in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Ko življenje preveč boli

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 07:23, 19.01.2013

V Sloveniji je evtanazija še vedno tabu tema. Koliko življenja je ravno prav, koliko bolečine je ravno prav še prenesti?

V mnogih filozofijah je življenje sveto, tudi religije ga poveličujejo. A včasih se zgodi živemu človeku, da mu ni več živeti. Če je sicer zdrav, recimo, da ne le fizično ampak tudi mentalno, lahko izpelje lasten umor, torej samomor. Če gre za hudo trpljenje v bolezni, za odločitev o evtanaziji, so teorije razcepljene, kolikor le morejo biti. Nihanja so med pomočjo pri umoru, pomočjo pri samomoru, saj gre za odvzem življenja, za smrt, iz katere ni več vrnitve, in se človek seveda ne more več svobodno odločati za vrnitev v življenje.

Nenavadno je, da pogosto zelo zagovarjajo svetost življenja ljudje, pri katerih ždi zadaj nekje v njihovih malih možnih latentna želja, po odhodu iz življenja. Olajša jim lastno odločitev za življenje zelo elegantno, s prepovedjo, za katero niso oni odgovorni. Ljudje, ki nimajo kakšnega posebnega ekstremnega mnenja o evtanaziji ali samomoru, so večinoma radoživi ljudje, jim niti ni mar o vsem tem.

Kdor se hoče odločiti po svoji vesti in svoje ‘trpljenje’ zaključiti z evtanazijo, iz Slovenije večinoma odpotuje na tuje, v Švici recimo plača za uslugo medicinske evtanazije približno šest tisoč evrov. Imamo pa pri nas že od leta 2008 uzakonjeno pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje, za možnost vnaprejšnje zavrnitve zdravstvene oskrbe. Obstaja tudi uzakonjen formular, ki ga zainteresirani izpolni pri svojem osebnem zdravniku. Ni mogoče prezreti dejstva, da gre pri tem za težko osebno odločitev, saj gre dejansko za pasivno evtanazijo.

Kljub mahanju s strpnostjo do vsega mogočega drugačnega, se še danes malokdo upa izraziti svoje mnenje o evtanaziji. Smo pač konzervativno okolje, upamo se pljuvati in kritizirati, osebnega mnenja o posameznih stvareh pa vendar ne izražamo radi, ker se bojimo odziva okolja. Seveda pa obstaja tudi velika možnost zlorab, česarne bi smeli zanemariti.

V Belgiji sta se odločila umreti dvojčka pri petinštiridesetih, ki sta bila gluha že od rojstva, grozila pa jima je slepota. Zanju je bilo nesprejemljivo, da se ne bosta mogla sporazumevati in skrbeti drug za drugega in sama zase, saj sta živela skupaj vse življenje, oba sta bila brez družine.

V domačem kraju so jima odklonili evtanazijo, ker nista trpela zaradi nevzdržnih telesnih bolečin kot posledice neozdravljive bolezni, kar bi bilo po zakonu, na bruseljskem univerzitetnem kliničnem centru pa so njuno trpljenje okarakterizirali kot duševno, a ravno tako neznosno. Celo njuna starša sta opustila odvračanje od smrti, v spoznanju, da jima tako le podaljšujeta trpljenje.

V Belgiji je evtanazija dopustna za polnoletne, tudi za zapornike, pričakujejo pa se novosti – medicinsko usmrtitev naj bi odobrili tudi mladoletnikom in obolelim za alzheimerjevo. Slednja je že v velikem porastu med slovenskimi starostniki in celo pri moških v srednjih letih. Liberalna Nizozemska je evtanazijo uvedla prva, dopušča pa jo tudi za mladoletne, starejše od 12 let, do 16. leta potrebujejo soglasje staršev, pomoč medicine pri umiranju podpirajo še v Švici in Luksemburgu ter v ameriških zveznih državah Oregon, Washington in Montana.

Dilem je nešteto, vsaka pa se dotika na nek način božjega: dajanje življenja, jemanje življenja – ga smemo vzeti v svoje roke? In tam, kako je tam … čez? Je res brez bolečin?

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |