in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

V reformacijskem duhu danes

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , — pohajalka ob 06:44, 30.10.2013

Čez štiri leta, leta 2017 bo minilo pol tisočletja, odkar se je nemški duhovnik Martin Luther vtaknil v cerkvena početja. Njegov začetek reformacije je bil nabit na cerkvena vrata v Wittenbergu, bistvo tistih petindevetdesetih tez pa je bil dvom v zmožnost cerkvene oblasti, da bi lahko posegala v svet mrtvih z odpustki.

Ni se mu zdelo prav, da je šel tisti denar, ki ga je Cerkev ‘prislužila’ s prodajanjem odpustkov za mrtve v vicah, v gradnjo bazilike v Rimu. Ker je Luther podvomil v dvoje bistvenih cerkvenih dejavnosti, pokazal na napake s prstom in jih objavil, ga je izobčil najprej papež, potlej še cesar.

A do cerkvenega razkola je z reformacijo vendarle prišlo, geografsko in ideološko. Oblikovala se je nova luteranska cerkev, na eni strani protestanti, na drugi katoliki.

Luthrove zahteve so bile pravzaprav preproste: naj bo cerkev revna in bogoslužje preprosto, zavzemal se je proti čaščenju svetnikov in relikvij, izražal je prepričanje, da se cerkev ne sme postavljati nad državo, zahteval je, da verniki berejo Sveto pismo v maternem jeziku.

Ni bil prvi reformator, bogatenje cerkve je šlo v nos že mnogim pred njim, prve znane kritike so iz 14. stoletja. Anglež Wycliffe in Čeh Hus sta nasprotovala bogatenju cerkve in zahtevala, naj duhovniki Biblijo razlagajo v domačem jeziku vernikov. Jana Husa so zaradi tega skurili na grmadi.

Zaradi reformacije so se v Sloveniji pojavile prve slovenske knjige (Trubar, Bohorič, Dalmatin …), reformacijski duh se je širil po Evropi (Calvin, Zwingli, hugenoti, anglikanska cerkev …).

Z večino Lutrhrovih zgodovinskih dejavnosti ima še vedno v svoji sveti cerkvi opraviti aktualni papež Frančišek. Dvomljivo je, da bi mu uspelo v celosti, nekaj pa se bo morda le premaknilo na bolje. Zanimiva je ugotovitev, da so se reforme zgodile večinoma z delovanjem od znotraj, in tako se v Cerkvi dogaja tudi danes. Razlika je le v tem, da papež danes deluje z vrha navzdol, v preteklosti pa so bili pojavi od redkih nezadovoljnih posameznikov od spodaj.

Interesantna je ugotovitev, da Cerkev ne odneha v nenehnem prizadevanju poseganja na posvetno področje, ne odneha v poskusih zavzeti najvišji položaj, se postaviti nad državo, posegati v državniške posle na političnem, gospodarskem in finančnem področju.

Podobno kot se dogaja znotraj cerkvenih oblasti, se dogaja tudi na drugih področjih človeškega udejstvovanja, na političnem področju. Spremembe se zgodijo ob delovanju znotraj mastodonta, pa naj bo od zgoraj navzdol ali obratno. Spremembe prihajajo in se uvajajo postopoma, v stilu en korak naprej, dva koraka nazaj …

Posvetna oblast se bori z enakimi nepravilnostmi, kot je primer pri cerkveni oblasti: lumparije, korupcija, bogatenje na račun malih ljudi, kanaliziranje denarja, oblasti in moči k redkim posameznikom, ki preko plačljivih pajacev in lutk pridejo do svojega ‘prav’. V takšni situaciji ljudstvo meni, da so itak barabe vsi, da se ničesar ne da spremeniti in poskuša iztržiti priboljške na račun ubogljivosti.

Od reformacijskih poskusov do pravične družbe je še dolga pot. Ljudje pa smo različni v svojih pričakovanjih, mnogi v strahu, da bi ne izgubili to, kar še imajo, lebdijo v svojih namišljenih conah udobja. Kot je recimo nepremičninski davek: posvetni lastniki nepremičnin se borijo, da bi davka plačali manj, ne borijo se za pravičnejšo porazdelitev davčnega bremena.

Zakaj Cerkev ne bi plačevala davka za svoje nepremičnine, za vse svoje nepremičnine? Lastnina, so včasih rekli, da je sveta stvar. Lastnina obvezuje, ugotavljamo danes. Če Cerkev ne more plačati nepremičninskega davka, ja potlej pa naj ga ne plača, saj je država modro uvedla vpis davčnega dolga na nepremičnino. Cerkveno premoženje se bo tako lahko pocenilo in ga bodo pokupili posvetni tajkuni.

Reformacijski duh pravičnosti bi moral zaveti tudi po slovenskih reformah, da bodo postale ‘vzdržne’, dolgoročne in trajnostne. Reformacija – never ending story (protireformacija tudi)!

  • Share/Bookmark

Heeejaaaa, heeeejoooooooo

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 13:13, 16.01.2013

Če tole ni izjava tedna, kaj tedna, meseca januarja vsaj:

naloga cerkve je izvajanje pritiska na javno mnenje

s spremno trditvijo, da koferanje jj in natikanje mnenja javnosti sploh ni vtikanje v državo!

Temu se reče, malo smeha za lepšo sredo – ali pač ne?

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |