in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Ogledovanje človeške zgodovine skozi prizmo provirusa

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 08:52, 25.03.2016

Tudi virusi imajo svojo pamet in jo uporabljajo tako, da spremljajo razvoj človeškega DNKja že celotno zgodovino človeka. Zastrašujoč občutek je to, da človek še takrat ni sam, ko je sam, saj v svojem genskem materialu nosimo ob svojem še življenjski zapis virusov. Kar je pomembno za medicino oz. biologijo človeka, z malo črnega humorja posega v znotrajsebne odnose človeka.

Najmanjši delčki našega genskega materiala so še kako pomembni z vidika raziskovanja, kako ljudje delujemo. Ta biološki segment daje odgovore ali vsaj delček vpogleda v genetsko zgodovino, ki je imela v rokah škarje in platno za našo današnjo obliko. Pri 2 % ljudi (med nami živečimi) so našli genetski recept za cel virus. To zadnje odkritje razkriva še bolj pisano genetsko sestavo, kot smo kdajkoli pričakovali.

Starejše raziskave kažejo, da človeški DNK sestavlja 8 % nečloveškega materiala, v zadnji ameriški raziskavi (2.500 ljudi iz vsega sveta) pa so odkrili še novih 19 doslej neodkritih genetskih koščkov v človeškem DNKju. Ti delčki so ostanki starodavnih virusov, ki so okužili že naše prednike. 50 ljudi iz raziskave nosi v sebi nedotaknjen genetski zapis celotnega virusa, raziskava pa (še) ni dala odgovora o prenosu naprej, torej ali se lahko tisti virus razmnožuje ali se ne more.

Raziskave in študije drugih starodavnih virusov kažejo, da lahko vplivajo na ljudi, ki jih nosijo v sebi. Pred zadnjih odkritjem so znanstveniki odkrili že 17 genetskih delcev te vrste, novoodkriti kompleten genom virusa imenovanega provirus pa je šele drugi primerek te vrste. Slednji je zmožen ustvariti nalezljiv virus, in če to drži, bo odkritje omogočilo proučevanje virusnih epidemij daleč nazaj v zgodovino. Daleč pred našim časom.

Lahko sklepamo, da sta vsega našega hudega kriva ata in mama? Morda kar Adam in Eva? Ali morda kar sami oni gospod Bog? Takšni sklepi so prenagljeni in preveč poenostavljeni. Do svojega telesa in duha imamo odgovornost ravnanja z obojim kot dober gospodar vsaj iz vidika lastnine, če že ne čutimo odgovornosti do potomcev, ki jih spravljamo na svet z našim genskim materialom. Okoljske spremembe iz sedanje človeške aktivnosti nam naredijo seveda še večjo štalo z mutacijami genskih zapisov v nas.

Poseg človeka v dedni material mami in vabi že daljši čas, za nami so različne evgenike, žal pa se rado vse to upravljanje z genomom v rokah človeka sfiži. Proučevanja kajpak niso sama sebi namen, ampak ‘izboljšavam’ božjega stvarjenja. Preudarni podjemniki sicer vzamejo v roke propadlo tovarno, a jo zradirajo in naglo postavijo novo, ne popravljajo stare tovarne v nedogled, ker ni pozitivne računice. Morda imamo vsi to v genih, saj ljudje zlepa ne odnehamo z razmnoževanjem, pa če naravni zakoni še tako močno nakazujejo, da morda včasih pa le ni dobro, da neplodnost nosi v sebi dober razlog.

Navsezadnje bo pa vedno še nekaj nečesa ostalo nerazkritega in nespoznanega. Človeški možgani nam vsakodnevno na osnovi razpoložljivih informacij rišejo približke realnosti, iz katerih vlečemo lahko le približno prave odločitve.

  • Share/Bookmark

Nravstveno ali politično dejanje

Zapisano pod: Ljudje, politika Tagi: , , , — pohajalka ob 07:53, 9.01.2016

Počasi in v delčkih še vsak dan znova kapljajo novice o novoletnem napadu na ženske v Nemčiji, Avstriji, Švici in verjetno so bili takšni napadi tudi drugod po Evropi. Spolni napadi so bili organizirani, iz kriminalitete pa moramo ta masovni delikt prepoznati kot čisto naklepno dejanje, politično in nravstveno. Še več, govorimo lahko o orodju, ki se ga praviloma (lahko) uporablja v vojnem stanju in služi za ponižanje ne le žensk, ampak tistega naroda ali države, od koder so tako ali drugače posiljene ženske. Zato ima politično sporočilo.

Velika možnost obstaja, da spolni napadi ne bodo raziskani in krivci primerno obsojeni zaradi naravnega čustva sramu. Posilstvo v žrtvah sproži prav to čustvo, s katerim se zdaj spoprijemajo tudi države. Žrtve zelo nerade in le ob veliki družinski podpori ali podpori državnih inštitucij prijavijo takšne napade. Ko postane žrtev posilstva država, bo tudi ta zaradi sramu poskušala vse potlačiti, skriti in čimprej pozabiti.

Naslednji vidik, ki lahko pripomore k ne prav zaresni preiskavi spolnih napadov, je tudi moška orientacija do spolnosti in žensk, ki v bistvu ni dosti drugačna kjerkoli v svetu. Evropa ni izjema, tudi Slovenija ni, imamo globoko ukoreninjena ravnanja, ki gredo celo daleč, da se razglasi ‘resnico’, da ‘k…. ne pozna žlahte’, in če je tako, potem se lahko na družbeno priznane običaje lahko izvede vsa morja posilstev. V tem primeru bi bilo hinavsko obsojati katerekoli posiljevalce, saj gre le za lastninsko vprašanje, komu pač posiljene ženske pripadajo.

Skratka, tudi v Evropi prehajamo v obdobje, ko postaja posilstvo eno osnovnih političnih orodij za obvladovanje in ustrahovanje celih narodov, ne le širših ljudskih množic, spomnimo se le bivše Juge, ki je še vedno ostala le za en pošten pljunek proč. Torej, ne gre več za čiste spolne delikte tam nekje daleč, ampak za … orožje! Tega orožja pa se ni mogoče ubraniti tako, da si ženska obleče neprebojni jopič, država pa še znatno teže v danih pogojih.

Da preiskave ne sledijo odkrivanju storilcev, je lahko oceniti iz dejstva, da so dober teden po masovnem dogodku, ko je bilo spolno napadenih samo na enem kraju blizu 200 žensk, identificirali cele tri moške osumljence, ki ‘bi lahko pripadali večji skupini’. In še kar naprej se preiskovalni organi milo vprašujejo, ali gre mogoče za organizirano dejanje.

Iz posilstev pa zdaj delajo famozno farso politične opozicije, ki jo imenujejo za posledico katastrofalnih azilnih in migracijskih politik. Resnici na ljubo, od zadnje strani dogodkov so se vključili v politične dogodke, ki pa s samimi migranti niso povezani. So pa nedvomno s sodobnimi migracijami in k incidentom bodo vsak po svoje in kolikor kdo more pristavil svoj piskrček. In prav za to gre v politiki. Migracije pa so vedno bile in vedno bodo, države premorejo vedno manj avtohtoncev, vedno več je tujcev od vsepovsod.

Ne gre zanemariti dejstva, da je na območjih pod Islamsko državo več primerov žensk, ki so jih ugrabili in jih nato prodali borcem za sužnje. Sužnje podležejo pravilom fatve, ki so jo izdali že pred letom dni. Zgled je očiten, posilstvo se uzakoni in vseh problemov bomo frej.

Ničelna toleranca pač ni mogoča, saj so v praksi premnoge ženske obtožene, da so si glede spolnosti šele kasneje premislile. Niso napadalci le mladi moški iz severnoafriških in arabskih držav, Evropa je kompleksnejša. Akt posilstva je treba predhodno definirati, to pa je izredno težko v družbi, kjer se smatra, da se ženske pač lahko šlata in moški menijo, da posilstvo sploh ne obstaja.

Na koncu pridemo do spoznanja, da so silvestrska posilstva le v toliko posilstva, kolikor komu odležejo za lastne koristi. Ženske pa naj kar pozabijo, da so bile žrtve, saj so itak same krive, kaj pa hodijo ponoči zunaj same …

  • Share/Bookmark

Debeli Slovenci in Slovenke

Zapisano pod: zdravje Tagi: , — pohajalka ob 17:42, 17.05.2015

1,2 mio Slovenk in Slovencev oziroma prej več, ali dobrih šestdeset odstotkov slovenske populacije je predebelih. Nelagodje ob zavedanju odvečne teže in problema le-te je pri predebelih. Nelagodje je še večje ob zavedanju, da dve tretjini vsega človeštva trpita pomanjkanje hrane.

So ljudje, ki bi po anketah letalskih družb raje sedeli v letalu ob kričavem otroku kot ob debeluhu, ker bi jim ta verjetno odvzel del sedeža. Zanimivi so izsledki večletne študije, ki odkriva, da zaradi pomanjkanja telesne aktivnosti v Evropi umre približno dvakrat toliko ljudi kot zaradi debelosti. Ob tem ni mogoče zanikati dejstva, da zaradi debelosti ljudje umirajo. O prislovično veselih in srečnih debelih ljudeh danes ni več govora, nočemo biti debeli in v glavnem ne maramo debeluhov.

Stoletja nazaj je bilo ljudi najbolj strah lakote in vojne, vojne nas je strah tudi danes, lakote pa ne tako kot včasih. Danes se je mogoče najesti, mora biti nekaj narobe že s sestradancem, da strada. Danes je hujši problem redno plačevanje položnic, ker prihodki ne sledijo tempu odhodkov. Revščina in pomanjkanje ima za vsak čas drug obraz. Celo več, nekdo, ki je danes debel, ni nujno tudi bogat in preskrbljen, prej reven in zaradi nezdrave prehrane debel.

V vseh primerih debelosti in v vseh časih pa je tveganje za življenje debeluha večje, kot smo si pripravljani priznati. Različno vrednotenje telesne teže se danes kaže še v konfliktu med revnim in razvitim svetom, pa tudi v različnih vatlih za merjenje teže.

Desetletja nazaj se je ovrednotilo človeka za debelega, ko je bil težji za deset odstotkov kot je imel izmerjeno telesno višino nad 100 cm. Danes se gremo drugače in govorimo o indeksu telesne teže, ki se ga izračuna tako, da telesno težo v kg delimo s kvadratom telesne višine v metrih. Razpon idealnega indeksa telesne teže po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije znaša od 18,5 do 25, sredina je približno 22.

Če zanemarimo dejavnike nezdrave hrane in psihičnih pritiskov, ki jih zmanjšujemo z jedačo in pijačo, se debelost pojavlja zaradi treh sklopov dejavnikov: zmanjšane telesne aktivnosti, povečanega vnosa hrane v telo ali dednosti. Pri večini debeluhov je sinergično prepletenih več dejavnikov, še večkrat pa gre za požrešnost, za nezmernost pri hrani, ki botruje naraščanju telesne teže in iz nas naredi debeluhe. Pa še eden izmed naglavnih grehov je, debelost pa je šele izdajalec grešnega človeka.

Hecno je, da ob zmanjšani telesni aktivnosti občutimo še večjo lakoto, a tako je. Tudi ščitnica je lahko kriva oziroma njeno moteno delovanje, včasih je kriv vnos zdravil, recimo kontracepcijskih, za zdravljenje diabetesa ali antidepresivov. Tem zdravstvenim nadlogam se ni mogoče vedno izogniti, požrešnosti pa je mogoče narediti konec. Ko debelost postane Debelost, je modro izmed vseh ‘edino pravih’ diet za hujšanje najprej izbrati tisto ‘manj-žri’.

Sodobni sedeči način življenja že sam po sebi povzroča kopičenje odvečne energije v maščobo v najtesnejši povezavi s pomanjkanjem gibanja. Računica je logična: več porabljenega časa za sedenje (tudi za računalnikom) pomeni glede na razpoložljivo dolžino dneva manj časa za gibanje.

Na dolgi rok se nedvomno zredimo manj in tudi lažje vzdržujemo svojo idealno težo, če smo fizično dovolj aktivni. Zmerni napori odlično vplivajo na krvni tlak, v krvi je manj maščob in gibanje pripomore k primerni ravni krvnega sladkorja. Redno gibanje veča mišično maso, ki je med največjimi potrošniki energije. Ob ležanju, ob pasivnem načinu življenja se mišična masa zmanjšuje, kar se na tehtnici pokaže kot lažno zmanjšanje telesne teže.

Motnje hranjenja (bulimija ali anoreksija) ali obsedenost z zdravo hrano so težave, ki sodijo na področje duševnosti in jih zdravi psihiatrija.

Pri debelosti kot taki je bistven podatek o zalogi maščevja. Maščoba se debeluhom nabira vsepovsod po telesu, tudi tam, kjer se od zunaj direktno ne vidi, izmeriti pa jo je mogoče tudi z obsegom trebuha, črevesja je namreč veliko, še več ga je, ko je od zunaj in od od znotraj temeljito obloženo s špehom in življenjsko pomembni organi so v trebuhu zaviti v maščobo.
Debelost v obliki jabolka pospešuje aterosklerozo. V sredini telesa je izbočen trebuh, riti je bolj malo, stegna niso pretirano debela, največkrat so taki debeluhi moškega spola.

Ženska debelost je pogostejša v obliki hruške, saj je že normalen obseg ženskega trebuha manjši kakor pri moškem in je manjši od obsega čez boke. Ženskam se maščevje nabira v podkožju zadnjice, bokov in stegen. Obseg pasu naj bi bil vedno manjši od obsega čez boke in naj ne bi presegel 88 cm pri ženskah in 102 cm pri moških. Vsak centimeter več napoveduje bolezni srca in ožilja ter sladkorne bolezni.

Debelost je že sama po sebi bolezen, na psihični in telesni ravni, zato bi jo bilo treba tako tudi stisniti za vrat in – shujšati!

  • Share/Bookmark

Bavčar je zaprt

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 18:11, 31.01.2015

Iz vidika državne blagajne je zanemarljivo, kje se Bavčar ta hip nahaja. Zaporniške stroške in stroške zdravljenja pokriva proračunska državna malha, le ministrstvo je različno. Ker je zaprt v obeh inačicah.

Iz vidika financerjev davkoplačevalcev je bistveno, da Bavčar ne more oz. ne sme pohajati okrog, kakor bi mu nedvomno pasalo. To je bistvo, ki je očem davkoplačevalcev še nevidno. Bolniška soba oz. bolniška postelja je po svoje jetnišnica. Lahko se je tja pripeljal sam, odpeljati se sam iz bolnišnice ne more, četudi je bil njen ustanovitelj in njen osamosvojitelj. Ker je bolan, dokler tako reče njegova zdravnica.

Morda pa se motim. Morda Igor Bavčar potrebuje le počitek in bolniško dieto zaradi prekomerne teže.

  • Share/Bookmark

Pomen družine v družbi

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:09, 25.01.2015

Obstojijo družboslovne študije, ki povezujejo obliko družbenega sistema na podlagi prevladujoče oblike družine oz. družinske strukture v tistem okolju. Na podlagi demografskih indikatorjev je mogoče iz zgodovinskega, demografskega in antropološkega gledišča napovedati celo razpad države. Demografski indikatorji, ki so pomembni za družbene sisteme, so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Obravnava je interdisciplinarna, humanistika je obravnavana z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa se ne ločuje od geografije, vsak dogodek je umeščen v prostor.

Tako je mogoče razvoj družbenih dogodkov napovedati vnaprej, zaton Amerike je bil tako napovedan po tej metodi, finančna kriza leta 2008, celo serija arabskih pomladi. Še pred Charlijem Hebdojem so že bile pesimistične napovedi glede prihodnosti Evrope. Med letoma 1970 in 1974 se je v Rusiji višala smrtnost med otroci, ta čas pa je v Evropi stopnja otroške smrtnosti padala. Hkrati je rodnost v Rusiji padala, podobno kot v Franciji pred revolucijo. Manj otrok v družini pomeni začetek individualizma, ta pa slej ko prej vpliva na politični sistem. Stare, že razpadle družinske strukture determinirajo kasnejše ideološke sisteme in posledično volilne rezultate pri določeni populaciji.

V 17. stoletju je bila že v ruralni Angliji nuklearna družina pravilo, to pa baza za angleški individualizem. Zemljevid komunizma, kakršen je vladal leta 1970, in zemljevid komunitarne eksogamne družine se prekrivata povsod po zemeljski obli. Ta družinski tip povezuje očeta z med seboj enakopravnimi sinovi, kot je na primer zadruga v južnoslovanskem prostoru, in velja tudi za Rusijo, Kitajsko, severni Vietnam, Toskano, ki je volilna baza bivše KP Italije.

V okoljih, kjer se pojavi endogeni komunizem, je v preteklosti obstajala razširjena kmečka družina. V takšni razširjeni družini oče sobiva s poročenimi sinovi. To obliko določa vertikalna avtoriteta in horizontalna enakost, to dvoje pa sta poglavitni vrednoti komunizma. Ko se ruralna družba dezintegrira in je posameznik prepuščen sam sebi, se počuti izgubljenega in se obrne k avtoriteti partije, države in drugih večjih centralističnih sistemov, kot npr. KGB, ki obravnava posameznika tako kot kruti kmečki oče iz 19. stoletja.

V Franciji in Angliji je v 17. in 18. stoletju prevladovalo nuklearno gospodinjstvo, ki obsega samo starše in otroke. V Franciji so bili vertikalno odnosi med starši in otroki svobodni, horizontalno, med brati in sestrami, je vladala enakost, dediščina se je delila na strogo enake dele. Samodejno se že tukaj pokažeta poglavitni vrednoti francoske revolucije, svoboda in enakost. Brž ko so se ljudje opismenili in se ideološko ozavestili, je izbruhnila revolucija z geslom svoboda in enakost.

V Angliji, kjer daje nuklearna družina vertikalno svobodo, med brati in sestrami pa vlada neenakost, saj starši z oporoko razdelijo po svoji volji, sta vrednoti svobode in neenakosti že v 17. stoletju sprožili liberalne revolucije, kjer pa individualizem z načelom enakosti nima mesta.

V srednji Evropi, na nemškem območju in obrobju prevladuje t.i. debelska struktura, avtoritarni tip družine. Odrasli otroci se razidejo, le eden podeduje kmetijo, večinoma je dedič prvorojeni sin, včasih, pragmatično, zaradi skrbi za ostarele starše, najmlajši otrok, ki je lahko tudi ženskega spola. Bistvo debelne družine je prenos iz roda v rod, zaželjeno po moški liniji, ampak nikoli se ne ve, kdaj bo treba iz punčke narediti fantka, zato položaj ženske ni nizek.

Odrasli moški sinovi, že sami starši, ostajajo pod avtoriteto starih staršev, to je avtoritaren sistem, ni egalitete, ker dedovanje razlikuje med izbrancem in izključenimi. Komunitarna ruska in kitajska družinska tradicija rojeva komunistične revolucije, debelna nemška družina pa pojasni rojevanje avtoritarnih družbenih sistemov v rednih intervalih. Tako ni narejen zgolj nacizem, tudi nemška socialdemokracija v resnici sploh ni revolucionaren sistem. Že luteranstvo z idejo o predestinaciji nosi v sebi kal neenakosti.

V deželah s prevladujočo debelsko družinsko strukturo je visoka stopnja družbene kohezije, kultiviranosti in seveda konservativnosti. Nemci, Japonci, Korejci, Baski, Katalonci, Švedi, Irci, Čehi … so resni organizirani narodi, delovni in spoštljivi do hierarhije.

Nasprotni argument strukturne povezanosti družbe in družine je pomanjkanje koncepta svobodne volje. Posameznik iz nuklearne družine, vzgojen v avtonomnega individualista, je prepričan, da je svoboda v naravi stvari. Individualist ostro zavrača paradoksalno idejo, da mu je bila svoboda privzgojena. V psihologiji pa v zadnjem času pogosto raziskave in praksa pritrjuje povezanosti vsega rodovnega in družinskega z družbenimi strukturami. Posameznik je psihološko gledano močno determiniran z družinskimi strukturami, ki se samodejno prenesejo v večje družbene sisteme.

  • Share/Bookmark

Znova pred sodišče

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:35, 21.01.2015

Sporen ali ne, ustavno sodišče je že pred osmimi leti sprejelo ustavni sklep, da ne bo več sprejemalo v svojo obravnavo pobude za oceno ustavnosti oz. neustavnosti zakonov, dokler prizadeti ne izčrpajo vseh predhodnih zakonskih upravnih ali sodnih poti. Tako imajo zagotovljeno delo in plačo nešteti upravni in sodni referenti, kar bi bilo deloma v redu, če bi si Slovenija to lahko privoščila. Prav na koncu vseh pravnih poti oz. pritožb se prizadeti šele lahko obrnejo na ustavno sodišče.

Celo nekateri izmed ustavnih sodnikov so takšno odločitev kot neustrezno že strokovno kritizirali, a pri nas stroka pač nima najvišje avtoritete. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je ustavno sodišče zavrglo obe pobudi društva izbrisanih glede ocene ustavnosti novele zakona o izbrisanih in zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji.

Tokrat so se ustavni sodniki soglasno, kljub poprejšnjim kritikam, izognili neprijetni razsodbi o mnogih neustavnosti pri obeh zakonih o izbrisanih s sklicevanjem na stališče iz leta 2007. Posledica bo pričakovano in veliko število več ali manj nepotrebnih sodnih postopkov, preden bo sporno vprašanje pripeljano znova pred ustavno sodišče in do že sedaj jasnih odgovorov.

Sodni postopki bodo še obsežnejši na račun razpršitve posameznih vprašanj, saj mora v postopke vsako posebej in ne skupaj, kot je bilo predlagano v oceno do sedaj. Razpršenost postopkov bo znatno otežila usklajeno presojo obeh zakonov kot ene zadeve.

Izbrisani, povezani v društvo, nasprotujejo višini odškodnine, evropsko sodišče je namreč dosodilo v posamičnem primeru poleg odškodnine za nematerialno škodo še odškodnino za materialno škodo, kar znaša skoraj petkrat več, kot predvideva slovenski zakon.

Izbrisani nasprotujejo zakonskim rešitvam zakona o odškodninah glede nabora upravičencev, saj niso upravičeni vsi izbrisani, ampak le takšni z urejenim statusom pri nas in tisti, ki so za dovoljenje za stalno bivanje ali državljanstvo zaprosili po izbrisu in pred sprejetjem zakonske novele o izbrisanih, a ga takrat niso dobili, kasneje pa po spremenjeni zakonodaji zanj niso več prosili. Zakonodaja predvideva še dodatni pogoj dejanskega življenja v Sloveniji in izključuje pravico do odškodnine za otroke izbrisanih svojce tistih izbrisanih, ki so umrli.

V društvu izbrisanih so že pred dvema letoma zakon poslali v presojo ustavnemu sodišču, saj bi moral zakon po njihovem mnenju odvzete statuse vračati brezpogojno.

  • Share/Bookmark

Letošnja prelamnjanja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 06:45, 14.01.2015

Leto 2015 naj bi bilo po Cerarjevo (in ‘njegove stranke’) prelomno leto, prvi konkretni ukrep preloma, bolj verjetno začetek in konec celoletnih prelamnjanj pa je seveda današnji delovni posvet vlade. Posvetovanja so orodje in delovni pripomoček politike pri vodenju države. Odločitve … te morda, ne pa nujno, saj se krizna situacija lahko prelomi zgolj na še več odrekanja najšibkejših členov družbe. Najmočnejši členi družbe lahko še vedno računajo na le še več subvencij, več financiranja razvojnih agencij in dolgoletnih uživalcev eu-sredstev.

Prednostne naloge po posameznih resorjih bodo po končani ‘pripravniški dobi’ vlade, po zaključku prvih stotih dni polnomočnega vladanja določene šele na današnjem delovnem posvetu. V igri je uravnoteženje javnih financ, prestrukturiranje gospodarstva, ukrepi za spodbujanje rasti in priprava nekaterih reform, recimo zdravstvena. Cerar imenuje te postopke ‘prelomne’, glede javnih financ govori o ‘nadaljevanju prizadevanj za konsolidacijo javnih financ’ in o ‘ohranitvi gospodarske rasti, ki se je nakazala letos’.

Vlada torej želi: uravnoteževati (vzeti tam kjer je in dati tja, kjer ni), prestrukturirati (prodati, kar je še mogoče za vsako ceno), ukrepati s spodbudami (razdeljevanje poceni denarja, deli in vladaj), in slednjič še s pripravljanjem reform (nikoli končane zgodbe).

Krovno vprašanje vseh vladnih želja in njenih postopkov pa je vprašanje priprave rebalansa letošnjega proračuna. Želja po okrepitvi investicijske funkcije države in ohranitvi približno enake ravni javne porabe izhaja iz rebalansa in se nadaljuje v znižanje primanjkljaja pod tri odstotke bdpja.

Na začetku rebalansa ni neke avtonomne stroke, ampak so fronte med vlado in javnim sektorjem, v političnem slengu se fronte imenujejo ‘priprava’. Fronte bodo preizkušale enotnost vladnih strank in tudi zmnožnost političnega dialoga vlade z opozicijo in drugimi interesnimi skupinami, lobiji in cehi. Gre za sledenje denarju, za dokončanje prodaje petnajstih državnih naložb s seznama, ki ga je že junija 2013 sprejel DZ, za ‘pripravo’ strategije državnih naložb, in slednjič, sprejeti bo treba izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu.

V delokrogu vlade se še vedno obetajo naporna pogajanja s sindikati javnega sektorja v želji po optimizaciji in racionalizaciji javne uprave, vključno s pogajanji o spremembah plačnega sistema. Napoveduje se tudi zdravstvena reforma, kakšna bo, pa bo odvisno od usklajevanja zainteresiranih pogajalcev.

Prav na koncu vladnih letošnjih prizadevanj bo tudi denar, boj proti sivi ekonomiji, pospešitev prestrukturiranja prezadolženega gospodarstva, odprava administrativnih bremen, učinkovita poraba sredstev EU, boj proti korupciji in gospodarskemu kriminalu in pa izvedba ključnih infrastrukturnih projektov, tudi z vključitvijo čim več načrtovanih investicij v evropski naložbeni načrt.

Narobe so nas učili v šolah, zelo malo možnosti je v današnjih časih priti do denarja s pridnim delom, kot so nam še nedavno vlivali v glave – danes je treba znati mešetariti, tudi z denarjem samim.

  • Share/Bookmark

Vlada varčuje preko pogodb

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 08:13, 8.01.2015

Delo je potrebno opraviti ne glede na krizo, ne glede na varčevanje, zujf in politično etiko. Za pogodbe, dražje od 7.500 evrov je vlada lani odštela dobrih 133 mio, naročniki avtorskih, podjemnih in svetovalnih pogodb so ministrstva, organi v sestavi in vladne službe.

Najbolj zapravljivo ministrstvo je ministrstvo za infrastrukturo, kjer se že sicer sučejo visoki denarji, lani je zapravilo slabih 620 .000 evrov gotovega denarja.

Vlada nima redno zaposlenih kadrov, ali pa jih nima dovolj, ali pa obilice dela ne zmorejo zaradi povečanega obsega dela na področju pravnega svetovanja pri zadolževanju in v zagovoru pred arbitražo, vzdrževanja programske opreme, obnavljanja licenc in nadgradnje informacijskih sistemov (na finančni upravi in centrih za socialno delo), nadalje so še elektrika, zavarovanja, zdravstveni pregledi, čiščenje, vzpostavljanje prevoznosti cest po naravnih nesrečah, sanacije mostov, študije razne in poštne storitve.

V nadaljevanju štrlijo iz ‘ne zmoremo sami’ stroški generalnega sekretariata vlade za vilo Zlatorog, kjer se je varčevalo tako, da se je nabavilo novo kuhinjo, notranjo in kopalniško opremo, oblazinjeno pohištvo, zavese in tudi dokumentacijo za ureditev okolice, kar je zneslo za dvoje stanovanj v Ljubljani, dobrih 152.000 evrov.

Zunanje ministrstvo je izven delokrogov delovnih mest adaptiralo veleposlaništvo v Moskvi za dobrih 171.000 evrov, za vzdrževanje gradu Jable pa plačalo dobrih 105.000 evrov.

Ministrstvo za izobraževanje je plačalo po pogodbah Mercatorju 12.000 evrov za reprezentanco v prostorih ministrstva in za eno večerjo in tri kosila za 50 oseb 6.200 evrov, 24.000 evrov za označevanje objektov za slovenske športnike v Sočiju.

Stvar debate je takšna varčevalna politika vlade, ali so zneski morda previsoki, morda celo nepotrebni, saj vlada politično utemeljuje prikrajšave državljanov s krizo. Vladne malhe pa očitno niso še prazne, korita funkcionirajo, saj so prečekirani le večji zneski, zneski nad 7.500 evrov. Zgodba iz ‘evrček na evrček palača’ bi dala večjo sliko vladne potrošnje, dokaz, da gre praznjenje korit tako še učinkoviteje, so marmorne bančne palače.

  • Share/Bookmark

Cena varčevanja in kdo je plačilni

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:17, 7.01.2015

Ljudje z obrazi in imeni so tisti, ki v naši državi plačujejo najvišjo ceno varčevanja. To je srednji razred, to so najrevnejši med nami, socialni transferji pa se uspavano zibljejo v birokratskih predalih. To so otroci, mladi, stari, invalidi, revni, ženske, marginalne skupine.

Kakovost življenja se zmanjšuje in ni še videti konca tega dogajanja gospodarski rasti navkljub, priča smo negativni selekciji na vseh življenjskih, gospodarskih in socialnih ravneh. Prekariat Slovenci doživljamo po eni strani v denarnici in življenjskem stilu, ki onemogoča zagotovitev trajne varnosti kljub velikim delovnim naporom. Po drugi strani prekariat označuje tudi duh časa, ki ga doživljamo vsi skupaj (razen redkih bolj svobodnih, beri dovolj premožnih kariernih odskakovalcev med politiko, gospodarstvom in športom).

Nedostopnost zdravstvenih storitev je tudi cena varčevanja, ki jo plačujejo najšibkejši členi slovenske družbe, javna zdravstvena košarica je vedno bolj prazna, dolge čakalne dobe pa lepo zgladijo nedostopnost v dostopnost, ker se čakajoča vrsta v času zmanjša sama po sebi.

Socialna mobilnost zastaja, študentje po zaključku študija, ki so ga študirali na državne stroške, ne dobe zaposlitve in to je za državo zelo negospodarno čisto metanje denarja v brezno brez dna, zgrešena, napačna investicija, ker izdelek šolskih ustanov ni ‘prodan’ v delovna okolja. Strokovnjaki pišejo članke, da bi nekoč vendarle napredovali na višji položaj, ukvarjajo se s teorijami in navajajo deklarirane vire, ker v praksi pri nas ne dobe mesta. Socialna mobilnost torej ni odvisna od spričeval in sposobnosti človeka, ampak od nenavadnih naključij in zvez. Cena varčevanja se kaže v negativnih čustvih jeze, negotovosti, osebnih stisk, vse to pa se manifestira v odnosih med bližnjimi, potem do naključnih najšibkejših, in na koncu do najvišjega nivoja v smislu ‘prekleta država’.

Dogaja se, da se vpišejo v srednjo šolo ljudje, zato da dobijo status dijaka in socialno varnost, čeprav so pred tem že diplomirali na kakšni fakulteti. Imajo status dijaka, ker nimajo plačane zaposlitve. Še se je mogoče pogajati s šolami, da v primeru inšpiciranja statusni dijaki brž vplačajo en izpit, da bi inšpektor ne ugotavljal fiktivnega vpisa. Gre za zmagam-zmagam situacijo, čeprav je to v osnovi goljufija, saj si tako šole finančno pomagajo, mladi pa lažje preživijo. Tretja plat ‘zmagam’ situacije je še statistika, saj bi bila ta prekleto bolj pretresljiva in žalostno višja v tabelah, ki zajemajo brezposelne mlade. Ceno varčevanja plačajo torej diplomiranci brez zaposlitve.

Tudi sicer plačujejo visoko ceno varčevanja mladi in starejši od 55 let, dobivamo vedno več revnih marginalcev na starostni premici. Sredi kriznih let je bila stopnja zaposlenosti mladih (18 – 24 let) pri nas slabih 14-odstotna, kar je pol manj od evropskega povprečja. Podobno slabo je tudi v starostni skupini 55+, stopnja zaposlenosti je bila slabih 23-odstotna, v EU pa je na polovici, 47-odstotna. Ob tem ne gre pozabiti na dejstvo, da je stopnja tveganja revščine za starejše ženske enkrat višja kot za moške.

Vodilna politika, vodilne strukture, kakorkoli jih pač imenujemo, so socializirale škodo, ki je bila narejena z njihovim žegnom in so jo dopustile banke. Za sanacijo teh barabij so šle debele milijarde naše skupne gotovine. Denar je bil vzet ljudem, končal je v zasebnih žepih, dolgovi pa so ostali skupni, socializirani. Najti je mogoče izraz, ki bi bil lahko vzet iz burleske, pa ni, je vzet iz politike gospodarjenja v sodobnem času: subvencioniranje bogatih. S subvencijami država ali širše asociacije skupnosti držav regulirajo, kaj se bo delalo in kdo bo delal, kdo bo služil in seveda tudi način pridelovanja dodane vrednosti.

Revni postajajo vse revnejši, srednji razred dokončno izginja in masovno drsi v revščino. Potrebno bi bilo vzpostaviti varuha revnih Slovencev, saj je tako varčevanje brez dvoma prefinjena oblika kratenja človekovih pravic, ker je bila prizadeta nelegitimno in so nekateri z njo močno obogateli, pa nič delali.

Ob izteku prejšnjega in v zagonu novega koledarskega leta bo treba delati drugače.

  • Share/Bookmark

Z dušo in telesom v nebesa

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 06:25, 15.08.2014

je odšla pred približno dvema tisočletjema našega časa tista, ki je brezmadežno spočela odrešenika sveta. Devica Marija, brezmadežna, božja mati, bila je dobesedno zraven, soudeležena, ko je beseda meso postala. Da se je fizično telo skupaj s fluidno dušo vzelo v nebesa, so se ta morala opredmetiti v fizično obliko, torej so mnogo bliže našemu umevanju kot bi si želelo dogmatično katolištvo.

Kajti tako je to, da katoličani verjamejo in verujejo, da je Jezus Kristus božji sin, verujejo v brezmadežno spočetje, v odrešenje sveta. Obstajajo tudi vzporedne teorije zarote, vendar na praznični dan, ko se je žensko telo z dušo vred pretočilo v zračna nebesa nad nami, pomisleki niso na mestu. Zaradi tega dogodka, enkratnega v zgodovini človeštva, imamo danes dela prosti dan. Slovenski kristjani na današnji dan množično romajo na Brezje, Ptujsko goro in Sveto goro.

Versko resnico, da je potem, ko je brezmadežna mati božja, večna devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, proglasil papež šele leta 1950. Dogma velja v RKC, vera v Marijino vnebovzetje pa je bila močno razširjena tudi prej v številnih drugih krščanskih cerkvah. Praznik Marijinega vnebovzetja je razglasil že papež Sergij I. Leta 1626 je Rubens naslikal prečudovito sliko Marijinega vnebovzetja.

Ne vemo, ali je Marija umrla in bila potem obujena in v nebesa vzeta s svojim poveličanim telesom, ali pa ji je bilo prihranjeno trpljenje smrti in je bila vzeta v nebesa direktno. Tudi ni znano, da je bila gor vzeta po svoji ali božji volji, za vekomaj ali pride znova nazaj – skupaj z njim, ko bo znova prišel v svoji slavi sodit žive in mrtve. Tudi Marijina vseživljenjska brezmadežnost ni povsem razjasnjena, saj naj bi imel Jezus tudi brate in sestre.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |