in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Moj najljubši ali moja najljubša?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:17, 9.04.2016

Kateri med njima je tisti, ki ga imam raje? Enega bi morala imeti raje, že zato, da bi lepo ’sedli’ jaz in moja otroka v sociološko raziskavo, katere rezultati potrjujejo nasprotje trditev vseh staršev sveta, da imamo vse otroke enako radi. Še več, raziskava izpostavlja dejstvo, da starši lažemo svojim otrokom.

V razmišljanjih se najprej ustavimo pri bolj splošnih rečeh: čreda ovc je in ena med njimi je ovčarju še prav posebno pri srcu, cvetoč travnik je in en regratov cvet je še prikupnejši od drugih, solate v vrtu so enako oskrbovane, pa vendar je ena res presegla vrtnarjeva pričakovanja in mu je bolj všeč, vse arhitektove hiše so krasne, še najbolj arhitektu samemu, a ena mu vendar pomeni več kot druge, v ulici živi cel kup družin, ena bolj družinska od druge, pa vendar nam je z eno edino od njih najlepše, vrt se šibi od prelepih cvetočih tulipanov, eden pa nam bolj seže v dušo …

Če se premaknemo bolj k posameznemu, so nam motivi izbire za lepše, boljše in rajši imeti bolj jasni in precizni. Problem nastane, ko bi morali izbirati med lastnimi otroki, kateri je bolj vreden za rajši ga imeti v odnosu do ostalih. Nikoli niso vsi enako pridni, enako delovni, se ne trudijo enako, ker so pač različni. Otroci iz istega gnezda so med seboj tako različni, kot bi jih vse od kraja že v porodnišnici premešali.

Otroci staršem nemalokrat očitajo, da ima mama raje njega, da ima ati raje njo med sorojenci – ali kako drugače. Sumničenja tlijo v neskončnost še davno potem, ko staršev ni več na svetu, še posebej, če zapuščina ni razdeljena in porabljena tako, kot bi vsakomur posebej pasalo.

Sociološka raziskava se je ukvarjala z nekaj sto pari bratov in sester z do štirimi leti starostne razlike in živečimi pri starših. Raziskava je bila izvedena v obliki spraševanja – kako otroci občutijo odnos staršev do njih, ali se jim zdi, da so oni ali sorojenci privilegirani in kako vse to odnošajstvo znotraj družine vpliva na njihovo samozavest. Potem pa so spraševali podobno še starše.

Ljubljenčki obstajajo, saj se že prvorojencem zdi, da jih imajo starši raje kot njihove sorojence, morda pa se jim to dozdeva, ker so bili prvi ne samo rojeni, ampak so bili tudi prvi, ki so domov iz zunanjega sveta prinašali uspehe. Orali so ledino in ostali privilegirani še potem, ko so dobili brate ali sestre.

Mlajši otroci praviloma pokasirajo več strogosti in starši od njih zahtevajo več kot od prvorojencev. Starši jim posvečajo manj pozornosti kot prvorojencem, mlajšim otrokom se zdi, da so do prvorojencev pristranski, in s tem dokazujejo upravičenost svoje zmanjšane samozavesti. Raziskava torej tako, dosedanje hipoteze pa so bile, da se prikrajšane počutijo starejši otroci.

Najbolj nenavadno je bilo, da je velik delež staršev priznal, da ima najljubšega otroka. V odgovorih v raziskavi so bili bolj odkriti kot do svojih otrok; 70 % očetov in 74 % mater je odgovarjalo, da so enega od otrok bolj razvajali in ga privilegirali v odnosu do sorojencev.

Kot pribito drži, da imam najljubšo hči in najljubšega sina in oba imam najraje na svetu. Vekomaj bosta ostala moja najljubša, moje ljubezni pa bosta udejanila toliko, kot si bosta vzela. Tudi ljubezen med starši in otroki je dvosmerna cesta in kdo od njiju bo z menoj sklenil boljšo kupčijo, bo vedno le v njunih glavah.

Dobro je, da imata oba eno mamo in enega očeta, pa jima ni treba preferirati enega ali drugega. Najbolje od vsega pa je, da se hočemo imeti radi – tako predpostavljam, ker si nočem nabirati sekerancije na zalogo iz naslova ‘kdo koga bolj’. Navsezadnje daje samozavest še najbolj uspešno shajanje s samim seboj in sprejemanje lastne nepopolnosti.

  • Share/Bookmark

Za vse nas!

Zapisano pod: Misli Tagi: , , — pohajalka ob 06:56, 1.01.2013

Za vse nas, vsem nam želim enga-srečn’ga-pa-zdrav’ga! In ob tem še vse tisto, kar zraven paše. Leto bo še dolgo, celo kaj nemogočega se lahko zgodi, pa nas ujame nepripravljene.
O sreči so namreč mnenja deljena, nemalokrat je videti, da je prav sreča sama po sebi precenjena. Med ljudmi se je že daleč nazaj porodilo spoznanje, da sreča človeka le sreča, ujeti se pa ne da nikdar. Sprejeti je treba, da je ne moremo pospraviti na varno v žep ali odložiti na zgornjo polico, na zalogo. Možno je uživati zgolj in samo v občutenju sreče, se ji prepustiti v tistem trenutku v popolnosti, ker kdo ve kam jo bo ubrala naslednji trenutek. Namesto čakanja, da doživimo veliko srečo, tako vseživljenjsko, je bolje ugajati sebi in drugim z majhnimi srečicami. Samo zato je tako najbolje, ker sreče ne moremo zagrabiti in svojega posedovanja ne vpisati v zemljiško knjigo ali že kam.
Zdravje pa je vsem zaželeno in nujno potrebno, tudi bolje izgledamo, kadar smo zdravi. Od našega zdravja je odvisno tudi psihično počutje, ne le fizično (čeprav so tudi v tej zadevi mnenja deljena, kaj je bolj spredaj in prej, ali telo, ali je to psiha?). Želimo si fizičnega in duševnega zdravja, brez mozoljčkov ali napornih misli, tako bo najbolj prav za vse. Zdravje je včasih malce zanemarjeno v naših načrtih, takrat, ko smo zdravi. Med ljudmi se je tudi glede zdravja že porodilo spoznanje in se izkristaliziralo v reku: zdrav človek ima nešteto želja, bolni le eno.
Zato le za preigravanje na igrišču želja še namig, če slučajno niso Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz spodobno opravili svojega dela, pa jim gremo pomagat zdaj s skupnimi napori mi, da bodo v novem letu 2013 vsi še kaj dobili. Utihnili bomo za nekaj trenutkov in v mislih pohajali okrog vseh ljudi, ki jih poznamo. Se bomo potrudili, da se jim toliko približamo, da bodo njihove skrite želje privrele na površje, do naših ušes in naprej do naših src?

Ljubezni želim vsem, z ljubeznijo bo vse steklo prav! Srečno 2013, Slovenija!

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |