino, kar jim daje dragoceni občutek pomembnosti. Ta se ne razvija na egu, temveč na odgovornosti do sebe in bližnjih tako, da ima vsak družinski član določeno stalno nalogo, ki prispeva k urejenemu in prijetnemu domu.

Člani družine naj se drug od drugega učijo in naučijo spretnosti, ki jim pridejo prav za vse življenje, pa naj gre za preprosto nabiranje koloradskih hroščev s krompirjevih listov, lovljenje rib ali kaj zapletenejšega. Naloge morajo biti postavljene natančno, jasno, opravičila ni. Nihče ne sme biti oproščen, npr.: ‘njemu se ni treba uriti v ročnih spretnostih, naj se raje pridno uči, to mu bo v življenju zadoščalo’. Na dolgi rok tako otroku zelo škodujemo, zdrava samozavest namreč zraste iz občutka, da znamo poskrbeti sami zase in za svoje bližnje.

V sproščenem vzdušju bi morale potekati vse dejavnosti v družini in med prijatelji. Skupaj z otrokom poiščemo vedno nove ustvarjalne in najboljše rešitve za vse vpletene. To krepi otrokovega duha, da bo tudi kot odrasel človek pokončna, načelna oseba, ki ne misli le na to, da se bo okoristila na račun drugih.

Ob zadnji misli ne moremo odmisliti odraslih ‘v današnji družbi’, od kdaj imamo pri nas tako, da človek več velja, če se okorišča na račun drugih? Današnji odrasli smo bili nekoč otroci, nismo padli na ta svet že narejeni in takšni kot smo, smo postali po vzgoji prejšnjih odraslih. Vzgoja je, hecno, predvsem zgled, z zgledom jasno kažemo svojim otrokom, kakšni naj postanejo.

  • Share/Bookmark

Otroke imamo radi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 06:56, 12.05.2013

Otroke imamo radi, včasih tako zelo, da gre ta ljubezen preko roba. Takrat jih hočemo imeti, jih dobiti na vsak način, za vsak denar.

Ljudje počnemo vse mogoče v razponu od prepovedanega do dovoljenega, od nemoralnega do moralnega, od koristoljubnega do škodljivega za drugega. Ker svet skupaj drži štacuna, zaradi prerazporejanja od tam kjer je, tja, kjer je dobro plačano, so predmet trgovanja in mešetarjenja tudi otroci. Če je zaslužek ok, je najpametneje postaviti kar tovarno za izdelavo želene dobrine, saj živimo svet, kjer je človek sam po sebi postal ekonomska kategorija.

Potrebe po otrocih so vseh vrst: primarna potreba je po imeti otroka, potem so otroci še dobri za delo, za prostitucijo, za pedofilstvo, in še. ‘Viški’ otrok se v zadnjem času pojavljajo predvsem v Nigeriji in na Kitajskem – v Nigeriji so odkrili pravcato tovarno dojenčkov v tamkajšnji zvezni državi Imo. Iz neke hiše so rešili 17 nosečih najstnic in 11 dojenčkov, ki so bili seveda namenjeni za prodajo. Vse punce je baje oplodil en sam 23-letni moški.

Najstnice so povedale, da so hrano dobivale le enkrat na dan, hiše, v kateri so bile zaprte, pa niso smele zapustiti. Manjka še znanstvena fantastika, ko bodo tržniki otrok enostavno napolnili hišo z rodnimi ženskami, jih tako ali drugače priklenili in oplajali, one pa rojevale in ne videle belega dne ne svojih otrok.

Cena dojenčka je že leta 2011 dosegla ceno 6.400 dolarjev. Saj bi ljudje sami ‘izdelovali’ dojenčke, a je narava omejila človekov razplod tako, da je spočetja zmožnih le približno tri četrtine človeštva, v nekaterih geografskih razsežnostih so odstopanja od povprečja večja navzdol ali navzgor, pač glede na gostoto obljudenosti. V svetu, kjer si človek lahko skoraj vse zaželi in kupi, se mešetari tudi z otroci. Povsem ustaljena in legalna pa je že praksa pri ‘prerazporejanju’ zarodnih celic, jajčec in semenčic, v svetu in pri nas.

Ker je naravnih viškov dojenčkov malo, pogosto preprodajalci otrok nosečnico zvabijo rodit v bolnišnico, kjer ji ob rojstvu novorojenčka ukradejo in ga prodajo. Gre za star pojav, nekoč je bilo takšno podjetništvo bolj razvito pod okriljem RKC, ki je pokrivala široko geografsko področje. Sirotišnice in ubožnice so bile primerne ‘tovarne’ otrok.

Človekova požrešnost je brezmejna, ne ustavi se pred ničemer in doseže vse. Scenarij, ko dojenčka odvzamejo materam in jih ‘pošteno’ prodajo družinam brez otrok, je pravzaprav dober, gotovo pa boljši od drugih scenarijev. V slabših primerih otroke izrabijo za otroško delovno silo ali jih celo ubijejo, njihova telesa pa razprodajo za nadomestne človeške dele. Po delih eno otroško telo doseže še višjo ceno kot v enem kosu.

Počasi se na stranska vrata tihotapi v človeško družbo nadomestno materinstvo, ki je – plačano ali voluntersko – v svojem ekonomskem bistvu proizvodnja otrok za trg. V ZDA povprečna nadomestna mati zasluži okrog 20.000 ameriških dolarjev, v Indiji le 7.000, v Ukrajini pa okoli 5.000 evrov.

Trgovanje z otroci ali njihovimi spočetnimi deli je široko in pravno zapleteno področje, meja, ko je človek prestopil moralno ali zakonsko mejo, pa je tanka in človeštvo nevarno pleše po noževem rezilu. Kaj je še prav in kaj je že prepovedano ali obstojanja vredno, je pogosto predmet lokalne kulture.

Reproduktivni turizem po svetu cveti, Bracelona je med najpriljubljenejšimi destinacijami, predvsem za pare v tistih evropskih državah, ki ne dovoljujejo umetne oploditve z darovanimi ali kupljenimi spolnimi celicami (recimo Nemčija) in za španski medicinski turizem so oploditve donosna panoga. Na eni kliniki imajo vsako leto okoli 3000 donacij jajčec, ustanovili so tudi eno največjih bank spolnih celic. Španci računajo za en poskus oploditve okoli 10.000 evrov. Ob takih preračunavanjih je razumljivejša odločitev mnogih parov ali posameznikov za nakup že ‘narejenega’ otroka.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |