in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Premierka je povedala pod ‘absolutno’

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 08:33, 23.12.2013

Po dobro opravljenjem delu v bančnem sektorju bomo v naslednjem letu vse naše sile usmerili v nadaljnjo sanacijo gospodarstva, pomoč mladim in zdravstveno reformo. S sanacijo bančnega sistema nismo naredili še ničesar, je pa to osnova, da se lahko pogovarjamo, kaj bomo v našem gospodarstvu in z našim gospodarstvom naredili naprej, pripoveduje Alenka Bratušek.

V anketi, objavljeni v Delu, 30 odstotkov vprašanih meni, da je bančna luknja pričakovano velika, po mnenju 28 odstotkov vprašanih je večja, kot so pričakovali, po mnenju 26 odstotkov pa, da je veliko večja, kot so pričakovali. Štiri petine vprašanih meni, da za nastanek bančne luknje v državnih bankah ne bo nihče odgovarjal.

Ključni del sanacije gospodarstva je privatizacija. Ne bo se sklepalo “nikakršnih kupčij kar tako” in bo moralo vse potekati zelo transparentno. “Ne bomo se dogovarjali pod mizo ali z vsakim posebej, vsi postopki bodo potekali popolnoma transparentno, z javnimi razpisi.” Transparentnost je po premierkinih besedah izjemno pomembna, ker je “zaupanje ljudi v privatizacijo v tem trenutku enako nič”. Bratuškova sicer ob tem poudarja, da za to ni kriva ona ali njena vlada, temveč napačni koraki v preteklosti.

Za privatizacijo je po premierkinih besedah pripravljen zelo podroben časovni načrt, ki pa ga ne želijo javno razkriti, da ne bi bilo pritiskov. “Absolutno je pa naš načrt, da se te prodaje, ki se zdaj začenjajo, končajo v naslednjem letu,” je sklenila.

Nekdo od tistih, ki berejo komentarje, je iz njih preplonkal napotke in jih položil v premierkina usta za izjave medijem. Absolutno bolje pozno kot nikoli, če bo le Bratuškova slišala samo sebe in se naglo zasukala. Umik države iz gospodarstva je ta hip najboljša poteza vlade, takoj za tem pa bi bilo modro spisati zakone, resolucije in strategije, da tudi nekoč v prihodnosti ne bo problemov slabim upravljanjem državnega premoženja.

Umik države ni nekaj slabega, ampak pozitivnega – premierka ima prav. Da je treba naglo kaj ukreniti, povedo tudi javnomnenjske raziskave. Vlado Alenke Bratušek kot uspešno ocenjuje le še četrtina Slovencev, je pokazala raziskava agencije Ninamedia, kot neuspešno jo ocenjuje kar 68,5 odstotka anketiranih, so pokazali izidi telefonske ankete Vox populi na vzorcu 700 ljudi, ki jo je objavil Dnevnik. Na volitvah bi bili prvi SD, drugi SDS, “pozitivci” pa šele tretji.

Alenka Bratušek zdaj absolutno vse ve, morda tudi to, da časa ni več veliko, zato naj brž zamenja krilo z dvojimi hlačami.

  • Share/Bookmark

Nikoli več!

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 16:25, 15.12.2013

Značilnost slovenske bančne krize je, da je država daleč največja lastnica v obeh največjih bankah, NLB in NKBM, ti dve predstavljata tudi pretežen del bančnega trga. Država je pomemben neposreden in posreden lastnik tudi v tretji največji banki, Abanki.

Skupni obseg dokapitalizacij NLB je v zadnjih treh letih znašal cca 650 mio, potem ko je bila ta banka že leta 2008 dokapitalizirana za 300 mio, večino je vplačala država (pa ne od svojega, ker svojega še nikoli ni imela).

Za dokapitalizacijo NKBM je bilo v tem času porabljenih cca 200 mio, od tega je večina odpadla na državo in tri državna podjetja, ki so tudi ‘država’, Gen energija, Elektro Slov. in Pošta Slov.

Obe banki sta v procesih filanja postali še bolj državni in proces se je zaciklal. Da bi ne bilo opaziti, kako slab gospodar je država s svojim portfeljem, se je odločila oblikovanje slabe banke, na katero se bodo prenesle slabe terjatve. Prenosu bodo sledile še dokapitalizacije kapitalsko podhranjenih bank.

Prenos slabih naložb pa je za državo verjetno preveliko javnofinančno breme. V vsakem primeru bo sanacija bank kratkoročno negativno vplivala na javne finance. Javni primanjkljaj bo naslednje leto verjetno presegel sedem procentov bdp, javni dolg pa se bo verjetno dvignil nad 70 procentov bdb. Prihodnje leto bo morala država odplačati za cca štiri mrd dolga, kar je toliko, kot približno znesejo vse slovenske penzije.

EU jasno opozarja in sporoča Sloveniji: zagnati je treba gospodarstvo, brez tega bodo šli vsi dosedanji stroški bančnih sanacij v nič. Za zagon gospodarstva pa ni treba čakati novih kreditov, kot si predstavlja slovensko podjetništvo. Izvesti je potrebno proces razdolževanja podjetij tako, da povečajo delež lastniškega kapitala in poleg finančnega morajo podjetja izpeljati še poslovno prestrukturiranje. Ker nimamo domačega kapitala, to nujno pomeni večjo odprtost za tuje naložbe.

Končno pa bi bilo treba razmisliti o bankah tudi dolgoročno: dokapitalizacije z davkoplačevalskim denarjem nikoli več.

  • Share/Bookmark

Diagnostika črnih lukenj

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 09:56, 2.11.2013

Pa zakaj, pa zakaj? Pa zato, pa zato – ker tak’ luštno je b’lo! A ne za vse od kraja, večina jih je le pripevajoče mrmrala.

Brez bank ne gre, z njimi pa sami problemi; ugibanj o stroških sanacije NLB in NKBM bo te dni govora na pretek. Letošnji november bo okupiran z zdravljenjem slovenskih bank.

Vsi scenariji so črni in še bolj črni – cifre pa so milijardne. Kako je mogoče pokuriti skoraj šest milijard evrov, pa izginjanja tega keša ni nihče zaznal o pravem času in začel biti plat zvona? Slabitve portfeljev NLB in NKBM bodo znašale teh pet ali šest milijard, preračunano po dolgem in počez. Naštetih je teh milijard že več kot je prstov na eni roki, ugiba se še o drugi roki, bančne luknje naj bi bile po žalostnih teorijah velike nad deset milijard evrov.

Država je za dokapitalizacijo obeh bank rezervirala 1,2 milijarde, to pa je tudi ocena dodatnih odpisov premoženja obeh bank. Na slabo banko naj bi bilo prenesenih za cca štiri milijarde slabih naložb. Kolikšna bo vrednost prenosa in koliko bosta banki pred prenosom naredili slabitev, bo pokazal pregled poslovanja, ki se prav zdaj izvaja in naj bi bil končan v tem mesecu.

NLB skupina je imela ob polletju nepolnih 14 milijard bilančne vsote, 2,5 milijarde posoja državi. 13,8 milijarde je torej zgornja meja škodljivihbančnih poslov, ki bi jih realno bilo potrebno pokrivati v teoriji.

Ob polletju je imela NLB skupina 870 milijonov gotovine in sredstev na računih pry centralni banki, tam bi večjih slabitev ne smelo biti. Državnih vrednostnih papirjev ima NLB za cca dve milijardi in 520 milijonov posojil državi. Portfelj znaša torej najmanj 3,4 milijarde naložb, ki v teoriji znižajo strošek sanacije na cca deset milijard evrov.

Tretjina posojil strankam, ki niso banke, je v zamudi, dve milijardi the je v izkazih že oslabila, ostane še 1,4 milijarde, ki bo v sanaciji tudi oslabljena. Žal se delež slabih posojil povečuje in bi lahko zrasel na 50 odstotkov, to pa pomeni še dodatne 3,5 milijarde za slabitev, končna cifra bo pa odvisna tudi od kvalitete zavarovanj posojil.

Pregled bo verjetno našel še nerealne vrednosti pri drugih finančnih naložbah, finančnih instrumentih različnih oblik in naložbenih nepremičnin, od tega je cca dve milijardi obveznic in zakladnih menic. Skupno je tako za odpis še cca štiri milijarde, z že opravljenimi slabitvami bi šlo za šest milijard slabitev.

Gotovo bo več dela z NKBM, ta je imela ob polletju dobrih pet milijard bilančnega premoženja, dobrih tri milijonov v denarju in na računih pri centralni banki in cca 800 milijonov državnih vrednostnih papirjev. Imela pa je manj slabitev kot NLB. Če bo sanacija NKBM ob podobnih predpostavkah kot pri NLB, bo predvidoma polovica potfelja zanič in bo potrebna še vsaj dobra milijarda slabitev, slabitve drugih finančnih naložb pa bi znesle še cca 400 milijonov. Z že izvedenimi slabitvami vse skupaj pomeni cca dve milijardi in pol evrov luknje.

Napake v preračunavanju so možne, ker so izračuni narejeni iz dostopnih podatkov na bančnih spletnih straneh – objavljeni podatki pa so lahko prirejeni. Prenosi na slabo banko so zgolj zavlačevanje, z blazino preko glave v obliki novega zadolževanja države, slej ko prej pa bo treba vse poplačati z obrestmi vred. Tistih, ki so nam vse to zakuhali, takrat ne bo več poleg, da bi odgovarjali za storjeno škodo.

Vprašanje je, ob predpostavki, da potrebujemo Slovenci cca pet milijard za banke, kje jih bomo dobili. Tega denarja namreč nimamo. Možnosti so v pomoči EU samo bankam, potlej še klasična pomoč trojke in zadolžitev po visoki obrestni meri. Zadnja možnost je pogojena z investitorjem, ki bo verjel, da Slovenci (ne imaginarna Slovenija), takšno posojilo lahko sploh vrnemo.

Koliko se pri nas odgovorni v neznosni lahkosti žongliranja z milijardami sploh zavedajo, kako težko je zaslužiti toliko denarja, ko je pravzaprav ta hip pravilneje razmišljati o realnosti sploh služiti denar?

Slabo kaže. Morda pa bodo ‘bogatunski upokojenci’ rešili državo in državljane s prostovoljno in takojšnjo prodajo svojih nepremičnin. Denar bodo vložili v obveznice za sanacijo bank, se vselili v socialna stanovanja in zahtevali refundacijo socialnih najemnin od države, ker penzije ne bodo vzdržne za preživetje. Denarni tok bo sklenjen.

V vsakem primeru pa je problem sanacije bank problem Slovenk in Slovencev, ti smo tisti, ki ga bomo morali rešiti, pa četudi po nareku in pogojih trojke, za našo kožo gre. Po prenosu slabih terjatev bank na Družbo za upravljanje terjatev bank za podjetja ne bo nič več sredstev kot sedaj, denarja ne bo nič več, kot ga je (oz. ga ni).

  • Share/Bookmark

Denar – sveta vladar

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , — pohajalka ob 14:33, 26.09.2013

Tako imamo med ljudmi vseh koncev sveta, da se vse začne in tudi konča pri denarju. Denarju tudi zaupamo, upe polagamo vanj, da nas bo rešil vseh nesreč in tegob. Celo veliko mero zdravja je danes že mogoče kupiti z denarjem, ali celo življenje, če še o pravem času potegnemo denarce na plano (kadar jih še imamo) ter si plačamo diagnostiko in zdravljenje preko vrste.

Tudi posli socialnega podjetništva se začno z denarjem, modno mu rečemo zagonski kapital, lahko pa tudi kredit, kar največkrat tudi je. Posli so tvegani, pa naj bodo na kateremkoli področju že, pa tudi tisti, ki imajo denar v štumfu, raje financirajo posle s krediti. Nekako manj tvegano je na prvo žogo. Kratko potegnejo tisti, ki nimajo v štumfu nič, za na hipoteko nič, za odhod v tujino tudi nič, nimajo lastnega vložka za kandidiranje na razpisih … ti so reveži, danes večji kot so bili sinoči in manjši kot bodo jutri. Ti ljudje tudi socialnega podjetja ne morejo zagnati, ker nimajo s čim, nimajo kreditne sposobnosti po utečenih bančnih merilih.

Spremembe so stalnica, to drži, zato so potrebne tudi stalne spremembe v načinu razmišljanja. Finančne institucije se vprašajo, ali so interesenti za kredit plačilno sposobni; če niso, izpadejo iz špila in so prezrti in neupoštevani v poslih, kot bi sploh ne obstajali. Vprašanje pa je mogoče tudi zaobrniti – ali so finančniki in bančniki vredni spoštovanja? Niso, dokazano s tajkunskimi zgodbami in stalnimi dokapitalizacijami, prvi banki sta uradno fuč in gresta rakom žvižgat (v likvidacijo). Torej banke takšne kot so niso vredne zaupanja in ni mogoče vanje polagati upanja, da bi se v posle pripustilo najrevnejše. Treba je ustanoviti drugačne banke, s participacijo odločanja tudi najmanjših varčevalcev, tako bodo kreditojemalci osebno zainteresirani za poplačilo.

Širitev bančnega kreditiranja na revne je po svoje revolucionarna, z vidika današnje ekonomske miselnosti. Pri kreditiranju revnih je potrebno ignorirati prepričanje, da kreditov ni mogoče dajati brez garancije. Ekonomisti so prepričani, da je redna zaposlitev iz učbenikov edini način (tudi) boja proti revščini. V ekonomski literaturi ni mesta za tiste, ki se preživljajo s samostojnim delom, svoje izdelke ali storitve prodajo neposredno tistim, ki jih potrebujejo – v resničnem svetu pa prav to počnejo revni.

Finančna izključenost je tesno povezana s socialno izključenostjo, ni dostopa do finančnih storitev. Raziskava evropske komisije kaže, da dva od desetih odraslih nimata dostopa do transakcijskega bančnega poslovanja. Približno trije izmed petih ljudi nimajo prihrankov in štirje izmed desetih nimajo posojilnih sredstev, enemu od desetih je banka že kdaj zavrnila odobritev kredita. Najbolj ogroženi so ljudje z nizkimi dohodki, brezposelni, starši samohranilciu, bolniki oz. invalidi, priseljenci.

Zadružne hranilnice in posojilnice ter kreditne zadruge so bile pri nas že v 19. stoletju zmožne mobilizirati množico majhnih prihrankov, ki so jih s poceni posojili dodeljevale kmetom in obrtnikom. Zadružna posojila so bila cenejša zaradi samopomoči in vzajemnosti. Kreditne zadruge so segale do zadnje slovenske vasi.

Zadruge niso čakale, da bi ljudje sami prišli do njih, ampak so sami prihajali do posojilojemalcev, saj so v vodstvih zadrug poznali lokalne gospodarske razmere in posamezne varčevalce, tudi njih kreditna sposobnost jim je bila znana. Možnosti, da bi posojilo ne bilo vrnjeno, skoraj ni bilo. Tudi tajkunske zlorabe skoraj ni moglo biti, ker so se ljudje osebno poznali. V tem procesu so imeli največjo vlogo slovenski izobraženci, torej učitelji in duhovniki. Prav od ugleda slednjih je bil odvisen uspeh posamezne zadružne hranilnice in posojilnice.

Bančništvo, sociala in etika niso nujno nezdružljivi. Brezplačno vodenje transakcijskega računa in brezplačna prekoračitev limita, zagotavljanje ugodnih kreditov in kreditov brez jamstva, ugodna začetna investicijska posojila za tvegane projekte in programe ter varčevanje pod posebno ugodnimi pogoji – to je le nekaj pomembnih elementov poslovanja, ki etične oziroma socialne banke ločujejo od navadnih bank in so ponekoid že zaživele.

Pri nas smo v prednosti zaradi zadružniške filozofije in bi lahko speljali bančništvo bolj zadružniško, po naše. Donatorji bi se lahko vključevali direktno v poslovne projekte, vlagatelji bi več vedeli o svojih vložkih, tudi velika podjetja bi lahko z vlaganjem v socialna podjetja zadostila družbeni odgovornosti na prav direkten način. Zamisli se še rojevajo in jih še ne bodo kmalu pojenjale. V resnici so nekatere banke že prestopile v drugačno, bolj socialno, a vseeno podjetno miselnost.

Pomembna ponudba socialnih bank so mikrokrediti, ki jih konvencionalne banke ponujajo v manjšem obsegu in se od običajnih kreditov razlikujejo po tem, da so brez zavarovanja in da ob najemu ni treba predložiti poročila o preteklem poslovanju. Banke z njimi v glavnem pomagajo manjšim podjetnikom in posameznikom k izboljšanju socialnega položaja. Kriteriji, ki so značilni za mikrokreditiranje so omejitev kredita na 25.000 evrov, ugodnejši načini zavarovanja kreditov, kot je zavarovanje s hipoteko, in odobritev kreditov za bolj tvegane podjeme brez sorazmerno visoke stopnje zavarovanja (sicer včasih zaradi tega z višjo obrestno mero), gre pa za sredstva Evropskega investicijskega sklada.

Vlada je pač glede poti iz revščine neučinkovita, počasna, podvržena korupciji, zbirkokratizirana, želi obdržati svoj položaj za lastne interese. Svetovna banka, ki naj bi ji bil odprava revščine poglavitni cilj, se osredotoča na gospodarsko rast. Ta rast pa je počasna in nima učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih, ker ukrepi gospodarske dinamike pač ne dosežejo revnih. Banka vrednoti svoje uspehe na osnovi sklenjenih posojil, ne glede na učinek njihovega dela, tudi pri nas je večinoma tako.

Ker se vse konča pri denarju, če sledimo uvodni misli o denarju, se tudi posli tam končajo. Če je dobiček, se je treba zaradi prevelikih apetitov skregati in raziti s poslovnimi partnerji, če ga ni, se je treba skregati s svojimi bližnjimi in spokati. V sledenju prvenstveno skupni dobrobiti in blagostanju, pa denar sicer izgubi nekaj na svojem pomenu, vsaj toliko, da ni več človeku vladar. Tako je laže odpreti srca in denarnice ter preiti na zaupanje in upanje v sočloveka, najrevnejšega med nami.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |