in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Katera bo naslednja?

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , , — pohajalka ob 20:12, 22.08.2013

Težka bo ta odločitev, saj so si vse po svojem bistvu tako zelo podobne … znotraj ‘žmoht’, zunaj ‘maš’nce’, na vso moč si prizadevajo biti lepe in pametne, v času pa sčasoma postanejo tako ‘pacaste’! Nosijo prelepe obleke iz posebnih materialov, ki zaslepijo opazujočega radovedneža. Govorijo prelepe besede, take, ki služijo zapeljevanju in po malem že tudi nategovanju. No, saj je luštno, dokler traja vsa ta divota.

Potlej se pa najde kdo, ali nekaj njih, ki jim na lepem ni več tako lepo gledati in poslušati, pa se spravijo pisarit. Najprej se je zgodilo črno na belem na sedežu prve. Pisarji so neznani, vsebina jasna: SD, očistite svoje vrste! Operite svoje ime! Mi vidimo. Pisalo je na pročelju hiše na velikem transparentu pred par dnevi.

Predsednik stranke Lukšič je ocenil, da gre za politične motive; da gre za strategijo tistih, ki bi radi destabilizirali Slovenijo. Zaželel si je, da bi mu tisti, ki imajo kaj povedati, to povedali na demokratičen način, ki pa ga bi definiral. Zgražal se je nad lotevanjem takšnih diverzantskih akcij.

Lukšič morda za kanček precenjuje pomembnost stranke SD, ker jo je za potrebe te diverzije razpotegnil kar počez po vsej Sloveniji. Verjamemo lahko, da bi bila demokratična komunikacija v poskusu razobešenja transparenta dogovorno z vodstvom stranke brez dvoma odklonjena. Glede na prve odzive prvaka dotične stranke.

Potem se je zgodilo naslednji žmohtni z mašnicami, PS. Na sedežu pozitivne stranke so (spet) neznanci (spet) ponoči obesili pisarijo, tokrat je bil plakat. Bratuškovo so skritizirali z asociacijo glede dizajna po spominski plošči jbtz, pisanje je o 155 slabega vladanja premierke: »V tej stavbi ima sedež stranka, na čelu katere sedi premierka Alenka Bratušek, ki si lasti zasluge za uničevanje naše države in nadaljuje z uničevalnimi ukrepi in politiko Janše po Janši,« in da je »A. B. marioneta Bruslja.« No, tako menijo avtorji plakata, lahko bi izbrali pa tudi bolj političen besednjak.

Do vsebine plakata Bratuškova še ni zavzela stališča, itak potrebuje čas, to je že svetovno znano zaradi CNNa. Pa tudi doma imamo tako. So pa vsebino premleli na sedeču stranke presednice vlade, Janković si je gotovo vzel čas. Se tako lepo dopolnjujeta … bilo bi neverjetno, ko bi ne ’soglašal’ s službo za odnose z javnostjo. Takole so povedali: »S sporočilom letaka se ne strinjamo, saj avtorjeve trditve ne držijo. Vendar tudi z ničemer podkrepljeno kritiko zagotavlja ustavna pravica do svobode izražanja, ki jo v PS spoštujemo.«

V PS torej sporočilo in njegovo formo razumejo kot obliko demokratičnega izražanja. Šment, slovenski politični vrh ni enoten – vsaj glede demokracije nima enotnega mnenja za medije in ostalo javnost. Obeta se nova delitev, tokrat iz naslova demokracije v navezi z destabilizacijo države in diverzantstvom.

Pa da ne zaobidemo naslovnega ugibanja, katera bo čez dva dni oz. dve noči naslednja? Ko pa se vse mažejo s šminko!

  • Share/Bookmark

Ne bo navaden dan

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 07:08, 27.01.2013

8. februar leta 2013 ne bo navaden dan. Po zakonu je dela prost dan, ker je na ta dan leta 1849 v Kranju umrl veliki slovenski pesnik. Veliko se je zadrževal v oštariji in pod okni lepih deklet. Znal je z verzi, zato ga slavimo, Slovenci smo mu v slavo obletnic njegove smrti poklonili ves dan za praznik in zato takrat ne gremo v službo delat. Ja, znal je v verzih proslaviti tudi svojo rojstno vas, odvetniški poklic, svobodo tudi v splošnem pomenu, ne le za boemske potrebe in celo del njegove nazdravitve iz oštarije pojemo stoje v slovenski himni.

Morbidnost slovenskega naroda se izraža prav v slavljenju človeka za dan njegove smrti. Simbolično morda je postavljen dan zadnje vstaje slovenskega naroda prav tako na ta dan, slavljen v koledarju za državni dan kulture. Nekako ven sili ugotovitev, da imamo Slovenci najraje od vseh rojstev prav smrti, ki jih znamo lepo proslaviti. Kulture pa, tako je sklepati, imamo v enem dnevu dovolj za vse dni v letu.

Večina Slovencev je še dandanašnji kmečkega ali polkmečkega porekla, če ne v roke, pa v glavo. (Ja, itak, ti in jaz v roke, drugi pa …) Vrednote in moralo torej črpamo iz kmečkega okolja, iz okolja, kjer so nekoč lavfale motike, zdaj pa bolj traktorji. Kmet se danes na svojo njivo odpelje, ne hodi več peš. Ker je že vožnja do njive kar draga, zaradi nafte, kmet trdi, da se delo na zemlji ne izplača. Mogoče imamo zato tako veliko bank (štacun za nakup keša), za vsak kredit drugo. Tudi France Prešeren je bil iz kmečke družine, ampak znal je dobro sukati besede, prodajati jih pa ni znal.

Letošnji 8. februar bo res nenavaden dan. V glavnem slovenskem mestu, ki mu županuje politično zamrznjeno (ne)opredeljen gospod z veliko količino premoženja, se bo zbralo več politično (ne)opredeljenih formacij, formacij, ki si ideološko nasprotujejo v slovenski demokraciji. Skup zna biti zanimiv za zunanje (ne)zainteresirane opazovalce, za udeležence pa nevaren, ker bo težko najti pravi plac za izražanje državljanske politične volje.

Zgolj za oris pomena izbire pravega placa se spominjam navijaške zgodbe, stare nekaj desetletij. Bilo je na košarki, prav tisto tekmo je Papič (se ga kdo še spominja?) dal v zadnjih sekundah krasen koš čez celo igrišče in naši so zmagali. Mene bi pa nasprotni navijači skoraj pretepli, samo zato, ker sem sredi njih glasno navijala za naše, locirala sem se tako nespametno, da sem vpila sredi njihove večje skupine; če bi ne utihnila zadnji hip, bi me tudi blond frizura ne rešila urgence. Me je izučilo za večji del življenja, a povsem iz svoje kože nisem šla nikoli.

Takole torej, ker smo v glavnem vsi bolj ali manj kmečkega porekla, se znajo zgoditi čreva na planke, prav po opevani slovenski kmečki folklori. To pa zna zelo boleti, odprti vampi pa so podležni okužbi in zastrupitvi in smrti osebka. Slovencev, veščih retorike ali pesnjenja je malo. Največji pesnik je že davno pod zemljo, največjega retorika pa ne slavimo. 8. februarja mnogo Slovencev ne bo imelo več kaj izgubiti.

Stari ljudje pripovedujejo, da so dali skozi revščino, bolezni, a najhujša je vojna, te, pravijo, se bojmo, ker izginjajo živi ljudje in jih ni več, vzame jih vojna. Ustvarjamo vzdušje izrednih razmer, nekatere politične formacije bolj kot druge, izredne razmere pa že smrdijo po vojni. Vojne se je pa treba bati, pravijo mnogi tisti, ki so jo preživeli.

Šment, kaj vse si dado opraviti fantje, da bi ostali na oblasti … ali pa jo dobili!

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |