in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Protesti – da ali ne?

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 08:33, 12.03.2013

Veliko je govora o javnosti na vseh ravneh, pri tem pa pozabljamo, da smo javnost mi vsi, tisti med nami, ki so dobri, tisti, ki so slabi, so prav tako eden od nas, največ nas je pa tistih, ki se nagnemo enkrat bolj proti dobremu in drugič bolj proti slabemu, ostajamo pa nekje vmes in poskušamo živeti najbolje, kar se da. Javnost so pravzaprav tudi politične elite, tisti del javnosti, ki bi ga protestniki tako radi pregnali v zgodovino, ker imajo svoje nagibanje bolj v slabo kot proti dobremu. Relativno, glede na svoj položaj.

Ker smo v glavnem doma na zelo geografsko razgibanem terenu, smo prvinsko po duši še najbolj kmetje, pridelovalci in prenašalci kulture do zemlje svojim potomcem. Zemljo imeti rad in jo obdelovati, to je enemu zagrizenemu kmetu največ v življenju. Potem smo pa še religiozni večinoma po lokalni veroizpovedi, torej smo pod okriljem troedinega boga. Vsaka zagrizena kmetica, vernica in soseda v bloku verjame v Janšo, njegovo poosebljenje, ker je toliko dobrega naredil za Slovenijo … naredil je, da smo šli v EU. Zdaj je naredil še tako, da smo s Hrvati spet postali prijatelji.

Potemtakem je tako, da smo vsi dobri, vsi samooskrbni kmetje, vsi dobri verniki – vsi vse delamo tako, da bo nam vsem dobro v Sloveniji. Ker pa v resnici ni tako dobro, se samo postavlja veliko vprašanje, od kje so se vzeli vesoljci, ki nam delajo štalo, da nam ni lepo, da sumničimo drug drugega in preganjamo drug drugega? Ali pa bolj verjetna druga skrajnost tujih vplivov, da čakamo odrešujočega mesijo iz tujih krajev, ki bo prišel, pogledal, naredil in nam znova pustil nedolžno in rodovitno deželo v našo uporabo. Nekateri med nami verjamejo, da to lahko naredi Bratuškova, ena od istih.

Protesti so vzniknili iz potrebe ljudstva, obojih strani, tistih dobrih in tistih slabih, regulirani pa bodo navsedanje v obvladljivo korito po vladujoči javnosti. Ljudje na ulici so dobra stvar, tega bi ne smeli pozabiti. Vstaje in protesti so legitimen upor proti slabostim in napakam družbe in bi ne smeli biti kriminalizirani sami po sebi, samo zato, da se ljudi prežene z ulic. Tudi pretiravanju v nenasilnosti se slej ko prej izteče rok trajanja. Počasi bi se morali protestniki soacializirati v obstoječe sisteme in predložiti konkretne spremembe tam, kjer se jih običajno tehta.

Dejstvo, ki se ga pozablja ob protestnih dogajanjih, je obstoj kapitala, ki nujno koraka skupaj s politiko in politikanti. Eno brez drugega ne gre, sicer bi se šli vsi skupaj demokracijo kar družno z brezdomci pred dobrodelnimi organizacijami, ki preskrbe ležišča in topli obrok. Kdo hoče poseči v politiko, bo nujno dregnil v osir kapitala, kjer je fokusirana še večja moč in oblast, kot pri sami politiki. Vrane pa se pač družijo rade, druga drugi ne izkljujejo oči, ampak poskrbe za svoje.

Dokler se protesti ne bodo osamosvojili in si našli svojo lastno pot in po njej pogumno krenili naprej, bodo zgolj instrument leve in desne oligarhije hkrati, ki se bosta preko protestov spopadali za vire, vpliv in nadzor nad vsemi družbenimi sistemi. Protesti pač nimajo družbene moči, saj bi morala biti udeležba na shodih vsaj do številke vladajoče elite, ta pa znaša velikokrat po pet tisoč oseb skupaj. Šele takrat bi bili vsaj eden na enega in bi razpolagali vsaj s primerljivo družbeno močjo javnosti, če že pri kapitalu pokleknejo. Če se bodo protestniške zahteve skozi čas postopoma izkristalizirale, se bodo šele skozi opredmeteno družbeno moč.

Protestna gibanja so vendarle del slovenske vsakdanjosti, pričakujemo, da bodo ob mesecu znova, pričakujemo novo politično stranko, naklonjeni smo populizmom velikih besed, za njimi pa nič akcije, da bi se, bognedaj, sprememba zares zgodila. Spremembe imamo namreč zelo radi, ampak ne pri sebi doma. Vpijemo po demokraciji, verjamemo pa ne zares v legitimnost institucij predstavniške politike, tisti hip, ko bi se nova politična stranka priključila feraju obstoječih, bi v očeh ljudstva dobila enako obliko, kot jo imajo te že obstoječe. Skozi tak potek dogodkov niti ni smiselno zavzeti oblasti, ker bi vse ostalo enako brez družbenega konsenza.

Obstaja verjetnost, da se bo skozi daljše obdobje vrenja med ljudmi in ponavljajočimi protesti sproduciralo več novih oblik družbenih in političnih procesov. Saj v bistvu politika ni nikoli končan proces, niti ni en sam, ampak se procesi prepletajo, politika podlega spremembam zaradi okolja in ljudi, ki se tudi spreminjajo in tisto, kar je bilo včeraj ok, danes vsaj izgubi aktualnost, če ni že kar škodljivo. Vsaka generacija si na svoj, sebi lasten inovativen način poskuša zagotoviti življenje, ne le preživetje, tudi zato so protesti povsem legitimni.

Dosedanji model nam je prinesel privatizacije, razlaščanje, centralizacije moči – vse se vrti okrog kapitala. Dokler ne bomo ‘iznašli’ boljšega modela, bo ta, takšen kot je, pač ostal. Preprosto zato, ker ni realno kar vse razgnati in potem imeti nič. Iznajti je potrebno nekaj zunaj finančnega kapitalizma, nekaj izven države, ki bo funkcioniralo tudi znotraj v konceptu skupnega. Za takšne odnose pa bomo še dosti časa čakali, če bomo samo čakali.

Imamo pa opcije tudi v primeru, če se protesti ustavijo ta hip: manjšinsko vlado, predčasne volitve, iste vaje starih mojstrov.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |