in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Socialno podjetništvo, tudi socialna ekonomija

Zapisano pod: Domovina, Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 06:12, 25.11.2017

Slovenija je začasno dobila korak prednosti v socialnem podjetništvu, saj bo naslednje leto (2018) predsedovala manjši skupini članic EU na področju socialne ekonomije. Kaj imajo lahko od tega predsedništva prikrajšane in ranljive skupine posameznikov na trgu dela v Sloveniji? Vprašanje je še kako na mestu, saj je bistvo socialnega podjetništva prav zaposlovanje.

Obstaja Socialni vrh držav članic Evropske Unije, ki je potekal sredi novembra na Švedskem. Vrh je bil delovno poimenovan “Za pravična delovna mesta in rast”, Slovenija pa je dobila enoletni mandat za predsednikovanje Nadzornemu odboru Luksemburške deklaracije, ki je bila sprejeta še ne tako daljnega leta 2015. Maribor bo tako postal Evropska prestolnica socialne ekonomije za naslednje leto.

Pred začetkom Socialnega vrha se je odvila konferenca o vlogi socialne ekonomije v prihodnosti dela, predstavljen je bil panel »Ugodni ekosistemi za socialno ekonomijo«, pa tudi aktivnosti Slovenije v sklopu vzpostavitve in krepitve ekosistema socialne ekonomije v Sloveniji ter v navezavi na zeleno in krožno gospodarstvo ter blockchain tehnologije in distribuirano ekonomijo.

Na zasedanju Nadzornega odbora, ki je potekal v sklopu konference, so ministri in državni sekretarji držav članic nadzornega odbora na predlog Španije soglasno podprli državnega sekretarja v Kabinetu predsednika Vlade RS Tadeja Slapnika, državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade za predsednika nadzornega odbora in s tem tudi Republiko Slovenijo za predsedovanje in vodenje nadzornega odbora v letu 2018. Republika Slovenija bo v letu 2018 vodila povezavo 14 držav EU aktivih na področju razvoja socialne ekonomije na nacionalni in Evropski ravni. Vodenje nadzornega odbora bo Slovenija prevzela od Španije, ki je nadzorni odbor Luksemburške deklaracije vodila v letu 2017. Operativne in tehnične aktivnosti predsedovanja bo prevzel tehnični sekretariat predsednika, ki ga bo opravljalo nacionalno Združenje Socialna ekonomija Slovenije.

V Evropi se v zadnjih letih pomen in število teh podjetij precej povečuje. Po zadnjih podatkih je v tem sektorju zaposlenih deset odstotkov vse delovne sile. Delež slovenskih socialnih podjetij je tudi v porastu, v zadnji petletki bolj na SV naše države, žal pa mnoga po zaključku sofinanciranih projektov žalostno životarijo ali celo prenehajo z dejavnostjo. Tudi v socialnem podjetništvu in nič zastonj in nekdo jih mora pravično plačati, da bodo zagotovljene tudi pravične plače zaposlenih.

Socialno podjetništvo v teoriji: Socialno podjetništvo je inovativna oblika podjetništva z velikim čutom odgovornosti za družbo in ljudi. Za socialno podjetništvo je značilno, da so motivi poslovanja v razreševanju socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov družbe na inovativen način. Osnovni namen te alternativne oblike podjetništva je tržno delovanje ob upoštevanju načel socialnega podjetništva. Ustvarja nova delovna mesta za ranljive skupine oseb ter opravlja družbeno koristne dejavnosti. Tako kot klasična podjetja tudi socialna podjetja nastopajo na trgu, s to razliko, da dobička praviloma ne delijo, temveč ga vračajo nazaj v podjetje. Socialno podjetništvo je povezovalno, saj spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, ter na ta način krepi solidarnost v družbi.

Primer dobre prakse v osrednji Sloveniji: Zavod Eneja iz Ljubljane.

  • Share/Bookmark

Tvegana podjetja

Zapisano pod: Domovina, Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 21:44, 24.10.2013

Slovensko združenje za duševno zdravje in skupnost zasebnih zavodov sta letos organizirala četrte dneve socialne ekonomije, 22. in 23. oktobra v Ljubljani. Na njih so spregovorili o socialnem podjetništvu v Sloveniji, trendih na tem področju v Evropi, načinih financiranja socialnega podjetništva ter izobraževanju za socialne podjetnike.

Pozdravni nagovor je izpovedala tudi generalna direktorica direktorata za trg dela in zaposlovanje, ki je z odra odšla čekirat mobilca in uredit papirje ter odšla še preden so pozdravne nagovore dokončali še drugi direktorji in strokovni direktorji agencij in združenj. Ministrstvo za delo je tisto, ki je dobilo zadolžitev usklajevanja dejavnosti in ukrepov z drugimi ministrstvi, a že spletna stran zaostaja za zakonskimi obvezami, ni ažurirana, nagli umik gospe generalne pa tudi prepričljivo prikaže aroganten odnos ministrstva do segmenta socialnega podjetništva.

Generalno direktorico je nadomestila magistrica, mlado in zgovorno dekle, ki je ob vsakem oglašanju naprošala prisotne, naj povedo, kaj socialna podjetja rabijo … Socialnih podjetnikov ni bilo veliko, dvoranica ni bila napolnjena. Prisotni socialni podjetniki so bili v glavnem tisti, ki že leto ali dve furajo bolj ko ne dobrodelno dejavnost (urejanje okolice, pravična trgovina, predelava starih koles ipd.) ter nekaj potencialnih, ki pa niso imeli še dovoljšnjega znanja za tovrstno podjetniško dejavnost in so postavljali temu primerno nerodna vprašanja. Odgovori magistrice iz ministrstva so bili pomanjkljivi.

Posebne pozornosti je bilo opaženje nekaj starejših delavcev iz socialne dejavnosti (centri za socialno delo) in nekaterih vladnih komisij, ki ‘upravljajo’ z ranljivimi skupinami na trgu dela. Še večje pozornosti je bilo opaženje neprisotnosti ‘realnega’ sektorja, podjetnikov. Socialnim strokovnjakom ni bilo povsem jasno, čemu njihova prisotnost na konferenci, kar jim ni šteti v zlo.

Motivatorji so poskušali ob vsakem delnem zaključku programa vsiliti socialnim podjetnikom idejo, da bodo ob dobri poslovni ideji in posedovanju znanja trženja uspešno poslovali brez zagotavljanja podpornega okolja s strani države. Kot bi bilo nekako nemoralno pričakovati denar iz razpisov, podporno okolje, hkrati pa je zelo zaželjeno zaposlovanje najranljivejših skupin brezposelnih – zaradi ugleda, ki ga ponuja dopis k firmi: SoP. Razumeti je bilo, da je preprodaja tista zmagovalna izjava naše predsednice vlade: ne denarja, nikar – le čas rabimo.

Žal v štacunah (to so kraji, kjer poteka menjava dobrin za denar) ne vzamejo v račun niti delčka ugleda od SoPa, hočejo pravi denar, katerega izvor jim ni mar. Tudi glede časa se ne da tam nič debatirati, enostavno ne prodajo mleka ali kruha, grabelj ali lopate. Ranljive skupine brezposelnih so žal brezposelne zato, ker jih realni gospodarski, podjetniški in ministrsko-agencijski sektor ne zaposluje. Dobre poslovne ideje pa povprečni (revni) državljani ne morejo sfinancirati, ker preprosto nimajo denarja. Socialna podjetja pa bodo po božansko rešila gospodarstvo in socialo v eni sapi! Naj verjame, kdor hoče.

Socialni podjetniki pri nas so ljudje, ki bolj negujejo družbeni interes (reveži pomagajo revežem, invalidi invalidom, duševni bolniki duševnim bolnikom) v obliki poceni negovanja trat ipd. preprostih oz. nezahtevnih del. Bolje plačane so storitve, recimo grafične, te pa so financirane iz evropskih socialnih sredstev preko razpisov po posameznih projektih. Projekti so financirani od prvega dne delovanja firme, torej prihaja denar sproti in ne šele po zaključku projekta. Brez zahteve po trajnosti, ki je naložena socialnim podjetjem.

Zvezda prikaza uspešne zgodbe je bila namreč predstavitev projekta grafičnega oblikovanja. Na projektu je bila zaposlena od začetka vodja projekta, izvajalci pa so bili brezposelni, ki so prišli na usposabljanje na delovnem mestu preko zavoda za zaposlovanje. Ti ljudje so bili smetana iz ranljivih skupin, v resnici niso bili slabo zaposljivi. Kljub naročilu še pred zagonom podjetja, so dobili prvi zaslužek šele po petih mesecih delovanja. Kompetenco delovanja socialnega podjetja je torej predstavil projekt, ki ni izvajan v socialnem podjetju.

Slovenske politične in gospodarske elite niso neumni ljudje in gotovo imajo pred seboj razumen razlog za uvajanje socialnega podjetništva pri nas. Seveda socialna podjetja ne bodo pripuščena k dobro plačanim dejavnostim in zelo se bodo morala potruditi, da bo od bogato naložene razpisne mize dobila še kaj drobtinic zase. Pred njimi jih je v vrsti še kup drugih, ki že dalj časa obvladujejo ta korita in se pridno pasejo tam. O teh morda kdaj drugič bolj natanko.

Tokrat ostaja nekje v zaledju neprijetna misel: zakaj bi uspelo socialnim podjetnikom, ko gospodarstva toliko drugih pred njimi ni furalo v redu? Celo podjetniki so malo opustili podjetništvo in se bolj oprijeli politike, ustanovili so politično stranko. Navsezadnje pa je tudi politika brand, ki ga je mogoče tržiti. Le v cerkvene posle se ne vtikati, pa bo.

  • Share/Bookmark

Denar – sveta vladar

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , — pohajalka ob 14:33, 26.09.2013

Tako imamo med ljudmi vseh koncev sveta, da se vse začne in tudi konča pri denarju. Denarju tudi zaupamo, upe polagamo vanj, da nas bo rešil vseh nesreč in tegob. Celo veliko mero zdravja je danes že mogoče kupiti z denarjem, ali celo življenje, če še o pravem času potegnemo denarce na plano (kadar jih še imamo) ter si plačamo diagnostiko in zdravljenje preko vrste.

Tudi posli socialnega podjetništva se začno z denarjem, modno mu rečemo zagonski kapital, lahko pa tudi kredit, kar največkrat tudi je. Posli so tvegani, pa naj bodo na kateremkoli področju že, pa tudi tisti, ki imajo denar v štumfu, raje financirajo posle s krediti. Nekako manj tvegano je na prvo žogo. Kratko potegnejo tisti, ki nimajo v štumfu nič, za na hipoteko nič, za odhod v tujino tudi nič, nimajo lastnega vložka za kandidiranje na razpisih … ti so reveži, danes večji kot so bili sinoči in manjši kot bodo jutri. Ti ljudje tudi socialnega podjetja ne morejo zagnati, ker nimajo s čim, nimajo kreditne sposobnosti po utečenih bančnih merilih.

Spremembe so stalnica, to drži, zato so potrebne tudi stalne spremembe v načinu razmišljanja. Finančne institucije se vprašajo, ali so interesenti za kredit plačilno sposobni; če niso, izpadejo iz špila in so prezrti in neupoštevani v poslih, kot bi sploh ne obstajali. Vprašanje pa je mogoče tudi zaobrniti – ali so finančniki in bančniki vredni spoštovanja? Niso, dokazano s tajkunskimi zgodbami in stalnimi dokapitalizacijami, prvi banki sta uradno fuč in gresta rakom žvižgat (v likvidacijo). Torej banke takšne kot so niso vredne zaupanja in ni mogoče vanje polagati upanja, da bi se v posle pripustilo najrevnejše. Treba je ustanoviti drugačne banke, s participacijo odločanja tudi najmanjših varčevalcev, tako bodo kreditojemalci osebno zainteresirani za poplačilo.

Širitev bančnega kreditiranja na revne je po svoje revolucionarna, z vidika današnje ekonomske miselnosti. Pri kreditiranju revnih je potrebno ignorirati prepričanje, da kreditov ni mogoče dajati brez garancije. Ekonomisti so prepričani, da je redna zaposlitev iz učbenikov edini način (tudi) boja proti revščini. V ekonomski literaturi ni mesta za tiste, ki se preživljajo s samostojnim delom, svoje izdelke ali storitve prodajo neposredno tistim, ki jih potrebujejo – v resničnem svetu pa prav to počnejo revni.

Finančna izključenost je tesno povezana s socialno izključenostjo, ni dostopa do finančnih storitev. Raziskava evropske komisije kaže, da dva od desetih odraslih nimata dostopa do transakcijskega bančnega poslovanja. Približno trije izmed petih ljudi nimajo prihrankov in štirje izmed desetih nimajo posojilnih sredstev, enemu od desetih je banka že kdaj zavrnila odobritev kredita. Najbolj ogroženi so ljudje z nizkimi dohodki, brezposelni, starši samohranilciu, bolniki oz. invalidi, priseljenci.

Zadružne hranilnice in posojilnice ter kreditne zadruge so bile pri nas že v 19. stoletju zmožne mobilizirati množico majhnih prihrankov, ki so jih s poceni posojili dodeljevale kmetom in obrtnikom. Zadružna posojila so bila cenejša zaradi samopomoči in vzajemnosti. Kreditne zadruge so segale do zadnje slovenske vasi.

Zadruge niso čakale, da bi ljudje sami prišli do njih, ampak so sami prihajali do posojilojemalcev, saj so v vodstvih zadrug poznali lokalne gospodarske razmere in posamezne varčevalce, tudi njih kreditna sposobnost jim je bila znana. Možnosti, da bi posojilo ne bilo vrnjeno, skoraj ni bilo. Tudi tajkunske zlorabe skoraj ni moglo biti, ker so se ljudje osebno poznali. V tem procesu so imeli največjo vlogo slovenski izobraženci, torej učitelji in duhovniki. Prav od ugleda slednjih je bil odvisen uspeh posamezne zadružne hranilnice in posojilnice.

Bančništvo, sociala in etika niso nujno nezdružljivi. Brezplačno vodenje transakcijskega računa in brezplačna prekoračitev limita, zagotavljanje ugodnih kreditov in kreditov brez jamstva, ugodna začetna investicijska posojila za tvegane projekte in programe ter varčevanje pod posebno ugodnimi pogoji – to je le nekaj pomembnih elementov poslovanja, ki etične oziroma socialne banke ločujejo od navadnih bank in so ponekoid že zaživele.

Pri nas smo v prednosti zaradi zadružniške filozofije in bi lahko speljali bančništvo bolj zadružniško, po naše. Donatorji bi se lahko vključevali direktno v poslovne projekte, vlagatelji bi več vedeli o svojih vložkih, tudi velika podjetja bi lahko z vlaganjem v socialna podjetja zadostila družbeni odgovornosti na prav direkten način. Zamisli se še rojevajo in jih še ne bodo kmalu pojenjale. V resnici so nekatere banke že prestopile v drugačno, bolj socialno, a vseeno podjetno miselnost.

Pomembna ponudba socialnih bank so mikrokrediti, ki jih konvencionalne banke ponujajo v manjšem obsegu in se od običajnih kreditov razlikujejo po tem, da so brez zavarovanja in da ob najemu ni treba predložiti poročila o preteklem poslovanju. Banke z njimi v glavnem pomagajo manjšim podjetnikom in posameznikom k izboljšanju socialnega položaja. Kriteriji, ki so značilni za mikrokreditiranje so omejitev kredita na 25.000 evrov, ugodnejši načini zavarovanja kreditov, kot je zavarovanje s hipoteko, in odobritev kreditov za bolj tvegane podjeme brez sorazmerno visoke stopnje zavarovanja (sicer včasih zaradi tega z višjo obrestno mero), gre pa za sredstva Evropskega investicijskega sklada.

Vlada je pač glede poti iz revščine neučinkovita, počasna, podvržena korupciji, zbirkokratizirana, želi obdržati svoj položaj za lastne interese. Svetovna banka, ki naj bi ji bil odprava revščine poglavitni cilj, se osredotoča na gospodarsko rast. Ta rast pa je počasna in nima učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih, ker ukrepi gospodarske dinamike pač ne dosežejo revnih. Banka vrednoti svoje uspehe na osnovi sklenjenih posojil, ne glede na učinek njihovega dela, tudi pri nas je večinoma tako.

Ker se vse konča pri denarju, če sledimo uvodni misli o denarju, se tudi posli tam končajo. Če je dobiček, se je treba zaradi prevelikih apetitov skregati in raziti s poslovnimi partnerji, če ga ni, se je treba skregati s svojimi bližnjimi in spokati. V sledenju prvenstveno skupni dobrobiti in blagostanju, pa denar sicer izgubi nekaj na svojem pomenu, vsaj toliko, da ni več človeku vladar. Tako je laže odpreti srca in denarnice ter preiti na zaupanje in upanje v sočloveka, najrevnejšega med nami.

  • Share/Bookmark

Zaupanje v socialno podjetništvo?

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 20:18, 19.09.2013

Velika mera zaupanja in kajpak tudi upanja je potrebno, da bi človek uspel uvideti v socialnem podjetništvu krepitev sposobnosti družbe za reševanje socialnih, gospodarskih in še mnogih drugih problemov. V možgane najprej kane ’socialno’, ki se prevede v znano ‘prostovoljno’, neplačano. Nato šele z zamikom pride do možganov še ‘podjetništvo’, ki se prevede v ‘ha-ha, a’ ga država z nepovratnimi sredstvi plača?’.

Prostovoljstvo res želi država skozi stranska vrata vriniti socialnemu podjetništvu, a ne tako, da bi se v socialnem podjetju delalo brez plače, ampak bolj prefinjeno, tako da se postopoma prostovoljne dejavnosti skanalizira v socialno podjetništvo in jim da državni žegen (ter pridela še kakšen davek). Vsiljuje se misel, kot da gre za boj proti sivemu ali črnemu delu. Temeljito bi bilo potrebno prevetriti miselnost v prostovoljstvu, da bi prostovoljci za pošteno opravljeno delo zaslužili pošteno plačilo, tako bi bilo prav. V socialni državi je namreč tako, da je delo in plača vzročno-posledično povezano eno z drugim.

Deloma drži, da država tudi nekaj plača socialnemu podjetju, na račun novih delovnih mest, ki jih sama ne zna ustvarjati z gospodarskimi ukrepi. Po eni strani gre v socialnem podjetništvu za pomemben del ekonomije, za ustvarjanje prihodka in na drugi strani za delovna mesta, s poudarkom na zaposlovanju najbolj ranljivih skupin ljudi. Za državo je ceneje doplačati k delovnim mestom, kot pa imeti vedno večje število socialnih podpirancev.

Skratka, tudi v socialnem podjetju je treba delati, izdelke ali storitve prodati, po možnosti z dobičkom, ki gre podjetju statusa socialno podjetje nazaj v podjetniško dejavnost. Če gre vse prav, imajo vsi plače, odjemalci so zadovoljni s kupljenim in podjetje raste in se razvija. Če temu ni tako, gre vse skupaj v franže, oz. v stečaj ali bolj moderno likvidacijo po zgledu tajkunskih bank. Torej socialno podjetništvo ni izhod v sili ali rešilni čoln za falirane podjetnike.

V vsakem primeru pa gre za podjetje nove vrste. Takšno gospodarstvo, kot ga imamo sedaj, ni dobro, dokaz je kriza, še posebej zato, ker je pojav krize svetovne razsežnosti. Svet preplavlja neke vrste razočaranje, revščina pa ni enakomerno porazdeljena na zemeljski površini, a povsod se poglablja prepad med zelo bogatimi in zelo revnimi. Kaj ni šlo prav, ko pa je še nedavno vse tako obetavno kazalo? Zakaj je toliko ljudi na obrobju?

Razlaga je lahko zelo enostavna: prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Celo nasprotno: njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in neenakosti. Vztrajno stopnjevanje revščine, bolezni, brezdomci, lakota in onesnaževanje dokazujejo, da dobrodelnost ne zadošča. Dobrodelnost je oblika transfera od vrha navzdol – če se ustavi transfer, se ustavi tudi pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Dobro utečene javne institucije obravnavajo revne kot predmete in ne uvidijo, da so revni lahko podjetniki in da lahko ustvarjajo delovna mesta. Iste institucije v bistvu ustvarjajo ali vsaj vzdržujejo revščino, zato odprave revščine ni prav zaupati institucijam in politiki, ki botrujejo revščini. Treba je ustvariti nove.

Socialno podjetje ob tem, da deluje v skladu z načeli upravljanja klasičnega podjetja, skuša pokriti vsaj lastne stroške v celoti, tudi če ustvarja dobrine in storitve za zagotavljanje družbenih koristi. Stremi za svojim ciljem in ob tem za svoje izdelke in storitve zaračuna določeno ceno. Dokler mora socialno podjetje računati na subvencije ali donacije za pokrivanje izgub, podjem sodi v dobrodelno dejavnost. Osnovni namen socialnega podjetništva je opravljanje tržne dejavnosti po posebnih načelih socialnega podjetništva, ki so:

• enakopravnost članstva
• sodelovanje deležnikov pri upravljanju
• premoženje, dobiček in presežek prihodkov nad odhodki se uporablja za namen socialnega podjetništva in druge neprofitne namene
• delitev dobička ali presežkov prihodkov ni dopustna oziroma je omejena
• preglednost finančnega poslovanja in notranje nadzorstvo nad materialnim in finančnim poslovanjem
• trajno delovanje v korist svojih članov, uporabnikov in širše skupnosti
• ustvarjanje novih delovnih mest za ranljive skupine oseb ter opravljanje družbeno koristnih dejavnosti.

Vredno je zaupati in upati, še posebej tako, da drug drugemu pomagamo. Pa ne z dobrodelnostjo, humanitarnimi akcijami ali nedeljskim kosilom za brezdomce (npr.), ampak predvsem s poštenim delom in pravičnim plačilom za svoje delo. V vlogi vlagatelja v socialna podjetja je prav, da je na prvem mestu država, ki se deklarira za socialno.

  • Share/Bookmark

Podjetništvo zame, zate in za našo skupnost

Zapisano pod: Socialno podjetništvo Tagi: , , , — pohajalka ob 19:08, 16.08.2013

Brez dela ni jela! Tako trdijo starejši od mene in upam, da res več vedo od mene. Zato jim verjamem. Baby boom generacija je pred izzivom: priznati in sprijazniti se mora, živeli so-smo na kredo, računa pa ne morejo-moremo plačati … zato bo, tudi zaradi recesije, treba delati še daleč v penzijo. Če bo dnevna politika dovolj modro to zaznala, bo prilagodila penzijsko, davčno in dohodninsko zakonodajo dnevnim generacijskim problemom.

Če pa se država ne bo odzvala ob pravem času in s pravo idejo, se bo delalo in služilo na črno. Slovenci smo znani po iznajdljivosti, po sposobnosti preživetja. Vračanje kreditev namreč ni le problem na ravni države, enake težave imajo tudi mnogi državljani s svojimi osebnimi krediti. Če človek izgubi zaposlitev nekaj let pred upokojitvijo, mu zmanjka realnih možnosti, da bi se na upokojitev pripravil, odplačal dolgove in poskrbel za ustrezne bivanjske pogoje. Če mu država prizna nizko pokojnino, ki je po novem (65 odstotkov od odmerne osnove) tako nizka, da ne zadošča za ‘drek štukat’, kje so šele položnice … pa morda nekoč še oskrba v domu ostarelih, potlej se je treba znajti.

Socialna kohezija je ideal socialne države, enim bolj dostopna kot drugim, pa vendar se deklariramo za socialno državo po ustavi. Nastajajo nove marginalne družbene skupine, ki jim je dostikrat skupno to, da so se posamezniki zapufali, ostali brez plače in ne morejo vrniti dolgov, četudi bi jih hoteli. Vsem nam postaja jasno, da brez dela in delovnih mest pač ne bo šlo – ne ven iz krize, ne ven iz dolgov – le še globlje bomo celotna družba potonili. Gre za ‘manjšino’, ki znaša cca 90 odstotkov celotne slovenske populacije.

Žalostno je spoznanje ob branju dnevnih novic, da se dobra podjetja še kar razkrajajo pred našimi očmi, da dobri podjetniki (začasno) ustavljajo širitev svojih proizvodenj. Država ni več zmožna preprečiti velike zaposlovalne vrzeli, ki jo je tako ali drugače sama povzročila, ideje za ‘proizvodnjo’ delovnih mest, s katerimi bi zapolnila zaposlovalno vrzel, nima pač nobene. V trenutni situaciji se ni mogoče zanašati niti na tuje investitorje.

Ne zaležejo demonstracije, niti upori, kaj šele razna posvetovanja, komisije in sveti, strategije in ukrepi – treba bo prijeti bika za roge in rešiti zaposlitvene potrebe. Možnosti obstajajo, lahko se ogledamo v svetu, kako se učinkovito rešuje družbene probleme, saj nit treba, da smo tako neznansko inovativni, da bi morali vse izumljati sami. Ali pa tudi, zakaj pač ne, le medtem se lotimo nečesa takšnega, kar je zunaj naše države v redu in deluje.

Možnost, ki ostane tistim devetdesetim odstotkom državljanov, pa ne le 90-tim odstotkom baby boom generacije, je aktiviranje lastnih potencialov kompletne delovno aktivne in upokojene populacije. To je mogoče s podjetniškim prebujenjem Slovenije, pa naj bo to na področju socialnega podjetništva, kreativnih panog, družinskih podjetij ali visokih tehnologij in znanstvenega raziskovanja.

Socialno podjetništvo naj bi bilo tisto, ki v svojem poslanstvu in načelih doprinaša družbenemu blagostanju, ima velik potencial za socialno integracijo in zaposlovanje in ga odlikuje odlična prilagojenost lokalnim izzivom. Socialna podjetja pa nikakor ne smejo biti razumljena kot podaljšek socialne politike države, ali še več, da bi namesto države izvajala naloge ’socialne države’.

Že od marca 2011 imamo Zakon o socialnem podjetništvu, ki se uporablja od 1. januarja 2012. Imamo tudi Svet za socialno podjetništvo, ki je končno sproduciral s svojimi deležniki na ministrstvih Strategijo razvoja socialnega podjetništva za obdobje 2013 – 2016; minulega julija jo je obravnavala in sprejela tudi Vlada.

Čeprav mnogokrat pričakujemo težavno, zateženo in komplicirano branje kadar gre za zakonske akte, pa bi mogoče kdo za poletno ali počitniško branje vzel v roke nekaj malega ’socialnega podjetništva’, morda najde v čtivu rešitev za svoje finančne težave. Tako je pač, da se mora najprej vsak zase pobrigati, država se pač ne bo.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |