in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Pomen družine v družbi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:09, 25.01.2015

Obstojijo družboslovne študije, ki povezujejo obliko družbenega sistema na podlagi prevladujoče oblike družine oz. družinske strukture v tistem okolju. Na podlagi demografskih indikatorjev je mogoče iz zgodovinskega, demografskega in antropološkega gledišča napovedati celo razpad države. Demografski indikatorji, ki so pomembni za družbene sisteme, so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Obravnava je interdisciplinarna, humanistika je obravnavana z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa se ne ločuje od geografije, vsak dogodek je umeščen v prostor.

Tako je mogoče razvoj družbenih dogodkov napovedati vnaprej, zaton Amerike je bil tako napovedan po tej metodi, finančna kriza leta 2008, celo serija arabskih pomladi. Še pred Charlijem Hebdojem so že bile pesimistične napovedi glede prihodnosti Evrope. Med letoma 1970 in 1974 se je v Rusiji višala smrtnost med otroci, ta čas pa je v Evropi stopnja otroške smrtnosti padala. Hkrati je rodnost v Rusiji padala, podobno kot v Franciji pred revolucijo. Manj otrok v družini pomeni začetek individualizma, ta pa slej ko prej vpliva na politični sistem. Stare, že razpadle družinske strukture determinirajo kasnejše ideološke sisteme in posledično volilne rezultate pri določeni populaciji.

V 17. stoletju je bila že v ruralni Angliji nuklearna družina pravilo, to pa baza za angleški individualizem. Zemljevid komunizma, kakršen je vladal leta 1970, in zemljevid komunitarne eksogamne družine se prekrivata povsod po zemeljski obli. Ta družinski tip povezuje očeta z med seboj enakopravnimi sinovi, kot je na primer zadruga v južnoslovanskem prostoru, in velja tudi za Rusijo, Kitajsko, severni Vietnam, Toskano, ki je volilna baza bivše KP Italije.

V okoljih, kjer se pojavi endogeni komunizem, je v preteklosti obstajala razširjena kmečka družina. V takšni razširjeni družini oče sobiva s poročenimi sinovi. To obliko določa vertikalna avtoriteta in horizontalna enakost, to dvoje pa sta poglavitni vrednoti komunizma. Ko se ruralna družba dezintegrira in je posameznik prepuščen sam sebi, se počuti izgubljenega in se obrne k avtoriteti partije, države in drugih večjih centralističnih sistemov, kot npr. KGB, ki obravnava posameznika tako kot kruti kmečki oče iz 19. stoletja.

V Franciji in Angliji je v 17. in 18. stoletju prevladovalo nuklearno gospodinjstvo, ki obsega samo starše in otroke. V Franciji so bili vertikalno odnosi med starši in otroki svobodni, horizontalno, med brati in sestrami, je vladala enakost, dediščina se je delila na strogo enake dele. Samodejno se že tukaj pokažeta poglavitni vrednoti francoske revolucije, svoboda in enakost. Brž ko so se ljudje opismenili in se ideološko ozavestili, je izbruhnila revolucija z geslom svoboda in enakost.

V Angliji, kjer daje nuklearna družina vertikalno svobodo, med brati in sestrami pa vlada neenakost, saj starši z oporoko razdelijo po svoji volji, sta vrednoti svobode in neenakosti že v 17. stoletju sprožili liberalne revolucije, kjer pa individualizem z načelom enakosti nima mesta.

V srednji Evropi, na nemškem območju in obrobju prevladuje t.i. debelska struktura, avtoritarni tip družine. Odrasli otroci se razidejo, le eden podeduje kmetijo, večinoma je dedič prvorojeni sin, včasih, pragmatično, zaradi skrbi za ostarele starše, najmlajši otrok, ki je lahko tudi ženskega spola. Bistvo debelne družine je prenos iz roda v rod, zaželjeno po moški liniji, ampak nikoli se ne ve, kdaj bo treba iz punčke narediti fantka, zato položaj ženske ni nizek.

Odrasli moški sinovi, že sami starši, ostajajo pod avtoriteto starih staršev, to je avtoritaren sistem, ni egalitete, ker dedovanje razlikuje med izbrancem in izključenimi. Komunitarna ruska in kitajska družinska tradicija rojeva komunistične revolucije, debelna nemška družina pa pojasni rojevanje avtoritarnih družbenih sistemov v rednih intervalih. Tako ni narejen zgolj nacizem, tudi nemška socialdemokracija v resnici sploh ni revolucionaren sistem. Že luteranstvo z idejo o predestinaciji nosi v sebi kal neenakosti.

V deželah s prevladujočo debelsko družinsko strukturo je visoka stopnja družbene kohezije, kultiviranosti in seveda konservativnosti. Nemci, Japonci, Korejci, Baski, Katalonci, Švedi, Irci, Čehi … so resni organizirani narodi, delovni in spoštljivi do hierarhije.

Nasprotni argument strukturne povezanosti družbe in družine je pomanjkanje koncepta svobodne volje. Posameznik iz nuklearne družine, vzgojen v avtonomnega individualista, je prepričan, da je svoboda v naravi stvari. Individualist ostro zavrača paradoksalno idejo, da mu je bila svoboda privzgojena. V psihologiji pa v zadnjem času pogosto raziskave in praksa pritrjuje povezanosti vsega rodovnega in družinskega z družbenimi strukturami. Posameznik je psihološko gledano močno determiniran z družinskimi strukturami, ki se samodejno prenesejo v večje družbene sisteme.

  • Share/Bookmark

Kako na volitvah izdelati dobro vlado …

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 20:45, 30.11.2013

… in kako jo brcniti v rit, če ne dela dobro – zamenjati ljudstvo ali politike? Kdo je odgovoren za postavitev učinkovite in stabilne vlade – volilni sistem, mandatar ali volivci?

Proporcionalni volilni sistem (gre za delitev mandatov po razmerju glasov pri volitvah) imamo že od osamosvojitve naprej, vmes je bil enkrat povečan parlamentarni prag. Ves ta čas smo imeli le eno vlado, ki se je v takšnem volilnem sistemu izkazala za dovolj trdno – vlado Janeza Drnovška leta 2000, ko sta samo stranki LDS in takrat še ZLSD (danes SD) skupaj imeli polovico poslanskih sedežev. Vsi drugi predsedniki vlad so bili prisiljeni po volitvah v koalicijo vzeti tudi manjše stranke, ki pa so najpogosteje tik pred volitvami zaostrile retoriko in vsaj zamajale, če ne povzročile padec vlade. Ravno to pa se je v času aktualne krize izkazalo za nevarno, saj takšno izsiljevanje državo vedno znova paralizira.

Mogoče je pričakovati spremembe obstoječega proporcionalnega volilnega sistema, kaj pa to pomeni za politične stranke, za učinkovitost vlade? O tem in podobnem se bodo v ponedeljek menili predsedniki parlamentarnih strank na pogovoru pri predsedniku republike. Obstajata dva predloga sprememb volilnega sistema. Pahor predlaga petodstotni parlamentarni prag.

Že od začetka leta PS predlaga modifikacijo, manjšo spremembo proporcionalnega volilnega sistema z uvedbo obveznega absolutnega preferenčnega, prednostnega glasu. SDS predlaga dvokrožni večinski volilni sistem.

Zaenkrat ima zagotovljeno večjo podporo predlog PS s hkratnim dvigom parlamentarnega praga iz štirih odstotkov na pet. Takšen predlog bi teoretično morda podprlo dobrih 50 poslancev. Verjetno bodo pred odločitvijo razmišljali o lastni usodi, kaj bi sprememba pomenila za njihovo ponovno izvolitev.

Večna nestabilnost vlad je ključni razlog, zakaj si vsakokratna dnevna politika podaja spremembe volilnega sistema kot vročo žerjavico. Drugi razlog za spremembe je neučinkovitost vlade pri spopadanju s krizo. Za reforme gre, ki jih je potrebno sprejeti, zaradi nas in zaradi zunanjih pritiskov. Drugačen volilni sistem bi morda prinesel večjo stabilnost vlade, spremembe referenduma so že uvedene, možnosti uvedbe reform bi bile realnejše.

Kakršenkoli volilni sistem si bodo izvolile stranke pri Pahorju, v nobeni varianti ni mogoče predvideti volilnih rezultatov. Stranke se bodo odzvale na spremembo volilnega sistema in kampanjo zastavile drugače kot je bila dosedanja praksa. Po predlogu PS bi morda kandidiralo več bolj prepoznavnih imen, pri predlogu SDS pa bi morda stranke sklepale koalicije že pred volitvami ali pa se združevale med seboj.

Preferenčni glas in dvig parlamentarnega praga bi hipotetično izločila Novo Slovenijo, izpad te stranke pa bi spremenil število poslancev PS in SDS. Po večinskem volilnem sistemu bi imeli v PS 46 poslancev, v SDS 41, vstopil bi pa še Pahor, SD – če bi tudi v drugem krogu zmagal isti kandidat kot v prvem krogu. Stranke bi po volitvah še vedno preračunavale skupni imenovalec, vlada bi bila stabilnejša, težave pri kadrovanju pa bi ostale.

Večinski sistem zagotavlja enakomerno zastopanost vseh okrajev v parlamentu, prvi predlog pa bi preferiral urbana središča, kjer dobijo lokalno prepoznavni kandidati več potencialnih volilnih glasov. Problem, ki ga noben predlog ne reši, pa so predsedniki političnih strank, posebej največjih dveh, preprosto zato, ker gre za politično kulturo znotraj strank, na katero pa volilci nimajo vpliva.

Preferenčni glas poznamo na evropski in lokalni ravni, v obeh primerih pa šteje le takrat, če je oddanih preferenčnih glasov zadosti. Predlog PS predvideva obvezni absolutni preferenčni glas. Če volilec ne bi oddal tega glasu, bi se ta enakovredno razporedil med vse kandidate ene liste. V predlogu sprememb pa ni odgovora, kdo bo kandidate predlagal, volilci bi izbirali iz nabora kandidatov, ki bi jih vnaprej določila stranka. Tudi pri večinskem volilnem sistemu bi še vedno stranka določala, kdo bo kje kandidiral.

Skratka, nerealno je pričakovati, da bodo predsedniki strank v ponedeljek volilno temo zaključili. Če bodo pošteno in odkrito podali svoje predloge in pomisleke, bo srečanje preraslo v posvet in iskanje odgovora, kje je kompromis sploh smiselno iskati.

Spremembe volilnega sistema pa so neizbežne, že zato, ker je vsaka sprememba v krizi boljša od capljanja na mestu. Mnogi teoretiki in opazovalci iz distance poudarjajo problem velikega števila majhnih strank v vladi, od katerih nekatere potem izsiljujejo in blokirajo pomembne odločitve. Tega ne bo rešil niti preferenčni glas, lahko pa bi vladno učinkovitost rešil tolikšen dvig praga za vstop v parlament, da bi padla ven vsaj ena ali dve stranki. Demokratično bi dogovorno te manjše stranke sklepale kompromise še pred volitvami in našle skupne imenovalce za skupni nastop.

Manj političnih strank v parlamentu prinese manjšo koalicijo, stabilnost pa zagotovi enostrankarski sistem, ali pa večinski volilni sistem z dvema strankama. Noben volilni sistem pa sam po sebi ne more zagotoviti uspešne države, uspešnega gospodarstva ali izhoda iz krize.

Drugačen volilni sistem pa zagotovo spremeni interes potencialnih kandidatov, da kandidirajo, vpliva na postopke določanja kandidatov v političnih strankah, tudi na možnost ustanavljanja novih političnih strank, na določanje družbenih prioritet in dogovarjanje. Šele na koncu in šele dolgoročno vpliva tudi na stabilnost vlade, v odvisnosti od znanja, etike in pripravljenosti po sodelovanju pri tistih posameznikih, ki o takšnih vprašanjih odločajo kot predstavniki ljudstva.

Zdaj se program vlade v obliki koalicijske pogodbe sprejema šele po volitvah, takrat pa večinoma le še malo spominja na program, ki je bil predložen na volitvah in so zanj volivci glasovali. Ni predvidljivo, o čem glasovati in koga izvoliti, ni zagotovljene preglednosti. Sprememba volilnega sistema je pomembna, pred spremembo samo pa bi bilo bolj prav novelirati politično kulturo tudi s prečiščenjem znotraj političnih strank.

Spremembe bodo, to je gotovo. Volivci si bomo izbrali ‘vladarje’, za katere se lahko izkaže, da ne bodo znali vladati. Prav bi bilo v postopke vključiti še odpoklic s strani ljudstva za tiste, ki ne bodo zagotavljali pričakovanih rezultatov iz predvolilnih obljub.

Prvaki parlamentarnih strank bodo pri predsedniku republike Borutu Pahorju v ponedeljek iskali še rešitve za izhod iz krize poleg dogovora glede sprememb volilnega sistema. Bratuškova še modro molči, prvaki strank pa so se že pričakovano izjasnili.

Varianta volilnega sistema bi bila tudi ta, da bi v parlamentu sedelo vsaj pol manj ljudi, parlament bi bil za polovico cenejši, vlada pa bi bila stabilnejša in demokracija še bolj zagotovljena, ko bi po volitvah vsi pozabili, iz katere politične stranke je kdo. Vsi skupaj bi bili velika in večinska koalicija, vsi odgovorni za izhod iz krize in učinkovitost. Utopično, ker Slovenci ne znamo brez nasprotnih sovražnih taborov.

  • Share/Bookmark

Dober posel ali visoki stroški

Zapisano pod: Domovina, Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 08:55, 12.11.2013

Bolezni naše vsakdanje – rak, demenca, srčno-žilne bolezni, to je to. Katere največ stanejo in koga? Stara dama Evropa se je lotila obsežne raziskave o vplivu bolezni raka na evropsko ekonomijo; pokazalo se je, da je rak za unijo veliko finančno breme. Podatke je posredovalo vseh 27 članic unije za leto 2009 in rezultat: 126 milijard evrov suma sumarum. Tolikšen je letni strošek ene bolezni za Evropo.

Za zdravila, bolnišnično zdravljenje iz zdravstvenega varstva gre približno dve petini, za bolniško odsotnost in strošek izpada produktivnosti še naslednji dve petini, ena petina pa gre iz družinskih stroškov, vezan na oskrbo bolnika z rakom. Pri nas v Sloveniji vsako leto zboli za rakom približno deset tisoč ljudi, kar znese na slovensko glavo cca 78 evrov(surs).

Več kot za rakave bolnike se v Evropi porabi za demenco in bolezni srca in ožilja, kamor se prištevajo še visok krvni tlak in možganska kap. Demenca je draga zaradi dolgotrajnosti narave bolezni, ki pomeni tudi dolgotrajno oskrbo, ker se starostna meja umrljivosti viša proti stotki. Stroški za bolezni srca in ožilja sledijo stroškom za demenco, gre pa za kvantiteto, naša srca in krvna obtočila niso iz najboljšega materiala ali pa slabo skrbimo za svoje telo, ker je število zbolelih veliko.

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 65 odstotkov demenc. Vzrok za nastanek te bolezni ni znan.

Čezmerna telesna teža je pogosto znak, da je s presnovo nekaj narobe. Motnje v presnovi so lahko osnovni razlog za nastanek človeku nevarnih bolezni. Skupino dejavnikov, ki kažejo na motnje presnove, imenujemo presnovni sindrom. Ti dejavniki, ki so že vsak zase razlog za pogostejši pojav bolezni srca in žilja ter sladkorne bolezni, so trebušna debelost, zvišan krvni tlak, zvišana vrednost krvnega sladkorja, motnje v presnovi krvnih maščob. Presnovni sindrom ima približno petina svetovnega prebivalstva, njegova razširjenost pa je vedno večja.

Dva od treh Slovencev imata zvišano vrednost holesterola v krvi. 58 % odraslih Slovencev je pretežkih, 18 % pa jih uvrščamo med debele. Približno polovica odraslih prebivalcev Slovenije ima zvišan krvni tlak. V Sloveniji je po ocenah več kot 100.000 sladkornih bolnikov, njihovo število pa nenehno narašča. Pri bolnikih s presnovnim sindromom sta obolevnost in umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni zelo veliki.

Glede na trende zaposlenosti v uniji, ko se pričakuje, da bo imel že v bližnji v prihodnosti plačano delo le vsak peti delazmožen in delaželjen Evropejec ali Evropejka, bo zdravljenje dolgotrajnih bolezni postalo manj dolgotrajno, in zdravljenje dragih bolezni cenejše, ker – ne bo dovolj denarja za vse ljudi in za vse bolezni. Zdravi pa zato ne bomo nič bolj, prej manj, zaradi slabše prehrane, slabših življenjskih pogojev in izkoriščevalskega odnosa delodajalcev.

V vsakem primeru pa so dolgotrajne in drage bolezni sekira v medu za farmacijo. Ne glede na številke, v deležu je smetana dobičkonosti namazana na farmacevtskem kruhu in to v več nanosih. V pospeševanju prodaje farmacevtskih izdelkov sodelujejo tudi države in politiki in navsezadnje bolniki sami, ki v upanju na svojo ozdravitev toliko da še svojega dohtarja ne požrejo. Zdravje je največja vrednota, ampak bolnim bolj kot zdravim.

  • Share/Bookmark

Kupna moč

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 19:13, 7.05.2013

Noben povprečno umsko razvit državljan na vsem svetu, ne le v eu ali pri nas, si ne želi zmanjševanja svoje plače, nasprotno, vsak med nami si želi, da bi plača zadoščala za sprotne razumne potrebe, pa da bi ostalo še kaj za v šparovček, torej pričakuje delavec plače več, ne manj. Tudi v kriznih časih delovni človek tako razmišlja, saj kriza ni nikoli tako huda, da bi ne mogla še bolj otežiti življenja in v strahu, da bo res še huje, je tudi v slabih časih dati kaj na stran. Žal pa se otepamo z manj, odlagamo vse mogoče za boljšo prihodnost.

Finta je v kupni moči, ki je iz dneva v dan slabša. Ne gre za posameznika, o kupni moči govorimo vsaj regijsko, ker je kupna moč preprosto vsota vseh neto prihodkov znotraj skupnosti. Sama po sebi predstavlja indeks relativnih razlik v prihodkih med različnimi področji in je kot taka pomemben indikator potencialnih uporabnikov.

Prav zato je kupna moč pomemben faktor, je indikator pri računanju regionalnega potenciala za podjetja, za gospodarstvo. Prodaja dobrin – storitev, nepremičnin, elektronike, vozil … – vse to so področja, ki so neposredno odvisna od stopnje kupne moči ali prihodkov populacije v regiji. Tako preprosto so stvari oz. dogajanja povezana med seboj, brez delavca torej ni ne proizvajalca ne porabnika.

V Sloveniji nam nedvomno soglasno politična koalicija pripravlja znižanje kupne moči – z znižanjem plač in uvedbo novih davkov. Sindikati temu ne bodo kos, ukrepe bo izvedla ta ali naslednja vlada. Delavcev (zaposlitev, delovnih mest) je iz dneva v dan manj in tako tudi delavska moč peša. Tudi kakšne posebne sloge ni čutiti, vsakdo le drugega rine pred seboj na frontno črto.

Evropski uradniki pa znova stavkajo in mrmrajo, da jih članice želijo mrtve. Pripravlja se jim višja upokojitvena starost, zvišala naj bi se na 67 let. Reforma predvideva poleg dviga upokojitvene starosti še znižanje plač in pokojnin in omejitve pri napredovanju.

Sindikati evropskih uradnikov so sklicali stavko le dan prej, ko naj bi članice eu potrdile svoj mandat za tripartitna pogajanja z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom o reformi – predvsem o treh točkah le-te: metodi prilagajanja plač, pokojninah in napredovanju. Medinstitucionalni dogovor bo moral biti sklenjen do 18. junija, takrat se izteče rok pogajanj.

Za sindikate je še najbolj moteča metoda prilagajanja plač, ki temelji na gibanju kupne moči nacionalnih javnih uslužbencev v osmih državah članicah – Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Nizozemski, Španiji, Belgiji in Luksemburgu. Naše Slovenije ni med njimi. Evropski sindikati menijo, da gre za zastarelo metodo.

Reforma oz. spremembe predvidevajo še sistemsko znižanje letne prilagoditve plač za pol odstotka z zgornjo mejo + 2 odstotka, kar bi prineslo še najmanj 40-odstotno zmanjšanje kupne moči. Reofrma obsega še 6-odstotno dajatev za vse, ki bo veljala takoj, tudi med že dogovorjeno dveletno zamrznitvijo plač. Ob vsem tem ostaja še predlagan dvig upokojitvene starosti za štiri leta + zvišanje mesečnega prispevka zaposlenih za pokojnine iz 11,6 na 15.7 odstotka, kar sindikati ocenjujejo še za 4,1-odstotno znižanje osnovne plače.

Še več, sindikati prognozirajo ob grobih izračunih ukrepov, da bi to skupaj pomenilo v 15 letih 60-odstotno izgubo kupne moči, od tod izide misel evropskih uradnikov in njihovih sindikalistov, da jih članice žele mrtve. Uradništvo ni več v položaju, ko bi lahko govorili, da imajo dobre plače in bi lahko sprejeli majhno žrtev ali dve.

Kako pa pri nas? Koalicija pripravlja podobne reformne ukrepe, saj res ni smiselno odkrivati tople vode in plačevati plagiranja analiz in raziskovanj. Vsem skupaj se nam piše podobno: vedno manj zaposlitev z vedno nižjimi plačami in vedno večjim obsegom dela. Žal se bo zgodovina znova ponavljala: iz vsake krize izidejo bogati še bogatejši in ošabnejši, revni pa še bolj obubožani in ponižni. Slednji o svoji kupni moči ne razmišljajo, ker se otepajo z preživetjem … do naslednje krize.

Ob razmišljanjih in izračunih o kupni moči sledi žalosten gospodinjski zaključek: manj kupne moči, manj družbene moči, manj dostojnega življenja … za časovno obdobje vsaj ene generacije …

  • Share/Bookmark

Protesti – da ali ne?

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 08:33, 12.03.2013

Veliko je govora o javnosti na vseh ravneh, pri tem pa pozabljamo, da smo javnost mi vsi, tisti med nami, ki so dobri, tisti, ki so slabi, so prav tako eden od nas, največ nas je pa tistih, ki se nagnemo enkrat bolj proti dobremu in drugič bolj proti slabemu, ostajamo pa nekje vmes in poskušamo živeti najbolje, kar se da. Javnost so pravzaprav tudi politične elite, tisti del javnosti, ki bi ga protestniki tako radi pregnali v zgodovino, ker imajo svoje nagibanje bolj v slabo kot proti dobremu. Relativno, glede na svoj položaj.

Ker smo v glavnem doma na zelo geografsko razgibanem terenu, smo prvinsko po duši še najbolj kmetje, pridelovalci in prenašalci kulture do zemlje svojim potomcem. Zemljo imeti rad in jo obdelovati, to je enemu zagrizenemu kmetu največ v življenju. Potem smo pa še religiozni večinoma po lokalni veroizpovedi, torej smo pod okriljem troedinega boga. Vsaka zagrizena kmetica, vernica in soseda v bloku verjame v Janšo, njegovo poosebljenje, ker je toliko dobrega naredil za Slovenijo … naredil je, da smo šli v EU. Zdaj je naredil še tako, da smo s Hrvati spet postali prijatelji.

Potemtakem je tako, da smo vsi dobri, vsi samooskrbni kmetje, vsi dobri verniki – vsi vse delamo tako, da bo nam vsem dobro v Sloveniji. Ker pa v resnici ni tako dobro, se samo postavlja veliko vprašanje, od kje so se vzeli vesoljci, ki nam delajo štalo, da nam ni lepo, da sumničimo drug drugega in preganjamo drug drugega? Ali pa bolj verjetna druga skrajnost tujih vplivov, da čakamo odrešujočega mesijo iz tujih krajev, ki bo prišel, pogledal, naredil in nam znova pustil nedolžno in rodovitno deželo v našo uporabo. Nekateri med nami verjamejo, da to lahko naredi Bratuškova, ena od istih.

Protesti so vzniknili iz potrebe ljudstva, obojih strani, tistih dobrih in tistih slabih, regulirani pa bodo navsedanje v obvladljivo korito po vladujoči javnosti. Ljudje na ulici so dobra stvar, tega bi ne smeli pozabiti. Vstaje in protesti so legitimen upor proti slabostim in napakam družbe in bi ne smeli biti kriminalizirani sami po sebi, samo zato, da se ljudi prežene z ulic. Tudi pretiravanju v nenasilnosti se slej ko prej izteče rok trajanja. Počasi bi se morali protestniki soacializirati v obstoječe sisteme in predložiti konkretne spremembe tam, kjer se jih običajno tehta.

Dejstvo, ki se ga pozablja ob protestnih dogajanjih, je obstoj kapitala, ki nujno koraka skupaj s politiko in politikanti. Eno brez drugega ne gre, sicer bi se šli vsi skupaj demokracijo kar družno z brezdomci pred dobrodelnimi organizacijami, ki preskrbe ležišča in topli obrok. Kdo hoče poseči v politiko, bo nujno dregnil v osir kapitala, kjer je fokusirana še večja moč in oblast, kot pri sami politiki. Vrane pa se pač družijo rade, druga drugi ne izkljujejo oči, ampak poskrbe za svoje.

Dokler se protesti ne bodo osamosvojili in si našli svojo lastno pot in po njej pogumno krenili naprej, bodo zgolj instrument leve in desne oligarhije hkrati, ki se bosta preko protestov spopadali za vire, vpliv in nadzor nad vsemi družbenimi sistemi. Protesti pač nimajo družbene moči, saj bi morala biti udeležba na shodih vsaj do številke vladajoče elite, ta pa znaša velikokrat po pet tisoč oseb skupaj. Šele takrat bi bili vsaj eden na enega in bi razpolagali vsaj s primerljivo družbeno močjo javnosti, če že pri kapitalu pokleknejo. Če se bodo protestniške zahteve skozi čas postopoma izkristalizirale, se bodo šele skozi opredmeteno družbeno moč.

Protestna gibanja so vendarle del slovenske vsakdanjosti, pričakujemo, da bodo ob mesecu znova, pričakujemo novo politično stranko, naklonjeni smo populizmom velikih besed, za njimi pa nič akcije, da bi se, bognedaj, sprememba zares zgodila. Spremembe imamo namreč zelo radi, ampak ne pri sebi doma. Vpijemo po demokraciji, verjamemo pa ne zares v legitimnost institucij predstavniške politike, tisti hip, ko bi se nova politična stranka priključila feraju obstoječih, bi v očeh ljudstva dobila enako obliko, kot jo imajo te že obstoječe. Skozi tak potek dogodkov niti ni smiselno zavzeti oblasti, ker bi vse ostalo enako brez družbenega konsenza.

Obstaja verjetnost, da se bo skozi daljše obdobje vrenja med ljudmi in ponavljajočimi protesti sproduciralo več novih oblik družbenih in političnih procesov. Saj v bistvu politika ni nikoli končan proces, niti ni en sam, ampak se procesi prepletajo, politika podlega spremembam zaradi okolja in ljudi, ki se tudi spreminjajo in tisto, kar je bilo včeraj ok, danes vsaj izgubi aktualnost, če ni že kar škodljivo. Vsaka generacija si na svoj, sebi lasten inovativen način poskuša zagotoviti življenje, ne le preživetje, tudi zato so protesti povsem legitimni.

Dosedanji model nam je prinesel privatizacije, razlaščanje, centralizacije moči – vse se vrti okrog kapitala. Dokler ne bomo ‘iznašli’ boljšega modela, bo ta, takšen kot je, pač ostal. Preprosto zato, ker ni realno kar vse razgnati in potem imeti nič. Iznajti je potrebno nekaj zunaj finančnega kapitalizma, nekaj izven države, ki bo funkcioniralo tudi znotraj v konceptu skupnega. Za takšne odnose pa bomo še dosti časa čakali, če bomo samo čakali.

Imamo pa opcije tudi v primeru, če se protesti ustavijo ta hip: manjšinsko vlado, predčasne volitve, iste vaje starih mojstrov.

  • Share/Bookmark

Nepotizem

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 17:54, 26.02.2013

Pojem ‘nepotizem’ izhaja iz latinščine, iz latinske besede nepos, ki pomeni nečak. Začetki nepotizma se zgodovinsko gledano povezujejo s plemstvom in duhovščino, še bolj natančno z nepotizmom in korupcijo v renesansi, v papeški državi. Takrat je nepotizem pridobil današnji negativni pomen, ko so papeži na visoke cerkvene položaje imenovali svoje nečake brez potrebnih kvalifikacij.

Gre torej za favoriziranje nečakov in drugih sorodnikov, s podeljevanjem položajev zaradi sorodstvenih vezi in ne zaradi njihovih zaslug. Dejansko je govora o prenosu lastnine, znanja in pristojnosti z ene generacije na drugo.

»Korupcija v Sloveniji je vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oz. zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.«

V Sloveniji nepotizma ni! To je prva misel, ki prežame državljana naše domovine, ko sliši ali bere o korupciji ali njeni izpeljanki – nepotizmu. Beseda ima slab prizvok, pomeni nekaj grdega in nedopustnega. Kvečjemu včasih državljan ločuje tiste zgoraj in sebe spodaj; oni zgoraj to delajo, on pa ne, a zavedanje pojava zgoraj državljanu še ne pomeni, da gre za državo.

Finta je v tem, da Slovenci nepotizma ne dojemamo kot koruptivnega ali nezakonitega. Pridobitev delovnega mesta preko sorodstvenih vezi – to je nepotizem – je del našega vsakdana. Javnost pa ga večinoma dojema kot običajen način delovanja družbe, kar je po eni strani rezultat nacionalnega karakterja, oblikovanega z zgodovinskim mešanjem etničnih in kulturnih viharjev, po drugi strani pa rezultira v majhnosti Slovenije in posledično družinske povezanosti. Posameznik pri nas ima širok nabor poznanstev in sorodstva, tudi v institucijah in podjetjih.

Teoretiki trdijo, da se nepotizem pojavlja v vseh človeških skupnostih, da je prisoten celo pri živalih, kar pomeni, da nima le kulturne podlage, ampak tudi biološko. Slovenija se ne ukvarja dosti s problematiko nepotizma, kljub temu, da se v resnici pojavlja na vseh nivojih naše družbe. Eden možnih razlogov je ta, da pač vsakdo želi dobro poskrbeti za svoje družinske člane, ker je to njegova prvinska človeška – in večinoma tudi krščanska – dolžnost.

V stiski se človek zateče po pomoč k tistim ljudem, s katerimi si je blizu, ki ga sprejemajo brezpogojno. To so družina in prijatelji. Ena največjih življenjskih stisk je lahko brezposelnost, zato je logično, da bo tak človek iskal pomoč pri ’svojih’. Ti njegovi pa že zaradi občutka dolžnosti pomagajo članu tropa tudi pri zaposlitvi. Kot rodovna solidarnost je to, opevana v literaturi, obsojana pa od tistega, ki mu ‘ni bilo dano’.

Družbeni sistem poskrbi za tekoče delovanje z uravnavanjem svojih členom. Družina je ključni mehanizem v tem procesu, ker posameznika oblikuje v člana družbenega sistema, mu dodeli predpisano vlogo ter poskrbi za njegovo preživetje in vključenost v pravila igre.

Nepotizem je odnos v sklopu daru – med nepotistom (tistim, ki obdaruje) in nepotom (tistim, ki je obdarovan). Ne gre za privilegij ampak za pravico; tudi ni prisila, temveč izbira. V tem sklopu obstaja obveza recipročnosti, pokroviteljeva radodarnost mora biti poplačana (vsaj) s spoštovanjem in hvaležnostjo.

V demokraciji velja enakost za vse, zato mora tisti, ki ima privilegij sorodstvenih vezi, dokazati, da si ta privilegij zasluži. Potruditi se mora bolj kot drugi, če ne želi postati tarča obrekovanja in sumničenja. Njegovi sodelavci so bili presojeni pred sprejemom na delovno mesto, on pa se mora dokazati z delom.

Osnova nepotizma je predaja nečesa svojim otrokom oz. sorodnikom. Njihova dolžnost pa je, da podarjeno, prevzeto obdržijo in poskrbijo, da bo prešlo tudi v naslednje generacije. Ničesar torej ne moreš v resnici vrniti pokrovitelju, ampak moraš poskrbeti, da boš vrnil družini.

Naša okolica pričakuje in podpira nepotistično delovanje, obrambni mehanizem in ogorčenje se pojavi šele takrat, ko se nepotizem zgodi na visokih javnih položajih, ali tam, kjer so ljudje prepričani, da je veliko moči in denarja, nadzora nad tem dvojim pa po njihovem mnenju nima nihče, vsekakor pa nihče tak, ki bi mu zaupali. Delovanje nepotizma pač oblikuje skupnost in v njej zasidrana fovšija.

Vendar je v resnici nepotizem v biološki osnovi tudi kulturno pogojen, tako v svetu, kot pri nas. Le obravnavana je v različnih kulturah različno, od popolnega sprejemanja, do popolnega obsojanja. Pri nas ga kot del korupcije zaznavamo kot problem družbe, ne nas samih, zato reševanje tega problema prelagamo na druge. Organi, ki so zadolženi za boj proti korupciji so več ali manj neučinkoviti, zato so glavni akterji v boju proti nepotizmu mediji.

Kitajci pravijo: Kdor je dober sin, je tudi dober brat, dober mož in dober sorodnik, dober prijatelj in dober državljan.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |