in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Do 150

Zapisano pod: nekategorizirano Tagi: — pohajalka ob 05:34, 21.12.2012

Kako delujemo, kakšne odnose imamo med seboj, to so stvari, ki so bile vedno pomembne – že od Adama in Eve naprej. Že po naravi stvari se združujemo pri podobnih interesih, ker se potrebujemo, ker skupina ljudi ni le seštevek posameznih članov v njej, nastane nov živ organizem.

Učenjaki, sodobni in prazgodovinski so proučevali skupine ljudi. Oboji so prihajali do zelo podobnih rezultatov ob odkritju naravne omejitve družbene pretočne zmogljivosti posameznikovih možganov. Drugače povedano: proučevanja o tem, koliko folka sfolgajo naši možgani za uspešno delovanje v skupini.

Kljub grozečemu iztekanju časa do najavljene apokalipse za danes je dobro vzeti v obzir nekaj matematike zaradi predvidene epidemije demonstracij po slovenskih mestih tik pred koncem sveta. Če bodo demonstracije uspele, bomo zares doživeli konec v obliki konca države, kakršno imamo še danes. Demonstrirali bomo namreč za eno lepo pravično državo, kakršno si zaslužimo vsi državljani, z izjemo tistih, ki so to pravično državo prostodušno zafurali ob pretiranem vživljanju v lastne interese in koristi. Kazen namreč mora biti, kazen je vzgojna, je povedal Zvezdici Zaspanki že boter Meseček.

Pomembno številčno izhodišče pri vsem dogajanju konca in povzročanja novega začetka je 150. Takole so ugotovili učenjaki. Ljudje se med vsemi primati družimo v največje skupine, ker smo edine živali z dovolj velikimi možgani za obvladovanje zapletenosti te družbene ureditve. Učeni britanski antropolog je razvil enačbo, v katero vstavi razmerje neokorteksa, ki se ukvarja z zapletenimi miselnimi procesi in presojanjem, v primerjavi z velikostjo možganov. Za vrsto Homo sapiensa dobimo število 147,8 ali na okroglo 150. Enačba je en lep primer sodelovanja različnih panog znanosti, zgled interdisciplinarnosti za visoke politične nivoje oblasti.

H.S. je z evolucijo pridobil razvitejše in večje možgane torej zato, da lahko obvladuje zapletenost večjih družbenih skupin. Mogoče je seveda, da so naši politiki v tistem evolucijskem obdobju špricali, ker popolnoma enaki vendar nismo vsi med seboj. Imamo možgane, ki odstopajo od povprečja glede razvitosti in velikosti.

Družbeni odnosi so zahtevni in zapleteni, kar je razvidno, ko poskušamo slediti dogajanju pri manjših številkah. Če pripadaš recimo skupini petih ljudi, moraš slediti desetim ločenim odnosom – svojim odnosom s štirimi drugimi v svojem krogu ter seveda še šestim drugim dvosmernim odnosom med ostalimi. Tako je to, ko rečemo, da poznamo vse v svojem krogu. Razumeti je treba osebno dinamiko skupine, obvladovati različne osebnosti, skrbeti, da so vsi srečni, zadovoljevati lastne zahteve … tako, kakor pričakujemo od ene lepe pravične države, ampak takrat gre že za neobvladljive cifre folka in se vse sfiži …

Če pripadaš skupini dvajsetih ljudi, se moraš ukvarjati že s 190 dvosmernimi odnosi – 19 je takih, v katere si sam vpleten, 171 pa je odnosov med drugimi člani skupine. Skupina je petkrat večja, količina obvladovanja informacij, ki je potrebna za to, da ‘poznaš’ ostale člane, pa se je povečala kar dvajsetkrat. Če znova primerjamo s cifro ljudstva v eni lepi in pravični državi, ko gre za mnogo večje povečanje skupine, je ustvarjeno občutno neskončno dodatno družbeno in intelektualno breme. Ni nenavadno torej, da se skupina na najvišjih nivojih rada in uspešno ukvarja s samo seboj, saj družbene pretočnosti v njihovih možganih ni več smiselno pričakovati ob dvomilijonski cifri.

V povzetku: zdi se, da število 150 predstavlja največje število posameznikov, s katerimi imamo lahko pravi družbeni odnos, kjer še vemo, s kom imamo opravka. Vemo, kdo so člani skupine in tudi to, kako so povezani z nami. To je število ljudi, ki se ti jim ne bi bilo nerodno nenapovedano pridružiti pri pijači, če bi v ‘štariji slučajno naletel nanje. Najbrž jih je v vladi več kot 150, pa jih stežka razumemo in jim moramo slediti z neštetimi inšpekcijskimi službami in podobnimi nadzornimi organi.

Za te ugotovitve obstajajo tudi trdni zgodovinski dokazi v antropološki literaturi iz celega sveta. Celo za vojaško organiziranost obstaja vzorec 150. Z izkušnjami so vojaški eksperti prihajali do spoznanj, da učinkovite vojaške enote ne morejo biti občutno večje od 200. Enote so trmasto zapikane v takšno številčnost verjetno zato, ker iz ozadja lahko generali lažje nadzorujejo in koordinirajo akcije, kljub napredku v komunikacijski tehnologiji, še danes.

Vojaški načrtovalci so v stoletnih izkušnjah odkrili, da je težko dovolj seznaniti med seboj večje število ljudi, da bi lahko med seboj delovali kot učinkovita enota. Za vsako področje skrbi čim manjše število ljudi, odgovornost za področja je stalna in nanjo okoliščine ne vplivajo. Državni aparat je podobno organiziran kot vojska, a naš se je razsul v klane po do 150 že davno nazaj in ga žingajo vsak klan po svoje in si podaja med seboj le eno ljudstvo.

Srečamo se končno s paradoksom epidemije: da lahko ustvariš nalezljivo gibanje, moraš najprej ustvariti mnogo majhnih gibanj. Kot bi stal za današnjimi demonstracijami en dober šolan in premeten organizator, potekale bodo po večih slovenskih mestih, po skupinah. Če bodo potekale na primerni ulični jakosti, se bomo slišali med seboj. Od posameznih skupinic je slišati zahteve po takojšnjem odstopu vladajočih, predčasnih volitvah, tehnični vladi – skratka: vlada v imenu ljudi in za njihovo blaginjo se zahteva. In kajpak ena lepa in pravična država!

Koliko vsega je naloženega v en sam dan, ki se mu že odštevajo minutke … In če dobimo jutri eno lepo pravično državo, kaj je ne bomo zafurali prav tako kot to, ki jo imamo zdaj? Ljudstvo, uporabniki te države, bomo ostali isti, le kroženje na ‘delovnih mestih’ bo steklo kot gladko namazan stroj izkušenj preteklih desetletij.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |