in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Življenja ni več

Zapisano pod: Ljudje, Reaktivno Tagi: , , — pohajalka ob 07:47, 20.06.2013

Ostajajo pa odprta vprašanja in obstajajo dileme. Za tiste, ki so (smo) še živi. Pa občutek negotovosti, spoznanje krhkosti lastnega obstoja. Ostajajo tudi mrtve črke na papirju, zakonito. Smo pravna država torej in dokler te nekdo ne fenta, ni utemeljenega suma za namero umora ali uboja, v afektu, zaradi ljubosumja, čustven narod smo pač. Večinoma toleriramo znosno mero nasilja zaradi ljubosumja.

Ženska v tridesetih je večkrat klicala policijo, a ta ni ukrepala, ker so evidentno obstajale zgolj grožnje, saj je ženska kar živa hodila okrog, v službo, domov in druga običajna pota. Policija ni mogla ukrepati na na podlagi prijave strahu pred možem. Ena kuharica manj na svetu, pač. Ne jokat, ne jamrat, tako je tudi zakon napisan.

Baje je ženska iskala pomoč pri policiji celo nekaj ur smrtjo, ker jo je mož ustrahoval, žalil, nadlegoval v službi. Njegovi ljubosumni izpadi so se običajno zaključevali z nasiljem nad njo. Za nasilništvo pa baje ljubosumnež še ni bil uradno obravnavan, vsaj za hujše nasilništvo ne.

Zakon predvideva ukrep prepovedi približevanja za določen čas. Šment, ta pa lahko traja zgolj ušivih 48 ur, v tem času pa se nasilnež oz. osumljeni nasilnež pomiri, a tudi že znova napali in navali ravno ob izteku prepovedi približevanja. No, lahko pa sodišče prepoved še enkrat podaljša, a dolgoročno to ni rešitev. Saj očitno je tako, da ko nekdo hoče nekoga fentat, bo to pač naredil.

V praksi je pa tako, da je žrtev tista, ki odide, če hoče rešiti svojo kožo. Ni važno na koncu, kdo ima prav, kdo mora dokazovati, kdo ukrepati, važno je življenje. Ko življenja več ni, nima nobene veze več, kaj bi kdo lahko storil, kaj bi kdo moral storiti, pa ni.

Dedec si je naredil ljubosumje, ker se je zapletel z žensko, ki je bila veliko mlajša od njega. Razlika v letih med njima je bila precejšnja, tudi za današnje zelo strpne čase, slabih dvajset let razlike pomeni kar eno generacijo. Če bi mene kdo vprašal, bi rekla, da naj ženska odkoraka iz zveze takoj takrat, ko je tlesknila prva klofuta.

Nasilnež z nasiljem nikoli ne preneha, le stopnjuje ga. Logiko najde v izkušnji, da ena klofuta ni zalegla, zato mora pritisniti naslednjič vsaj dve, ko klofute po njegovem niso več zadostne, je treba lomiti kosti ali pa kar ustreliti, da je mir pred babo, ki mu vzbuja ljubosumje … saj tip ni kriv, da je ljubosumen, kajne?

  • Share/Bookmark

Ljubljena ženska, ljubljeni moški

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 16:59, 7.03.2013

in 8. marec, dan žena.

V Dubaju bodo gradili Tadž Arabia, repliko Tadž Mahala in z njo se bo to mesto spremenilo v poročno destinacijo. Tadž Mahal pač že od nekdaj privlači ljudi, ki si želijo nekaj čustvenega, strastnega in čutnega, tako smo pač narejeni ljudi, ženske in moški. Želimo si biti ljubljeni, želimo si krajev, ki simbolizirajo veliko ljubezen. Ampak Tadž Mahal počasi propada.

Ljudje verjamemo, da je poroka velik praznik, ki ga je treba oznaniti in slaviti. Nekoč je veljalo, da je bila poroka enkraten življenjski dogodek, danes se poroke v različnih oblikah pojavljajo od nič, do različnih variacij koruze oz. partnerstev, preko različnih registracij in slednjič do čisto zaresnih porok, kjer se dalj časa na veliki dogodek pripravljata obe strani rodbine, nevestina in ženinova. Ampak garancije ne da nobena varianta, v vsakem primeru pa velja za brezčasnost biti ljubljena ženska ob ljubljenem moškem.

Nekoč davno sta živela Mumtaz Mahal, spravim imenom Arjumand Banu Begum in šah Jahan, peti vladar Mogulov. Njuna zgodba se je zgodila pred dobrimi 350 leti, v 16. in 17. stoletju v Indiji. Šah je imel ženske zelo rad, saj jih je imel v svojem haremu najmanj pet tisoč, njegovemu srcu pa naj bi bila najbližja edina Mumtaz Mahal, njegova edina ljubljena ženska.

Imela sta vsaj štirinajst otrok, viri si niso edini, a doletela jo je velika čast, da je pri porodu zadnjega otroka umrla pri starosti 38 let. Postala je mučenica šer preden se je postarala, kar je po islamski tradiciji čast, ki doleti vsako žensko, ki umre ob rojstvu otroka. Položili so jo v zemljo, potem pa po šestih mesecih v nasprotju z islamom izkopali in v zlati krsti prenesli na obrežje reke Jumama.

Šahova bolečina ob izgubi ljubljene ženske je bila menda neopisljiva, z njegovega obraza je izginila barva mladosti, njegova podoba ni več cvetela, tako je poskusil z opisom pesnik. Odločil se je v ženin spomin postaviti veličasten mavzolej, ki bo za vekomaj ohranjal spomin nanjo. Baje se ni nikoli več poročil, pa tudi do njunih otrok je bil prijazen, kot je obljubil svoji ženi pred njeno smrtjo.

Obljubil ji je tudi, da bo obiskoval njen grob vsako leto ob obletnici smrti, tega pa ni mogel izpolniti, saj je bil zadnjih osem let svojega življenja ujetnik lastnega sina. Baje mora biti svet za grob ženske, ki umre pri porodu, pravično pridobljen, zato je odkupljeno zemljo poplačal s štirimi parcelami.

Tadž Mahal je sestavljen iz mavzoleja, dveh enakih zgradb, ki ga gledata vsaka s svoje strani, štirih minaretov in vrtov. Spomenik je gradilo 20.000 delavcev iz belega marmorja dobri dve desetletji. V luknje v marmorju so vstavili dragulje, notranjost so krasili umetniki iz vsega sveta. Posebnost mavzoleja je v spreminjanju barv, zjutraj je roza, zvečer je bel, v meseči pa je zlat. Tako se zdi, kot bi imel Tadž svojo duhovno dimenzijo, obenem pa s tem simbolizira spreminjajočo se lepoto. Izkazuje izjemno poznavanje dizajna in dovršen občutek lepote, skupaj s pripadajočima zgradbama in vrtovi združuje najlepše iz azijske, indijske, hindujske, islamske, perzijske in evropske arhitekturne tradicije.

Pet let potem, ko je bil Tadž končan, je šahov sin Aurangzeb v vojni za prestol premagal svojega očeta in ga zaprl v klet, po njegovi smrti pa je sine svojega preminulega ata pokopal v Tadž Mahalu. Prej so mu še opekli stopala in opazovali, če je resnično mrtev, za vsak slučaj pa so mu še odprli lobanjo. Šah je menda želel biti pokopan v črnem mavzoleju nasproti Tadž Mahala, ki bi moral biti še mogočnejši in razkošnejši od tistega, ki ga je namenil ženi.

Mnogi pa vsega opisanega ne verjamejo, trdijo, da šah Jahan ni nikoli gradil Tadž Mahala in si je le nasilno prisvojil tempelj boga Šive, brez namena, da bi bil mavzolej za njegovo ženo. V mogulskih dvornih dokumentih in kronikah se ime Tadž Mahal ni pojavilo niti enkrat, so pa evropski obiskovalci iz tistega časa poročali o imenu Tadž-e-Mahal, ki se sklada s starim sanskrtskim imenom Tadž-o-Mahalaja. To pa naj bi kazalo na Šivov tempelj, ne pa na šahovo ženo, ker ji menda niti ni bilo ime Mumtaz Mahal, temveč Mumtah-ul-Zamani.

V spisih maharadže Jaipura so menda odkrili dva ukaza šaha Jahana iz let 1633, s katerima je zase zahteval kompleks zgradb, ki so danes znane pod imenom Tadž Mahal. Tudi datumi nabave marmorja se ne ujemajo z uradno zgodbo. Šah naj bi zavezel tempelj, ki je bil izropan že v preteklosti, iz njega pobral dragocenosti, ki so še bile tam, kipa boga Šive naj bi odstranil in mesti, na katerih sta stala, naj bi prikril s praznima grobnicama. Mavzolej je okrasil z vgraviranimi besedami iz Korana, nato naj bi zazidal šest nadstropij od sedmih in zapečatil tudi niz soban.

Američani so menda testirali delček lesenih vrat, ki bodijo na obrežje in odkrili, da so za tristo let starejša od Jahana. Dvomijo tudi o mešanju arhitekturnih stilov, ampak napeljujejo na stil hindujskega templja. Tudi štirje minareti naj bi sploh ne bili minareti, ker se ne držijo zgradbe, temveč naj bi bili hindujski stolpi, ki so vedno stali nekoliko oddaljeni. Primerjav je še dosti, ki govore v prid hindujskemu templju, od rastlinja, drevja, lokacije ob rečnem obrežju, kupola naj bi bila preveč akustična za grobnico. Najprepričljivejši razlog za tempelj proti mavzoleju pa je islamska tradicija, ki je strogo prepovedovala obeleževanje grobov.

Marmor, izraz ljubezni, močnejše od časa, počasi razpada, bližnje emisije žveplovega dioksida iz oljne rafinerije povzročajo kisli dež, ta pa razjeda kamen. Reka Jumana je umazana, razkroj smeti pa proizvaja metan, ki tudi škodi marmorju. Medtem ko Tadž Mahal prikazuje bogastvo in razkošje nekdanjih dni, pred njegovimi vrati poležavajo potepuški psi, na njegovem obrežju pa se razkrajajo trupelca otrok revnih staršev.

Nenavadna je misel, ki vzbuja veliko ironije, da v Indiji z živimi ženskami ravnajo kakor z živino, mrtvo pa častijo kot mučenico. Slavijo Tadž Mahal, v katerem je pokopana, ki da simbolizira čisto ljubezen in odsev čistega duha. Vendar, prva je resnična ljubezen. Ljubljena si želi biti tudi danes vsaka ženska in vsak moški želi biti ljubljen. Primerno zavedanje ob praznovanju dneva žena, ki je mednarodni praznik, praznovanje ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk, ker je tako, da je prvinsko pa le najpomembnejša ljubezen. Vse drugo lahko počaka.

  • Share/Bookmark

Spolnost, slovenska

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 07:42, 31.01.2013

Starejša ko sem, bolj se moram strinjati z delitvijo po spolu, ker je tako potrebno in tako ogledano. Ženske in moški si pač nismo enaki in nikoli ne bomo. Razlike so biološke, pa tudi psihološke, v dušah smo ženske drugačne od moških. Nimam v mislih spolnih skrajnosti, ampak razmišljam v sivih odtenkih vsakdanjega življenja, ko se v trenutku pokaže potreba po spontanem ženskem odzivu, v drugem trenutku potreba po spontanem in naravnem moškem odzivu.

Neprestano nas življenje sili v stroje, multipraktike, pa vendar ni nobene potrebe, da bi vsi vse počeli. Nekaj naravne spolne delitve pač vedno bo in dostikrat razmišljam o spolni delitvi v večgeneracijskih zadevah. Starejše ženske v penziji kar samodejno prevzemajo klasične ženske vloge, četudi so se sicer prej uspele izviti iz spolnega primeža. Življenjske spremembe so nas prignale v situacije, ko moramo storiti nekaj, kar nam ne leži, a okoliščine terjajo odzivnost in delujemo vsaj v polni življenjski dobi dvospolno.

Ko bi vsi bili radi uspešni na vseh področjih, posegamo ženske v moške resorje, moški pa posledično vskočijo na prazna mesta v ženskih resorjih in obratno. Do tukaj gre, je fino. Zaplete se, če se recimo skupaj najdeta moški, ki je uspešen v karieri in je vanjo že veliko vložil, pa ženska, ki je tudi uspešna v karieri, pa bi ji bilo žal zanemariti ves čas in denar, napore, ki jih je morala vložiti. Lahko sta uspešna oba še naprej, v karieri, a verjetneje se bosta odločila za psa ali več psov, namesto otrok(a). Ker vesta, po koliko je denar, izračunata, da je sprehajanje psov po dostopnejši ceni, kot znesejo stroški za tujo roko pri otrocih.

V poslovnem svetu se ženske še vedno srečujemo s seksizmom na eni strani in prepričanjem, da naj bi bila ženska predvsem mati in naj bi skrbela za družinsko ‘ognjišče’. Na trgu dela se sicer po malem uveljavljajo ženske kvote, a zaradi tega ženskam ni laže, ker so kvote navsezadnje prisila na svet moških. Obstaja v teh zadevah pa pravica, ki se ji reče očetovski dopust in vzame si jo dobrih 70 % vseh očetov pri nas v zadnjem času. Moški se še danes težko sprijazni z ženinim višjim položajem, višjimi dohodki, ker jih v njihovi moški duši ogroža ženina popolna finančna neodvisnost in jih spravlja v podrejen položaj. Po koncu očetovskega dopusta si vzamejo dopust ali morda celo oddidejo.

Torej smo v dušah še kar ostali enaki, ženske smo ženske, moški so moški v vsakdanjem življenju. Poskusimo se v obeh vlogah in mnogi med nami odnehajo in zaživijo polno življenje v svojem spolu. Kar ne bi smelo biti narobe, kaj? Zakaj ne bi šteli uspešno mamo za karierni uspeh? Saj tudi danes spremlja uspešno žensko tihi očitek, da je slaba mama, če je uspešna v poslovnem svetu.

Družina je še danes prostor, kamor se umaknemo pred problemi in se zatečemo po pomoč. Otroci in odrasli jo še vedno tako doživljamo in prav je tako. Ne moremo biti neprestano zgolj uspešni multipraktiki, ampak potrebujemo tudi človeško ramo in prostor, kjer se lahko odkrito pokažemo tudi v svojih stiskah in težavah. Če to imamo, se laže spoprijemamo z življenjskimi izzivi.

Doživljamo pluralizacijo družinskih oblik, a redko si obliko svoje družine načrtujemo in izberemo sami, življenje nas postavi v položaje, in si domišljamo, da je izbira naša. Moški realizirajo pojav tako rečenega novega očetovstva tako, da se vključujejo v vzgojo in skrb za otroke in postopoma prevzemajo tudi nekatera gospodinjska dela. Žal večinoma delujejo le kot pomočniki žensk, delo doma pa še vedno ni simetrično porazdeljeno, odgovornost pa tudi ne.

Moški večinoma sesajo prah, se igrajo z otroki, opravljajo dela, ki niso časovno vezana ali delujejo sproščujoče. Kuhajo, ko jim zapaše, in takrat naredijo v kuhinji čudež, pomivanje posode in kuhinjske oprave pa … No, ja, še vedno je rutina kuhanja in pomivanja v ženskem resorju. Ženska poleg službe opravi večino rutinskega in nujnega dela in je običajno dvakrat ali trikrat bolj obremenjena od svojega moškega.

Zaposlenost pač ne vpliva le na ekonomsko stanje, ampak pomeni tudi družbeni ugled in moč. Tega se zavedamo ženske vedno bolj. Med stotimi najuspešnejšimi slovenskimi podjetji je deset let nazaj vodstvene direktorske položaje zasedalo 99 moških in le 3 direktorice. Ženska je še vedno v položaju, ko se mora dokazovati dopoldne v službi in popoldne doma in raziskave potrjujejo, da raven stresnega hormona pri moških doma upade, ženskam pa ne, ker še vedno žive pritiskom odgovornosti do družinskih obveznosti.

Tudi ženske bi si rade po moško odpočile in sprostile, a niso le družbeni pritiski in pričakovanja tisto, kar nas pri tem onemogoča. V duši smo drugačne.

  • Share/Bookmark

Naši moški

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 17:04, 3.01.2013

So naši moški pravi moški? Kakšni pa so pravi moški v teh razklanih časih?
(Jih gledam in vsake toliko si kakšnega fejst dedca zamišljam v različnih okoliščinah, pa me nekaj cukne nazaj in kar močno v levo.)
Če bi vprašali mene, itak, da vem! Ampak jaz tokrat niti nisem važna, ni važno moje mnenje, ker bi to pomenilo, da hočem govoriti o pravem moškem zame. Razmišljam pa o tem, kakšna so mnenja nekaterih moških o tem, kdo med njimi in nami je pravi moški. Ne morete si misliti, koliko prepričanj o pravem dedcu živi med moškimi.
(Spet in znova me cuka in vleče nazaj in malo v desno.)
Tradicionalni gospodje uporabljajo besede ‘da, gospod’, ‘ne, gospod’, odpirajo vrata gospem damam (ni raziskano, kdo jih zapre za obojimi), brez arogance shajajo ti gospodje in z veliko mero samozaupanja hodijo po svetu.
Ni več klasičnih moralnih in etičnih vrednot, recimo držanje besede, zaščitništvo do ženske in otrok, odgovornost.’ Ampak, ženska pa že nima zmeraj prav’, slišim iz gruče fantov. Ok, si mislim. Nekdaj je bila beseda moškega nekaj vredna.
(Vleče na levo, da je kaj! Da slučajno strici iz ozadja niso v akciji?!)
Mlad moški mora preživeti iniciacijski obred, ki ga izstreli iz družine v svet. Pri naših prednikih so ga izvajali srenjski modreci, še do nedavnega pa so naši fantje to iniciacijo doživljali v služenju vojaščine (tam so jih naučili skrbeti sami zase).
Veliko maminih sinčkov svoje iniciacije ne opravi niti do 35. leta, ko jim starši kupijo stanovanje. Mame v tretjem življenjskem obdobju, ko bi morali njihovi sinovi že dolgo samostojno in svobodno hoditi po svetu, imajo doma nezaposleno pokoro, ždečo na kavču vse dni in noči.
Matere gledajo v svojih sinovih bogove, zato ti dobivajo, kar si zaželijo. Postanejo sebični, nikoli ne razvijejo sočutja, ker se vse dogaja okrog njih in so najpomembnejša bitja v hiši. V naših krajih glede na svet nenavadno veliko moških srednjih let živi doma neporočenih. Drugje moški čutijo potrebo po tem, da odidejo od doma, odhod zdoma jemljejo kot svojo osnovno pravico. Imajo svoje stanovanje, svoj ponos, pravijo. Ko otrok konča srednjo šolo, mora od doma. Starši mu prvo leto še malce pomagajo, potem pa se postavi na svoje noge in poskrbi zase.
Zdrava moška agresivnost se mora izražati s kreativnim potencialom. Že celo generacijo, tam nekje 20 let, ustvarjalnost baje pri metroseksualcih upada. Hkrati ženske prevzemajo družbeno pobudo in moški kreativni libido je iz družbe izginil. Moški se umika iz tradicionalnih moških poklicev, zato jih zdaj zasedajo ženske. Pojavi mačizma, poniževanja in zasmehovanja drugih, hlastanje za bogastvom in užitki ali podobne maske kažejo na nizko samospoštovanje pri moških. Potlej pa gredo na strelske pohode, mi vsi pa gruntamo, kaj jih je za en hudič obsedel.
Potegne me v desno, kot bi me kdo hotel zvleči proč od moje poti.
Sodobni moški imajo v kopalnici polne police svoje kozmetike. Mnogi že se brijejo pod pazduhami ali si brijejo noge in celo (strahota!) svoje ljubezenske tepihe. Včasih pri svojih kozmetičnih posegih že ne spominjajo več na moške. Kozmetična industrija prinaša na trgovske police vedno nove izdelke, ki so namenjeni moškim, do nedavnega pa so jih uporabljale le ženske. Mogoče se na tak način človeška družba povrača v davnino. Pri večini živalskih vrst, recimo, so samci v svatbeni opravi mnogo lepši in vpadljivejši od samic in se jim neznansko dobrikajo in ugajajo … mogoče bomo znova ženske zavzele izbiro in prebirale.
Servilnost, brezbrižnost, hedonizem, prepričanje, da lahko krasno živimo brez dela, psihična in fizična lenoba, vse to vodi sodobne moške v uživaštvo, neodgovornost, blebetanje v tri dni … zafrkniti drugega, se povzpeti na račun drugega … izkoriščanje, manipulacija, nihče se ne zavzema za skupno stvar. 12-urni delovnik je prikladen preprosto zato, ker nimajo poguma, da bi se soočili s svojo družino. Zdrav moški princip nadomeščata družbeni razkroj in kriminal, le da sodobni lopovi kradejo izza zaslonov.
Pravi dedec se bo boril za svoj prav, in če bo treba, bo svoja čreva nesel v rokah. Ne bo rekel: Briga me! Pravi moški se je pripravljen bojevati za nekoga, za nekaj, za tisto, kar ima rad in vse to je pripravljen varovati. Ni mu vseeno za ženo, otroke, vas, državo. Za to je pripravljen zastaviti svoje življenje. A za vse to mu ni treba v vojno. Vojak slepo uboga, bojevnik pa ima vest, se bojuje. Ko moški izgublja tradicionalno vlogo, tudi ženska povleče kratko. Namesto žensko se vede ‘moško’.
Pravi dedec bo povsod znal uveljaviti svojo empatijo. K resničnemu moškemu sodi globoko čutenje samega sebe in drugih. Izvorni moški in izvorna ženska lahko rešita zapletenost sveta.
(Desnico mi skoraj izpuli, tako potegne, pesjanka, ko skoči v Ljubljanico za nutrijami.)
Dogaja se kastracija moškega, s kemičnim ‘orožjem’. Zadnjega pol stoletja je število spermijev zahodnega moškega padlo skoraj za 50 %, testosteron tudi. Ti biološki kazalci kažejo, da je nekaj zelo narobe, da so to velika biološka vprašanja prihodnosti. Malokdo ve, da je četrtina slovenskih fantov neplodnih. Padanje plodnosti evropskega moškega pa je na ravni 2 % letno. Tisto, kar se kaže na nivoju posameznika, pa se izkazuje tudi v družbi. Kar dobra polovica tistih parov, ki se trudijo z zanositvijo, imajo težave z zaploditvijo prvega otroka. Žrtve vsega tega so prav metroseksualci, ki pa ta ogromni problem pridno pometajo pod tepih.
Za oris težav s plodnostjo: v Ljubljanici so testirali ribe. Zaradi visoke prisotnosti hormonskih motilcev so najbolj prizadeti ribaki – dobra desetina njih ni niti moški niti ženska. V reki se dogaja feminizacija. Vse, kar se dogaja živalim, se dogaja tudi človeku, razlika v percepciji zaznave problema je le v tem, da ima človek v sto letih tri generacije in je zato zadeva bolj prikrita.
Večinoma smo ženske tiste, ki prve zaznamo problem, se organiziramo in začnemo borbo (na demonstracijah so bile ženske tiste, ki so delile policajem cvetje). A za uspeh pri skupni stvari smo potrebni oboji, moški in ženske, le potem so mogoče spremembe. Ženske na ženstven način pripomorejo h stvari.
Problem državljanov Slovenije je v grozljivem dejstvu, da tisti, ki najbolj potrebujejo dobro vizijo pred seboj, to smo navsezadnje večina nas – vojaki in kanonfuter – sledijo politikom, ki so se evolucijsko zataknili na stopnji zidanja gradov (v oblakih) v otroškem peskovniku. Ne bo dovolj, da oddidejo naši politiki, spremembe, ki so potrebne, so bolj široke in zajemajo vse ljudi.
Ko je nekoč moški stopil iz hiše, je bil podložnik, a da smo bili od nekdaj podjarmljeni, ni naš edini problem. Srž težave je v tem, da so se v totalitarizmih razvile manipulacije in je slovenski moški moral delovati podtalno, da je preživel. V nasprotnem primeru se je moral podrediti. In tako nekako deluje tudi naša politika. Ne bo dovolj le zamenjati liderje, spremembe so potrebne v vseh nas.
(Prav do doma me je cukala v levo, pa v desno, naprej, nazaj in spet znova od začetka v vse nebesne strani. Vsaka, četudi že zasušena pasja lužica ali le sled nje jo je privlačil, tako da je vsakokrat pozabila, da me ima na povodcu. Eh, kaj ‘čem – je pač moja najljubša pesa.)

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |