in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Otroci, slika in prilika odraslih

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 06:34, 9.10.2013

V tem tednu imamo Teden otroka, ki je program Zveze prijateljev mladine Slovenije. Program ima svoj projekt, poslanico, sporočila za medije (odraslim), organizirajo se različni prostočasni in razvedrilni programi za otroke. O tednu otroka razpravljamo odrasli, tudi domislili smo se ga odrasli, zaključke vsako leto pišemo odrasli. Prav je tako, saj otroci niso pomanjšani odrasli, predvsem so otroci in imajo naravno pravico, da so otroci.

V današnjem svetu jim ni lahko, vedno manj je pravil, napotkov, nasvetov – z vsem tem pač odrasli pomagajo otrokom pri odraščanju, jim ustvarjajo predvidljivost in varnost. Nekoč so otroci imeli manj pravic, pa več dolžnosti, vzgojne metode se spreminjajo iz časa v čas. Danes imajo naši otroci nešteto papirnatih pravic in skoraj nič dolžnosti.

Letošnja rdeča nit tedna otroka je ‘kako je biti otrok v današnji družbi?’. Ta naslov naj bi današnje otroke spodbujal k temu, da povedo o čem razmišljajo, kaj doživljajo, čutijo, občutijo krivice ali zadovoljstvo, veselje in podobno. Pošteno do otrok bi bilo, da se ta vprašanja otrokom postavijo znotraj njihovih družin, saj so starši tisti, ki so njihovi zastopniki, jim zagotavljajo slišanje in ukrepanje v primeru nepravilnosti.

Res letos odrasli pozivajo sami sebe, da razmislijo, prisluhnejo, kaj več storijo za otroke danes, v današnji družbi. Vabijo sami sebe, da razpravljajo, kar pa je strašno daleč od dejanj. Ostale bodo namreč zgolj lepe besede ob zaključku projekta, prikupni sklepi in energija bo pojenjala ob koncu dogodka, ob koncu tedna otroka.

Hinavsko je namreč pričakovati, da bi po zbiranju želja in pripomb naših otrok lahko odrasli kaj več storili za svoje otroke, kot naredijo sicer vseh petdeset plus tednov v letu. Zanka je ta, da sami zase odrasli ‘v današnji družbi’ ne morejo kaj dosti narediti, človek, ki zase ni zmožen poskrbeti, za druge gotovo ne more. Ja, zanka je v družini, družina je tista, kjer nam naj bi bilo prijetno, varno, kjer poskrbimo za svoje otroke.

Starodavna vzgojna pravila se kažejo kot pametnejša od večine sodobnih tehnik. Če odmislimo finančno preskrbljenost družine in s tem otrok v njej, ostane fluidna vzgoja tista, ki gradi človeka. Vzgoja pa terja v prvi vrsti prisotnost vzgojiteljev, če so ti odsotni po cele dneve (in bi zvečer še malo požurali), jim vzgajajo otroke tujci.

Stari Aboridžini (tuje, sosedovo je vedno boljše od domačega, tako zelo ljubimo tuje kulture in vrednote, pa naj bo …) naj bi po tradiciji malikovali že obdobje pred rojstvom otroka. Že nosečnica je imela nalogo, da kar najbolje skrbi za zdravje v stiku z naravo. Po porodu morata biti mamica in novorojenček skupaj v krogu družine, ki pomaga ohranjati popoln mir, ravnovesje energij.

Potem, ko otrok shodi, so na vrsti igre in avstralskim staroselcem je bila blizu žoga vseh velikosti. Odrasli pokaže, kako se je nekoč igral sam, otrok potem igre izumlja sam v družbi vrstnikov. Najmlajši družinski člani morajo biti vpleteni v skrb za družino, kar jim daje dragoceni občutek pomembnosti. Ta se ne razvija na egu, temveč na odgovornosti do sebe in bližnjih tako, da ima vsak družinski član določeno stalno nalogo, ki prispeva k urejenemu in prijetnemu domu.

Člani družine naj se drug od drugega učijo in naučijo spretnosti, ki jim pridejo prav za vse življenje, pa naj gre za preprosto nabiranje koloradskih hroščev s krompirjevih listov, lovljenje rib ali kaj zapletenejšega. Naloge morajo biti postavljene natančno, jasno, opravičila ni. Nihče ne sme biti oproščen, npr.: ‘njemu se ni treba uriti v ročnih spretnostih, naj se raje pridno uči, to mu bo v življenju zadoščalo’. Na dolgi rok tako otroku zelo škodujemo, zdrava samozavest namreč zraste iz občutka, da znamo poskrbeti sami zase in za svoje bližnje.

V sproščenem vzdušju bi morale potekati vse dejavnosti v družini in med prijatelji. Skupaj z otrokom poiščemo vedno nove ustvarjalne in najboljše rešitve za vse vpletene. To krepi otrokovega duha, da bo tudi kot odrasel človek pokončna, načelna oseba, ki ne misli le na to, da se bo okoristila na račun drugih.

Ob zadnji misli ne moremo odmisliti odraslih ‘v današnji družbi’, od kdaj imamo pri nas tako, da človek več velja, če se okorišča na račun drugih? Današnji odrasli smo bili nekoč otroci, nismo padli na ta svet že narejeni in takšni kot smo, smo postali po vzgoji prejšnjih odraslih. Vzgoja je, hecno, predvsem zgled, z zgledom jasno kažemo svojim otrokom, kakšni naj postanejo.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |