in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Med začetkom in koncem

Zapisano pod: Satira Tagi: , , — pohajalka ob 08:34, 1.12.2013

Satira je ostro, zbadljivo prikazovanje resničnosti. Življenje, ljudi in dogodke oriše z zapikovanjem pisanih bucik v obris dogajanja, skupaj z ozadjem in človeškimi prikritimi strastmi. Satira je lahko delo ali pa le način pisanja. Politična satira je najpriljubljenejša med bralci, obstaja pa že od Prešerna naprej z njegovimi zbadljivkami. Prešeren je bil faca.

Politična satira sega na področje državnih in družbenih zadev, saj je politika v svoji srži predvsem usmerjanje družbe s pomočjo države, država sama po sebi torej še ni politika. Politiko delajo ljudje, ki so zato dobro plačani, zato se je držijo kot klop psa. Politik je praviloma tisti, ki se poklicno ukvarja s politiko, spoštovan in cenjen državnik.

Slovenskim politikom se priznava manj poklicen, manj profesionalen pomen in bolj figurativen – prevejanost, preračunljivost, kupčkanje, korupcija, nenačelnost, koristoljubnost, … človekova tretja dimenzija. Takšni so postali ker so lahko, s pristankom okolja, konsenza družbe kot celote, ki jo sestavlja vsak posameznik in tudi zaradi denarja, moči in vpliva, to je njihov cilj. Takšne politike ljudstvo voli in upa na drobtinico zase.

Zaradi pomena politike v družbi je človeku priznan osnovni pomen človeka kot družabnega bitja z dodatkom človeka kot političnega bitja. Skozi družbo prihajamo kot politična bitja s političnim obnašanjem na političen način do pridobivanja in uporabe politične moči – denarja, moči in vpliva. Tako se rodi korupcija in potem se je ni več mogoče znebiti nekoruptivno.

Manjko slovenske državniške politike pokriva cerkev, kultura, nacionalizem, korporativnost, socializem, pluralizem v zadnjem obdobju. Politika oz. pluralizem se steka v Sloveniji na delovanje političnih strank, v poštev pridejo še volitve in sprejemanje zakonov, ustanavljanje komisij, agencij in drugih nadzornih institucij denarnih tokov.

Državniška razsežnost politike je zanemarjena na račun korenčka (podeljevanje denarja, privilegijev ali pogodb in denarne nagrade) ali palice (odpoklic, izguba privilegijev ali posla in denarna kazen) po posameznih družbenih segmentih, ki jih odlično pokriva korupcija. Poštenemu državljanu bi na misel ne prišlo, da ponudi keš v pričakovanju pridobitve posla ali položaja, poštenemu politiku ali gospodarstveniku pa bi bila takšna ponudba, kaj šele zahteva po podkupnini, preprosto žaljiva.

Poštenim državljanom bi se pred volitvami ne sukala po malih možganih miselnost, da je dobro voliti izpričane barabe v smislu, da bodo takšni, ki znajo poskrbeti zase, znali poskrbeti tudi za ljudstvo. Janša in Janković s pridom prodajata volivcem svoj koruptivni status, ki jima ga je prijazno podelila protikorupcijska komisija.

Ob takih pričakovanjih umanjka logična ugotovitev, da imajo premoženje, oblast in privilegije zgolj takšni ljudje, ki jih znajo nagrabiti, obdržati in si jih zagotoviti še naprej. To niso ljudje, ki delijo svoj plašč na pol. Je to satira? Morda pa res.

Etične komedije so bile ponderji prejšnjega tedna zaradi glavnih igralcev: Stepišnik (etika subvencij), Gantar (ne more), Erjavec (koalicija ni ogrožena, pa spet je), Omerzel (etika), Lukšič (stric iz ozadja), Janša (kritizira, ampak bi bil rad zraven), Klemenčič & Co.(protestirajo), Bratuškova predava o uspešni Sloveniji, Čufer išče svež denar, ostali so se potuhnili pod oder. Na koncu zmanjka akterjev, ki bi se šli državniško politiko.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |