in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kupna moč

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:13, 7.05.2013

Noben povprečno umsko razvit državljan na vsem svetu, ne le v eu ali pri nas, si ne želi zmanjševanja svoje plače, nasprotno, vsak med nami si želi, da bi plača zadoščala za sprotne razumne potrebe, pa da bi ostalo še kaj za v šparovček, torej pričakuje delavec plače več, ne manj. Tudi v kriznih časih delovni človek tako razmišlja, saj kriza ni nikoli tako huda, da bi ne mogla še bolj otežiti življenja in v strahu, da bo res še huje, je tudi v slabih časih dati kaj na stran. Žal pa se otepamo z manj, odlagamo vse mogoče za boljšo prihodnost.

Finta je v kupni moči, ki je iz dneva v dan slabša. Ne gre za posameznika, o kupni moči govorimo vsaj regijsko, ker je kupna moč preprosto vsota vseh neto prihodkov znotraj skupnosti. Sama po sebi predstavlja indeks relativnih razlik v prihodkih med različnimi področji in je kot taka pomemben indikator potencialnih uporabnikov.

Prav zato je kupna moč pomemben faktor, je indikator pri računanju regionalnega potenciala za podjetja, za gospodarstvo. Prodaja dobrin – storitev, nepremičnin, elektronike, vozil … – vse to so področja, ki so neposredno odvisna od stopnje kupne moči ali prihodkov populacije v regiji. Tako preprosto so stvari oz. dogajanja povezana med seboj, brez delavca torej ni ne proizvajalca ne porabnika.

V Sloveniji nam nedvomno soglasno politična koalicija pripravlja znižanje kupne moči – z znižanjem plač in uvedbo novih davkov. Sindikati temu ne bodo kos, ukrepe bo izvedla ta ali naslednja vlada. Delavcev (zaposlitev, delovnih mest) je iz dneva v dan manj in tako tudi delavska moč peša. Tudi kakšne posebne sloge ni čutiti, vsakdo le drugega rine pred seboj na frontno črto.

Evropski uradniki pa znova stavkajo in mrmrajo, da jih članice želijo mrtve. Pripravlja se jim višja upokojitvena starost, zvišala naj bi se na 67 let. Reforma predvideva poleg dviga upokojitvene starosti še znižanje plač in pokojnin in omejitve pri napredovanju.

Sindikati evropskih uradnikov so sklicali stavko le dan prej, ko naj bi članice eu potrdile svoj mandat za tripartitna pogajanja z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom o reformi – predvsem o treh točkah le-te: metodi prilagajanja plač, pokojninah in napredovanju. Medinstitucionalni dogovor bo moral biti sklenjen do 18. junija, takrat se izteče rok pogajanj.

Za sindikate je še najbolj moteča metoda prilagajanja plač, ki temelji na gibanju kupne moči nacionalnih javnih uslužbencev v osmih državah članicah – Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Nizozemski, Španiji, Belgiji in Luksemburgu. Naše Slovenije ni med njimi. Evropski sindikati menijo, da gre za zastarelo metodo.

Reforma oz. spremembe predvidevajo še sistemsko znižanje letne prilagoditve plač za pol odstotka z zgornjo mejo + 2 odstotka, kar bi prineslo še najmanj 40-odstotno zmanjšanje kupne moči. Reofrma obsega še 6-odstotno dajatev za vse, ki bo veljala takoj, tudi med že dogovorjeno dveletno zamrznitvijo plač. Ob vsem tem ostaja še predlagan dvig upokojitvene starosti za štiri leta + zvišanje mesečnega prispevka zaposlenih za pokojnine iz 11,6 na 15.7 odstotka, kar sindikati ocenjujejo še za 4,1-odstotno znižanje osnovne plače.

Še več, sindikati prognozirajo ob grobih izračunih ukrepov, da bi to skupaj pomenilo v 15 letih 60-odstotno izgubo kupne moči, od tod izide misel evropskih uradnikov in njihovih sindikalistov, da jih članice žele mrtve. Uradništvo ni več v položaju, ko bi lahko govorili, da imajo dobre plače in bi lahko sprejeli majhno žrtev ali dve.

Kako pa pri nas? Koalicija pripravlja podobne reformne ukrepe, saj res ni smiselno odkrivati tople vode in plačevati plagiranja analiz in raziskovanj. Vsem skupaj se nam piše podobno: vedno manj zaposlitev z vedno nižjimi plačami in vedno večjim obsegom dela. Žal se bo zgodovina znova ponavljala: iz vsake krize izidejo bogati še bogatejši in ošabnejši, revni pa še bolj obubožani in ponižni. Slednji o svoji kupni moči ne razmišljajo, ker se otepajo z preživetjem … do naslednje krize.

Ob razmišljanjih in izračunih o kupni moči sledi žalosten gospodinjski zaključek: manj kupne moči, manj družbene moči, manj dostojnega življenja … za časovno obdobje vsaj ene generacije …

  • Share/Bookmark

Vedno enak vonj po moči

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:57, 4.02.2013

Po načelu moči je determinirana raba naravnih virov še od časa plemenskih oblik človeških družb. Kdor iz plemena si je pridobil moč, si je pridobil tudi vpliv, da je mogel razpolagati z naravnimi viri. Pokazal je ‘mišice’ in zaprl usta tistim, ki bi se želeli kaj usajati. Pravičnost je bila znotraj zaključenih skupin sorodnikov, pa še tam so veljala pravila oz. vrstni red. Izum zakonov je bil zaradi zagotavljanja varovanja šibkejših, da so še ti kaj dobili od pogrnjene mize, pa tistih skupin, ki jih niso vezale sorodstvene vezi in s sorodstvom povezana pravila igre.

Nekoč v davnini človeške zgodovine so plemena naselila ozemlje, ko so nastali med nami prvi obdelovalci zemlje. Počakati so morali na istem mestu, da je iz semena dozorel sad, pa še ozimnico je bilo treba čuvati, zato so rabili ’svoj kos zemlje’. Z drugimi plemeni so včasih zlepa, včasih v vojni ohranjali meje, znotraj njih pa zmogli poskrbeti zase in za svoje.

Kasneje so se izumili cesarji, grofje, fevdalci, osvajalci in misijonarji. Kolikor veliko so mogli, so ozemlja razglasili za svoja in podjarmili ali pobili avtohtona plemena. Najprej zase, v svojem imenu, kasneje, ko so se razmahnile monoteistične religije, pa v imenu božjem. Plemena so ostala celo v sodobnih časih, a zgolj tam, kjer je zemlja uboga, brez interesantnih naravnih virov in zato nezanimiva za zemeljske ali božje vladarje.

Vladarji so poveljevali svoji vojski, ki je vladarjevim podanikom zagotavljala varstvo pred močjo – drugih vladarjev ali cesarjev, torej so se že od nekdaj tolkli med seboj vladarji preko svojih podanikov. Vojne so nekdaj trajale dolgo, tudi več desetletij, lastništvo nad zemljo in naravnimi viri na njej in naseljenci seveda, pa se je spreminjalo, zato so se spreminjale meje vladavin. Ob razpadu nekaterih cesarstev so narodi ustanavljali samostojne, svoje države.

Vojne bodo obstajale na vekomaj, ali vsaj do takrat, ko bo obstajal človek. Meje se bodo spreminjale in ozemlja bodo menjala lastništvo. Poskusi ustanavljanja različnih oblik vladavin samostojnih držav – socialističnih, komunističnih, demokratičnih ipd. – so se izjalovili v samih bistvih, saj pravila igre še naprej določajo najmočnejši, ti pa se niso pripravljeni odpovedati se svoji moči.

Danes si največ moči pridobi tisti, ki je vešč v finančnih mahinacijah in manipulacijah in je s pravičnostjo tako, kot je bilo v starodavnimi preteklosti, v plemenskih skupnostih, le da je imel takrat denar obliko žita, ali korenja ipd. Novodobni izum obvladovanja ljudstva, zakon, prvinsko varuje moč oblastnikov in ne zagotavlja pravičnosti, s katero tako radi mahamo (na demonstracijah).

Naravne vire (energente, vodo, zrak, gozdove) pri nas obvladuje vedno manjša cifra ljudi, moč in vpliv nad njimi se segregira izven ljudstva. Demonstracije so dobre za izkašljevanje, morda se bodo karte premešale z novimi kralji in kraljicami, pravila igre pa bodo še naprej standardna. Spremembe bi prinesla le spremenjena pravila igre, zamenjava igralcev ali morda celo kart so le blažev žegen.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |