in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kako na volitvah izdelati dobro vlado …

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 20:45, 30.11.2013

… in kako jo brcniti v rit, če ne dela dobro – zamenjati ljudstvo ali politike? Kdo je odgovoren za postavitev učinkovite in stabilne vlade – volilni sistem, mandatar ali volivci?

Proporcionalni volilni sistem (gre za delitev mandatov po razmerju glasov pri volitvah) imamo že od osamosvojitve naprej, vmes je bil enkrat povečan parlamentarni prag. Ves ta čas smo imeli le eno vlado, ki se je v takšnem volilnem sistemu izkazala za dovolj trdno – vlado Janeza Drnovška leta 2000, ko sta samo stranki LDS in takrat še ZLSD (danes SD) skupaj imeli polovico poslanskih sedežev. Vsi drugi predsedniki vlad so bili prisiljeni po volitvah v koalicijo vzeti tudi manjše stranke, ki pa so najpogosteje tik pred volitvami zaostrile retoriko in vsaj zamajale, če ne povzročile padec vlade. Ravno to pa se je v času aktualne krize izkazalo za nevarno, saj takšno izsiljevanje državo vedno znova paralizira.

Mogoče je pričakovati spremembe obstoječega proporcionalnega volilnega sistema, kaj pa to pomeni za politične stranke, za učinkovitost vlade? O tem in podobnem se bodo v ponedeljek menili predsedniki parlamentarnih strank na pogovoru pri predsedniku republike. Obstajata dva predloga sprememb volilnega sistema. Pahor predlaga petodstotni parlamentarni prag.

Že od začetka leta PS predlaga modifikacijo, manjšo spremembo proporcionalnega volilnega sistema z uvedbo obveznega absolutnega preferenčnega, prednostnega glasu. SDS predlaga dvokrožni večinski volilni sistem.

Zaenkrat ima zagotovljeno večjo podporo predlog PS s hkratnim dvigom parlamentarnega praga iz štirih odstotkov na pet. Takšen predlog bi teoretično morda podprlo dobrih 50 poslancev. Verjetno bodo pred odločitvijo razmišljali o lastni usodi, kaj bi sprememba pomenila za njihovo ponovno izvolitev.

Večna nestabilnost vlad je ključni razlog, zakaj si vsakokratna dnevna politika podaja spremembe volilnega sistema kot vročo žerjavico. Drugi razlog za spremembe je neučinkovitost vlade pri spopadanju s krizo. Za reforme gre, ki jih je potrebno sprejeti, zaradi nas in zaradi zunanjih pritiskov. Drugačen volilni sistem bi morda prinesel večjo stabilnost vlade, spremembe referenduma so že uvedene, možnosti uvedbe reform bi bile realnejše.

Kakršenkoli volilni sistem si bodo izvolile stranke pri Pahorju, v nobeni varianti ni mogoče predvideti volilnih rezultatov. Stranke se bodo odzvale na spremembo volilnega sistema in kampanjo zastavile drugače kot je bila dosedanja praksa. Po predlogu PS bi morda kandidiralo več bolj prepoznavnih imen, pri predlogu SDS pa bi morda stranke sklepale koalicije že pred volitvami ali pa se združevale med seboj.

Preferenčni glas in dvig parlamentarnega praga bi hipotetično izločila Novo Slovenijo, izpad te stranke pa bi spremenil število poslancev PS in SDS. Po večinskem volilnem sistemu bi imeli v PS 46 poslancev, v SDS 41, vstopil bi pa še Pahor, SD – če bi tudi v drugem krogu zmagal isti kandidat kot v prvem krogu. Stranke bi po volitvah še vedno preračunavale skupni imenovalec, vlada bi bila stabilnejša, težave pri kadrovanju pa bi ostale.

Večinski sistem zagotavlja enakomerno zastopanost vseh okrajev v parlamentu, prvi predlog pa bi preferiral urbana središča, kjer dobijo lokalno prepoznavni kandidati več potencialnih volilnih glasov. Problem, ki ga noben predlog ne reši, pa so predsedniki političnih strank, posebej največjih dveh, preprosto zato, ker gre za politično kulturo znotraj strank, na katero pa volilci nimajo vpliva.

Preferenčni glas poznamo na evropski in lokalni ravni, v obeh primerih pa šteje le takrat, če je oddanih preferenčnih glasov zadosti. Predlog PS predvideva obvezni absolutni preferenčni glas. Če volilec ne bi oddal tega glasu, bi se ta enakovredno razporedil med vse kandidate ene liste. V predlogu sprememb pa ni odgovora, kdo bo kandidate predlagal, volilci bi izbirali iz nabora kandidatov, ki bi jih vnaprej določila stranka. Tudi pri večinskem volilnem sistemu bi še vedno stranka določala, kdo bo kje kandidiral.

Skratka, nerealno je pričakovati, da bodo predsedniki strank v ponedeljek volilno temo zaključili. Če bodo pošteno in odkrito podali svoje predloge in pomisleke, bo srečanje preraslo v posvet in iskanje odgovora, kje je kompromis sploh smiselno iskati.

Spremembe volilnega sistema pa so neizbežne, že zato, ker je vsaka sprememba v krizi boljša od capljanja na mestu. Mnogi teoretiki in opazovalci iz distance poudarjajo problem velikega števila majhnih strank v vladi, od katerih nekatere potem izsiljujejo in blokirajo pomembne odločitve. Tega ne bo rešil niti preferenčni glas, lahko pa bi vladno učinkovitost rešil tolikšen dvig praga za vstop v parlament, da bi padla ven vsaj ena ali dve stranki. Demokratično bi dogovorno te manjše stranke sklepale kompromise še pred volitvami in našle skupne imenovalce za skupni nastop.

Manj političnih strank v parlamentu prinese manjšo koalicijo, stabilnost pa zagotovi enostrankarski sistem, ali pa večinski volilni sistem z dvema strankama. Noben volilni sistem pa sam po sebi ne more zagotoviti uspešne države, uspešnega gospodarstva ali izhoda iz krize.

Drugačen volilni sistem pa zagotovo spremeni interes potencialnih kandidatov, da kandidirajo, vpliva na postopke določanja kandidatov v političnih strankah, tudi na možnost ustanavljanja novih političnih strank, na določanje družbenih prioritet in dogovarjanje. Šele na koncu in šele dolgoročno vpliva tudi na stabilnost vlade, v odvisnosti od znanja, etike in pripravljenosti po sodelovanju pri tistih posameznikih, ki o takšnih vprašanjih odločajo kot predstavniki ljudstva.

Zdaj se program vlade v obliki koalicijske pogodbe sprejema šele po volitvah, takrat pa večinoma le še malo spominja na program, ki je bil predložen na volitvah in so zanj volivci glasovali. Ni predvidljivo, o čem glasovati in koga izvoliti, ni zagotovljene preglednosti. Sprememba volilnega sistema je pomembna, pred spremembo samo pa bi bilo bolj prav novelirati politično kulturo tudi s prečiščenjem znotraj političnih strank.

Spremembe bodo, to je gotovo. Volivci si bomo izbrali ‘vladarje’, za katere se lahko izkaže, da ne bodo znali vladati. Prav bi bilo v postopke vključiti še odpoklic s strani ljudstva za tiste, ki ne bodo zagotavljali pričakovanih rezultatov iz predvolilnih obljub.

Prvaki parlamentarnih strank bodo pri predsedniku republike Borutu Pahorju v ponedeljek iskali še rešitve za izhod iz krize poleg dogovora glede sprememb volilnega sistema. Bratuškova še modro molči, prvaki strank pa so se že pričakovano izjasnili.

Varianta volilnega sistema bi bila tudi ta, da bi v parlamentu sedelo vsaj pol manj ljudi, parlament bi bil za polovico cenejši, vlada pa bi bila stabilnejša in demokracija še bolj zagotovljena, ko bi po volitvah vsi pozabili, iz katere politične stranke je kdo. Vsi skupaj bi bili velika in večinska koalicija, vsi odgovorni za izhod iz krize in učinkovitost. Utopično, ker Slovenci ne znamo brez nasprotnih sovražnih taborov.

  • Share/Bookmark

Slabe čase naredijo slabi ljudje

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 15:06, 29.11.2013

Kriza je v svetu in je tudi pri nas. Ljudje se odzivajo s protesti in demonstracijami. Večina slovenske proteste označuje za neuspešne, ker je protestnikom spodletelo pri bistvenem: iskanju in predstavitvi alternative obstoječemu sistemu. Mnenja so različna tudi glede opredelitve elit ali ljudstva, proteste se poskuša vriniti elitam in ljudstvu, kar je v bistvu logično, nobena človeška dejavnost ni zgolj bela ali črna, v sivini se vse giblje in zgolj bolj ali manj uspešno teži k belemu ali črnemu.

Protesti so že zgodovinsko zaznamovali vse večje nezadovoljstvo v slovenski družbi. Iz minulih se po določenem obdobju lahko najde za nazaj celo še kakšen nov slovenski junak, ker Slovenci ljubimo junake, ki se borijo za nas, za narod. Če umrejo pri tem, se zlomijo pod bremenom, ki mu niso kos kot zmagovalci ali jih kar ustrelijo, jih imamo še raje in praznujemo obletnice njihovih smrti. Žrtve in mučeniki nam dajo občutek božje ali posvetne bližine, z nami je bil mesija ali Kralj Matjaž.

Z elitami pa Slovenci nočemo sobivati, brez njih žal ne moremo, ker so elite kljub negativnemu prizvoku sestavni del sistema, problem pa je izguba legitimnosti političnih elit. Da so nujne, pokaže že golo dejstvo, da se izpraznjeno mesto v trenutku zapolni, že zaradi narave politike, ki je jedrno uporaba in varovanje (lastne) moči.

Kriza vedno nastane zaradi napačnih prejšnjih odločitev tistih, ki so (bili) kompetentni za odločanje, v politiki so to politiki, ki bi v Sloveniji poleg poklica politika opravljali še svetovanja, pisali knjige, imeli hkrati še predavateljski kateder in bili edini ali večinski lastnik gospodarske družbe. Od Napoleona naprej pa žal napoleonov skoraj ni več in prva stvar, ki se mora zgoditi slovenskim politikom je ta, da se začno končno že vendar odločati pri sebi in izbrati eno poklicno dejavnost ter jo pošteno in v redu opravljati. Korupcija potem sploh ne bo problem, ali pa bo v obvladljivi meri.

Pri gospodarskih elitah velja podobno; podjetniki bi strašno radi hkrati opravljali gospodarsko dejavnost svojega podjetja in poslovodjem ne dajo dihati zaradi stalnih ukazov ali nasvetov, hkrati imajo močno potrebo po nadziranju drugih podjetij in se radi dajo imenovati v nadzorne organe, še posebej so zaželena državna ali pretežno državna podjetja ali banke. Še za časa uspešne podjetniške kariere doživljajo za nujno pisateljsko žilico in bi pisali priročnike, ker hkrati seveda tudi reklamirajo, predavajo ali svetujejo v šolah in univerzah. Eno z drugim in javnost jim prizna kompetenco še za politično udejstvovanje.

Iznajdljivi gospodarstveniki se hkrati udejstvujejo v gospodarstvu, šolstvu in politiki. Manj uspešni se zavlečejo iz gospodarstva v politiko in preveslajo tistih nepolnih pet let (mandat in denarno nadomestilo), si nalobirajo usluge za kredite in nepovratna sredstva in preplužijo še nekaj let v svojih novih podjetjih s koriščenjem uslug. Neuspešni gospodarstveniki se ob predavateljskih izkušnja drže rezervne tržne niše in furajo motivacijska predavanja (‘vi to zmorete ob dobri podjetniški ideji brez subvencij in nepovratnih sredstev’?).

Niso pa vse elite škodljive, pa tudi ne vedno. Družbeno odgovorno elite ravnajo takrat, ko to koristi tudi njim samim, za primer, ki je blizu ljudstvu, so politiki – občinarji, župani, ki jim je gotovo v interesu, da se lokalno okolje razvija. Koristi njim, gradbincem, turizmu in še komu že zaradi omogočenega dolgoročnejšega črpanja rent. Naj bodo elite politične ali gospodarske, skozi lokalno okolje jim rente prinašajo stalne in redne dohodke od premoženja, kapitala ali tujega dela, ki ne zahteva od uživalca niti dela niti nasprotne dajatve.

Nasprotno pa globalizacija gospodarstva ustvarja iz sebe in zase nomadske, plenilske elite. Uspeh teh elit ni povezan z razvojem lokalnega okolja, ampak ga brezobzirno opustošijo, za seboj pa puste nemalokrat zastrupljeno zemljo in izčrpane ter bolne ljudi; ostane revščina in brezposelnost. Tudi znotraj držav se dogaja tako – na račun nerazvitih okolij se na podoben način okoriščajo domače politične in gospodarske elite. Opustošeno področje domače in tuje elite zapuste in se preselijo v nov kraj ali drugo državo, sodobno nomadstvo pač.

Predvsem pod pritiskom zunanjih elit je načeta legitimnost domače politike, upravičenost za opravljanje politične funkcije, zakonitost. Gospodarstvo v Sloveniji živi in diha kapitalizem, v vlogi domačega trgovskega posrednika pa buržoazni vladajoči razred zagotavlja prodajo po za tujega kupca ugodnih cenah in to na način, da se presežna vrednost pretaka s periferije v center.

Kljub velikemu nezadovoljstvu ljudstva do sedaj protestnikom še ni uspelo sproducirati niti enega dobrega političnega programa, kar je novonastalih strank, so programe po malem povzemale iz programov obstoječih političnih strank (ki jih minimalno uresničujejo ali pa sploh ne) in dodajo alinejo ali dve po svojih interesih. Zatajila je tudi intelektualna elita, ki sicer produktivno kritizira, poklekne pa pred konkretnimi predlogi za alternative, kar je prezahteven izziv tudi za intelektualce.

Političnega dialoga je premalo med političnimi akterji, pa tudi večji del protestnikov zavrača komunikacijo v smislu, da se nimajo kaj pogovarjati z oblastjo. Bistvena in osnovna sestavina demokracije pa je dialog, zmožnost ‘povedati’ in zmožnost ’slišati’. Ko se človek rodi na ta svet, pride med ljudi, ki so že tam. Ko odrašča, se mu pridružujejo v ta svet mlajši. S temi ljudmi, ki so, je treba vzpostaviti dialog, ker preprosto drugih ljudi ni. Zavračanje možnosti dogovarjanja je smrt za demokracijo, ne pa lobiji ali elite ali drugače: izčrpavanje naroda na levo-desnih frontah je narodova smrt.

Korupcija pa pomeni podkupovanje in podkupljivost zlasti v javnem življenju. Gre za pokvarjenost, izprijenost, nepoštenost. Če ni ponudbe, tudi povpraševanje zamre. Korupcija nima svojega lastnega obstoja ali življenja, je pojav, ki je najtesneje povezan z ljudmi, delamo jo ljudje. Nemogoče je iztrebiti korupcijo, koruptivne ljudi pa zlahka, le sproti in pošteno jih je treba po žepu udariti.

  • Share/Bookmark

Varčevanje na današnji dan

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 06:45, 31.10.2013

Svetovni dan varčevanja je danes. Varčevanje je dober podjem. Varčevanje pomeni, da človek zazna neko svojo potrebo in se jo trudi v času realizirati z varčevanjem iz svojega kupčka denarja. V obdobju varčevanja se je treba odpovedovati drugim stvarem, saj denarja ni težko zapraviti. Medtem ko varčujemo, se nakupna ideja dokončno izkristalizira, včasih se preračunljivo odločimo, da želene stvari v resnici ne potrebujemo in se odločimo za kaj drugega.

Čudež, najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na varčevanje, pa je zaposlitev. Zaslužek iz lastnega dela, zasluženi kupček denarja. V ustavi piše, da imamo v naši državi zagotovljeno pravico dela, delo zagotavlja celotni družbeni položaj človeka in mu po lastni presoji omogoča tudi varčevanje.

Preurejanje denarnih tokov pri nas najbolj obvlada država sama in ta podjem naslavlja z varčevanjem. Močno varčuje in današnji svetovni dan varčevanja je še najbolj njen praznik, ker svoj podjem obvlada v potankosti. Njen podjem je zagotavljati državljanom nenehno in neprestano, da bi se v svoji državi dobro počutili, bili varni in preskrbljeni, zadovoljni z državno upravo – proces, ki se ne bo nikoli končal, je to. Zato država varčuje na tujih plečih.

Država je tudi dobra učiteljica, saj nenehno s svojim zgledom dopoveduje državljanom, da se delati ne splača, zato sploh ni nič narobe, ker ji zagotavljanje delovnih mest ne gre najbolj od rok, saj se podjem varčevanja najlepše realizira na tujih plečih, od denarja, ki ga nekdo ima, ali pa od dela, ki ga opravljajo še zadnji butalski bedaki.

Dejstvo je, da država svojega kupčka denarja nima, da bi varčevala od svojega. Varčuje od našega, denarja iz ljudstva: z višanjem ddv, višanjem prispevkov za zdravstvo pri espejih in študentariji, avtorskih in pogodbah o delu, posiljuje z nepremičninskim davkom po hitrem postopku, viša dohodninski davek, če ne bo iztržila dovolj za proračunsko vzdržnost, bo udarila še s kriznim davkom.

Tiste, ki se upirajo zakonitemu ravbanju, proglasi za nedržavotvorne, za nelojalne državljane. Na programu za naslednje leto so slabe banke, ki jih bo treba sfinancirati. Kako da se nikomur v naši državi ne posveti, da bi denar zanje iskal tam, kjer je poniknil? Eh, zato morda, ker bi morali iskati med svojimi, med bližnjimi po poslih.

Kratko potegneta gospod državljan in gospa državljanka, ki nista več gospod in gospa, ker nimata zaposlitve. Tema dvema tudi varčevati ni treba, ni jima treba razmišljati o slabih časih, ki morda pridejo, ker v hlevu nimata ovc, da bi jih strigla in varčevala na njihovih plečih.

Zrno na zrno – pogača, kamen na kamen – palača. Tako so nas učili tisti, ki niso varčevali, ki so jemali kredite. Zrno na zrno je zlagala raja, kamen na kamen za palače pa elitni ljudje. Cerkvene palače, državne palače, nerezidentne palače za počitniške ‘hišice’ …

Banke, velike marmorne hiše, ki so tam zato, da bi se v njih varčevalo, one pa bi potem denar varčevalcev prodajale naprej, danes skorajda ne reprogramirajo dolgov, obremenitve gospodarstva iz naslova varčevanja države so že zdaj tako nevzdržne za gospodarstvo, da le-to ugaša v počasno rakavo smrt. Da se bodo najvišji bančniki (pucpenzli in potrčki političnih in gospodarskih lobijev) še naprej vozili v najdražjih avtomobilih, bodo banke odpuščale. Nekaj bank bo zaprlo svoja vrata, nekaj novih bo nastalo. V čem je pravzaprav fora? Kredite je treba izterjati, pa ne bo treba novih, slabih bank!

Država postaja iz dneva v dan dražja. Producira izdelke, ki ne gredo v promet, v svoje malhe tlači nenehno sveže kredite in davke, pa vendar iz dneva v dan tone. Z njo pa mi vsi. Ko gre država v stečaj, ko država bankrotira, kaj se zgodi s potencialnimi varčevalci, državljani? Bistre podgane zapuste tonečo ladjo prve, teh že ni več med nami. Povprečno bister državljan spakira in se gre priseljenca v drugo državo. Podobno so včasih delavci zapuščali slabe firme in se zaposlovali v tistih, ki so dajale najboljše plače.

Danes dobiva desetine tistočev slovenskih državljanov minimalne plače. Iz ene take plače večinoma živijo vsi družinski člani. Varčuje se tako, da se skuha manj makaronov. Varčevanje postaja vse bolj filozofski projekt preživetja. Nekaterim poči film zaradi brezizhodnega položaja in ubijajo, sebe, druge svoje bližnje.

Krivci, ki so povzročili, da državljani nimajo možnosti varčevanja, ker so jih z izčrpavanjem bank in podjetij spravili ob delo in plačo, se brezskrbno še naprej vozijo v najdražjih avtih in živijo v svojih dragih palačah v svojem lastnem shizofreničnem svetu.

V slabih časih so med povprečnimi državljani, takimi, ki niso izbranci, pomembnejši kot varčevanje denarja za hiše ali avtomobile, odnosi z ljudmi iz svojega okolja. Namesto da se pobijamo med seboj, bi bilo bolj prav okrepiti prijateljstva, se zavzemati za skupno dobro, se povezovati v solidarnosti s šibkejšimi. Naši bližnji namreč niso krivi za krizo.

  • Share/Bookmark

Uhojenost prehodov

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 15:27, 2.06.2013

Sodobni čas pred nas postavlja številne dileme med prav in narobe. Nekje logično bi bilo, da bi vsi stremeli k višjim ciljem splošnega in ljudskega dobra, pa se stvari nekako na pol poti sfižijo. Kar naprej smo v nekih človeku neprijaznih obdobjih: stabilizacija, kriza, reformacija, totalitarnost, ideologije za in proti, varčevanje, odpuščanje, zmanjševanje (tudi stabilizacijskih) programov, gospodarske in politične afere, protikrizni ukrepi in zadnji čas nepopularni trojkini protikrizni ukrepi za Slovenijo ter seveda cerkveni rešitveni programi v obnovi duha in vrednot slovenskega naroda … vse s ciljem, da bi vsi skupaj družno odkorakali v boljšo in svetlejšo prihodnost.

Nekaj je torej narobe s krizami in prehodi, če ne dado pričakovanih in napovedanih rezultatov. Iz totalitarizma (ki ga seveda takrat nismo tako imenovali!) v demokracijo (ki je tudi ne imenujemo tako) smo nekje zgodovinsko znova skrenili s prave poti in smo pravzaprav podobni tako večjim in močnejšim narodom, kot tistim, ki jih mi uvrščamo v kolono za seboj, evropski živelj se tukaj in tam ubija med seboj za oblast in moč, pa naj bo gospodarska ali politična. V obeh zgodbah je namesto velike začetnice ‘denar’ in namestno zadnjega ločila tudi ‘denar’, le nahajališče se giblje od tam, kjer ga je malo, proti točkam, kjer ga je že veliko. Neznosna privlačnost zakonov vesolja in fizike.

Pojmi: državnost, narod, družba, suverenost, korupcija, poslanstvo svobodnega tiska, odgovornost politike – so stari, prežvečeni, popackani in neštetokrat že zapisani v programih osvoboditve, napredka, pravičnosti, neodvisnosti, socialne države. Nič novega ni izumila afernost JBTZ, niti današnji protestniki in vstajniki. Končno tudi aktualna vlada Alenke Bratušek nima nič novega v žepu, sledi pač interesom denarja širšega evropskega okolja. Vedno so velika družbena dogajanja vpeta v družbena dogajanja širšega prostora, nič novega ne izumimo, le kakšnega lokalnega idola ali mučenika sproduciramo, da se laže pofrakcioniramo in svoje molimo ali hvalimo in podpiramo.

Prehodi so vedno težki, zato jih ne prehodijo vedno vsi narodi, pri tistih, ki jih, pa so tudi velike razlike. Eni pokleknejo, drugi počepnejo, tretji si nalože še sosednjega na utrujeni hrbet. Da bi narod ne pozabil, se vedno najdejo zaslužniki, ki mu pozabljenja ne dovolijo, vedno znova obnavljajo preteklost in opozarjajo na podobnosti, ki nas bodo tudi tokrat pogubile. Zato je logično, da bodo novodobni preroki tisti, ki bodo ljudstvo premaknili, udarni posamezniki in udarne manjšine iz ljudstva.

V demokraciji si država dejansko prizadeva ubežati nadzoru ljudstva, navkljub temu, da je prav ta nadzor del načel in ustavnega sistema političnega telesa. V demokraciji so za ljudstvo urejena pravna sredstva za izvajanje nadzora države tako, da na volitvah izbira svoje predstavnike in neposredno ali posredno še svoje javne uslužbence. Slednje se je izrodilo v politična kadrovanja mandatarstva. Pa vendar so tudi najvišji politiki in diplomati v službi ljudstva, delodajalec in financer je ljudstvo.

Ljudstvo na naslednjih volitvah javne uslužbence odstavi, če z njimi ni zadovoljno, a le tako, da izvoli namesto njih druge, takšne, od katerih pričakuje, da bodo pri svojem delu sledili volji svojega ljudstva. Logično izvedemo sklep, da je ljudstvo dolžno nadzirati svoje javne uslužbence, tako kot mora dober gospodar skrbeti za svoje gospodarstvo preko svojih nameščencev. Tudi od ljudstva kot celote posameznik pričakuje obnašanje dobrega gospodarja, prav zato nadzira in izvaja pritiske na vlado v času, ko je ta na oblasti.

V evropskih demokracijah se uporabljajo različni pripomočki za nadziranje, preverjanje ali spreminjanje načina vladanja izvršilne oblasti, ki jim jih daje na razpolago posamezna ustava. Zato je ustava zelo pomemben, najpomembnejši zakon, ki mora opredeliti tudi odstavitev vlade, ko njena politika ni več zadovoljiva ljudstvu. Navsezadnje tudi bolnik išče drugo mnenje ali celo zamenja svojega lečečega zdravnika, pa se vendar ne spozna na medicino, ko išče najboljšo opcijo za svojo ozdravitev.

Ko gre za vladanje državi, ljudstvo vladajočim zaupa velikanske pristojnosti. Težko si je predstavljati, kako bi mogli ljudje, ki so povsem opustili usmerjanja samih sebe, dobro izbrati tiste, ki naj vodijo njih. Ljudstvo služabnikov ne bi moglo nikdar izvoliti liberalne, odločne in modre vlado, preprosto zato, ker so vedno vladajoči izvoljeni iz ljudstva, izmed enakih. Kdo zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti! – ta modrost je gotovo večna.

Demokratične družbe ni mogoče opredeliti le z njeno pravno strukturo, čeprav je ta seveda prva. Druga je prvina, ki je gibalna sila ali vpliv, kateri spodbuja politično dejavnost in ki ni zapisana v ustavi, ker je po svoji naravi osebna, spontana in izvira iz svobodne pobude. Izvira iz ljudi, ki se čutijo izbrane za vodenje in sledijo običajnim potem politične dejavnosti; postanejo vodje političnih strank in pridejo do oblasti po zakonitem mehanizmu volitev.

Koga boste torej volili na prihodnjih evropskih in slovenskih parlamentarnih volitvah? Med nami so brezposelni, brezdomci, upokojenci, bolniki …, ki bi si najbrž znali uloviti ribo, če bi (še) mogli.

  • Share/Bookmark

Banka Slovenije ukrepa proti Dinersu

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 18:05, 17.05.2013

– pravzaprav proti 80.000-im imetnikom kartice. Proti komu torej ukrep BS – proti Tomažu Lovšetu ali proti državljanom, ali morda celo proti štacunam?

Danes je Diners Clubu International vročila odločbo o odvzemu dovoljenja za upravljanje plačilnih storitev. Glede vsebine odločbe je Diners na svoji spletni strani objavil novico in svoje popolno presenečenje glede na to, da so se ‘trudili ugoditi zahtevam Banke Slovenije v nadzornem postopku’. Baje pa niso v redu poravnavali obveznosti na prodajnih mestih.

Po odločbi mora Diners svojim 80.000-im imetnikom kartic onemogočiti uporabo kartic in plačevanje z njimi doma in v tujini. Na že izvršene posle odvzem dovoljenja ne vpliva.

V trgovinah so že prenehali s sprejemanjem Dinersovih plačilnih kartic. Za trgovsko poslovanje odvzem dovoljenja ni v redu, saj so kupci navajeni uporabljati kartico in njene ugodnosti obročnega plačevanja. Navajeni smo kreditov tako zelo, da dihati ne moremo več, ko se iz dneva v dan bolj krči obseg zapravljanja denarja, ki še ni zaslužen, ki ga še nimamo, zanj še nismo delali.

Problem odvzema licence je baje v nepravočasni izpolnitvi zahtev Banke Slovenije. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha – pa vendar! Imetnik kartice v redu izpolnjuje svoje obveznosti, pa obstane na blagajni kot največji lopov, ker mu kartica ‘ne potegne’. Nesojenega kupca je sram. Brska po denarnici za kakšnimi drugimi karticami, razmišlja o bankomatu, o limitih, ki so razpoložljivi … s hrbtom obrnjen proti čakajočim za seboj, zaripel v obraz.

Banka Slovenije disciplinira lastnika kartične hiše, Tomaža Lovšeta. Heh, tudi od provizij menda ni danes več mogoče obstajati ali kako? Tale kriza in plačilna nesposobnost nas tepe že precej od kraja, le politiki so še zaviti v vato. Če ti ne izpolnijo svojih zahtev do svojih supervizorjev – ljudstva, se jim ne zgodi nič.

Zgodba z kartično licenco spominja na zadolževanje države: če ne bomo ‘pridni’ s protikriznimi ukrepi in finančno konsolidacijo, nam bodo tisti tam iz trojke odvzeli licenco zadolževanja – kaj bomo pa potlej? Trenutno še nismo delali niti toliko, da bi iz zaslužkov vrnili obresti državnih pufov, kje je še glavnica!

Skomine vzbuja misel, da morda ne bo treba vrniti kreditov, če propade kartična hiša (morda država tudi?).

  • Share/Bookmark

Bivšemu pripada

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 19:58, 19.03.2013

Darežljiva bivša vlada je bivšemu predsedniku Tuerku potalala 83.000 evrov za delovanje pisarne.

Denarci bodo pritekli iz tekoče proračunske rezerve, niso pa bili načrtovani, morda res zato, ker izidi volitev še niso bili znani ob pripravi proračuna, ali pa morda zato, ker se je potihoma pričakovalo, da bo bivši tudi tekoči. Zdaj se bodo denarji našli, ker tako mora biti in pisarna bivšega predsednika ne paše pod varčevalni zakon ampak pod zakonito pravico bivšega predsednika.

83 podarjenih davkoplačevalskih jurjev bo za pisarniški material, vzdrževanje, pošto, telefonijo, časopise, literaturo, službena potovanja, nakup računalniške opreme. Iz istega fonda bo bivši predsednik lahko kupil še fotokopirni stroj, postavitev in vzdrževanje spletne strani, ureditev prostorov in nakup dodatnega računalniškega materiala.

Dobra polovička denarja je namenjena za materialna sredstva, ostanek pa naložbam in investicijskemu vzdrževanju.

Bivši ima zakonsko pravico do pisarne in dveh sodelavcev za eno leto. Ta zakonita pravica ne sliši nič o varčevanju, morali in diplomatski etiki. Opomniti je potrebno, da gredo denarci za delovanje pisarne, enoletne plače za bivšega in dva sodelavca, ki mu pripadata, so zunaj te cifre. Gotovo bo šlo tudi iz proračuna, torej direkt od mojega in tvojega.

Nekaj varčevanja pa je bilo sprejetega konec lanskega leta: bivši dobiva mesečni prejemek v višini 80 % plače predsednika – če ni zaposlen. Pravica do pisarniškega prostora je skrajšana na največ do enega leta, svetovalca in poslovnega sekretarja prav tako dobi največ do enega leta, plus uporaba službenega vozila z voznikom na največ eno leto.

Tudi iz velike višine bi se moralo dobro razvideti, da varčevanje v Sloveniji je. Utemeljitev skrajšanja in znižanja pravic bivšega predsednika je namreč solidarnostna razporeditev bremen v času krize. Nekdanjim predsednikom pa ni treba v službo tako kot žalostnim ostalim državljanom, zato je to ena najboljših poklicnih karier v Sloveniji.

Decembra lani so na KPK dobili prijavo in zato preiskujejo zaposlitev Helene Tuerk, hčerke bivšega, na Ljubljanskem gradu. Sorodstvo samo po sebi ni kršitev iz pristojnosti KPK, komisija vodi postopke zaradi suma korupcije ali drugih kršitev iz njene pristojnosti. Tudi v Plinovodih je KPK začela postopek zaradi suma kršitve dolžnega ravnanja in ne zaradi žlahte, zato se da napake brž administrativno odpraviti in pokriti, sorodstvo je teže spremeniti.

Povprečno gospodinjo kot sem jaz spravijo takšna poročanja o naših politikih in diplomatih v grozo, namreč kako je mogoče, da tako šolani in odlični ljudje potrebujejo toliko suporta navadnih državljanov in krepkih državnih finančnih pomoči, če so tako odlični in šolani? Kaj v resnici ne znajo delati ali so simulanti na državnih podporah? Čemu vendar bivšemu pisarna, če ni več predsednik? Samo vprašam, ker mogoče … pa ni opravil svojega dela takrat, ko je še bil predsednik, ker je preveč diplomacijo fural po svetu.

Menda nismo bili mi tisti, ki smo take diplomate in politike izvolili na funkcije? Ali horoskop ni bil v redu ali je pa kakšna droga kriva, pri zdravi pameti bi takih ljudi, ki sami ne zmorejo zaslužiti z lastnim delom za svoje življenje pač ne volili, kajne?

  • Share/Bookmark

Vmesni čas

Zapisano pod: Misli Tagi: , , — pohajalka ob 20:11, 29.12.2012

med koncem in začetkom.

Skoraj tako je zdaj, kot bi človek sedel na dva stola hkrati, pa se mu zmakneta, ko prav nič ne pričakuje, in tresne z ritjo na tla – naj bo skupno ali posamezno, isto je vse to.

Mnogi se udinjajo malo tukaj, malo tam, kot smo nekoč že imeli, na slovenskem podeželju so šli bratje iz ene hiše v različne vojske … Tako je videti, da teh ziheraških delitev ne bo moč nikoli preseči. Znova in znova se vračamo med tista stola in cepamo na tla.

Vmesni čas so tudi demonstracije, toliko prežvečene, da so postale kot strgana ribiška mreža. Pa vendar je mogoče pričakovati spremembe prav zaradi pritiska javnosti, le na pravih mestih je treba pritiskati. Če državljani ne storijo nič, so krivi, ker mirno žakelj držijo. Tihi pristanek je to. Mozaik sprememb se bo sestavil s tistimi kamenčki, ki bodo tam in če bo izpadlo slabo, bodo krivi tudi tisti, ki jih ne bo poleg.

Vmesni čas je dober za iskanje ciljev. Če vemo, kam bi radi prišli, potem bomo hodili po tisti poti, ki pelje proti izbranemu cilju. Če ne vemo, kam bi radi prišli, potem je pa vsaka pot dobra in se lahko potolažimo, da ni važen cilj, važna je pot … Samo s svojimi dejanji lahko kaj naredimo, torej je treba dobrih in pozitivnih dejanj za ven iz krize.

Potrebujemo skupino posameznikov, ki so sposobni sesti skupaj za eno mizo in zastaviti pozitivno vizijo izhoda iz krize. Za življenje gre, osnova vsega je življenje, dokler je življenje, je še vse mogoče. A živo življenje, ne hiranje, pa saj je v ustavi zapisano, kako naj imamo, ne? Zato je vmesni čas dober tudi za takšne mantre, ki budijo upanje v srcih in dušah. Takšne, ki spodbujajo k uspehu, ne kritiziranju. Za kritiziranje je čas potekel.

Izkušnje je modro v vmesnem času vpeti v nove zamisli. So namreč v glavnem posledice slabih odločitev, za te pa ni več časa, odločitve morajo biti dobre. Zato je važen pogled v preteklost, v sedanjosti jasen cilj za izhod iz krize (vizualizacija uspeha bi rekel novodobni guru) in v prihodnosti gremo pač v paradiž, saj za to gre, da ne bo ves ‘matr’ brez veze. V nasprotnem primeru lahko mirno počakamo kar tukaj, kjer smo.

Heh, ker ni pričakovati deusa ex machina izpod neba, si že zamišljam, kako lepo nam bo prav kmalu. Moja odločitev je torej že odločena in, heh, svoje sem naredila. Zdaj pa še ostali, prosim. Mirno in sproščeno, eden za drugim spodobno v vrsti, ne prepočasi, ne prehitro, ravno prav, za vmesni čas.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |