in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Biotska raznovrstnost

Zapisano pod: Domovina, Narava Tagi: — pohajalka ob 11:03, 22.05.2014

Za dvoje gre: prvo je praznovanje, praznujemo mednarodni dan biotske raznovrstnosti, drugo je naše vsakdanje ravnanje, bodo naši potomci tudi praznovali?

Okoljski ZN so mednarodni dan biotske raznovrstnosti (nekoč biotske diverzitete) razglasili v spomin na začetek veljavnosti Konvencije o biološki raznovrstnosti. V Sloveniji ta dan, 22. maj, obeležujemo od leta 1996. To je vsako leto tudi parada okoljskih in kmetijskih politikov v enem od slovenskih krajinskih parkov, letošnji je bil Krajinski park Ljubljansko barje.

Zanka biotske raznovrstnosti je v ravnovesju med varstvom narave in razvojem družbe. Eno brez drugega ne gre niti nima smisla. Bi bilo zelo čudno, če bi namerno iztrebili človeka na račun ohranitve narave, še bolj bi bilo nenavadno, če bi na račun razvoja človeške družbe iztrebili naravo.

Za ‘najdenje’ potrebnega ravnovesja pa je potrebna velika mera volje po iskanju le-tega, veliko razumevanja in tudi malo znanja, saj je prav to temelj v dogovarjanju, sodelovanju in trajnostnem razvoju vseh zelo različnih sektorjev družbe in nivojev družbe – še posebej zadnjega, najvišjega: denarnega.

Vsi slovenski napori ohranjanja našega okolja bi ne bili dosti vredni, če bi jih poslušno in za majhen denar prepustili tistim družbam, ki so svoje okolje zafurale. Lokal-patriotizem je v tem segmentu povsem na mestu. Ideološko se sliši takole: tujega nočemo, svojega ne damo.

Zato lahko prikimamo brez zadržkov našemu kmetijskemu ministru v odhodu: ohranjanje narave je za Slovenijo izjemnega pomena in nimamo pravice prenašati svojih okoljskih težav našim potomcem, saj postajajo večji in večji in se vračajo kot bumerang z visokimi obrestmi.

Slovenska biodiverziteta v številkah: sobivanje 22 tisoč vrst živih bitij na majhnem prostoru 0,004 % celotne površine Zemlje, 22 tisoč rastlinskih in živalskih vrst je evidentiranih, dejansko pa jih živi mnogo več, nekje med in 50 in 120 tistoč; veliko število endemičnih vrst živi preteženo v Sloveniji, teh je 850, od teh 850 jih več kot 300 živi v podzemlju.

Vsak dan vsakdo od nas lahko nekaj stori za ohranitev tega kar imamo za vse nas, ki smo in za vse tiste, ki še bodo prišli za nami. Brez čakanja na ukaz, brez čakanja na naravovarstvenega guruja, to je mogoče le tako, da se danes odpovemo nečemu kar bi radi, na račun tistega, kar potrebujemo tudi jutri.

  • Share/Bookmark

Mednarodni dnevi, svetovni dnevi, dnevi kar tako

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 06:25, 17.10.2013

Mednarodni dan boja proti revščini, 17. oktober, v pričakovanju boljših časov.

Revščina je stanje, ki spremlja človeka od pamtiveka do današnjih dni. Milijone let se človek razvija, civilizira, napreduje na mnogih življenjskih področjih, a žalostno pogrne na osnovi človečnosti, ker ni zmožen odpraviti revščine. Žalostna je ugotovitev, da revščine ne bo odpravil mednarodni dan boja proti revščini, niti teden boja proti njej.

17. oktober je za mednarodni dan boja proti revščini razglasila Generalna skupščina Združenih narodov decembra 1992. Od takrat naprej se – začuda! – revščina v svetu še povečuje. Revni so tisti, na katerih je, da se iz svojega stanja izkopljejo, da se zavedo svojega položaja, da se aktivirajo.

Pod pragom tveganja revščine je pri nas v lanskem letu živelo dobrih 13 odstotkov ali 271 tisoč ljudi, poleg tega pa jih je bilo 121 tisoč še socialno izključenih, skupaj torej nekaj manj kot 20 odstotkov prebivalcev. Med vsemi osebami pod pragom revščine največji delež predstavljajo upokojenci.

Revščino lahko opredelimo kot relativno ali absolutno, ekstremno (skrajno) revščino. Pri absolutni revščini gre predvsem za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, na primer hrane, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe, osnovnega izobraževanja. V Sloveniji merimo revščino drugače, ugotavljamo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi, tistimi, ki si ne morejo privoščiti takšnega načina življenja, ki je običajno za družbo, v kateri živimo.

Prag tveganja revščine za leto 2012 (dohodkov leto 2011) je v Sloveniji znašal 606 evrov na ekvivalentnega odraslega člana gospodinjstva na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti vsaj 1.273 evrov razpoložljivega neto dohodka na mesec, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa vsaj 909 evrov na mesec, da sta se dvignila nad prag revščine. Številke kažejo, da ni dosti Slovencev, ki so se uspeli prebiti preko žalostnega praga, morda za nekaj deset evrov.

Med vsemi osebami pod pragom tveganja revščine so največji, 31-odstotni, delež predstavljali upokojenci, sledili so mladoletni otroci, nato delovno aktivne osebe in brezposelne osebe in druge neaktivne osebe (teh je bilo najmanj, med te osebe spadajo nezmožni za delo, gospodinje, študenti).

Glede na velikost in sestavo gospodinjstva je revščina v letu 2012 v največjem obsegu ogrožala enočlanska gospodinjstva, med temi pa v manjšem obsegu moške, mlajše od 65 let, v največjem obsegu pa starejše ženske.

Enočlanskim gospodinjstvom so z visoko stopnjo revščine sledila enostarševska gospodinjstva z najmanj enim vzdrževanim otrokom in pari z najmanj tremi vzdrževanimi otroki.

Med vsemi osebami pod pragom revščine je bilo v letu 2012 46 % moških in 54 % žensk. Do 64. leta starosti sta bila oba spola glede stopnje revščine ogrožena v približno enakem obsegu, po 64. letu starosti pa se razlika v stopnji revščine med spoloma precej poveča, na škodo žensk.

Z veliko višjimi stopnjami revščine od moških so še posebej izstopale ženske, stare nad 64 let in upokojene ženske. Stopnja revščine 64 let starih moških je bila nižja od slovenskega povprečja.

V največjem obsegu je revščina ogrožala ženske, ki so živele same, vendar je bila tudi stopnja revščine za moške, ki so živeli sami, precej višja od slovenskega povprečja.

Več: Statistični urad RS

Mnogi se najdemo v teh socialno ogroženih skupinah Slovencev, a kar nočemo priznati, ne sebi ne drugim, sicer bi stanje že zdavnaj spremenili. Laže se je fajtati okrog levih in desnih, skorumpiranih politikov, gospodarstvenikov in kmetov, kot pa vzeti osebne finance v svoje roke in delati – zase in za svoje bližnje. Država je že dolgo revna, na državljanih je zdaj vrsta za akcijo. Lahko pa tudi ne, lahko čakamo, da nas bo iz dreka vlekel … kdo že?

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |