in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Varčevanje na današnji dan

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 06:45, 31.10.2013

Svetovni dan varčevanja je danes. Varčevanje je dober podjem. Varčevanje pomeni, da človek zazna neko svojo potrebo in se jo trudi v času realizirati z varčevanjem iz svojega kupčka denarja. V obdobju varčevanja se je treba odpovedovati drugim stvarem, saj denarja ni težko zapraviti. Medtem ko varčujemo, se nakupna ideja dokončno izkristalizira, včasih se preračunljivo odločimo, da želene stvari v resnici ne potrebujemo in se odločimo za kaj drugega.

Čudež, najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na varčevanje, pa je zaposlitev. Zaslužek iz lastnega dela, zasluženi kupček denarja. V ustavi piše, da imamo v naši državi zagotovljeno pravico dela, delo zagotavlja celotni družbeni položaj človeka in mu po lastni presoji omogoča tudi varčevanje.

Preurejanje denarnih tokov pri nas najbolj obvlada država sama in ta podjem naslavlja z varčevanjem. Močno varčuje in današnji svetovni dan varčevanja je še najbolj njen praznik, ker svoj podjem obvlada v potankosti. Njen podjem je zagotavljati državljanom nenehno in neprestano, da bi se v svoji državi dobro počutili, bili varni in preskrbljeni, zadovoljni z državno upravo – proces, ki se ne bo nikoli končal, je to. Zato država varčuje na tujih plečih.

Država je tudi dobra učiteljica, saj nenehno s svojim zgledom dopoveduje državljanom, da se delati ne splača, zato sploh ni nič narobe, ker ji zagotavljanje delovnih mest ne gre najbolj od rok, saj se podjem varčevanja najlepše realizira na tujih plečih, od denarja, ki ga nekdo ima, ali pa od dela, ki ga opravljajo še zadnji butalski bedaki.

Dejstvo je, da država svojega kupčka denarja nima, da bi varčevala od svojega. Varčuje od našega, denarja iz ljudstva: z višanjem ddv, višanjem prispevkov za zdravstvo pri espejih in študentariji, avtorskih in pogodbah o delu, posiljuje z nepremičninskim davkom po hitrem postopku, viša dohodninski davek, če ne bo iztržila dovolj za proračunsko vzdržnost, bo udarila še s kriznim davkom.

Tiste, ki se upirajo zakonitemu ravbanju, proglasi za nedržavotvorne, za nelojalne državljane. Na programu za naslednje leto so slabe banke, ki jih bo treba sfinancirati. Kako da se nikomur v naši državi ne posveti, da bi denar zanje iskal tam, kjer je poniknil? Eh, zato morda, ker bi morali iskati med svojimi, med bližnjimi po poslih.

Kratko potegneta gospod državljan in gospa državljanka, ki nista več gospod in gospa, ker nimata zaposlitve. Tema dvema tudi varčevati ni treba, ni jima treba razmišljati o slabih časih, ki morda pridejo, ker v hlevu nimata ovc, da bi jih strigla in varčevala na njihovih plečih.

Zrno na zrno – pogača, kamen na kamen – palača. Tako so nas učili tisti, ki niso varčevali, ki so jemali kredite. Zrno na zrno je zlagala raja, kamen na kamen za palače pa elitni ljudje. Cerkvene palače, državne palače, nerezidentne palače za počitniške ‘hišice’ …

Banke, velike marmorne hiše, ki so tam zato, da bi se v njih varčevalo, one pa bi potem denar varčevalcev prodajale naprej, danes skorajda ne reprogramirajo dolgov, obremenitve gospodarstva iz naslova varčevanja države so že zdaj tako nevzdržne za gospodarstvo, da le-to ugaša v počasno rakavo smrt. Da se bodo najvišji bančniki (pucpenzli in potrčki političnih in gospodarskih lobijev) še naprej vozili v najdražjih avtomobilih, bodo banke odpuščale. Nekaj bank bo zaprlo svoja vrata, nekaj novih bo nastalo. V čem je pravzaprav fora? Kredite je treba izterjati, pa ne bo treba novih, slabih bank!

Država postaja iz dneva v dan dražja. Producira izdelke, ki ne gredo v promet, v svoje malhe tlači nenehno sveže kredite in davke, pa vendar iz dneva v dan tone. Z njo pa mi vsi. Ko gre država v stečaj, ko država bankrotira, kaj se zgodi s potencialnimi varčevalci, državljani? Bistre podgane zapuste tonečo ladjo prve, teh že ni več med nami. Povprečno bister državljan spakira in se gre priseljenca v drugo državo. Podobno so včasih delavci zapuščali slabe firme in se zaposlovali v tistih, ki so dajale najboljše plače.

Danes dobiva desetine tistočev slovenskih državljanov minimalne plače. Iz ene take plače večinoma živijo vsi družinski člani. Varčuje se tako, da se skuha manj makaronov. Varčevanje postaja vse bolj filozofski projekt preživetja. Nekaterim poči film zaradi brezizhodnega položaja in ubijajo, sebe, druge svoje bližnje.

Krivci, ki so povzročili, da državljani nimajo možnosti varčevanja, ker so jih z izčrpavanjem bank in podjetij spravili ob delo in plačo, se brezskrbno še naprej vozijo v najdražjih avtih in živijo v svojih dragih palačah v svojem lastnem shizofreničnem svetu.

V slabih časih so med povprečnimi državljani, takimi, ki niso izbranci, pomembnejši kot varčevanje denarja za hiše ali avtomobile, odnosi z ljudmi iz svojega okolja. Namesto da se pobijamo med seboj, bi bilo bolj prav okrepiti prijateljstva, se zavzemati za skupno dobro, se povezovati v solidarnosti s šibkejšimi. Naši bližnji namreč niso krivi za krizo.

  • Share/Bookmark

Podjetništvo in stavka

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 16:57, 22.01.2013
[/youtube]

Nenavadne stvari se dogajajo v zadnjih dneh. Politični parket žge v podplate, toliko je drsanja po njem. In tudi nadrsanja, se govori. Namreč, če nekdo reče, da bo šel, bo najbrž res odšel, če sam da kaj na svojo besedo. Spremenilo se pa najbrž ne bo dosti, saj bo politična karavana pač še naprej drgnila svoj parket, le malo manj bo opraskan, ker bo osebkov na njem nekaj manj. Morda pa se motim, in bo drugače.
Sreda bo v znamenju stavke javnega sektorja. Toliko besed je okrog nje, da glava peče! Pa vendar, saj vsi vemo, vsi se zavedamo, da javni sektor bo moral obstajati še naprej. Če vlada ne želi pogajanj s sindikati, jih pač ne bo. Učitelj bo dobil keša toliko, kot bo financer rekel in basta. Saj se ve, da javni sektor pravzaprav dela državo, institucijo države, brez javnega sektorja tudi države ni. Kot ni gospodarja, če nima hlapca, komu bi sicer gospodoval? Žalostno pri vsem tem javnem sektorju je, da sploh ni tako pomemben, kot bi rad bil. Vedno bo obstajal, dokler bo živa država, propadli pa bodo mali podjetniki, ki delajo za stroške in upajo, da bodo preveslali do boljših časov. Izgubili bomo štromarje, vodovodarje, mizarje, čevljarje …, to se dogaja pred našimi očmi, pa nihče nič.
Podjetništva se učijo mladi že v srednjih šolah. Govori se o inkubatorjih, podjetniških peskovnikih, v katerih se mladino spodbuja in jo usmerja pri razvoju podjetniških idej. Lahko bi se učili tudi kaj s področja javnih storitev. Ali bi bilo mogoče zastaviti recimo del javnega sektorja, šolstvo, zadružniško? Šolniki bi sproti za vsako opravljeno delo izstavljali račune, starši bi jih plačali, potem pa refundirali od države le tisti del, ki ga bi država priznala. Podobno bi bilo v zdravstvu: za vsako opravljeno delo bi bolnikom zaračunali, ti pa bi potem sami refundirali plačilo od zavarovalnice, deloma ali v celoti, kakršno kritje bi bolniki pač imeli.
Tudi za izdajo osebne izkaznice bi lahko bilo podobno: a tukaj le obstaja ena kleč, in sicer ta, komu je sploh mar ta dokument? Zahteva ga država, pa naj ga tudi plača, kajne? Naj pride referent za izdajo osebnih izkaznic lepo k meni domov, pripelje s seboj še fotografa, pa se bomo zmenili, da jo bom potem morala imeti vedno pri sebi. Kajti, če verjamete ali ne – jaz pa že vem, kdo sem, ne rabim identifikacije.
Slišati je, da je zakonodajalec zamislil nove vozniške dokumente. Brati je bilo, da bomo znova menjali, pa se v meni znova budi senca dvoma, če je res prav tako in če je tega res treba. Enotno, za vso Evropo? Ok. Naj plača Evropa, če ji je težko prebrati naše vozniške.
Torej vodijo moja razmišljanja v smer, ko bi bilo potrebno dobro pozvedeti, kdo kaj rabi, kdo je tisti, ki zahteva, pa naj tudi plačuje. Saj že dolgo nismo več enaki, postajamo vedno bolj drugačni in vedno bolj strpni do vseh zahtev, ki se nam jih predpisuje s strani države. Prav jutrišnja stavka javnega sektorja je prilika, ko bi o teh vprašanjih razpravili v javnih debatah. Kdo koga rabi in koliko mu je pripravljen plačati, to je to, za keš gre.
Najprej ideja. Potem prototip. Če je prototip dober, potem keš ni težava. Še en mali podjetniški inkubatorček za javni sektor, pa bomo postali država blagostanja, z vso osebno odgovornostjo zraven.
  • Share/Bookmark

Heeejaaaa, heeeejoooooooo

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 13:13, 16.01.2013

Če tole ni izjava tedna, kaj tedna, meseca januarja vsaj:

naloga cerkve je izvajanje pritiska na javno mnenje

s spremno trditvijo, da koferanje jj in natikanje mnenja javnosti sploh ni vtikanje v državo!

Temu se reče, malo smeha za lepšo sredo – ali pač ne?

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |