in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Boj za obstanek

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 06:58, 23.02.2013

Pred dnevi so se vrstila različna srečanja strank, strankarskih liderjev, kandidatov, vse v enem samem boju za obstanek (pravzaprav za oblast). Tokrat se je premier sam ujel v resnično past žrtve, opozicija in koalicija diha in dela vse za njegov odhod. Da bodo ostali vsi, razen njega in biankiranega liderja stranke, je več ali manj že jasno. Ministrska mesta so že skoraj razdeljena, službice po eu pa tudi za tiste, ki jim je pošla sapa v boju za obstanek.

Zadostna politična podpora se je tudi ujela v zanko, kajti če ne bodo speljali stvari do novega premierstva, bo vse skupaj padlo v vodo. Ne glede na to, ali stvar uspe ali ne uspe, politični veljaki dobijo plačo, tudi vse dodatke in ugodnosti, ki jim pripadajo, saj država ne bo v stečaju, le vladajoče osebe rotirajo, rotacija pa bo delovala po starih pravilih. Za državljane torej nič novega.

Že nekaj dni nazaj se je začutil boj za politični prestiž z leve strani. Tudi ideja projektne vlade se je še kar prodajala, vsaj uradno, medtem ko so v zakulisjih tekli že novi dogovori, nova paktiranja o medsebojnem nenapadanju in podpori pri skupnem cilju, enem in edinem. Koliko Slovencem pomeni ev. nova konsolidacija, ni zanemarljivo vprašanje, saj smo večina že kar utrujeni od vseh političnih spletk, služb pa ni, tudi občasnega dela je vedno manj, ker vse čaka, kdaj bo počilo in kako dolge bodo razpoke.

Tudi strahovi nekaterih, da bi Pozitivni Sloveniji uspelo, se kažejo kot realni. Zakaj ta kombinacija ni več tako zelo strašljiva, je mogoče ugotoviti le v skupni borbi za preživetje, za obstanek, ampak zgolj politične elite, vsi drugi pa gremo lahko pesniti nove scenarije. Celo vlada, ki naj bi bila zamišljena za krajšo dobo, potem za malo daljšo, je zdaj zamišiljena za eno leto z možnostjo podaljšanja vse do rednih volitev. Zamrznitveni štosi in igranje žrtve res niso politika, odslužijo pa dobro v namenu obstanka.

Trojček se je zadnje dni iz javnosti umaknil v ozadje, se je pa takoj odzval na bianko varianto. Neformalno na hodnikih se je več dogovarjalo kot v javnosti, izjave strankarskih liderjev so bile bolj cirkusantske, za kanaliziranje javnega mnenja, za zavajanje javnosti. Bratuškova pa od vsega začetka v javnosti igra vlogo velike povezovalke, v zakulisju pa lobira zase.

Volja ljudstva v obstoječem političnem vzdušju ni zaobsežena, če se upošteva javno izražene zahteve državljanov na vstajah in demonstracijah. Janez Janša ne bo odstopil kot premier, mu bodo morali kolegi in kolegice reči, da naj gre, da bodo vsaj oni preživeli na oblasti. Politična elita nima namena odstopiti, ampak vneto paktira s sebi podobnimi za obstanek v ligi prvakov. Oblast pripada ljudstvu na papirju, v resnici je nima, ker nima finančne zmožnosti, ni delovnih mest. Pravična in socialna država je še vedno parola za na ulice, udejanja se ne in se tudi v pripravljenih scenarijih boja za obstanek še ne bo. Hitrega in učinkovitega sojenja lopovom v garnituri politikov in gospodarstvenikov ni videti zametkov in ni realnih obetov, prej bodo vsi podurhali v široki svet. Uničevanje skupnega dobra se bo še naprej vleklo, ker se nekaj keša potrebuje za tekoče vladne stroške.

Vlada še kar kadruje in zapravlja, kljub negotovi lastni usodi se zaganja v nove in nove razrešitve in imenovanja. Res vsi akterji hočejo, da Janez Janša odide, a pod prste mu nihče še ne gleda. Še vedno se ukvarja vsak najbolj s samim seboj in svojimi koristmi, ki jih nekateri bolj uspešno, drugi manj, navezujejo na svoje bodoče stolčke. Kot bi bili v prvi svetovni vojni, vkopavajo se jarki in bijejo fronte, pešadijo pa se preriva od leve frontne linije proti desni in spet nazaj.

  • Share/Bookmark

Vedno enak vonj po moči

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:57, 4.02.2013

Po načelu moči je determinirana raba naravnih virov še od časa plemenskih oblik človeških družb. Kdor iz plemena si je pridobil moč, si je pridobil tudi vpliv, da je mogel razpolagati z naravnimi viri. Pokazal je ‘mišice’ in zaprl usta tistim, ki bi se želeli kaj usajati. Pravičnost je bila znotraj zaključenih skupin sorodnikov, pa še tam so veljala pravila oz. vrstni red. Izum zakonov je bil zaradi zagotavljanja varovanja šibkejših, da so še ti kaj dobili od pogrnjene mize, pa tistih skupin, ki jih niso vezale sorodstvene vezi in s sorodstvom povezana pravila igre.

Nekoč v davnini človeške zgodovine so plemena naselila ozemlje, ko so nastali med nami prvi obdelovalci zemlje. Počakati so morali na istem mestu, da je iz semena dozorel sad, pa še ozimnico je bilo treba čuvati, zato so rabili ’svoj kos zemlje’. Z drugimi plemeni so včasih zlepa, včasih v vojni ohranjali meje, znotraj njih pa zmogli poskrbeti zase in za svoje.

Kasneje so se izumili cesarji, grofje, fevdalci, osvajalci in misijonarji. Kolikor veliko so mogli, so ozemlja razglasili za svoja in podjarmili ali pobili avtohtona plemena. Najprej zase, v svojem imenu, kasneje, ko so se razmahnile monoteistične religije, pa v imenu božjem. Plemena so ostala celo v sodobnih časih, a zgolj tam, kjer je zemlja uboga, brez interesantnih naravnih virov in zato nezanimiva za zemeljske ali božje vladarje.

Vladarji so poveljevali svoji vojski, ki je vladarjevim podanikom zagotavljala varstvo pred močjo – drugih vladarjev ali cesarjev, torej so se že od nekdaj tolkli med seboj vladarji preko svojih podanikov. Vojne so nekdaj trajale dolgo, tudi več desetletij, lastništvo nad zemljo in naravnimi viri na njej in naseljenci seveda, pa se je spreminjalo, zato so se spreminjale meje vladavin. Ob razpadu nekaterih cesarstev so narodi ustanavljali samostojne, svoje države.

Vojne bodo obstajale na vekomaj, ali vsaj do takrat, ko bo obstajal človek. Meje se bodo spreminjale in ozemlja bodo menjala lastništvo. Poskusi ustanavljanja različnih oblik vladavin samostojnih držav – socialističnih, komunističnih, demokratičnih ipd. – so se izjalovili v samih bistvih, saj pravila igre še naprej določajo najmočnejši, ti pa se niso pripravljeni odpovedati se svoji moči.

Danes si največ moči pridobi tisti, ki je vešč v finančnih mahinacijah in manipulacijah in je s pravičnostjo tako, kot je bilo v starodavnimi preteklosti, v plemenskih skupnostih, le da je imel takrat denar obliko žita, ali korenja ipd. Novodobni izum obvladovanja ljudstva, zakon, prvinsko varuje moč oblastnikov in ne zagotavlja pravičnosti, s katero tako radi mahamo (na demonstracijah).

Naravne vire (energente, vodo, zrak, gozdove) pri nas obvladuje vedno manjša cifra ljudi, moč in vpliv nad njimi se segregira izven ljudstva. Demonstracije so dobre za izkašljevanje, morda se bodo karte premešale z novimi kralji in kraljicami, pravila igre pa bodo še naprej standardna. Spremembe bi prinesla le spremenjena pravila igre, zamenjava igralcev ali morda celo kart so le blažev žegen.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |