in continuo

Ne gori še voda, pa vendar v naši državi postajajo nekateri brezposelni med nami bolj enaki od drugih, ali pa gre le za zmotno pričakovanje odstopljenega ministra za zdravje. Voda še ne gori zato, ker bivši minister še ni bivši in se lahko še premisli ali pusti poučiti.

Tomaž Gantar, ki je v ponedeljek odstopil s funkcije ministra za zdravje in ob tem napovedal, da se vrača v medicino, namerava po prenehanju ministrske funkcije sprva uveljavljati pravico do nadomestila plače, je pojasnil za STA. Dodal je, da je bila njegova odločitev o odstopu nenadna in da si zato prej ni iskal službe.

Najmanj nemoralno je tole z nadomestilom: ob ministrski plači ni mogel dati toliko na stran za hude čase, da bi se preživel do nove zaposlitve? Ob polnih ustih korupcije bi se pa že lahko toliko skupaj vzel, da bi v ‘odpovednem roku’ našel novo službo. Časi so pač težki, tudi ministrska plača očitno ni več tisto, kar je bila.

Morala, etika in druge vrline človeškega značaja dopolnjujejo pravna določila, pravila in norme. Pred zakonom naj bi bili državljani enaki. Kdaj je mogoče pridobiti denarno nadomestilo je objavljeno na spletni strani ZRSZ:
… če ste brezposelna oseba in vam delovno razmerje ni prenehalo po vaši krivdi ali volji ter izpolnjujete druge z zakonom določene pogoje …

http://www.ess.gov.si/iskalci_zaposlitve/prijava_brezposelne_osebe/denarno_nadomestilo

Verjetneje je, da sem v zmoti jaz in bo Gantar denarno nadomestilo pridobil regularno in pošteno.

Naknadna dopolnitev (vir: Planet Siol.net – novice):

Minister, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, ima pravico do nadomestila v višini 80 odstotkov zadnje “funkcionarske” plače. Takšno nadomestilo lahko prejema do ponovne zaposlitve, upokojitve, a za največ šest mesecev od prenehanja mandata.

O pravici do nadomestila odloča mandatno-volilna komisija DZ. Minister mora komisiji najpozneje v 15 dneh po prenehanju mandata predložiti vlogo za uveljavljanje pravice do nadomestila in dokazila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice.

Op.: ministru Gantarju mandat ni potekel, ampak je odstopil po svoji volji, pred potekom mandata, razlog je subjektivne narave.

V razmišljanjih o križih in težavah današnjega dne in bližnje preteklosti se lahko posveti svetla lučka boljšega jutri. A za to je treba kaj narediti. Včasih pomaga celo leči v posteljo in se s ‘povštrom’ pokriti preko glave, kot stori noj, ko glavo potisne v pesek in izgine vse, kar ni dobrega okrog njega. Bolj prepričljivo pa pomaga karkoli, ampak res karkoli, s čimer si človek vsaj poskuša rešiti svoje probleme, enkrat se vendar zgodi preboj. Lahko pa tudi kritiziramo, tako prenesemo lastno pozornost iz svojih osebnih na bolj posplošene tuje probleme in se nam ni treba ubadati z lastno nemočjo.

Odzivi ljudi na težave in krize so vsestranski in vseobsegajoči, človekova domišljija je razsežna. Celo črni humor je včasih zdravilen za prizemljitev:

Kaj se zgodi, ko Slovencu crkne krava, kako reagirajo prijatelji, sosedje, žlahta na umanjkano kravo?
Pobijejo, pokoljejo še svoje kravje živinče.
Aaa? Zakaj?
Da ne bi vsako jutro deca tistega, ki mu je krava sama od sebe crknila, hodila jokat in prosjačit mleka v njihove štale!

Ta črna zgodba je po slovensko skorumpirana. Kot bi ne bilo več dovolj v enake stiske kot smo sami, spraviti še vse okrog sebe. Gre za nadgradnjo onega ‘če jaz nimam, tudi ti ne boš imel’, če jaz iz realnega sektorja nimam službe, je tudi ti v javnem sektorju ne smeš imeti.

Ampak Štajerci ga pa pihnejo drugače, torej nismo vsi Slovenci enako slovensko narejeni. Štajerci si hočejo aktivno pomagati iz svojih težav, ki jih povzroča predvsem visoka stopnja brezposelnosti, ki izkazuje še trend naraščanja v bližnji prihodnosti. V Mariboru so napovedali delavski protestni shod v priredbi delavcev in sindikatov Mariborskih livarn Maribor ter vstajniške skupine (sta).

Dogodek so poimenovali ‘delavski upor’ v borbi za boljši jutri, shod ima tudi naslov ‘Dvignimo se!’. Organizatorji trdijo, da gre za skupni nastop delavcev (zaposlenih in brezposelnih), sindikatov večih podjetij ter večine vstajniških skupin.

V tej obliki borbe za boljši jutri bodo ljudje ‘povedali, kaj jih teži, kakšni so njihovi problemi, opozorili bodo na strah ljudi pred odpuščanji, spregovorili bodo ljudje na pragu revščine, povedali tudi, kakšne rešitve si želijo’. Pred sedeži političnih strank in trgovinami bodo prižigali sveče – simbol umrlega delavstva. Pred sedežem MLM bodo s paketi hrane postavili t.i. Zid lakote.

Mogoče je res na prvo žogo tudi ta shod podoben masiranju mezinca, ko gre za probleme brezposelnosti in revščine, pa vendar se ljudje vsaj aktivno vključujejo v reševanje problemov tudi na državni ravni. Brezposelnost in revščina je namreč problem vseh nas. Krize v naši državi ne bo mogoče rešiti z višanjem DDV, če ljudje ne bodo imeli plače, tudi kupovali ne bodo. Uvedba kriznega davka tudi ne bo pripomogla k rešitvi težav, če ne bo plač, torej delovnih mest, saj jih ne bo od kje odtegovati.

Naša vrhovna politika bi morala v tej zasrani slovenski sceni razmišljati le o tem, kako ljudem dati delo. Če ljudstvo ne bo imelo, tudi država tik-tak odsvira svojo poslednjo koračnico. Slovensko ozemlje bo preživelo, zemlja ostane, za ljudi ni tolikšne gotovosti.