in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kritiziranje, protestiranje, saniranje

Zapisano pod: Domovina, Satira Tagi: , , , , , — pohajalka ob 15:26, 13.12.2013

Malo protestirati, malo kritizirati, največ pa sanirati in dokapitalizirati, to je sodoben pristop reševanja družbenih političnih in gospodarskih problemov. Protestirati načelno, kritizirati opravljivo in privoščljivo, financirati pa od tam, kjer je še kaj mogoče nabrati.

Protestniško gibanje, ki je zaživelo lansko jesen na shodih proti tedanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju ter se krepilo na shodih proti političnim elitam v Ljubljani, je po padcu vlade premierja Janeza Janše nekoliko zamrlo. Ponovno so ga vstajniki obudili prejšnji teden po odstopu vodstva KPK. Shod v podporo senatu KPK pretekli četrtek je ob skromni udeležbi zaznamoval incident, saj je eden od protestnikov na pohodu po prestolnici ljubljanskega župana Zorana Jankovića poškropil s solzivcem.

Korupcije in pokvarjenosti je v Sloveniji evidentno veliko in v številkah brezsramno predstavljeno javnosti – brezposelni, socialni podpiranci, cele družine pod pragom revščine, pretiran delež minimalnih plač in velike nagrade poslovodjem in nadzornikom, ki zafurajo podjetja in banke, neresne obsodbe, neresne preiskave, evidentne zlorabe položajev, otročje interpelacije in izsiljene zaupnice, dokapitalizacije, zadolževanje, sanacije …

Pravna regulativa očitno ni kos korupciji, protesti so pa … samo protesti. Kot bi za šankom po parih rundah kritizirali na vsa usta glasno in na papirne servetke zapisovali mantre proti vsem tistim tam zgoraj po spisku. Ideje in zamisli so veličastne, a naslednje jutro pozabljene.

Javni shodi , demonstracije in protesti so produkt splošnih pridobitev civilizacije, demokracije in človeških pravic samih po sebi. Gre za temeljne svoboščine naprednih družbenih sistemov, dogajajo pa se zadnje čase po vsem svetu. Ljudstva so jezna in gredo kričat na cesto.

V slovenski ustavi (42. člen) in zakonu o javnih zbiranjih je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in javnih zborovanj. Zakonske omejitve so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Zakon postavlja razliko med prijavljenimi in neprijavljenimi shodi.

Shodi, ki se zgodijo spontano, niso prepovedani, lahko pa postanejo takšni, če vodji shoda stvari uidejo iz rok. Policija mora spremljati potek neprijavljenega shoda, vodja pa je dolžan upoštevati navodila in ukrepe policije. Policija lahko shod tudi razpusti, če pride recimo do ogrožanja življenja in zdravja ljudi, javnega reda, premoženja ali okolja.

Zgodovina nas pouči, da se pomembnejši premiki v družbi zgode prav na neprijavljenih spontanih shodih, kot množični revolt jeznih in nezadovoljnih množic proti ravnanju korumpiranih in samozadovoljnih politikov. Posebej v letih 1478, 1515, 1572, 1635, 1713, pa tudi sicer so zabeleženi kmečki upori, množični ljudski protesti, vstaje, spopadi s policijo, upori slovenskih vojakov, upori staroverskih Slovencev proti krščanskim Slovencem, vstaja naroda Slovenije, revolucija – vsi takšni dogodki dokazujejo, da Slovenci pa res nismo (bili) neke v prazno blejajoče ovčke.

Današnji čas ni naklonjen protestom iz vsaj treh razlogov: prvi je, da manjka enega dobrega karizmatičnega vodje, drugi je, da proteste ukrade organizirana politična grupa za svoje cilje, tretji pa je v družbenih razlogih, ker akterji demonstracij (študentje, mladi izobraženci in drugi nosilci družbenih sprememb) ne premorejo discipline, vneme in poguma za spremembe, niso pripravljeni na odrekanje, zato dejansko sploh niso nosilci družbenih sprememb.

Generacija današnjih ev. upornikov, kot smo jih poznali v slovenski zgodovini, so razvajeni otroci razvajenih staršev zaradi obilja, ki je bilo po potrebi ‘doštukano’ s krediti, tej generaciji se nikoli ni bilo potrebno prav trdo boriti za eksistenco, zato pa tudi ne za vzvišene družbene cilje ali ideale.

Nikoli do sedaj pa ni bilo ustavljenih tolikšno število različnih klubov, interesnih skupin ali komisij, debatnih krožkov in podobnih asociacij za grabljenje megle v kopice. Politične stranke pa ne, ne, tega pa ne, ker za ta podjem pa je potrebno resno, osebno odgovorno in angažirano delovanje. Udobneje se je zapletati v teoretiziranje levi-desni, prejšnji-zdajšnji, na vse mogoče načine za prve proti drugim in obratno.

Po televizijskih omizjih in srečanjih ali po raznih forumih že mladina govoriči in mlati prazno slamo, pri tem pa mladim in starim drže ‘štango’ novinarska srenja. Slednji v najavah ter v prijavnih in odjavnih špicah ponavljajo prazne besede, da zapolnijo programske minute. Teme so od teorije delavskega samoupravljanja, novega socializma, celo o novi demokraciji, do nekajkratnih ponovitev vsega tega. Tako seveda ni mogoče rešiti sveta, družbenih problemov ali formirati zdravo politično jedro.

Politična srenja vseh blokov uživa v objavi globine bančnih lukenj, ker bomo sami, torej z davkoplačevalskim denarjem vse poplačali in sprostili bančni krč. Gospodarstvo bomo zagnali s sanacijo zdravih jeder podjetij, torej bodo še odpuščanja in odpisi terjatev. Gre za to, da se bo gospodarstvo iz nule ali minusov lahko znova zakreditiralo in znova počepnilo do naslednje sanacije prijaznih delovnih Slovencev in Slovencev.

Ker zmoremo sami zamašiti bančno luknjo, se bo dežurna politika predvsem lahko znova in spet zadolževala. Za svež denar gre. Drugih sprememb pa si baje ni nadejati.

Boj proti korupciji je lahko zgolj boj proti prevladi zasebnega interesa nad javnim, torej boj proti kapitalizmu, so prepričani v skupini Koalicija proti korupciji. Jasno nasprotovanje korupciji bodo izrazili na današnjem protestu v Ljubljani. Udeležbo je potrdilo več kot 500 ljudi. Udeležbo na protestu so napovedali tudi v stranki v nastajanju Solidarnost, gibanju Vseslovenska ljudska vstaja in Odboru za pravično in solidarno družbo.

Kot so sporočili iz omenjenih organizacij, se sedanji politiki zapletajo v nove in nove korupcijske škandale in preiskave. Ščitijo drug drugega z očitnim namenom ohranitve oblastnih položajev. Komisija za preprečevanje korupcije je po njihovih navedbah glasno opozorila na dejstvo, da v DZ nima podpore v svojem boju proti sistemski korupciji v Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Zlorabe položajev, pranje denarja in ravbarske lojtrce

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 17:40, 19.07.2013

- pa letijo cekinčki v velike vreče. Kot bi Slovenci ne znali ne mogli obogateti pravično, tajkune ribamo gor in jih ribamo dol, po sodiščih, po cajtengah in pri jutranjih delovnih kofetkih. Danes smo dobili obsojence zaradi sporne prodaje delnic Istrabenza, v prvi rundi obsodba vseh štirih obtoženih.

Sodišče je v zadevi Istrabenz odločilo, da so Boško Šrot, Igor Bavčar ter Kristjan in Nastja Sušinski krivi zlorab položaja, pranja denarja in pomoči pri tem. Srečanj v isti zasedbi pa bo še, saj gre šele za sodbo, sledijo še pritožbeni postopki, a šele po pisnem sodnem odpravku.

Igor Bavčar: kaznivo dejanje zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti, Boško Šrot: kaznivo dejanje napeljevanja k zlorabi položaja in pranja denarja. Šrot je bil obsojen na pet let in deset mesecev zapora, Bavčar pa na sedem let. Nastja Sušinski: kaznivo dejanje pranja denarja. Kristjan Sušinski: kaznivo dejanje napeljevanje k zlorabi položaja in pranja denarja. Obsojena sta na tri leta in pol ter na tri leta in devet mesecev.

Sodni senat je vsakemu od obsojenih prisodil plačilo 35.000 evrov stranske denarne kazni. Bavčarju je naložil, da vrne nekaj več kot 21 milijonov evrov nezakonito pridobljenih sredstev, Kristjan Sušinski pa mora po odločitvi senata vrniti 3,5 milijona evrov. Zaradi tega je prvostopenjsko sodišče do pravnomočnosti sodbe podaljšalo zavarovanje njunega premoženja.

Seveda je največja verjetnost zavlačevanja sodnih odločb na račun pritožb. Vsake oči imajo svojega malarja, kako bi si drugače lahko razložili tako zelo nasprotujoča prepričanja o isti stvari. Obramba je za vse obtožene v zadevi oškodovanja Istrabenza zahtevala oprostilne sodbe, tudi Igor Bavčar je pričakoval oprostilno sodbo, Boško Šrot vztraja v svoji nedolžnosti. Tožilec je obtožni predlog seveda zgradil na prepričanju, da so obtoženi krivi. Krivdo nalaga tudi nadzornemu svetu, da je sramotno opravljal svoje delo oz. ga ni. Če bi svoje delo nadzora v redu opravili, tega postopka na sodišču sploh ne bi bilo.

Častno razsodišče Združenja Manager je že leta 2011 ugotovilo neskladnost nekaterih ravnanj Bavčarja in Šrota z etičnim kodeksom in izredklo ukrep izključitve iz te organizacije. Sodni mlini pa meljejo mnogo bolj počasi, krivdo je ugotavljalo mnogo dlje. Temu rečemo delovanje pravne države, ko očitno ne more postati pravno očitno, dokler ni po regelcih dokazano.

Nisem storil nobenega kaznivega dejanja, pravi Boško Šrot. Nisem kriv, pravi Igor Bavčar. Bavčar in Šrot se bosta pritožila, tožilec pa se še ni odločil.

Pravdanje je potekalo zgolj zaradi tega, ker je denar stekal k enim in istim deležnikom na nezakonit način. Bogatenje samo po sebi ni prepovedano in celo tudi nemoralno ni. Važno je, da se zgodi bogastvo na pravi način ali pa je tako dobro prikrito, da ni mogoče dokazovanje kaznivosti. Milijoni so šibali od enega do drugega in jim povečevali osebno premoženje, premoženje podjetja pa se je na ta račun nižalo. Ta razlaga je preprosta, gospodinjska.

Kazniva dejanja naj bi se zgodila leta 2007 ob preprodaji 7,3-odstotnega deleža Istrabenza, ki ga je Pivovarna Laško prodala najprej hčerinski družbi Plinfin (za 23 milijonov evrov), nato je pivovarna prodala Plinfin za vsega 7.500 evrov Sportini, ta pa 1. oktobra 2007 za 24,9 milijona Microtrustu v lasti Nastje Sušinskega.

Istega dne je Microtrust prodal Istrabenzov sveženj Pom-Investu za 49,2 milijona in s tem zaslužil 24,3 milijona evrov, del dobička pa naj bi namenili tudi za provizijo Sportini. Pivovarna pa je bila po mnenju tožilstva z omenjenim poslom oškodovana za 25,4 milijona evrov, kolikor od obtoženih s premoženjskopravnim zahtevkom zahteva tudi uprava Pivovarne Laško. Šrota zaradi propadlega poskusa lastninjenja laške pivovarne čaka še eno sojenje.

Tako opremljeno s številkami za takšne, ki imajo radi konkretne številke, pa je preplonkano iz spleta.

  • Share/Bookmark

Po avtocesti do boljših časov

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 12:19, 3.02.2013

Neznano kdaj in prav potuhnjeno smo zavozili iz glavne na stransko cesto. Nedolgo nazaj smo govorili o učinkoviti vladi, novi seveda, ker ta obstoječa ni takšne vrste, zdaj pa vlečemo kurja črevca med levimi, desnimi, vladajočimi, kandidati za novo vlado in podobnimi parametri in subjekti. Pišemo grafite, vpijemo parole, med vsem tem zgodovinskim balastom pa ne najdemo recepta za današnji čas.

Lahko se bi lepo po liniji najmanjšega odpora učinkovito še naprej tolkli in potolkli med seboj, a ta cona udobja nas ne bo popeljala v lepše čase in ven iz krize. Poslušamo o varčevanju, a žal v teh časih ne more biti govora o varčevanju. Če hočeš šparat, moraš naprej nekaj imeti in od tistega dejstva naprej se reče šparanje. Stari ljudje so včasih rekli: ‘šparaj takrat, ko imaš, ko nimaš, nimaš kaj prišparat’. Zato je treba denar služiti.

Treba je torej odločno zavzeti borbeni položaj in z vojnimi parolami na čelu pešadije v boj proti zadolževanju in ne človek proti človeku. Hinavsko pogledovati za boljšimi bonitetnimi ocenami pomeni le to, da iščemo nove kredite. Religije bi morali pustiti tam, kjer jim je mesto, v cerkvah. Zgodovinsko so bile religije vseh časov res občasno v službi vladajoče elite, obratno pa ne. V tistem trenutku, ko se religija poteguje za oblast in nadzor, se strasti v narodu razplamtijo in brat gre nad brata. Cerkev in država naj bosta ločeni od mize in postelje, pa bo za celoten slovenski najbolj prav.

Če hočemo postati uspešna slovenska družba, potrebujemo učinkovito vlado in zadostno količino denarja. Prevelika, birokratska, centralizirana in draga vlada najprej uniči zasebno gospodarstvo, ker zavira individualno pobudo in odgovornost. Ovira zasebne naložbe, porabo in dobrodelnost in nalaga vedno več in vedno višje davke. Na koncu naredi taka vlada škodo tudi sami sebi, ker slabi funkcije, ki so potrebne za delovanje države. Od slabega na slabše je to.

Po svoje gre tudi v vladnem resorju za sprejemanje odločitev z vidika zasebnih interesov. Tudi v zasebnem sektorju je tako in zgodovina uči, da take odločitve privedejo do slabih rezultatov (za delavce, za državljane). Obstajajo tudi teorije, da prevlada zasebnih interesov po načelu delovanja nevidne roke nazadnje (!) privede do takšnih rezultatov, ki so družbeno zaželeni. Država pa vendar ni neka dobrohotna načrtovalka, ki bi si prizadevala za iskanje najboljših rešitev na področju tržnih pretresov, kajti vlado sestavljajo ljudje, samo ljudje.

Takole gre po ekonomsko: gospodinjstvo je omejeno z gospodinjskih proračunom; podjetja so omejena s tehnološkimi, konkurenčnimi in stroškovnimi omejitvami; politiki pa so omejeni pri njihovi zmožnosti izvajanja oblasti, ne glede na zasebne ali drugačne interese, z njihovo neznansko željo po ponovni izvolitvi. Tukaj se demokracija in ekonomija zakvačkata, klobčič pa je mogoče odmotati le s sledenjem denarju, kot v pravi kriminalki.

Denar res ni vse na tem svetu, je pa bistven motiv za željo po vodenju države.

  • Share/Bookmark

Podjetništvo in stavka

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 16:57, 22.01.2013
[/youtube]

Nenavadne stvari se dogajajo v zadnjih dneh. Politični parket žge v podplate, toliko je drsanja po njem. In tudi nadrsanja, se govori. Namreč, če nekdo reče, da bo šel, bo najbrž res odšel, če sam da kaj na svojo besedo. Spremenilo se pa najbrž ne bo dosti, saj bo politična karavana pač še naprej drgnila svoj parket, le malo manj bo opraskan, ker bo osebkov na njem nekaj manj. Morda pa se motim, in bo drugače.
Sreda bo v znamenju stavke javnega sektorja. Toliko besed je okrog nje, da glava peče! Pa vendar, saj vsi vemo, vsi se zavedamo, da javni sektor bo moral obstajati še naprej. Če vlada ne želi pogajanj s sindikati, jih pač ne bo. Učitelj bo dobil keša toliko, kot bo financer rekel in basta. Saj se ve, da javni sektor pravzaprav dela državo, institucijo države, brez javnega sektorja tudi države ni. Kot ni gospodarja, če nima hlapca, komu bi sicer gospodoval? Žalostno pri vsem tem javnem sektorju je, da sploh ni tako pomemben, kot bi rad bil. Vedno bo obstajal, dokler bo živa država, propadli pa bodo mali podjetniki, ki delajo za stroške in upajo, da bodo preveslali do boljših časov. Izgubili bomo štromarje, vodovodarje, mizarje, čevljarje …, to se dogaja pred našimi očmi, pa nihče nič.
Podjetništva se učijo mladi že v srednjih šolah. Govori se o inkubatorjih, podjetniških peskovnikih, v katerih se mladino spodbuja in jo usmerja pri razvoju podjetniških idej. Lahko bi se učili tudi kaj s področja javnih storitev. Ali bi bilo mogoče zastaviti recimo del javnega sektorja, šolstvo, zadružniško? Šolniki bi sproti za vsako opravljeno delo izstavljali račune, starši bi jih plačali, potem pa refundirali od države le tisti del, ki ga bi država priznala. Podobno bi bilo v zdravstvu: za vsako opravljeno delo bi bolnikom zaračunali, ti pa bi potem sami refundirali plačilo od zavarovalnice, deloma ali v celoti, kakršno kritje bi bolniki pač imeli.
Tudi za izdajo osebne izkaznice bi lahko bilo podobno: a tukaj le obstaja ena kleč, in sicer ta, komu je sploh mar ta dokument? Zahteva ga država, pa naj ga tudi plača, kajne? Naj pride referent za izdajo osebnih izkaznic lepo k meni domov, pripelje s seboj še fotografa, pa se bomo zmenili, da jo bom potem morala imeti vedno pri sebi. Kajti, če verjamete ali ne – jaz pa že vem, kdo sem, ne rabim identifikacije.
Slišati je, da je zakonodajalec zamislil nove vozniške dokumente. Brati je bilo, da bomo znova menjali, pa se v meni znova budi senca dvoma, če je res prav tako in če je tega res treba. Enotno, za vso Evropo? Ok. Naj plača Evropa, če ji je težko prebrati naše vozniške.
Torej vodijo moja razmišljanja v smer, ko bi bilo potrebno dobro pozvedeti, kdo kaj rabi, kdo je tisti, ki zahteva, pa naj tudi plačuje. Saj že dolgo nismo več enaki, postajamo vedno bolj drugačni in vedno bolj strpni do vseh zahtev, ki se nam jih predpisuje s strani države. Prav jutrišnja stavka javnega sektorja je prilika, ko bi o teh vprašanjih razpravili v javnih debatah. Kdo koga rabi in koliko mu je pripravljen plačati, to je to, za keš gre.
Najprej ideja. Potem prototip. Če je prototip dober, potem keš ni težava. Še en mali podjetniški inkubatorček za javni sektor, pa bomo postali država blagostanja, z vso osebno odgovornostjo zraven.
  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |