in continuo

Delničarji Luke Koper bodo na izredni skupščini na predlog Soda odločali o odpoklicu nadzornikov, predstavnikov kapitala, in imenovanju novih članov nadzornega sveta. To bi lahko omogočilo zamenjavo predsednika uprave Gašparja Gašparja Mišiča, katerega imenovanje je pred tedni in še kar v fazi imenovanja ter dela ob polni pari brez pogodbe o zaposlitvi.

Tik pred izredno skupščino Luke Koper se še rolajo variante Mišičeve zamenjave: šest jih je v špilu, imena so neuradno že znana in bitke za prevlado še ni konec. Koliko nadzornikov bo zamenjanih, še ni uradne informacije, morda vseh šest, verjetneje vsaj pet.

Skupščina bo odločala še o nekaj manjših spremembah v statutu, ki se nanašajo v tehničnem pogledu predvsem na obvladovanje nadzornika uprave: zmanjšanje števila nadzornikov, ki bi ev. bili potrebni za razrešitev nadzornika uprave (beri: Mišiča) in omejitev pooblastil nadzorniku uprave, s čimer bi mu (beri: Mišiču) zvezali roke pri odločanju.

Podobno kot so tri osebe v eni v Ljubljani (Kučan, Janković, Bratušek), je tudi ob slovenskem morju, sicer res bolj zoženega fokusa, pa vendar vzorec prevlade se pomnožuje (Popovič, Mišič). Bankirji niso vkomponirani v več-edinosti, ker nimajo denarcev, pa še po nareku so se naučili bankiriti.

Šesterica nadzornikov, ki jim grozi odpoklic, je mandat nastopila julija, medtem pa je s položaja že odstopil prvi nadzornik Dino Klobas, ki naj bi neuradno prispeval odločilni glas za izvolitev Mišiča. Ker je situacija torej precej podobna tako v Ljubljani kot tudi v ostalih slovenskih interesnih politično-gospodarskih združenjih, sklepi skupščine še niso gotovi, niti še Mišičev odpoklic ni garantiran.

Nad kapitalom je enkrat že prevladalo dvoje deležnikov, predstavniki delavcev in lokalna skupnost, prevlada se lahko znova ponovi, tveganja so v večjih materialnih posledicah, če lokalna skupnosti recimo Luko ustavi, ali če ne izda soglasij za poglabljanje pomolov in podobno. Tudi zaposleni se lahko odločijo za stavko.

Luka Koper je dragocena igračka za politična preigravanja, kdor ima več igračk, je pač močnejši in jih lahko dobi še več. Dokler igračke še so, se ni bati za Slovenijo, nismo še na psu niti pod trojko ne. Razen … če morda … tudi trojka ne pikira na naše slovenske igračke! Če slednje drži, potlej je rezultat preigravanja znan, kjer se namreč prepirata dva, tretji dobiček ima.

Najprej smo se nasmihali njegovim ‘političnim’ izpadom, slednjič pa se je pa kar sam razrešil z mesta državnega sekretarja, izstopil, recimo, iz politike, ker je ni več rabil. Tako kot je uspelo razburkati Slovence ‘odličnemu plus’ dvojnemu Gašparju, do sedaj ni uspelo niti Janši, niti Jankoviću, tudi pokojnemu Titu ne, če malo pomislimo za nazaj. Še mnogim drugim ne. Vsi slovenski državljani imamo o mišeku mnenje in ga tudi radi povemo naglas. Zato, ker je najbolj fino čredno tolči po dežurnem pajacu, itak. Janša v jok, gruntat o novih zdrahah, so domobranske zatonile vsled vodenja luke, Janković je nadel znova širok pavlihovski nasmeh na svoja usta, Tito pa … je modro tiho že nekaj časa.

Medijska omizja se bodo te dni zvrstila v širokopoteznih komentarjih na temo imenovanja oz. izvolitve miškota, od tega, kako ga odstaviti še pred nastopom službe, do obdelave vseh mogočih odstavitev komisij, nadzornikov, nadzorniških sosvetov ipd. Tudi Bratuškovo bo odnesla ta afera, ker je zdaj vesoljni Sloveniji jasno, kdo je šef v tej državi.

Vsi obsojajoči in zmerjajoči pa s prstom kažejo na protestnike in vstajnike – češ, kje ste zdaj? No, pa so se zbudili iz povstajniške in poprotestniške agonije in napovedali po daljšem premoru nov protest; na fb so danes poklicali slovenske državljane na shod 5. septembra ob 17. uri pred sedež slovenske vlade v Ljubljani. Shod je uperjen proti miškovemu imenovanju.

Vstajniki se na nek način posipajo s pepelom z izjavo, da ‘niti levi niti desni ne delujejo v interesu Slovenije – vseeno jim je za skupno dobro – desni obujajo domobranstvo, levi plenijo po državnih podjetjih’. Ampak to menda že vsi vemo, je pa prav, da tudi vstajniki povedo, da to vedo. Prav je tako, da vsaj nekdo v tej državi pozove Slovence k aktiviranju proti imenovanju Gašparja Gašparja Mišiča na vodilno delovno mesto v luki Luki Koper, ker to imenovanje smrdi, da se kar kadi.

Prešerni Jankovićev nasmeh kaže, da se le-ta ni umaknil zares z vrha političnega dogajanja, kaže, da je njegov politični in gospodarski vpliv močan. Kako bo to spoznanje prenesla njegova varovanka na sedežu predsednice slovenske vlade? Veliko časa bo potrebnega in veliko vode bo preteklo, da jo kdorkoli v Sloveniji (in zunaj) resno jemal. Če sploh še kdaj.

Vstajniki sicer pozivajo državno politiko na nek način na ‘vrnitev v prejšnje stanje’, na čas pred imenovanjem GGMa, in predlagajo celo, naj vlada Alenke Bratušek nemudoma odstopi, če tega ni zmožna ali ne more. Bo pa seveda Bratuškova s svojimi sodelavci proučila možne ukrepe in sestanki tečejo in tečejo, saj poznamo, da ‘rabijo čas’.

Ta teden v petek ob 18. uri pa je napovedan že tudi protest pred vhodom v luko Luko Koper. Pojavljajo se že asociacije na Kanglerja, saj naj bi miško kot novi Kangler zanetil novi val vstaj v naši državi. Eh, ne more biti drugače, kot da ta afera res pomeni konec nekega obdobja in konec politične kariere Alenke Bratušek. Jankovićeve ne, on je kot jegulja. Bratuškova pa je zastavila sebe samo proti miškovemu imenovanju in potegnila kratko.

Kadrovska kupčkanja pa niso novost na naših političnih trgih, je pa včasih res nerazumljivo, zakaj sploh gredo politiki v takšna posiljena kadrovanja, ki kvarijo njihovo lastno kariero: Pahor, Bajukova vlada, Janša, večinoma vsi, ki so imeli možnost političnega kadrovanja … vsi drugačni, vsi enaki. Janković tokrat že drugič evidentno politično posega v gospodarstvo na obali: kreditni posli in kadrovanje.

Velika verjetnost je, da niti vstaje in protesti, niti vlada ne bodo uspeli ničesar spremeniti pri kadrovanju, ker so naše politične stranke (politični lobiji, imenovani tudi politične elite) močnejši. Pa še na EU se jim ni treba ozirati, nikomur pravzaprav jim ni treba polagati ne računov ne obračunov. Furajo svoje in se ne ozirajo na nikogar, ki ni ‘njihov’.

Kadrovanja potekajo takole: kandidata izbere vrh politične stranke, to je praviloma predsednik. Generalni in izvršni sekretarji se znotraj strank usklajujejo, potem se zažene lobistični aparat, nadzorniki pa pazijo, da ob pravi mantri ljubko dvignejo roke. Prijateljske in interesne povezave so v majhni Sloveniji (čeprav sama majhnost še ni greh) pač odločujoče, ker vsak vsakogar pozna, je z njim v sorodu ali prijateljstvu, vrača uslugo ali kredit. In je lumparijski krog sklenjen.

Bratuškova zardelih lic razmišlja o možnih ukrepih, razmišlja celo že o privatizaciji naše Luke Koper.