in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Štefanec že prosi Cerarja za sestanek

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 20:15, 3.08.2014

Odkar ima KPK novo vodstvo je manj prijav korupcije, priznava Boris Štefanec. Na število prijav nedvomno vpliva tudi odstop prejšnjega senata KPK.

Štefanec bi rad popravke zakona o integriteti, zato je KPK Cerarja zaprosil za sestanek v najkrajšem času, več kot očitno še pred nastopom funkcije predsednika vlade. Sodelovanje bo potrebno, izmenjava stališč tudi, konkretni boj zoper korupcijo pa bo seveda začrtal bodoči predsednik vlade, takšna so morda za takšna pričakovanja Borisa Štefaneca.

Štefanec najavlja stoodstotno uveljavitev zakona, v zvezi s tem opozarja, da želijo nekateri določila zakona zaobiti in se skrivajo za bančnimi skrivnostmi. Žal še tako dobro napisan zakon ne bo preprečil, da bi ’strokovnjaki’ ne našli lukenj v njem in jih s pridom izkoriščali vsem na očeh.

Komisija izpostavlja nujnost sprememb zakona o integriteti in preprečevanju korupcije – Štefanec je spomnil na kritike, da komisija udeležencem v postopkih ne omogoča, da se do njenih odločitev opredelijo. To po njegovih besedah sicer ne drži, kljub temu pa si želi, da bi bilo v zakonu bistveno bolj pregledno zapisano, kako so dolžni varovati pravice preiskovancev. Zavzema se tudi za vzpostavitev organa, ki bi neposredno nadziral delo KPK-ja. Taktika je dobra, samozaščitna, saj bi jih nadzornik usmerjal in vodil, prevzel odgovornost.

Dobrih 600 nerešenih zadev, med njimi Teš 6, DUTB, zdravstvo … je zapuščina prejšnjega senata in Štefanec najavlja, da bo ta zaostanek KPK zmanjšala na zelo znosno mejo. Ta hip obravnavajo primer Balažic, delovanje DUTB, TEŠ 6 in Roka Praprotnika.

Veliko se ukvarjajo tudi s problematiko zdravstva, saj komisija prejema veliko prijav, pobud in mnenj. Štefaneca tudi kot državljana zelo skrbi stanje v zdravstvu: “Nepojmljivo je, da določeno zdravilo pri nas stane petkrat več kot na Slovaškem. Tudi pri naročanju opreme se pojavljajo eni in isti in potem izsiljujejo takšne in drugačne cene.” Od nove vlade pričakuje, da bo zadeve začela urejati. Pa se bo načakal, od namere do izvedbe je večletna pot.

Pri ukvarjanju s projektom Teš 6 pa KPK najbolj zanima korektnost vloženega denarja, če je pregledno in brez okoriščanja. Štefanec bi rad od prihajajoče vlade, da seznani javnost s količino denarja za ta projekt in za kakšne namene je bil nakazovan in predvsem to, ali je bila ogromna količina denarja vložena korektno, pregledno in brez možnosti okoriščanja. V primeru ugotovljenih nepravilnosti Štefanec najavlja ustrezno ukrepanje, žal brez konkretnih potez KPK.

Vrhovno sodišče še ni podalo odločitve glede poročanja in nadzora premoženjskega stanja predsednikov parlamentarnih strank prejšnjega senata KPKja. Štefanec meni, da so bila zakonita in pričakuje potrditev vrhovnega sodišča. Pričakovanje je logično, v nasprotnem nima KPK kaj delati in se lahko samoukine.

Še vedno se dogaja uveljavljanje protikorupcijske klavzule v pogodbi s finsko Patrio, čeprav se v resnici KPK prav s to zadevo ne ukvarja. Gre za iskanje uveljavitve ničnosti pogodbe, Štefanec pa ob tem meni, da je ta pogoj več kot izpolnjen. Upoštevati je potrebno tudi posledice pri izplenu države ob uveljavitvi klavzule. Jasno je, da bo ta kšeft drago stal državljane.

Protikorupcijski poudarki so torej nikoli končane kpk-marnje, v Janšo in Jankovića pa se Štefanec ne bo poglabljal. Glede koruptivnosti so mnenja državljanov in pravne stroke še vedno deljena, še posebej sedaj, ko se nam piše, da nam bo kaznjenec pisal zakone. Štefanec se modro drži vstran in čaka napotke.

  • Share/Bookmark

Odstopiti, na vsak način odstopiti!

Zapisano pod: Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 14:54, 10.03.2014

Zahteve po odstopu novoimenovanega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije v Pozitivni Sloveniji se vrstijo, kdor kaj velja (ali pa tudi ne), se je že oglasil in ponovil naslovno mantro. Zdaj ni več važno, kdo je pravzaprav ta nepopisani list gospod Štefanec, ker je pod mikroskopom ta velika packa, da je bil član PS, pa še odstopil je iz stranke in list ni več tako nepopisan, kot se je dozdevalo ob imenovanju.

Bivši senat KPK velikega zapleta uradno ne komentira, ne posamezno ne skupno, eden članov senata, ki se ne upa s svojo identiteto na dan, pa je prepričan, da bi Štefanec res moral odstopiti. Ker gre za komisijo. Vprašanje je namreč politična nepristranskost predsednika komisije in ne gre za špekulacijo – kaj bi, če bi – ampak gre za Zorana Jankovića, ki toži Komisijo za preprečevanje korupcije. Kakšno držo bo zavzel Štefanec glede slednje? Janković je najmanj ustanovitelj politične stranke, kateri je Štefanec nekaj dni nazaj pripadal (z dušo in telesom, članstvo je pač osebno).

Varianta: Štefanec se izloči, kar je že postala modna muha sprenevedavih politikov. Postane neudeležen v postopku. In glej, potem se ga pa ne rabi, če je mogoče brez njega speljati postopek. Nadalje bi se namreč moral izločiti ob vsaki preiskavi komisije, ki bi obravnavala politika, ne glede na to, katere politične stranke porekla je. Seveda sta v ospredju večji dve, SDS in PS, in tako nastane sum o splošni politični pristranskosti predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, gospoda Štefanca. In potem ga spet sploh ne rabimo, ne KPK ne državljani. Niti KPK ne, tako!

Baje pa predsednika KPK tudi ni nihče vprašal po znanju tujih jezikov, kar bi znova znal biti problem, ker je komisija močno vpletena in povezana v mednarodno dejavnost preprečevanja korupcije. V primeru, da ne zna tekoče angleško, bi moral s seboj voziti prevajalca, kar pomeni dodatni davkoplačevalski strošek, pa CNN bi imel spet zgodbo.

Krivci šlamastike so lahko izbirna komisija, predsednica le-te, predsednik Pahor, Štefanec sam, PS, Janković (ustanovitelj PS), Bratuškova (predsednica PS), Župevčeva (poslanka PS), … in drugi neimenovani, pa zato nič manj krivi.

Določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki določajo postopek izbire senata in predsednika protikorupcijske komisije, sicer načeloma dopuščajo dve možnosti. Prvo, da izbirna komisija predsedniku republike predlaga več kandidatov, predsednik republike pa izmed predlaganih imenuje enega, ali pa, da komisija predsedniku republike predlaga zgolj enega samega kandidata.

Izbirna komisija pod vodstvom Simone Habič se je očitno odločila za to “drugo varianto”, vendar svoje odločitve za odvetnika Štefanca, izmed desetih možnih kandidatov, ki so izpolnjevali vse predpisane pogoje, niso obrazložili.

Predsednik Pahor je imel možnost zavrnitve imenovanja, vendar se za to ni odločil. Morda se je predsednik republike hotel izogniti očitkom o lustraciji, potem ko je izvedel, da je Boris Štefanec (bil) član Pozitivne Slovenije. Vse to naj bi se sicer zgodilo v enem ali dveh dnevih.

Ja, takole zdaj vse teče tako, da KPK sploh ni treba začeti delati. Štefanec ima za dva kozolca polen pod nogami, politiki pa se že vprašujejo o tem, ali se to komisijo – pod krinko ‘takšno kot je’ – sploh potrebuje. Kot da korupcije v Sloveniji sploh nimamo. Če ni tožnika – ni sodnika, tako pravijo stari ljudje. Kdo pa sploh hoče, da se mu pajdaše zapira?!

  • Share/Bookmark

Obsodba sodnika

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 19:16, 23.12.2013

Še ne pravnomočno je obsojen podkupljivi celjski sodnik Milko Škoberne na pet let in pol zaporne kazni, 19.000 evrov denarne kazni, vrniti pa bo moral tudi 12.000 evrov premoženjske koristi (podkupnine).

Če bo sodba nekoč v prihodnosti pravnomočna, o čemer bo odločalo višje sodišče, sodnik koruptivnega dejanja ne bo več mogel ponoviti, ker mu bo sodniška funkcija prenehala. Prejemanja podkupnine in zlorabe položaja ga je obsodila cehovska kolegica. Tožilka se bo verjetno pritožila, ker je zahtevala osem let zaporne kazni.

Tožilstvo je Škobernetu očitalo, da je kot sodnik zlorabil položaj, ker naj bi leta 2010 v zameno za podkupnino poskrbel za odpravo pripora in mednarodne tiralice za nekdanjega lastnika nočnega lokala v Celju Esada Čehajića, osumljenega kaznivih dejanj, povezanih s prostitucijo in goljufijami.

Škoberne in domnevna posrednika – Esad Ramić in Marjan Salobir – naj bi od Čehajića najprej prejeli 9000, nato pa zahtevali še 50.000 evrov. A naj bi se Čehajić temu uprl ter vse tri prijavil. Policija je nato v tajnem policijskem postopku izvedla navidezno predajo podkupnine.

Ramić in Salobir sta tik pred koncem postopka krivdo priznala in se s tožilstvom dogovorila za nižjo kazen. Oba sta bila obsojena na pogojno kazen.

Prvi obsojeni sodnik v samostojni Sloveniji je bil obsojen, ker se ni zmogel ustaviti o pravem času. Sprva mu je bil ugoden zahtevek po podkupnini, ob drugem zahtevku pa je podkupovalcu zavrelo in ga je ovadil. Preveliki apetiti škodijo, za obračun pa je treba kar dosti časa: tri leta. A obračun še ni dokončen, ker sodba še ni pravnomočna.

Pritožb in zavlačevanj bi bilo malo ali nič, ko bi morali tisti, ki vložijo pritožbo pa jim v postopku ni ugodeno, kar sami plačali vse sodne stroške in še stroške nasprotnih strank.

Vrhovno sodišče RS je ob sodbi ocenilo, da kakšni dodatni ukrepi, ki bi preprečili primere, kot je Škobernetov, niso potrebni. Navajajo tudi, da sodnikovo delo med opravljanjem funkcije nenehno spremljajo skozi izdelavo ocen sodniške službe in službeni nadzor.

Kot poudarjajo, mora poleg drugih ukrepov sodnik že za samo izvolitev izpolnjevati kriterije osebnostne primernosti za opravljanje funkcije. Osebnostno neprimerna za opravljanje sodniške funkcije je oseba, za katero je mogoče na podlagi njenega dotedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da sodniške funkcije ne bo opravljala strokovno, pošteno ali vestno ali da kot sodnik ne bo varovala sodniškega ugleda, nepristranskosti in neodvisnosti sojenja. Prav tako za sodnika ni osebnostno primerna oseba, ki je bila obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je podan razlog za razrešitev sodnika.

  • Share/Bookmark

Financiranje politike

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:05, 27.09.2013

Gojišče politikov, ki potem vladajo državljanom, so politične stranke, zato je pomembno, kako je pravno urejeno financiranje političnih strank, volitev in nadzor nad vsem tem financiranjem. V Sloveniji imamo proporcionalni volilni sistem razdelitve mandatov, to pomeni takšno razdelitev mandatov, ki so sorazmerni s podporo, ki jo kandidatom oz. listam dajo na volitvah volilci.

Skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti (X), se deli s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti, povečanim za 1 (11+1=12), tako izračunani količnik pa se poveča še za 1 po formuli:
X
——- + 1
12
Uporaba te formule omogoča, da se večje število mandatov razdeli že v volilnih enotah. Tako je tudi možnost, da se v volilni enoti pridobi mandat, večja.

Ustava Republike Slovenije določa, da so pri volitvah v Državni zbor mandati v volilnih enotah deljeni po pravilu največjega povprečja, pri katerem se izračuna absolutno število glasov, ki so jih dobile posamezne liste kandidatov v volilni enoti.

Financiranje političnih strank in volilnih kampanj že kar nekaj časa predstavlja problem, ker je predmet velikega korupcijskega tveganja. To je potrdila tudi raziskava »Nacionalni Sistem Integritete v Sloveniji«, ki je v okviru družbenega, političnega, ekonomskega in kulturnega konteksta analizirala in ocenila delovanje ključnih 13. »stebrov«, ki prispevajo k celovitosti, transparentnosti in odgovornosti nacionalnega sistema integritete. Raziskava ocenjuje, da so politične stranke eden najslabše ocenjenih stebrov v nacionalnem sistemu integritete, te pa v praksi ne odgovarjajo za svoja dejanja.
Transparentno financiranje političnih strank in kampanj je nujno, saj so politične stranke in njihovi kandidati ključni tvorci demokratičnega sistema in s svojo slabo predstavo zmanjšujejo zaupanje javnosti v pravno državo ter njene institucije.

Za nadzor poslovanja političnih strank in volilnih kampanj v Sloveniji so pristojni računsko sodišče, ministrstvo za finance, inšpektorat ministrstva za notranje zadeve RS in odbor za javne finance državnega zbora RS. Celoten sistem nadzora nad financiranjem političnih strank in volilnih kampanj se je v praksi v Sloveniji pokazal kot neučinkovit. Pristojnosti in naloge nadzornih institucij niso razjasnjene. Tako na primer računsko sodišče v svoji nadzorni funkciji precej formalistično opravlja revizije letnih poročil političnih strank in organizatorjev volilnih kampanj. Te se nanašajo le na tiste politične stranke in organizatorje volilnih kampanj, ki so upravičeni do delnega povračila stroškov iz državnega proračuna. Na podlagi revizij poročil političnih strank in volilnih kampanj tako ni mogoče podati konkretnih priporočil, saj analiza in ugotovitve o dejanskem stanju niso mogoče.

Da so spremembe zakona o financiranju političnih strank oziroma zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) še kako nujne, pokažejo vsakokratne volitve. In splošno znano je že, da je mogoče podatke prikrojevati oziroma da iz poročil, ki jih morajo stranke oziroma organizatorji volilnih kampanj oddati računskemu sodišču, ne gre pravzaprav ničesar razbrati. A nekateri gredo še dlje in si še najbolj osnovna pravila razlagajo povsem po svoje. Stranka LDS, kjer najbrž imajo dovolj izkušenj z volitvami, denimo niti posebnega transakcijskega računa za volitve ni odprla in torej finančnega poročila sploh ni oddala.

DZ ima danes v obravnavi predlog novel zakonov o političnih strankah ter o volilni in referendumski kampanji, pa tudi predlog zakona o evidence volilne pravice. Zakonske spremembe naj bi v bodoče zagotovile transparentnejše financiranje strank in zmanjšanje korupcijskih tveganj. Po domače: manj političnih goljufij, predlagane rešitve pa se nanašajo na priporočila Greca, stara že šest let. Ključna sprememba naj bi bila popolna prepoved donacij političnim strankam in financiranja volilne kampanje pravnih oseb javnega in zasebnega prava.

Če bodo zakonske spremembe sprejete, bodo morala biti finančna poročila bistveno natančnejša, računsko sodišče pa bo lahko opravljalo revizijo nad finančnim poslovanjem strank in poročilom o volilni kampanji. Med novostmi bo najpomembnejša prepoved financiranja političnih strank od gospodarstva oz. podjetij s ciljem preprečitve mešanja med strankami in gospodarstvom in da se znebimo s tem povezanih korupcijskih tveganj. Izjema od te prepovedi bi sicer bile pravne osebe zasebnega prava, katerih namen ustanovitve ni pridobivanje dobička.

Predvidena je tudi javna dostopnost podatkov iz poročila o financiranju volilne kampanje, učinkovitejši nadzor nad spoštovanjem določb zakona in sorazmerne sankcije oz. višje kazni za prekrške ter ukrep začasnega prenehanja financiranja strank iz javnih sredstev, če se ugotovi kršitve.

Spremembe določajo tudi vrsto prispevkov za volilno kampanjo in zgornjo mejo njihove višine. Skupna višina prispevkov ne sme presegati desetih povprečnih bruto mesečnih plač, kar pa ne velja za prispevke, ki jih za volilno kampanjo nameni politična stranka, če je organizator.

V poročilu o financiranju volilne kampanje, ki ga mora organizator predložiti DZ in računskemu sodišču, bo organizator moral navesti podatke o vseh posameznih prispevkih, izdatkih in posojilih in ne le o skupni višini zbranih in porabljenih sredstev.

Predlog določa tudi podatke, ki jih mora dati donator, če višina prispevka oz. posojila presega eno povprečno bruto mesečno plačo. Po veljavni zakonodaji so postale javne donacije, ki so presegale tri povprečne plače.

S predlogom zakona se zvišujejo dovoljeni stroški, ki jih posamezni organizator lahko porabi za volilno kampanjo za posamezne volitve. Znesek delne povrnitve stroškov za organiziranje in financiranje kampanje ostaja nespremenjen.

Na podlagi odločbe ustavnega sodišča se oži prepoved objave javnomnenjskih raziskav na čas volilnega molka. Ustavno sodišče je namreč marca 2011 ugotovilo neustavnost prepovedi objavljanja raziskav javnega mnenja sedem dni pred dnem glasovanja, saj da gre za časovno pretirano omejitev, ki prekomerno posega v svobodo delovanja medijev.

Predlog novele zakona o političnih strankah določa pravila razkritja podatkov o posojilih, danih strankam, spreminja kriterije za delitev sredstev iz državnega proračuna, opredeli nekatera pravila sestave in oddaje letnega poročila strank, predvideva prikaz podatkov o finančnem poslovanju notranjih enot stranke ter javno objavo letnega poročila, opredelitev pristojnosti računskega sodišča za revizijo poslovanja stranke ter zagotavljanje večjega varstva osebnih podatkov.

Cilj zakona je zagotoviti tako višino sredstev, ki jih stranke dobijo iz državnega proračuna, da bo zagotovljeno njihovo nemoteno delovanje in s tem uresničevanje ustavne pravice do političnega združevanja. Po mnenju predlagatelja mora zakon preprečiti, da bi stranke pridobivale sredstva iz virov, ki niso dovoljeni.

Kriterij za delitev sredstev bi se spremenil tako, da se 25 odstotkov sredstev dodeli strankam, ki so upravičene do sredstev, po enakih deležih, 75 odstotkov sredstev pa strankam sorazmerno s številom glasov volivcev. Ob tem predlog zakona določa tudi, da se višina sredstev, ki pripadajo posamezni stranki, določi v finančnem načrtu DZ.

Računsko sodišče bi moralo vsako leto opraviti revizijo poslovanja najmanj tretjine strank, tako da bi bila revizija v obdobju štirih let opravljena pri vseh strankah, ki bi bile v minulem letu upravičene do večjih javnih sredstev. Računsko sodišče bi revizijo opravilo tudi v primeru dvoma o resničnosti podatkov ali ugotovitve drugih nepravilnosti oz. če bo izvedbo revizije predlagala komisija za preprečevanje korupcije.

Že hitro diagonalno branje po predlaganih zakonskih spremembah daje slutiti, da lahko politične stranke operirajo s kar zajetnim kupčkom podarjenega denarja davkoplačevalcev. Žalostno je tudi spoznanje, da na udobnih političnih stolčkih najpogosteje sedijo neuspešni poslovneži ali šolniki. V trenutku, ko postanejo politiki, jih večino njih ni več mogoče odgnati in ostajajo prisesani na davkoplačevalske vire.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |