in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Ograje, ki jih rabimo

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Reaktivno Tagi: , , , — pohajalka ob 18:06, 4.04.2016

Vse pod ključ, vse je treba dati pod ključ, pa ne pod enega, raje pod dva, pa še kakšno specialno ključavnico in še specialni ključ …, ker so tatovi med nami. Tatovi po definiciji kradejo. Policija svari: prilika dela tatu. Zato postavimo še visoko in neprodušno ograjo okrog svojega … česar že.

Živimo v svetu, ki ni najbolj prijazen, pa ne zaradi sveta samega po sebi, ampak zaradi ljudi v tem istem svetu. Svet in naše čase delamo ljudje, ne more biti drugače. Dosti stvari počnemo ljudje mogoče res samo zato, ker lahko. Nikakor pa ne zato, ker bi morali, ali bi ne znali drugače.

Od jeseni sem preko zime pred čebelnjakom sušila drevesne gobe. Potrebujem jih za kadilo, ki umirja čebele, manj pikajo, kadar odpiram panje. Videti je bilo lepo pred čebelnjakom, vsakokrat ko sem bila tam v kontroli, je bilo na prvi pogled videti v redu. Včeraj je bilo že zjutraj toplo, treba se je bilo lotiti še generalnega čiščenja pred in pod čebelnjakom. Drevesne gobe sem naložila v en vogal ob klop pri čebelnjaku.

Tam naj bi ostale samo preko noči, saj včerajšnjih čebelarskih opravil nisem uspela končati do konca dneva. Bile so skoraj dovolj suhe, zato jih nisem pospravila pod ključ, pa še tla so bila vlažna. Od sinoči do danes dopoldne so izginile, kot bi jih nikoli ne bilo, do zadnje. Tatovi ali esteti … zagotovo grdi ljudje so to bili. “Grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove”, tako je govorila pokojna stara mama za take ljudi. Tudi ona je imela izkušnje s sprehajalci, ki so tako kradli njeno zelenjavo z njive, da so vse uničili, kar niso uspeli odnesti.

Cinizem v tej zgodbi je ta, da je gozd okrog mojega čebelnjaka prepoln drevesnih gob. Zaključek te zgodbe ni predvidljiv, ker nikomur, ki pride mimo čebelnjaka žal ne piše na čelu, da je tat. Kradljivci so po pravilu brezsramno srčkani, ko jih gledaš v oči, ko pa jim obrneš hrbet, odnesejo vse kar lahko, tudi če ne rabijo. Nauk zgodbe: ne nabiraj drevesnih gob.

Morda pa gre za novo obliko podjetništva: vzameš tam kjer je, tistemu ki ima, in prodaš recimo kot popularno novotarijo, v hortikulturi so to tako zelo zaželeni naravni materiali. Nauk zgodbe bi bil ob podjetniški predpostavki, da pojdite ljudje v gozd in nabirajte drevesne gobe, pustite jih ob svojem … čemer koli. Vaš trud ne bo zaman, kajti tatovi so med nami, jih bodo že pobrali, ko se bodo sprehodili mimo.

  • Share/Bookmark

Ogledovanje človeške zgodovine skozi prizmo provirusa

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , , — pohajalka ob 08:52, 25.03.2016

Tudi virusi imajo svojo pamet in jo uporabljajo tako, da spremljajo razvoj človeškega DNKja že celotno zgodovino človeka. Zastrašujoč občutek je to, da človek še takrat ni sam, ko je sam, saj v svojem genskem materialu nosimo ob svojem še življenjski zapis virusov. Kar je pomembno za medicino oz. biologijo človeka, z malo črnega humorja posega v znotrajsebne odnose človeka.

Najmanjši delčki našega genskega materiala so še kako pomembni z vidika raziskovanja, kako ljudje delujemo. Ta biološki segment daje odgovore ali vsaj delček vpogleda v genetsko zgodovino, ki je imela v rokah škarje in platno za našo današnjo obliko. Pri 2 % ljudi (med nami živečimi) so našli genetski recept za cel virus. To zadnje odkritje razkriva še bolj pisano genetsko sestavo, kot smo kdajkoli pričakovali.

Starejše raziskave kažejo, da človeški DNK sestavlja 8 % nečloveškega materiala, v zadnji ameriški raziskavi (2.500 ljudi iz vsega sveta) pa so odkrili še novih 19 doslej neodkritih genetskih koščkov v človeškem DNKju. Ti delčki so ostanki starodavnih virusov, ki so okužili že naše prednike. 50 ljudi iz raziskave nosi v sebi nedotaknjen genetski zapis celotnega virusa, raziskava pa (še) ni dala odgovora o prenosu naprej, torej ali se lahko tisti virus razmnožuje ali se ne more.

Raziskave in študije drugih starodavnih virusov kažejo, da lahko vplivajo na ljudi, ki jih nosijo v sebi. Pred zadnjih odkritjem so znanstveniki odkrili že 17 genetskih delcev te vrste, novoodkriti kompleten genom virusa imenovanega provirus pa je šele drugi primerek te vrste. Slednji je zmožen ustvariti nalezljiv virus, in če to drži, bo odkritje omogočilo proučevanje virusnih epidemij daleč nazaj v zgodovino. Daleč pred našim časom.

Lahko sklepamo, da sta vsega našega hudega kriva ata in mama? Morda kar Adam in Eva? Ali morda kar sami oni gospod Bog? Takšni sklepi so prenagljeni in preveč poenostavljeni. Do svojega telesa in duha imamo odgovornost ravnanja z obojim kot dober gospodar vsaj iz vidika lastnine, če že ne čutimo odgovornosti do potomcev, ki jih spravljamo na svet z našim genskim materialom. Okoljske spremembe iz sedanje človeške aktivnosti nam naredijo seveda še večjo štalo z mutacijami genskih zapisov v nas.

Poseg človeka v dedni material mami in vabi že daljši čas, za nami so različne evgenike, žal pa se rado vse to upravljanje z genomom v rokah človeka sfiži. Proučevanja kajpak niso sama sebi namen, ampak ‘izboljšavam’ božjega stvarjenja. Preudarni podjemniki sicer vzamejo v roke propadlo tovarno, a jo zradirajo in naglo postavijo novo, ne popravljajo stare tovarne v nedogled, ker ni pozitivne računice. Morda imamo vsi to v genih, saj ljudje zlepa ne odnehamo z razmnoževanjem, pa če naravni zakoni še tako močno nakazujejo, da morda včasih pa le ni dobro, da neplodnost nosi v sebi dober razlog.

Navsezadnje bo pa vedno še nekaj nečesa ostalo nerazkritega in nespoznanega. Človeški možgani nam vsakodnevno na osnovi razpoložljivih informacij rišejo približke realnosti, iz katerih vlečemo lahko le približno prave odločitve.

  • Share/Bookmark

Trajnostni kmetijski razvojni trendi

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , — pohajalka ob 14:53, 23.03.2016

Ko govorimo, pišemo ali zgolj razmišljamo o slovenskem kmetijstvu, bi bilo prav zastaviti besedo o hrani, o slovenski hrani, o slovenski hrani jutri. Vse drugo je le ponavljanje lepih fraz oz. manter. Kmetijstvo pač pomeni hrano, gre za proces proizvodnje oz. pridelave hrane do slovenskega krožnika. Treba je pridelati in prodati, tako to gre v vsaki najpreprostejši vzdržni ekonomiji.
Romantike pač v poslih ni, vsaj ne za daljše obdobje, brez nič in še malo niča zraven da en malo večji nič. Lepo je slišati, celo dobrodelno masko s samopomočjo v sledovih ima obdelovanje začasno brezplačno oddane zemlje za sejanje solate brezposelnim. Dobrodelni kmet je faca, zemlje, ki se mu je ne splača obdelati in se z njo preživljati, mu ni žal pogrešiti. Ponudi jo brezposelnim, ki mu jo bodo fino obdelali in tretje leto bo dobra zanj. V prvih dveh letih pa se bodo brezposelni mestni kmetje brez zemlje iztrošili v nakupih nujnega orodja, gnojila in semen ali sadik.
Manjka le še davkarija, ki bi nabila bonuse in katastrski dohodek na fatamorgansko pridelavo hrane, subvencije bo pa kmet potegnil. Veliko bo besed o socialnem podjetništvu v kmetijstvu, denarja in ukrepov pa bolj ne.
Če bi v resnici kdo hotel kaj narediti za kmetijstvo – torej hrano – bi bilo treba temeljito zamajati dosedanjo kmetijsko politiko. V prvem koraku bi bilo treba ukiniti subvencije tistim kmetom, ki ne dajejo hrane na trg, vključno s KOPOP plačili, ki so le potuha za nedelo.
V drugem koraku bi bilo treba ukiniti vsa kvazi izobraževanja v kmetijstvu in sredstva nameniti v zagon novih kmetij nekmetov, vključno z ukinitvijo vseh kvazi razvojnih agencij, ki služijo parkiranju neuspešnih kmetov in gospodarstvenikov, sem ter tja celo ukinjenim politikom.
V tretjem koraku bi bilo treba vzpostaviti finančne mehanizme v smislu lastništva obdelovalne zemlje. Slovenija še vedno živi v duhu lastnine, še posebej po denacionalizacijskih postopkih. Ogromne površine obdelovalne zemlje imajo ljudje, ki je niti nimajo namena obdelati, naredijo tiste nujne ukrepe, ki jim jih predpišejo subvencijske zahteve. Mnogi pa se zemlji nočejo odreči, ker upajo, da jih bodo dediči imeli radi zaradi zapuščine po njihovi smrti in jim nosili sveče na grob.
Politika bi morala vzpodbujati menjavo lastništva zemlje v prid tistim, ki zemljo želijo obdelovati in od nje živeti zdaj. Trenutna politika je preveč zalizana s kmeti, ki niso del tržne realnosti. Prevladujejo ukrepi socialne note in ohranjanja ekonomske blaginje na podeželju z velikanskimi javnimi transferji. Seveda več dobijo lastniki večjih kmetijskih površin.
Nasprotno pa v Sloveniji ni pravih razvojnih podpor za krepitev tržno relevantnega in konkurenčnega kmetijstva, agroživilstva ali zadružništva. Videti je, kot bi obupavali vsi skupaj nad ekonomskimi razmerami in se poveličujejo nanozgodbe o uspehu z nekaj deset tisoč evri letnih prihodkov (marmelade ipd.).
Slovenski relief je kmečki in to kmečko bi bilo potrebno vzpostaviti na nove zdrave temelje. Žal v naših glavah še nismo prišli od ’slovensko’ niti za pol koraka naprej do uvida v ‘to narediti’. Trmasto vztrajamo pri deklaracijah, subvencijah in pospeševanju dopolnilnih dejavnosti in pridelavi za hišno porabo. Beseda sama žal ne bo meso postala, bo treba vložiti delo in denar, oboje.
Obstaja strategija pametne specializacije Slovenije, v kateri je trajnostna pridelava hrane eden od strateških stebrov. Z velike oddaljenosti je videti, kot bi država dobro razumela kaj je pomembno. Ampak ni tako.
Iz razpisov je mogoče ugotoviti, da gre za absurdno nerazumevanje stanja in morda celo za manjko potrebne izobrazbe posameznih sestavljalcev razpisov. Na razpis se recimo ne morejo prijaviti podjetja, ki so registrirana v kmetijski dejavnosti in v dejavnostih predelave živil iz t.i. aneksa 1. Do podpore niso upravičeni gospodarski subjekti, ki proizvajajo kmetijske surovine, ali živilska podjetja, ki kmetijske surovine predelujejo.
Logično se postavlja vprašanje, kdo lahko zagotovi pametno specializacijo v proizvodnji živil? Še vedno država podpira staro preživeto logiko, kot bi še vedno vsi hoteli vse delati in vsi malo ali nič zaslužiti. Iz zgodovine pa vemo, da so delitve dela obstajale že v prvih praskupnostih.
Če preklopimo na sedanjost in naše bližnje sosede: Hrvaška je plasirala 40 mio živilskopredelovalnih evrov le 40 subjektom, to pomeni, da je vsak prejemnik dobil konkretno količino sredstev. Pet podjetij je dobilo od 1 – 5 mio nepovratnih sredstev za sofinanciranje naložb (PIK, Podravka …).
Slovenija ima v programu za razvoj podeželja do leta 2020 rezerviranega pol manj denarja za podporo živilski industriji, kot ga je Hrvaška razdelila že na prvem razpisu.
V slovenskem kmetijskem sektorju imamo cca 72.000 kmetijskih gospodarstev. Dve tretjini, cca 43.000 se jih ne vključuje v nobene formalne tržne kanale. To pomeni, da ne proizvajajo nič ali pa le za lastno gospodinjsko samooskrbo. Seveda pa imajo status kmeta in večina teh je tudi prejemnikov kmetijskih subvencij. Takšna kmetijska gospodarstva nikoli ne bodo ekonomski subjekti, saj s pridelavo slovenske hrane nimajo nič skupnega.
Slovenskih kmetov, ki bi upali iti na polno ali pa sploh ne – play big or die – pri nas ni. Mikro kmetje, zagnanci na višjih shemah, bi se morali povezati, si razdeliti proizvodno-tržne niše in rasti. Slovenija je pač kmečka in prav bi bilo, da takšna ostane. Časi garažnih visokotehnoloških podjetij pri nas in v svetu so mimo, jesti pa je še vedno treba.

  • Share/Bookmark

Zakaj?

Zapisano pod: Ljudje Tagi: , — pohajalka ob 11:23, 23.01.2016

Zakaj sploh bi se nekdo odločil zapustiti svoje življenje tukaj in ga vložiti v neko tujerodno versko ali nacionalno idejo? Na to vzajemno vplivajo sociološki in psihološki dejavniki, ker se vsi soočamo skozi svoja življenja z življenjskimi preizkušnjami in stresnimi prehodnimi obdobji. Življenje pač ni lahko, zato je množičnost pobegov v islam neprestano zagotovljena.

Najlepše je zlesti iz svojih travm tako, da sledimo višjim ciljem in gremo reševat svet. Pa četudi pri tem poginemo.

Odhod se ne zgodi preko noči, pred zadnjim dejanjem realizacije samega odhoda od tu tja so novi borci in borke pod tretmajem dolgih in nenehnih prepričevanj za višje cilje. Ni škoda ne denarja ne časa, posvečenega raziskovanju posameznikovega življenja in pritiskanje na šibke značajske poteze rodi sadove. Kako malo je potrebno, da se zasmilimo sami sebi in kako malo dela ima tisti, ki to zlorabi zgolj tako, da nam sugerira, da ‘je moja žalost najbolj žalostna’.

Ženske ‘primejo’ na obljubo princev na belih konjih in se odpravijo v Sirijo, s seboj vzamejo še majhnega otroka ali ga rodijo kmalu po prihodu tja in potem jim ni več rešitve – postanejo prenosne maternice za rojevanje novih islamskih vojščakov. Najprej ne morejo od tam zaradi dobrih izgovorov, kasneje pa pridejo na vrsto grožnje in mater z otrokom je lahko obvladati. To prakticirajo tudi naši moški s kolektivnim kamenjanjem in ubojem.

V času socialnih oz. družbenih omrežij ni težko agitatorjem rekrutiranje žensk ali mladih moških, saj radi pojamramo nad težkim otroštvom, razočaranjem nad starši, bivšim možem ali ženo, izgubo službe ali zapravljeno priložnostjo, tisto zadnjo, ki bi nas čisto zares potegnila iz dreka.

Bolj ko je razžalitev ali izguba posplošena, da ni vezana na maščevanje proti enemu človeku, lažje je človeka pridobiti za visoke cilje, saj takšen človek glasno prosi za spreobrnitev v boljšo vero, nato bi pa rad tudi spadal na tako visok nivo in spet sam glasno prosi, da bi šel ‘tja’ in spadal ‘k njim’.

Vabljiva je obljuba slave in prenove sveta, na to primejo fantje od najstniških do poznih dvajsetih let, še posebej, če nimajo doma perspektive, se jih ne jemlje resno in vse njihove poti vodijo po socialno pomoč. Ujeti jih je mogoče na precej otročje krilatice o uporništvu.

Napačna je miselnost, da so ti fantje nagnjeni k nihilizmu in naklonjeni uničenju, v bistvu gre za moralno predanost in globoko moralno misel. Ne gre za neke postopače, brezdomce ali kako drugače marginalizirane mlade ljudi, gre za spreobrnjence v idealizem, kakor ga lahko prepoznamo v večini svetovnih gibanj, ki se rodijo v krizah. Razloge za verske prebege je treba iskati v družbeni realnosti, socialni krizi, ki jo povzroči ekonomska kriza.

Ti ljudje nimajo kaj izgubiti, zato so krizna stanja velika nevarnost za vsako državo. Ne gre namreč samo za to, da ti ljudje odidejo, ampak za to, da se ti ljudje vračajo in pobijajo. V splošni krizi neke države najbolj nastrada mlajša generacija, ki nima dostopa do ugodnosti znotraj sistema, izključena je iz sveta, brez službe ali s prekarno zaposlitvijo. Ko bi države bolj poglobljeno razmišljale o revščini, bi jo zanesljivo že zdavnaj odpravile.

Trenutna stopnja teroristične ogroženosti je v Sloveniji nizka. Radikalizacijo mladih je vseeno treba vzeti resno: človeška vrsta je po naravi plenilska in pripravljena porabiti veliko časa in denarja za pobijanje ljudi in to je terorizem, terorizem je pobijanje ljudi. Večji kot je teroristični sistem, laže rekrutira ponižane in razžaljene, da vzamejo orožje v roke in si priborijo spoštovanje.

  • Share/Bookmark

Dojenček v smeteh

Zapisano pod: Domovina Tagi: , — pohajalka ob 16:06, 14.01.2016

Nenavadno je, da tako veliko nezaželenih dojenčkov konča svojo pot v smeteh. Ljubljana, zelena prestolnica Evrope in slovenska metropola: mimoidoči so odkrili dojenčka med smetmi v ljubljanskih Mostah.

To je najbolj žalostna novica, brez dvoma.

Jok in stok in škripanje z zobmi – kako lahko do tega sploh pride?

  • Share/Bookmark

Študent se uči na univerzi

Zapisano pod: Domovina Tagi: — pohajalka ob 15:25, 13.01.2016

potlej pa doma študira in napenja sive celice. Na univerzi se namreč nauči več kot je potrebno za izpite. Najprej se nauči, da potrebuje diplomo zato, da mu ne bo treba vse življenje delati. Potlej se nauči, da mu lahko diplomo napiše kdorkoli, lahko pa jo tudi enostavno preplonka. Slednjič pa se nauči, da si bo najlepše postlal z največ denarja v javnem sektorju, o dodatkih je beseda.

Če študent študira in diplomira po zgledu univerzitetnih in političnih elit, potlej ne more biti drugače, kot da bo vse življenje na preži, torej v stalni pripravljenosti, da bo pokasiral še kakšen dodatek. Delati pa mu menda ne bo treba več, saj si lahko vsako opravljeno delo, ki sicer sodi v delokrog, obračuna posebej, kot dodatek, avtorsko pogodbo, sodelovanje v projektni skupini, vodenje, organiziranje ipd.

Ne, za plačo pa mu ne bo treba delati, ker niti ne bo imel časa, ker bo še med dopustom v stalni pripravljenosti, da mu kdo ne zasede pisalne mize v javnem sektorju. Seveda je dela v javnem sektorju toliko, da se poleg zaposlencev pošlepa na javnem denarju še cela množica ‘avtorjev’ v zaključenih skupinah.

Da ni denarja, je ena velika farsa. Morda burleska. Morda žaloigra. Denarja je še vedno dovolj in preveč. Problem je, da ga ni za vse dovolj, nekateri bi tudi … ga dobili, ga dobivali … pa ga ne bodo, ker niso pri političnih koritih. Ljudstvo bo pokrilo finančne luknje, nahranilo lačne otroke in plačalo operacije v tujini.

Bi moral kdo odstopiti? Zakaj pa, saj ni nihče ničesar ukradel, če je bil posiljen z dodatkom za stalno pripravljenost. Neupravičeni dodatki pač niso razlog za hujše sankcije, tako pravi celo predsednik vlade, g. Cerar. Nekdanji profesor, učitelj in po službeni dolžnosti najvišji branilec pravne države. No, vsaj tak program je imel nekoč, ko je kandidiral za predsednika vlade. Morda se zaveda nezaposljivosti politikov in visokošolskih učiteljev, zato jim bo omogočil, da ostanejo, da učijo in ministrujejo kot doslej.

  • Share/Bookmark

Nravstveno ali politično dejanje

Zapisano pod: Ljudje, politika Tagi: , , , — pohajalka ob 07:53, 9.01.2016

Počasi in v delčkih še vsak dan znova kapljajo novice o novoletnem napadu na ženske v Nemčiji, Avstriji, Švici in verjetno so bili takšni napadi tudi drugod po Evropi. Spolni napadi so bili organizirani, iz kriminalitete pa moramo ta masovni delikt prepoznati kot čisto naklepno dejanje, politično in nravstveno. Še več, govorimo lahko o orodju, ki se ga praviloma (lahko) uporablja v vojnem stanju in služi za ponižanje ne le žensk, ampak tistega naroda ali države, od koder so tako ali drugače posiljene ženske. Zato ima politično sporočilo.

Velika možnost obstaja, da spolni napadi ne bodo raziskani in krivci primerno obsojeni zaradi naravnega čustva sramu. Posilstvo v žrtvah sproži prav to čustvo, s katerim se zdaj spoprijemajo tudi države. Žrtve zelo nerade in le ob veliki družinski podpori ali podpori državnih inštitucij prijavijo takšne napade. Ko postane žrtev posilstva država, bo tudi ta zaradi sramu poskušala vse potlačiti, skriti in čimprej pozabiti.

Naslednji vidik, ki lahko pripomore k ne prav zaresni preiskavi spolnih napadov, je tudi moška orientacija do spolnosti in žensk, ki v bistvu ni dosti drugačna kjerkoli v svetu. Evropa ni izjema, tudi Slovenija ni, imamo globoko ukoreninjena ravnanja, ki gredo celo daleč, da se razglasi ‘resnico’, da ‘k…. ne pozna žlahte’, in če je tako, potem se lahko na družbeno priznane običaje lahko izvede vsa morja posilstev. V tem primeru bi bilo hinavsko obsojati katerekoli posiljevalce, saj gre le za lastninsko vprašanje, komu pač posiljene ženske pripadajo.

Skratka, tudi v Evropi prehajamo v obdobje, ko postaja posilstvo eno osnovnih političnih orodij za obvladovanje in ustrahovanje celih narodov, ne le širših ljudskih množic, spomnimo se le bivše Juge, ki je še vedno ostala le za en pošten pljunek proč. Torej, ne gre več za čiste spolne delikte tam nekje daleč, ampak za … orožje! Tega orožja pa se ni mogoče ubraniti tako, da si ženska obleče neprebojni jopič, država pa še znatno teže v danih pogojih.

Da preiskave ne sledijo odkrivanju storilcev, je lahko oceniti iz dejstva, da so dober teden po masovnem dogodku, ko je bilo spolno napadenih samo na enem kraju blizu 200 žensk, identificirali cele tri moške osumljence, ki ‘bi lahko pripadali večji skupini’. In še kar naprej se preiskovalni organi milo vprašujejo, ali gre mogoče za organizirano dejanje.

Iz posilstev pa zdaj delajo famozno farso politične opozicije, ki jo imenujejo za posledico katastrofalnih azilnih in migracijskih politik. Resnici na ljubo, od zadnje strani dogodkov so se vključili v politične dogodke, ki pa s samimi migranti niso povezani. So pa nedvomno s sodobnimi migracijami in k incidentom bodo vsak po svoje in kolikor kdo more pristavil svoj piskrček. In prav za to gre v politiki. Migracije pa so vedno bile in vedno bodo, države premorejo vedno manj avtohtoncev, vedno več je tujcev od vsepovsod.

Ne gre zanemariti dejstva, da je na območjih pod Islamsko državo več primerov žensk, ki so jih ugrabili in jih nato prodali borcem za sužnje. Sužnje podležejo pravilom fatve, ki so jo izdali že pred letom dni. Zgled je očiten, posilstvo se uzakoni in vseh problemov bomo frej.

Ničelna toleranca pač ni mogoča, saj so v praksi premnoge ženske obtožene, da so si glede spolnosti šele kasneje premislile. Niso napadalci le mladi moški iz severnoafriških in arabskih držav, Evropa je kompleksnejša. Akt posilstva je treba predhodno definirati, to pa je izredno težko v družbi, kjer se smatra, da se ženske pač lahko šlata in moški menijo, da posilstvo sploh ne obstaja.

Na koncu pridemo do spoznanja, da so silvestrska posilstva le v toliko posilstva, kolikor komu odležejo za lastne koristi. Ženske pa naj kar pozabijo, da so bile žrtve, saj so itak same krive, kaj pa hodijo ponoči zunaj same …

  • Share/Bookmark

Deviško razmnoževanje

Zapisano pod: Ljudje, Narava, Satira Tagi: , , — pohajalka ob 17:25, 31.12.2015

Device, morda celo devičniki so med nami in rojevajo. Ja, ni bila devica Marija prva devica, ki je na najvišjem duhovnem nivoju razmnožila dedni material, božjega sina je rodila zgolj s posredovanjem božje besede. In potem je beseda meso postala s statusom druge božje osebe. Ob današnjih spoznanjih in zahtevah po štancanjih otrok bi se lahko že vprašali, ali je rodila božjega klona, je bil dedni material polovičen in samo božji, ali je bil od obeh, božji in človeški, Marijin. Že ta prvi del je takšne vsebine, da povprečen človek, ki vse ve in zna, vehementno zamahne z roko, češ, ne boste mene vi … vi, vi!

Štorija brezmadežnega spočetja brez spolnega odnosa je dobila veliko in močnega purfla še tako, da je Marija po rojstvu božjega sina postala čisto običajna človeška žena in mati, verjetno celo poročena s pisanim očetom svojega prvega deteca. Ali jo je Jožef ’spoznal’ v svetopisemskem pomenu besede pred ali po poroki (če je ta bila), ni jasno zapisano nikjer v svetih spisih. Kakorkoli, klasično človeško je v nadaljevanju Jožefu rojevala otroke, z njegovim in svojim dednim materialom.

Na kratko je šlo za brezmadežno spočetje, rojstvo tujezemnega bitja v štali in od takrat se ta zgodba ni več zgodila nobeni drugi človeški samici, ženski torej.

Dandanašnji to počnejo druge samice, živeče med nami na istem planetu. Ena teh je recimo listna uš. Listne uši so živorodne, večino leta se razmnožujejo partenogenetsko. Samica lahko izleže kar po nekaj ličink vsak dan. Takšno nespolno razmnoževanje pomeni razvoj zarodka iz jajčne celice brez oploditve. Potem pa listna uš ‘prešalta’ svoje potomstvo iz partenogetskih na spolne generacije.

Partenogeneza je iz grščine – devica in stvaritev – t.i. jalorodnost in je le ena od vrst nespolnega razmnoževanja. Bistvo partenogeneze je od nič oploditve nastal zarodek iz ženske jajčne celice. Uradno pri sesalcih (tudi človeku) ni beleženega primera partenogeneze. Ali pač?

Čebelarji so radovedni, zanima jih vse tole o nespolnem razmnoževanju. Radovedni so tudi taki, ki čebelarijo že leta, in taki, ki čebelarijo že desetletja. Postali so čebelarji praktiki in si iz različnih vzrokov niso privoščili ob praksi ali prej še teorije, da bi pogledali kaj v knjige – če jih že vznemirjajo nepojasnjene nespolno razmnoževalne zadeve pri čebelah.

Veliko začudenje jim povzročajo čebele trotovke, kako lahko nastane bitje iz ‘nič’, ’samo’ iz jajčeca. Trotovke postanejo nekatere čebele delavke znotraj posamezne čebelje družine, ki je izgubila matico. Matice ni več, v satju pa med zalego ni nobenega jajčeca ali dovolj mlade ličinke, iz katerih bi čebele delavke lahko v sili vzredile novo mlado matico. Nekaterim čebelam delavkam se razvijejo prej zakrneli jajčniki in hite zalegat jajčeca. Čebelarji se čudijo, kako lahko nastane novo življenje, če ni oploditve, v prepričanju, da to ni mogoče.

Iz jajčec, ki so jih zalegle čebele trotovke, se seveda razvijejo ličinke, a iz teh ličink se izlegajo le troti, pa še ti so bolj tako-tako, so sicer spolno razviti samci, poskušajo se pariti, a so bolj nedonošeni, bi rekli po človeško. Rinejo se zraven, opravijo pa malo, ker imajo malo semenčic, v bistvu delajo škodo, če jim že uspe v tekmi močnejših tekmecev sploh priti zraven.

Čebelarji vedo, da čebele trotovke ne gredo na praho, nič ne seksajo, imajo jajčeca in jih zalegajo, niso pa oplojena. Čebelarji vedo, da se iz oplojenih jajčec v matici razvije čebela delavka ali nova mlada matica. Morda vedo tudi to, da se troti razvijejo iz neoplojenih jajčec. Kako in zakaj se to zgodi, pa čebelarju praktiku ni mar.

Se pa isti čebelar čudi, kako lahko nastane novo življenje iz neoplojenega jajčeca, ki ga je izlegla trotovka, nekdanja čebela delavka. Verjame, da tako izleženi osebki niso nič prida in da je le vprašanje časa, ko bo cela čebelja družina propadla. Ne verjame, da gre za enako nespolno leženje jajčeca, ko oprašena matica zaleže neoplojeno jajčece, iz katerega se bo seveda izlegel trot. Če je veliko trotovine na račun delavske zalege, bo rekel, da je matica zanič in jo bo zamenjal, ker je ’slabo oprašena’. Ker … ker je matica pač bila oprašena, zato so (vsa) njena jajčeca oplojena, tako verjame ta čebelar.

V bistvu gre za neznanje in nevednost glede notranjih organov matice. Matica ima vseživljenjsko zalogo neoplojenih jajčec in praviloma do vrha napolnjen semenski mošnjiček, ločen od jajčec, v katerem je shranjena vseživljenjska zaloga spermijev. V bistvu gre za dve ločeni malhi. Spermiji ostanejo v matici živi, dokler je živa matica.

Jajčeca se med zaleganjem posamično spuščajo po jajcevodnih cevkah, po nekaterih virih celo do 3000 na dan. Medtem ko se jajčece spušča, matica oceni velikost satne celice, v katero bo zalegla jajčece: če je celica večja, trotovska, bo jajčece zdrselo v satno celico brez oploditve. Če je satna celica manjša, matica zazna, da gre za delavsko celico, sprostila bo semensko mošnjico in vse do tedaj neoplojeno jajčece se bo na poti po jajčni cevki oplodilo. Iz oplojenega jajčeca se bo razvila čebela delavka.

Čebele trotovke imajo mošnjico za trotovsko spermo, a ker niso nikdar odletele na praho, so neoplojene, v mošnjici ni nikoli spermijev in trotovke nikoli ne postanejo prave čebelje spolno razvite samice. Lahko pa matica postane trotava, ko ji zmanjka spermijev v mošnjici. Tako matico čebele nemudoma preležejo.

Čebele trotovke so najčistejše device potemtakem, ki uspešno spravljajo na svet prava jajčeca. Delajo enako kot matica, dokler lahko. Tudi listne ušice delajo kakor jim paše, malo nespolno, malo spolno in spet nespolno … Podobno kot listne ušice tudi devica Marija ni ostala vse življenje deviška, postala je prava baba.

Takšna razmišljanja napeljujejo na misel, da vsega ne vemo in da nas ima narava dostikrat za norca. Pa se tudi človek trudi na vso moč, da bi ‘nategnil’ naravo in se nespolno razmnoževal, seksal pa samo za užitek, s komer si že bodi po spolu.

  • Share/Bookmark

Famozna afera s slovenskim medom

Zapisano pod: Domovina Tagi: , , , — pohajalka ob 07:31, 30.12.2015

‘Slovenski med je varen’ je trditev, ki jo poslušamo že celo zadnjo polovico decembra od vseh pristojnih državnih služb. Sumničenja o nevarnem slovenskem medu pa ostajajo in ta ostaja neprodan pri slovenskih čebelarjih. Gospodarska škoda na račun medijskega šova ge. Bizjakove in g. Brvarja je huda, o osebni odgovornosti pa obadva nič.

Posplošene deklaratorne izjave na račun seznama kupcev, ki jim je čebelarska trgovina g. Debevca z Vrhnike pošiljala različne izdelke po pošti in dvajsetih odvzetih in pregledanih vzorcev medu, ki ustrezajo zakonskim določilom o varni hrani v Sloveniji, je ugled izgubilo okroglih deset tisoč slovenskih čebelarjev. Kje je bila pristojne državna inštitucija zadnjih deset let? Kdo je bil tisti, ki je lakomno toleriral prodajo neregistriranega sredstva ves ta čas in kaj (koliko!) je imel od tega?

Burleska se je zgodila zaradi nedovoljene prodaje neregistriranega sredstva za zatiranje varoze. Naivni potrošnik verjame, da država tako ščiti njegovo zdravje, ampak se moti. Seveda je potrošnik zaščiten po zakonski regulativi, a ozadja so finančna, potrošnikova varnost pa se zgodi v sledovih kot stranski učinek večjega greha – neplačevanja davkov in izgube tržnega deleža NVI, ki se je izkazala za neučinkovito pri rednem oskrbovanju čebelarjev s sredstvi proti varozi.

Svoj piskrček so pristavili nešteti kompetentni ali pa tudi ne čebelarji, strokovnjaki in nestrokovnjaki, medijske zvezde ali tisti, ki si močno žele postati medijske zvezde, pa si privoščijo obilje petih minut medijskega nastopa.

Na koncu bo moral seveda vsak zase zavzeti stališče in razmisliti o svojem bodočem ravnanju. Prvi so čebelarji, ki potrebujejo učinkovito sredstvo za tretiranje varoze po sprejemljivi in primerljivi ceni, da bodo čebelje družine preživele in darežljivo dajale svoje medene pridelke še človeku. Končno se bo morala zgoditi veterinarska oskrba kot pritiče zdravstvenemu varstvu čebel. Zdravje in s tem preživetje čebeljih družin je pač v pristojnosti veterine.

Totalno bedasto je, da veterinar prodaja sredstva za zatiranje varoze kot navaden štacunarski pomočnik najnižjega ranga – ker mora. Sama registracija sredstva še ne zagotavlja učinkovitosti tretiranja, če ga NVI ni zmožen imeti na lagerju, ne daje nikakršnih zagotovil in v resnici niti ni preizkušeno pri nas, učinkovitost pa pomeni preživetje, samo preživetje čebelje družine pomeni, odstranitev parazita na nivo, ki zagotavlja preživetje.

Varoza traja v naši državi nepolno četrto desetletje, pa še vedno ni učinkovitega sredstva za zatiranje varoj, ki bi ne puščal nikakršnih ostankov, varnega za čebelarja, ki ga tretira, varnega za čebele in varnega za potrošnika, ki mu pripada varna hrana.

Druga pomembna skupina so potrošniki medu, na drugem mestu so zato, ker morajo najprej biti čebele, ki bodo prinašale med, med mora najprej biti, potem šele pride kupec ponj.

Tudi kupci, potrošniki slovenskega medu bodo morali zavzeti osebno stališče o zaupanju v slovenske čebelarje, v med, ki ga proizvedejo slovenske čebele, v državne inštitucije, ki so se aktivirale preko svojih zaposlencev v vsesplošno gonjo. Vse stvari, dogodki in aferice so povezane, se prepletajo in se zgodijo z razlogom.

Očitno dejstvo je, dosti reda je treba narediti, dela bo veliko, če bo volja. Debevec je bil le sprožilec dogodkov, ki kažejo na celo množico predolgo nerešenih problemov.

  • Share/Bookmark

Debeli Slovenci in Slovenke

Zapisano pod: zdravje Tagi: , — pohajalka ob 17:42, 17.05.2015

1,2 mio Slovenk in Slovencev oziroma prej več, ali dobrih šestdeset odstotkov slovenske populacije je predebelih. Nelagodje ob zavedanju odvečne teže in problema le-te je pri predebelih. Nelagodje je še večje ob zavedanju, da dve tretjini vsega človeštva trpita pomanjkanje hrane.

So ljudje, ki bi po anketah letalskih družb raje sedeli v letalu ob kričavem otroku kot ob debeluhu, ker bi jim ta verjetno odvzel del sedeža. Zanimivi so izsledki večletne študije, ki odkriva, da zaradi pomanjkanja telesne aktivnosti v Evropi umre približno dvakrat toliko ljudi kot zaradi debelosti. Ob tem ni mogoče zanikati dejstva, da zaradi debelosti ljudje umirajo. O prislovično veselih in srečnih debelih ljudeh danes ni več govora, nočemo biti debeli in v glavnem ne maramo debeluhov.

Stoletja nazaj je bilo ljudi najbolj strah lakote in vojne, vojne nas je strah tudi danes, lakote pa ne tako kot včasih. Danes se je mogoče najesti, mora biti nekaj narobe že s sestradancem, da strada. Danes je hujši problem redno plačevanje položnic, ker prihodki ne sledijo tempu odhodkov. Revščina in pomanjkanje ima za vsak čas drug obraz. Celo več, nekdo, ki je danes debel, ni nujno tudi bogat in preskrbljen, prej reven in zaradi nezdrave prehrane debel.

V vseh primerih debelosti in v vseh časih pa je tveganje za življenje debeluha večje, kot smo si pripravljani priznati. Različno vrednotenje telesne teže se danes kaže še v konfliktu med revnim in razvitim svetom, pa tudi v različnih vatlih za merjenje teže.

Desetletja nazaj se je ovrednotilo človeka za debelega, ko je bil težji za deset odstotkov kot je imel izmerjeno telesno višino nad 100 cm. Danes se gremo drugače in govorimo o indeksu telesne teže, ki se ga izračuna tako, da telesno težo v kg delimo s kvadratom telesne višine v metrih. Razpon idealnega indeksa telesne teže po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije znaša od 18,5 do 25, sredina je približno 22.

Če zanemarimo dejavnike nezdrave hrane in psihičnih pritiskov, ki jih zmanjšujemo z jedačo in pijačo, se debelost pojavlja zaradi treh sklopov dejavnikov: zmanjšane telesne aktivnosti, povečanega vnosa hrane v telo ali dednosti. Pri večini debeluhov je sinergično prepletenih več dejavnikov, še večkrat pa gre za požrešnost, za nezmernost pri hrani, ki botruje naraščanju telesne teže in iz nas naredi debeluhe. Pa še eden izmed naglavnih grehov je, debelost pa je šele izdajalec grešnega človeka.

Hecno je, da ob zmanjšani telesni aktivnosti občutimo še večjo lakoto, a tako je. Tudi ščitnica je lahko kriva oziroma njeno moteno delovanje, včasih je kriv vnos zdravil, recimo kontracepcijskih, za zdravljenje diabetesa ali antidepresivov. Tem zdravstvenim nadlogam se ni mogoče vedno izogniti, požrešnosti pa je mogoče narediti konec. Ko debelost postane Debelost, je modro izmed vseh ‘edino pravih’ diet za hujšanje najprej izbrati tisto ‘manj-žri’.

Sodobni sedeči način življenja že sam po sebi povzroča kopičenje odvečne energije v maščobo v najtesnejši povezavi s pomanjkanjem gibanja. Računica je logična: več porabljenega časa za sedenje (tudi za računalnikom) pomeni glede na razpoložljivo dolžino dneva manj časa za gibanje.

Na dolgi rok se nedvomno zredimo manj in tudi lažje vzdržujemo svojo idealno težo, če smo fizično dovolj aktivni. Zmerni napori odlično vplivajo na krvni tlak, v krvi je manj maščob in gibanje pripomore k primerni ravni krvnega sladkorja. Redno gibanje veča mišično maso, ki je med največjimi potrošniki energije. Ob ležanju, ob pasivnem načinu življenja se mišična masa zmanjšuje, kar se na tehtnici pokaže kot lažno zmanjšanje telesne teže.

Motnje hranjenja (bulimija ali anoreksija) ali obsedenost z zdravo hrano so težave, ki sodijo na področje duševnosti in jih zdravi psihiatrija.

Pri debelosti kot taki je bistven podatek o zalogi maščevja. Maščoba se debeluhom nabira vsepovsod po telesu, tudi tam, kjer se od zunaj direktno ne vidi, izmeriti pa jo je mogoče tudi z obsegom trebuha, črevesja je namreč veliko, še več ga je, ko je od zunaj in od od znotraj temeljito obloženo s špehom in življenjsko pomembni organi so v trebuhu zaviti v maščobo.
Debelost v obliki jabolka pospešuje aterosklerozo. V sredini telesa je izbočen trebuh, riti je bolj malo, stegna niso pretirano debela, največkrat so taki debeluhi moškega spola.

Ženska debelost je pogostejša v obliki hruške, saj je že normalen obseg ženskega trebuha manjši kakor pri moškem in je manjši od obsega čez boke. Ženskam se maščevje nabira v podkožju zadnjice, bokov in stegen. Obseg pasu naj bi bil vedno manjši od obsega čez boke in naj ne bi presegel 88 cm pri ženskah in 102 cm pri moških. Vsak centimeter več napoveduje bolezni srca in ožilja ter sladkorne bolezni.

Debelost je že sama po sebi bolezen, na psihični in telesni ravni, zato bi jo bilo treba tako tudi stisniti za vrat in – shujšati!

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |