in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Financiranje politike

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:05, 27.09.2013

Gojišče politikov, ki potem vladajo državljanom, so politične stranke, zato je pomembno, kako je pravno urejeno financiranje političnih strank, volitev in nadzor nad vsem tem financiranjem. V Sloveniji imamo proporcionalni volilni sistem razdelitve mandatov, to pomeni takšno razdelitev mandatov, ki so sorazmerni s podporo, ki jo kandidatom oz. listam dajo na volitvah volilci.

Skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti (X), se deli s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti, povečanim za 1 (11+1=12), tako izračunani količnik pa se poveča še za 1 po formuli:
X
——- + 1
12
Uporaba te formule omogoča, da se večje število mandatov razdeli že v volilnih enotah. Tako je tudi možnost, da se v volilni enoti pridobi mandat, večja.

Ustava Republike Slovenije določa, da so pri volitvah v Državni zbor mandati v volilnih enotah deljeni po pravilu največjega povprečja, pri katerem se izračuna absolutno število glasov, ki so jih dobile posamezne liste kandidatov v volilni enoti.

Financiranje političnih strank in volilnih kampanj že kar nekaj časa predstavlja problem, ker je predmet velikega korupcijskega tveganja. To je potrdila tudi raziskava »Nacionalni Sistem Integritete v Sloveniji«, ki je v okviru družbenega, političnega, ekonomskega in kulturnega konteksta analizirala in ocenila delovanje ključnih 13. »stebrov«, ki prispevajo k celovitosti, transparentnosti in odgovornosti nacionalnega sistema integritete. Raziskava ocenjuje, da so politične stranke eden najslabše ocenjenih stebrov v nacionalnem sistemu integritete, te pa v praksi ne odgovarjajo za svoja dejanja.
Transparentno financiranje političnih strank in kampanj je nujno, saj so politične stranke in njihovi kandidati ključni tvorci demokratičnega sistema in s svojo slabo predstavo zmanjšujejo zaupanje javnosti v pravno državo ter njene institucije.

Za nadzor poslovanja političnih strank in volilnih kampanj v Sloveniji so pristojni računsko sodišče, ministrstvo za finance, inšpektorat ministrstva za notranje zadeve RS in odbor za javne finance državnega zbora RS. Celoten sistem nadzora nad financiranjem političnih strank in volilnih kampanj se je v praksi v Sloveniji pokazal kot neučinkovit. Pristojnosti in naloge nadzornih institucij niso razjasnjene. Tako na primer računsko sodišče v svoji nadzorni funkciji precej formalistično opravlja revizije letnih poročil političnih strank in organizatorjev volilnih kampanj. Te se nanašajo le na tiste politične stranke in organizatorje volilnih kampanj, ki so upravičeni do delnega povračila stroškov iz državnega proračuna. Na podlagi revizij poročil političnih strank in volilnih kampanj tako ni mogoče podati konkretnih priporočil, saj analiza in ugotovitve o dejanskem stanju niso mogoče.

Da so spremembe zakona o financiranju političnih strank oziroma zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) še kako nujne, pokažejo vsakokratne volitve. In splošno znano je že, da je mogoče podatke prikrojevati oziroma da iz poročil, ki jih morajo stranke oziroma organizatorji volilnih kampanj oddati računskemu sodišču, ne gre pravzaprav ničesar razbrati. A nekateri gredo še dlje in si še najbolj osnovna pravila razlagajo povsem po svoje. Stranka LDS, kjer najbrž imajo dovolj izkušenj z volitvami, denimo niti posebnega transakcijskega računa za volitve ni odprla in torej finančnega poročila sploh ni oddala.

DZ ima danes v obravnavi predlog novel zakonov o političnih strankah ter o volilni in referendumski kampanji, pa tudi predlog zakona o evidence volilne pravice. Zakonske spremembe naj bi v bodoče zagotovile transparentnejše financiranje strank in zmanjšanje korupcijskih tveganj. Po domače: manj političnih goljufij, predlagane rešitve pa se nanašajo na priporočila Greca, stara že šest let. Ključna sprememba naj bi bila popolna prepoved donacij političnim strankam in financiranja volilne kampanje pravnih oseb javnega in zasebnega prava.

Če bodo zakonske spremembe sprejete, bodo morala biti finančna poročila bistveno natančnejša, računsko sodišče pa bo lahko opravljalo revizijo nad finančnim poslovanjem strank in poročilom o volilni kampanji. Med novostmi bo najpomembnejša prepoved financiranja političnih strank od gospodarstva oz. podjetij s ciljem preprečitve mešanja med strankami in gospodarstvom in da se znebimo s tem povezanih korupcijskih tveganj. Izjema od te prepovedi bi sicer bile pravne osebe zasebnega prava, katerih namen ustanovitve ni pridobivanje dobička.

Predvidena je tudi javna dostopnost podatkov iz poročila o financiranju volilne kampanje, učinkovitejši nadzor nad spoštovanjem določb zakona in sorazmerne sankcije oz. višje kazni za prekrške ter ukrep začasnega prenehanja financiranja strank iz javnih sredstev, če se ugotovi kršitve.

Spremembe določajo tudi vrsto prispevkov za volilno kampanjo in zgornjo mejo njihove višine. Skupna višina prispevkov ne sme presegati desetih povprečnih bruto mesečnih plač, kar pa ne velja za prispevke, ki jih za volilno kampanjo nameni politična stranka, če je organizator.

V poročilu o financiranju volilne kampanje, ki ga mora organizator predložiti DZ in računskemu sodišču, bo organizator moral navesti podatke o vseh posameznih prispevkih, izdatkih in posojilih in ne le o skupni višini zbranih in porabljenih sredstev.

Predlog določa tudi podatke, ki jih mora dati donator, če višina prispevka oz. posojila presega eno povprečno bruto mesečno plačo. Po veljavni zakonodaji so postale javne donacije, ki so presegale tri povprečne plače.

S predlogom zakona se zvišujejo dovoljeni stroški, ki jih posamezni organizator lahko porabi za volilno kampanjo za posamezne volitve. Znesek delne povrnitve stroškov za organiziranje in financiranje kampanje ostaja nespremenjen.

Na podlagi odločbe ustavnega sodišča se oži prepoved objave javnomnenjskih raziskav na čas volilnega molka. Ustavno sodišče je namreč marca 2011 ugotovilo neustavnost prepovedi objavljanja raziskav javnega mnenja sedem dni pred dnem glasovanja, saj da gre za časovno pretirano omejitev, ki prekomerno posega v svobodo delovanja medijev.

Predlog novele zakona o političnih strankah določa pravila razkritja podatkov o posojilih, danih strankam, spreminja kriterije za delitev sredstev iz državnega proračuna, opredeli nekatera pravila sestave in oddaje letnega poročila strank, predvideva prikaz podatkov o finančnem poslovanju notranjih enot stranke ter javno objavo letnega poročila, opredelitev pristojnosti računskega sodišča za revizijo poslovanja stranke ter zagotavljanje večjega varstva osebnih podatkov.

Cilj zakona je zagotoviti tako višino sredstev, ki jih stranke dobijo iz državnega proračuna, da bo zagotovljeno njihovo nemoteno delovanje in s tem uresničevanje ustavne pravice do političnega združevanja. Po mnenju predlagatelja mora zakon preprečiti, da bi stranke pridobivale sredstva iz virov, ki niso dovoljeni.

Kriterij za delitev sredstev bi se spremenil tako, da se 25 odstotkov sredstev dodeli strankam, ki so upravičene do sredstev, po enakih deležih, 75 odstotkov sredstev pa strankam sorazmerno s številom glasov volivcev. Ob tem predlog zakona določa tudi, da se višina sredstev, ki pripadajo posamezni stranki, določi v finančnem načrtu DZ.

Računsko sodišče bi moralo vsako leto opraviti revizijo poslovanja najmanj tretjine strank, tako da bi bila revizija v obdobju štirih let opravljena pri vseh strankah, ki bi bile v minulem letu upravičene do večjih javnih sredstev. Računsko sodišče bi revizijo opravilo tudi v primeru dvoma o resničnosti podatkov ali ugotovitve drugih nepravilnosti oz. če bo izvedbo revizije predlagala komisija za preprečevanje korupcije.

Že hitro diagonalno branje po predlaganih zakonskih spremembah daje slutiti, da lahko politične stranke operirajo s kar zajetnim kupčkom podarjenega denarja davkoplačevalcev. Žalostno je tudi spoznanje, da na udobnih političnih stolčkih najpogosteje sedijo neuspešni poslovneži ali šolniki. V trenutku, ko postanejo politiki, jih večino njih ni več mogoče odgnati in ostajajo prisesani na davkoplačevalske vire.

  • Share/Bookmark

Denar – sveta vladar

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , — pohajalka ob 14:33, 26.09.2013

Tako imamo med ljudmi vseh koncev sveta, da se vse začne in tudi konča pri denarju. Denarju tudi zaupamo, upe polagamo vanj, da nas bo rešil vseh nesreč in tegob. Celo veliko mero zdravja je danes že mogoče kupiti z denarjem, ali celo življenje, če še o pravem času potegnemo denarce na plano (kadar jih še imamo) ter si plačamo diagnostiko in zdravljenje preko vrste.

Tudi posli socialnega podjetništva se začno z denarjem, modno mu rečemo zagonski kapital, lahko pa tudi kredit, kar največkrat tudi je. Posli so tvegani, pa naj bodo na kateremkoli področju že, pa tudi tisti, ki imajo denar v štumfu, raje financirajo posle s krediti. Nekako manj tvegano je na prvo žogo. Kratko potegnejo tisti, ki nimajo v štumfu nič, za na hipoteko nič, za odhod v tujino tudi nič, nimajo lastnega vložka za kandidiranje na razpisih … ti so reveži, danes večji kot so bili sinoči in manjši kot bodo jutri. Ti ljudje tudi socialnega podjetja ne morejo zagnati, ker nimajo s čim, nimajo kreditne sposobnosti po utečenih bančnih merilih.

Spremembe so stalnica, to drži, zato so potrebne tudi stalne spremembe v načinu razmišljanja. Finančne institucije se vprašajo, ali so interesenti za kredit plačilno sposobni; če niso, izpadejo iz špila in so prezrti in neupoštevani v poslih, kot bi sploh ne obstajali. Vprašanje pa je mogoče tudi zaobrniti – ali so finančniki in bančniki vredni spoštovanja? Niso, dokazano s tajkunskimi zgodbami in stalnimi dokapitalizacijami, prvi banki sta uradno fuč in gresta rakom žvižgat (v likvidacijo). Torej banke takšne kot so niso vredne zaupanja in ni mogoče vanje polagati upanja, da bi se v posle pripustilo najrevnejše. Treba je ustanoviti drugačne banke, s participacijo odločanja tudi najmanjših varčevalcev, tako bodo kreditojemalci osebno zainteresirani za poplačilo.

Širitev bančnega kreditiranja na revne je po svoje revolucionarna, z vidika današnje ekonomske miselnosti. Pri kreditiranju revnih je potrebno ignorirati prepričanje, da kreditov ni mogoče dajati brez garancije. Ekonomisti so prepričani, da je redna zaposlitev iz učbenikov edini način (tudi) boja proti revščini. V ekonomski literaturi ni mesta za tiste, ki se preživljajo s samostojnim delom, svoje izdelke ali storitve prodajo neposredno tistim, ki jih potrebujejo – v resničnem svetu pa prav to počnejo revni.

Finančna izključenost je tesno povezana s socialno izključenostjo, ni dostopa do finančnih storitev. Raziskava evropske komisije kaže, da dva od desetih odraslih nimata dostopa do transakcijskega bančnega poslovanja. Približno trije izmed petih ljudi nimajo prihrankov in štirje izmed desetih nimajo posojilnih sredstev, enemu od desetih je banka že kdaj zavrnila odobritev kredita. Najbolj ogroženi so ljudje z nizkimi dohodki, brezposelni, starši samohranilciu, bolniki oz. invalidi, priseljenci.

Zadružne hranilnice in posojilnice ter kreditne zadruge so bile pri nas že v 19. stoletju zmožne mobilizirati množico majhnih prihrankov, ki so jih s poceni posojili dodeljevale kmetom in obrtnikom. Zadružna posojila so bila cenejša zaradi samopomoči in vzajemnosti. Kreditne zadruge so segale do zadnje slovenske vasi.

Zadruge niso čakale, da bi ljudje sami prišli do njih, ampak so sami prihajali do posojilojemalcev, saj so v vodstvih zadrug poznali lokalne gospodarske razmere in posamezne varčevalce, tudi njih kreditna sposobnost jim je bila znana. Možnosti, da bi posojilo ne bilo vrnjeno, skoraj ni bilo. Tudi tajkunske zlorabe skoraj ni moglo biti, ker so se ljudje osebno poznali. V tem procesu so imeli največjo vlogo slovenski izobraženci, torej učitelji in duhovniki. Prav od ugleda slednjih je bil odvisen uspeh posamezne zadružne hranilnice in posojilnice.

Bančništvo, sociala in etika niso nujno nezdružljivi. Brezplačno vodenje transakcijskega računa in brezplačna prekoračitev limita, zagotavljanje ugodnih kreditov in kreditov brez jamstva, ugodna začetna investicijska posojila za tvegane projekte in programe ter varčevanje pod posebno ugodnimi pogoji – to je le nekaj pomembnih elementov poslovanja, ki etične oziroma socialne banke ločujejo od navadnih bank in so ponekoid že zaživele.

Pri nas smo v prednosti zaradi zadružniške filozofije in bi lahko speljali bančništvo bolj zadružniško, po naše. Donatorji bi se lahko vključevali direktno v poslovne projekte, vlagatelji bi več vedeli o svojih vložkih, tudi velika podjetja bi lahko z vlaganjem v socialna podjetja zadostila družbeni odgovornosti na prav direkten način. Zamisli se še rojevajo in jih še ne bodo kmalu pojenjale. V resnici so nekatere banke že prestopile v drugačno, bolj socialno, a vseeno podjetno miselnost.

Pomembna ponudba socialnih bank so mikrokrediti, ki jih konvencionalne banke ponujajo v manjšem obsegu in se od običajnih kreditov razlikujejo po tem, da so brez zavarovanja in da ob najemu ni treba predložiti poročila o preteklem poslovanju. Banke z njimi v glavnem pomagajo manjšim podjetnikom in posameznikom k izboljšanju socialnega položaja. Kriteriji, ki so značilni za mikrokreditiranje so omejitev kredita na 25.000 evrov, ugodnejši načini zavarovanja kreditov, kot je zavarovanje s hipoteko, in odobritev kreditov za bolj tvegane podjeme brez sorazmerno visoke stopnje zavarovanja (sicer včasih zaradi tega z višjo obrestno mero), gre pa za sredstva Evropskega investicijskega sklada.

Vlada je pač glede poti iz revščine neučinkovita, počasna, podvržena korupciji, zbirkokratizirana, želi obdržati svoj položaj za lastne interese. Svetovna banka, ki naj bi ji bil odprava revščine poglavitni cilj, se osredotoča na gospodarsko rast. Ta rast pa je počasna in nima učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih, ker ukrepi gospodarske dinamike pač ne dosežejo revnih. Banka vrednoti svoje uspehe na osnovi sklenjenih posojil, ne glede na učinek njihovega dela, tudi pri nas je večinoma tako.

Ker se vse konča pri denarju, če sledimo uvodni misli o denarju, se tudi posli tam končajo. Če je dobiček, se je treba zaradi prevelikih apetitov skregati in raziti s poslovnimi partnerji, če ga ni, se je treba skregati s svojimi bližnjimi in spokati. V sledenju prvenstveno skupni dobrobiti in blagostanju, pa denar sicer izgubi nekaj na svojem pomenu, vsaj toliko, da ni več človeku vladar. Tako je laže odpreti srca in denarnice ter preiti na zaupanje in upanje v sočloveka, najrevnejšega med nami.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |