in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Moj najljubši ali moja najljubša?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:17, 9.04.2016

Kateri med njima je tisti, ki ga imam raje? Enega bi morala imeti raje, že zato, da bi lepo ’sedli’ jaz in moja otroka v sociološko raziskavo, katere rezultati potrjujejo nasprotje trditev vseh staršev sveta, da imamo vse otroke enako radi. Še več, raziskava izpostavlja dejstvo, da starši lažemo svojim otrokom.

V razmišljanjih se najprej ustavimo pri bolj splošnih rečeh: čreda ovc je in ena med njimi je ovčarju še prav posebno pri srcu, cvetoč travnik je in en regratov cvet je še prikupnejši od drugih, solate v vrtu so enako oskrbovane, pa vendar je ena res presegla vrtnarjeva pričakovanja in mu je bolj všeč, vse arhitektove hiše so krasne, še najbolj arhitektu samemu, a ena mu vendar pomeni več kot druge, v ulici živi cel kup družin, ena bolj družinska od druge, pa vendar nam je z eno edino od njih najlepše, vrt se šibi od prelepih cvetočih tulipanov, eden pa nam bolj seže v dušo …

Če se premaknemo bolj k posameznemu, so nam motivi izbire za lepše, boljše in rajši imeti bolj jasni in precizni. Problem nastane, ko bi morali izbirati med lastnimi otroki, kateri je bolj vreden za rajši ga imeti v odnosu do ostalih. Nikoli niso vsi enako pridni, enako delovni, se ne trudijo enako, ker so pač različni. Otroci iz istega gnezda so med seboj tako različni, kot bi jih vse od kraja že v porodnišnici premešali.

Otroci staršem nemalokrat očitajo, da ima mama raje njega, da ima ati raje njo med sorojenci – ali kako drugače. Sumničenja tlijo v neskončnost še davno potem, ko staršev ni več na svetu, še posebej, če zapuščina ni razdeljena in porabljena tako, kot bi vsakomur posebej pasalo.

Sociološka raziskava se je ukvarjala z nekaj sto pari bratov in sester z do štirimi leti starostne razlike in živečimi pri starših. Raziskava je bila izvedena v obliki spraševanja – kako otroci občutijo odnos staršev do njih, ali se jim zdi, da so oni ali sorojenci privilegirani in kako vse to odnošajstvo znotraj družine vpliva na njihovo samozavest. Potem pa so spraševali podobno še starše.

Ljubljenčki obstajajo, saj se že prvorojencem zdi, da jih imajo starši raje kot njihove sorojence, morda pa se jim to dozdeva, ker so bili prvi ne samo rojeni, ampak so bili tudi prvi, ki so domov iz zunanjega sveta prinašali uspehe. Orali so ledino in ostali privilegirani še potem, ko so dobili brate ali sestre.

Mlajši otroci praviloma pokasirajo več strogosti in starši od njih zahtevajo več kot od prvorojencev. Starši jim posvečajo manj pozornosti kot prvorojencem, mlajšim otrokom se zdi, da so do prvorojencev pristranski, in s tem dokazujejo upravičenost svoje zmanjšane samozavesti. Raziskava torej tako, dosedanje hipoteze pa so bile, da se prikrajšane počutijo starejši otroci.

Najbolj nenavadno je bilo, da je velik delež staršev priznal, da ima najljubšega otroka. V odgovorih v raziskavi so bili bolj odkriti kot do svojih otrok; 70 % očetov in 74 % mater je odgovarjalo, da so enega od otrok bolj razvajali in ga privilegirali v odnosu do sorojencev.

Kot pribito drži, da imam najljubšo hči in najljubšega sina in oba imam najraje na svetu. Vekomaj bosta ostala moja najljubša, moje ljubezni pa bosta udejanila toliko, kot si bosta vzela. Tudi ljubezen med starši in otroki je dvosmerna cesta in kdo od njiju bo z menoj sklenil boljšo kupčijo, bo vedno le v njunih glavah.

Dobro je, da imata oba eno mamo in enega očeta, pa jima ni treba preferirati enega ali drugega. Najbolje od vsega pa je, da se hočemo imeti radi – tako predpostavljam, ker si nočem nabirati sekerancije na zalogo iz naslova ‘kdo koga bolj’. Navsezadnje daje samozavest še najbolj uspešno shajanje s samim seboj in sprejemanje lastne nepopolnosti.

  • Share/Bookmark

Pomen družine v družbi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:09, 25.01.2015

Obstojijo družboslovne študije, ki povezujejo obliko družbenega sistema na podlagi prevladujoče oblike družine oz. družinske strukture v tistem okolju. Na podlagi demografskih indikatorjev je mogoče iz zgodovinskega, demografskega in antropološkega gledišča napovedati celo razpad države. Demografski indikatorji, ki so pomembni za družbene sisteme, so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Obravnava je interdisciplinarna, humanistika je obravnavana z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa se ne ločuje od geografije, vsak dogodek je umeščen v prostor.

Tako je mogoče razvoj družbenih dogodkov napovedati vnaprej, zaton Amerike je bil tako napovedan po tej metodi, finančna kriza leta 2008, celo serija arabskih pomladi. Še pred Charlijem Hebdojem so že bile pesimistične napovedi glede prihodnosti Evrope. Med letoma 1970 in 1974 se je v Rusiji višala smrtnost med otroci, ta čas pa je v Evropi stopnja otroške smrtnosti padala. Hkrati je rodnost v Rusiji padala, podobno kot v Franciji pred revolucijo. Manj otrok v družini pomeni začetek individualizma, ta pa slej ko prej vpliva na politični sistem. Stare, že razpadle družinske strukture determinirajo kasnejše ideološke sisteme in posledično volilne rezultate pri določeni populaciji.

V 17. stoletju je bila že v ruralni Angliji nuklearna družina pravilo, to pa baza za angleški individualizem. Zemljevid komunizma, kakršen je vladal leta 1970, in zemljevid komunitarne eksogamne družine se prekrivata povsod po zemeljski obli. Ta družinski tip povezuje očeta z med seboj enakopravnimi sinovi, kot je na primer zadruga v južnoslovanskem prostoru, in velja tudi za Rusijo, Kitajsko, severni Vietnam, Toskano, ki je volilna baza bivše KP Italije.

V okoljih, kjer se pojavi endogeni komunizem, je v preteklosti obstajala razširjena kmečka družina. V takšni razširjeni družini oče sobiva s poročenimi sinovi. To obliko določa vertikalna avtoriteta in horizontalna enakost, to dvoje pa sta poglavitni vrednoti komunizma. Ko se ruralna družba dezintegrira in je posameznik prepuščen sam sebi, se počuti izgubljenega in se obrne k avtoriteti partije, države in drugih večjih centralističnih sistemov, kot npr. KGB, ki obravnava posameznika tako kot kruti kmečki oče iz 19. stoletja.

V Franciji in Angliji je v 17. in 18. stoletju prevladovalo nuklearno gospodinjstvo, ki obsega samo starše in otroke. V Franciji so bili vertikalno odnosi med starši in otroki svobodni, horizontalno, med brati in sestrami, je vladala enakost, dediščina se je delila na strogo enake dele. Samodejno se že tukaj pokažeta poglavitni vrednoti francoske revolucije, svoboda in enakost. Brž ko so se ljudje opismenili in se ideološko ozavestili, je izbruhnila revolucija z geslom svoboda in enakost.

V Angliji, kjer daje nuklearna družina vertikalno svobodo, med brati in sestrami pa vlada neenakost, saj starši z oporoko razdelijo po svoji volji, sta vrednoti svobode in neenakosti že v 17. stoletju sprožili liberalne revolucije, kjer pa individualizem z načelom enakosti nima mesta.

V srednji Evropi, na nemškem območju in obrobju prevladuje t.i. debelska struktura, avtoritarni tip družine. Odrasli otroci se razidejo, le eden podeduje kmetijo, večinoma je dedič prvorojeni sin, včasih, pragmatično, zaradi skrbi za ostarele starše, najmlajši otrok, ki je lahko tudi ženskega spola. Bistvo debelne družine je prenos iz roda v rod, zaželjeno po moški liniji, ampak nikoli se ne ve, kdaj bo treba iz punčke narediti fantka, zato položaj ženske ni nizek.

Odrasli moški sinovi, že sami starši, ostajajo pod avtoriteto starih staršev, to je avtoritaren sistem, ni egalitete, ker dedovanje razlikuje med izbrancem in izključenimi. Komunitarna ruska in kitajska družinska tradicija rojeva komunistične revolucije, debelna nemška družina pa pojasni rojevanje avtoritarnih družbenih sistemov v rednih intervalih. Tako ni narejen zgolj nacizem, tudi nemška socialdemokracija v resnici sploh ni revolucionaren sistem. Že luteranstvo z idejo o predestinaciji nosi v sebi kal neenakosti.

V deželah s prevladujočo debelsko družinsko strukturo je visoka stopnja družbene kohezije, kultiviranosti in seveda konservativnosti. Nemci, Japonci, Korejci, Baski, Katalonci, Švedi, Irci, Čehi … so resni organizirani narodi, delovni in spoštljivi do hierarhije.

Nasprotni argument strukturne povezanosti družbe in družine je pomanjkanje koncepta svobodne volje. Posameznik iz nuklearne družine, vzgojen v avtonomnega individualista, je prepričan, da je svoboda v naravi stvari. Individualist ostro zavrača paradoksalno idejo, da mu je bila svoboda privzgojena. V psihologiji pa v zadnjem času pogosto raziskave in praksa pritrjuje povezanosti vsega rodovnega in družinskega z družbenimi strukturami. Posameznik je psihološko gledano močno determiniran z družinskimi strukturami, ki se samodejno prenesejo v večje družbene sisteme.

  • Share/Bookmark

Čigavi bodo otroci slovenske prihodnosti?

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 21:28, 15.12.2014

Socialistično udarna združena levica je udarila žebljico na glavico: v parlamentarni postopek je vložila novelo zakona o družinskih razmerjih in zakonski zvezi, bistvo novele pa je odprava diskriminacije med raznospolno in istospolno usmerjenimi osebki.

Žebljica na glavici so otroci, pravzaprav pravica vseh vrst parov do otrok, ne glede na spol, poročenost ali neporočenost, torej pravica, ki ni samoumevno dana od narave nikomur. Baje je med nami približno četrtina takšnih, ki imajo težave pri ‘pridobivanju’ dobrine ‘moj otrok’ in jim do izpolnitve želje po lastnem otroku pomaga javna medicina, žal ne vsem enako uspešno.

Ja, zanka je v otrocih, v pravici do lastnega otroka. Tik pred božičem, ki naj bi bil tudi pri nas družinski praznik, je vprašanje pravice do posvojitve otroka prav primerna tema za razpravo v parlamentu. Še ne dolgo nazaj pa je bil referendum tisti, ki pravnega položaja istospolnih partnerjev ni izenačil na področju skupnih posvojitev otrok.

Če je stališče slovenskih državljanov še odklonilno do izenačitve posvojitvenih pravic, bo Cerar znova izgubil nekaj javne podpore. Predsednik vlade pogumno podpira, tudi njegova stranka SMC popolnoma in v celoti podpira pravice vseh, gejev in lezbijk, biseksualcev in transseksualcev, SMC in Cerar tudi ne bosta nasprotovala izenačitvi pravic istospolnih, čeprav v zakonu še ni urejano vprašanje posvojitev otrok.

Se pa Cerar in njegova SMC še nista izjasnila o tem, kateri predlog zakona bo šel v obravnavo, predlog ZL ali njegov. Najprej se bosta posvetovala, Cerar in njegova smc, sprejela oceno glede podpore ZL, sprejela oceno ev. sprememb, morda celo pride predsednik vlade s kakšnim čisto novim predlogom, kaj od vsega naštetega pa bo, je predsedniku vlade težko napovedati. Ampak on in SMC podpirata lgbt, njihove pravice, tudi pravice do otrok.

Ministrica Kopač Mrakova je jasnejša, tudi bolj politična je, saj napoveduje dva zakona koalicije, tako bi ne obšli referenduma o družinskem zakoniku. Enega že imajo, tistega o partnerski skupnosti, za katerega ministrica napoveduje njegov sprejem že v kratkem. Politika, temelj za spremembo zakonodaje na tem področju je po njenem koalicijska pogodba, ki je Cerar tokrat v zvezi s posvojitvami otrok ni omenjal.

Nekoč bomo seveda dobili zakon o družinah, ki bo urejal vse od kraja, tudi vse tisto, kar v padlem družinskem zakoniku še ni bilo predvideno. Gre za koristi otrok po dolgem in počez, za vprašanja rejništva, skrbništva, ukrepov družinske politike. Teh slednjih se predlog ZL ne dotika.

ZL pravi ja, predsednik vlade pravi ja, njegova smc pravi ja, čeprav bosta oba še ocenjevala, se vendar da pričakovati pozitivno stališče, pristojna ministrica pravi ja (za dva zakona), referenduma ne bo (in referendumske volje tudi ne), torej politične volje je obilo, otrok pa itak ne bo nihče spraševal. Ne prej ne potlej.

Za razliko od Cerarja, ki bi izdeloval politične ocene predvsem v svoji stranki, bi ministrica razpravljala o posvojitvah znotraj koalicije, ker vidi zakon kot stvar politične volje.

Zna pa biti nerodno in morda v resnici ne izraz politične volje, zgolj stranski učinek sicer nediskriminatornega zakona, če se bosta lahko nekoč v bližnji prihodnosti potegovala za pravico do posvojitve recimo dva moška, oče in sin, ki se bosta seveda zakonito opredelila za družino. Ker ne bo posebej zapisano, da ne smeta biti v krvnem sorodstvu, ne bo starostnih omejitev, ne bo … Velika odgovornost čaka parlamentarce, narediti morajo tako, da bo za otroke dobro poskrbljeno v družinah.

  • Share/Bookmark

Spolnost, slovenska

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 07:42, 31.01.2013

Starejša ko sem, bolj se moram strinjati z delitvijo po spolu, ker je tako potrebno in tako ogledano. Ženske in moški si pač nismo enaki in nikoli ne bomo. Razlike so biološke, pa tudi psihološke, v dušah smo ženske drugačne od moških. Nimam v mislih spolnih skrajnosti, ampak razmišljam v sivih odtenkih vsakdanjega življenja, ko se v trenutku pokaže potreba po spontanem ženskem odzivu, v drugem trenutku potreba po spontanem in naravnem moškem odzivu.

Neprestano nas življenje sili v stroje, multipraktike, pa vendar ni nobene potrebe, da bi vsi vse počeli. Nekaj naravne spolne delitve pač vedno bo in dostikrat razmišljam o spolni delitvi v večgeneracijskih zadevah. Starejše ženske v penziji kar samodejno prevzemajo klasične ženske vloge, četudi so se sicer prej uspele izviti iz spolnega primeža. Življenjske spremembe so nas prignale v situacije, ko moramo storiti nekaj, kar nam ne leži, a okoliščine terjajo odzivnost in delujemo vsaj v polni življenjski dobi dvospolno.

Ko bi vsi bili radi uspešni na vseh področjih, posegamo ženske v moške resorje, moški pa posledično vskočijo na prazna mesta v ženskih resorjih in obratno. Do tukaj gre, je fino. Zaplete se, če se recimo skupaj najdeta moški, ki je uspešen v karieri in je vanjo že veliko vložil, pa ženska, ki je tudi uspešna v karieri, pa bi ji bilo žal zanemariti ves čas in denar, napore, ki jih je morala vložiti. Lahko sta uspešna oba še naprej, v karieri, a verjetneje se bosta odločila za psa ali več psov, namesto otrok(a). Ker vesta, po koliko je denar, izračunata, da je sprehajanje psov po dostopnejši ceni, kot znesejo stroški za tujo roko pri otrocih.

V poslovnem svetu se ženske še vedno srečujemo s seksizmom na eni strani in prepričanjem, da naj bi bila ženska predvsem mati in naj bi skrbela za družinsko ‘ognjišče’. Na trgu dela se sicer po malem uveljavljajo ženske kvote, a zaradi tega ženskam ni laže, ker so kvote navsezadnje prisila na svet moških. Obstaja v teh zadevah pa pravica, ki se ji reče očetovski dopust in vzame si jo dobrih 70 % vseh očetov pri nas v zadnjem času. Moški se še danes težko sprijazni z ženinim višjim položajem, višjimi dohodki, ker jih v njihovi moški duši ogroža ženina popolna finančna neodvisnost in jih spravlja v podrejen položaj. Po koncu očetovskega dopusta si vzamejo dopust ali morda celo oddidejo.

Torej smo v dušah še kar ostali enaki, ženske smo ženske, moški so moški v vsakdanjem življenju. Poskusimo se v obeh vlogah in mnogi med nami odnehajo in zaživijo polno življenje v svojem spolu. Kar ne bi smelo biti narobe, kaj? Zakaj ne bi šteli uspešno mamo za karierni uspeh? Saj tudi danes spremlja uspešno žensko tihi očitek, da je slaba mama, če je uspešna v poslovnem svetu.

Družina je še danes prostor, kamor se umaknemo pred problemi in se zatečemo po pomoč. Otroci in odrasli jo še vedno tako doživljamo in prav je tako. Ne moremo biti neprestano zgolj uspešni multipraktiki, ampak potrebujemo tudi človeško ramo in prostor, kjer se lahko odkrito pokažemo tudi v svojih stiskah in težavah. Če to imamo, se laže spoprijemamo z življenjskimi izzivi.

Doživljamo pluralizacijo družinskih oblik, a redko si obliko svoje družine načrtujemo in izberemo sami, življenje nas postavi v položaje, in si domišljamo, da je izbira naša. Moški realizirajo pojav tako rečenega novega očetovstva tako, da se vključujejo v vzgojo in skrb za otroke in postopoma prevzemajo tudi nekatera gospodinjska dela. Žal večinoma delujejo le kot pomočniki žensk, delo doma pa še vedno ni simetrično porazdeljeno, odgovornost pa tudi ne.

Moški večinoma sesajo prah, se igrajo z otroki, opravljajo dela, ki niso časovno vezana ali delujejo sproščujoče. Kuhajo, ko jim zapaše, in takrat naredijo v kuhinji čudež, pomivanje posode in kuhinjske oprave pa … No, ja, še vedno je rutina kuhanja in pomivanja v ženskem resorju. Ženska poleg službe opravi večino rutinskega in nujnega dela in je običajno dvakrat ali trikrat bolj obremenjena od svojega moškega.

Zaposlenost pač ne vpliva le na ekonomsko stanje, ampak pomeni tudi družbeni ugled in moč. Tega se zavedamo ženske vedno bolj. Med stotimi najuspešnejšimi slovenskimi podjetji je deset let nazaj vodstvene direktorske položaje zasedalo 99 moških in le 3 direktorice. Ženska je še vedno v položaju, ko se mora dokazovati dopoldne v službi in popoldne doma in raziskave potrjujejo, da raven stresnega hormona pri moških doma upade, ženskam pa ne, ker še vedno žive pritiskom odgovornosti do družinskih obveznosti.

Tudi ženske bi si rade po moško odpočile in sprostile, a niso le družbeni pritiski in pričakovanja tisto, kar nas pri tem onemogoča. V duši smo drugačne.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |