in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Z dušo in telesom v nebesa

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 06:25, 15.08.2014

je odšla pred približno dvema tisočletjema našega časa tista, ki je brezmadežno spočela odrešenika sveta. Devica Marija, brezmadežna, božja mati, bila je dobesedno zraven, soudeležena, ko je beseda meso postala. Da se je fizično telo skupaj s fluidno dušo vzelo v nebesa, so se ta morala opredmetiti v fizično obliko, torej so mnogo bliže našemu umevanju kot bi si želelo dogmatično katolištvo.

Kajti tako je to, da katoličani verjamejo in verujejo, da je Jezus Kristus božji sin, verujejo v brezmadežno spočetje, v odrešenje sveta. Obstajajo tudi vzporedne teorije zarote, vendar na praznični dan, ko se je žensko telo z dušo vred pretočilo v zračna nebesa nad nami, pomisleki niso na mestu. Zaradi tega dogodka, enkratnega v zgodovini človeštva, imamo danes dela prosti dan. Slovenski kristjani na današnji dan množično romajo na Brezje, Ptujsko goro in Sveto goro.

Versko resnico, da je potem, ko je brezmadežna mati božja, večna devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, proglasil papež šele leta 1950. Dogma velja v RKC, vera v Marijino vnebovzetje pa je bila močno razširjena tudi prej v številnih drugih krščanskih cerkvah. Praznik Marijinega vnebovzetja je razglasil že papež Sergij I. Leta 1626 je Rubens naslikal prečudovito sliko Marijinega vnebovzetja.

Ne vemo, ali je Marija umrla in bila potem obujena in v nebesa vzeta s svojim poveličanim telesom, ali pa ji je bilo prihranjeno trpljenje smrti in je bila vzeta v nebesa direktno. Tudi ni znano, da je bila gor vzeta po svoji ali božji volji, za vekomaj ali pride znova nazaj – skupaj z njim, ko bo znova prišel v svoji slavi sodit žive in mrtve. Tudi Marijina vseživljenjska brezmadežnost ni povsem razjasnjena, saj naj bi imel Jezus tudi brate in sestre.

  • Share/Bookmark

Zdravje Sloveniji

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 08:18, 14.08.2014

Obvezna sestavina koalicijske pogodbe mora biti tudi obvladovanje zdravstvenega področja in ni je take pogodbe, ki ne bi vsaj deklarativno mantrala o dostopnosti do zdravja za bolne Slovence in tepimo-jih-lobije-v-zdravstvu.

Tudi Cerarju ne kaže prav nič drugače, pa naj bo nsi v koaliciji ali v opoziciji hkrati s svojimi zahtevami po reformah in višjih plačah za najvišji srednji razred (ki ga statistično sploh ni več v Sloveniji) in zaposlovanju starcev globoko v starost. Bolj ko se bo daljšala delovna doba in starostna meja za upokojitev, bolj se bo starce prekladalo med dolgotrajnim bolniškim staležem, brezposelnostjo in končno v invalidsko penzijo. Delajo, dobro delajo lahko le zdravi ljudje.

Penzije tistih upokojencev, ki se upokojujejo letos, so že nominalno prepolovljene glede na primerljive penzije lanskih, predlanskih in še nazaj. Nevzdržno je za Slovenijo, da ima upokojenka krepkih 900 evrov penzije, ki jo prejema že skoraj štiri desetletja, delavka na delovnem mestu, ki je primerljivo, pa prav tolikšno plačo, penzija bo pa po zdajšnjih pravilih polovico manjša. Ni narobe penzija, narobe je plača, pa ne tista iz najvišjega srednjega razreda ampak tista za srednji razred, ki ga je Slovenija pogubila.

Ni ga upokojenca ali upokojenke, ki ni aktiven, če je zdrav. To pomeni, da mlajši upokojenci nujno delajo, za svoj račun, v podjemih svojih otrok ali kako drugače, da si pomagajo ob prenizkih penzijah. V naravi človeka je, da si skuša najprej pomagati sam, za to pa so potrebni okviri, ki jih zagotavlja država za varno starost. Če bodo upokojenci relativno zdravi, bo prihranek drugje na javnih sredstvih. Ne bo dolgotrajne oskrbe, ne psihičnih obolenj starostnikov, če bodo lahko delovali in živeli v človeka vrednem statusu upokojenca.

Koalicijska pogodba ima že v sebi odpravo prostovoljnega dopolnilnega zdravja (za mnogo upokojencev ta znese desetino penzije), namesto prostovoljstva v zdravstvu pa bo dajatev. Dajatev pomeni seveda dvig prispevkov, ki jih zdaj vplačujejo zaposleni. Slednje pa ne gre v korak z napovedjo prihodnje vlade, da bo ustvarjala pogoje za postopno znižanje obremenitve dela, beri socialnih prispevkov. Ne more biti drugače, kot da bo država cufala denar za zdravstvo nekaj časa prostovoljno, pa potem prispevno in ker se ne bo obneslo zaradi premajhnega števila zaposlenih, znova prostovoljno-mus.

Cerarjeva obljuba dajatve na področju zdravstva, ki ne bo obremenila plač, lahko pomeni pod pretvezo socialne enakosti nov dvig minimalnih prispevnih stopenj, s čimer se bodo še bolj obremenile najnižje plače (!). Še ne tako dolgo nazaj je država storila prav tako z zadnjo penzijsko reformo in spremembami zdravstvenega sistema.

V številkah to pomeni zelo jasno, da se Cerarjevi premierski plači dvig prispevnih stopenj ne bo poznal in kar ne vidiš ali ne občutiš na svoji koži pač ne boli. Več prispevkov bodo namreč morali plačati zaposleni z najnižjimi plačami, celo od občasnega ali dodatnega dela upokojencev se bodo obračunavali več in bolj, kot pri dodatnih zaslužkih svetovalcev, kot je bilo primer še nedavno služenje s svetovanjem prav isti državi, ki jo danes namerava menežerirati Cerar.

Pardon, saj ne bo on kriv, ne bo menežeriral, ustanovil in dodatno bo okrepil vlado s projektno vlado, skupino, ki bo nadzirala ministrstva, če delajo in če delajo prav (po Cerarjevih navodilih). To pa je delegiranje odgovornosti na najvišjih državnih nivojih.

Tako si bo Cerar izvolil (ali pa bo zaslužkar ob delu) takšno delo, ki mu bo pasalo, nabor storitev, ki se pokrivajo iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pa bo v večji meri postal samoplačniški, kar je edinstvena kirurška metoda. Problem preprosto odrezati, pa ga ne bo več. Druge rešitve skorajda ni mogoče najti, ker trenutno bolnišnice z dopolnilnim zavarovanjem pokrivajo tudi tekoče stroške, ki bi se morali financirati že iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Bistvo, ki je danes očem vlade nevidno, je zdrava slovenska družba, ki jo edina lahko potegne iz lastnega kupa dreka.

  • Share/Bookmark

Ljubljana, prestolnica

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , , — pohajalka ob 08:37, 11.08.2014

Politične stranke in tudi vse druge slovenske politične skupine že vneto iščejo kandidata za župansko mesto v Ljubljani in težka bo. Zoran Janković v Ljubljani županuje že od leta 2006 in ne bo lahko najti močnega in prepričljivega kandidata, ki bi uravnovestil jeziček na tehtnici volilnih glasov. Dejavnik, ki bi še lahko vplival na izenačenje moči v Ljubljani, bi bila lahko korupcijska okuženost in sodni postopki.

Lokalne volitve so vsedržavni projekt demokracije za zasedbo županskih mest, Ljubljana pa ni le glavno mesto, prestolnica Slovenije, ampak tudi center različnih moči, ima v sebi in okrog sebe dobro četrtino delovnih mest v Sloveniji, infrastrukturna podjetja so ključna v Ljubljani, na naložbe pa seveda lahko vpliva še najbolj župan, torej ljubljanski župan Janković. Za povrhu je tudi želja mnogih tujih državnih predstavnikov, ki pridejo k nam, tudi rokovanje z županom, srečanje z njim torej je pomembna še vloga meddržavnih stikov in povezovanj.

Brez doma ima tudi Cerarjeva politična stranka v rokah kakšnega zdaj še skritega aduta. Svojega kandidata bo verjetno skrivala do zadnjega, podobno kot strankin politični program. Po eni plati je za ev. županskega kandidata to dobro, saj bi ga mediji sesekljali po dolgem in počez, pa če bi bil še tako brezmadežen in kompetenten. Po drugi plati bomo pa prikrajšani hkrati z mediji tudi ljubljanski volivci. Kakorkoli že, Cerar bo že pravi čas pokazal svojo voljo po nadzoru, podobno kot pri evropskem komisarskem mestu, še preden bo uradno požegnan.

Morda je zavlačevanje Cerarjeve odločitve oz. objave županskega kandidata, pogojilo zavlačevanje z županskimi kandidaturami v SD, da sta se že odpovedala kandidaturi Rotovnik in Pejovnik, tudi SDS še ni uradno podprla svojega kandidata Damjanoviča, ki se je odločil za samostojno zbiranje glasov.

Morda bodo na letošnjih lokalnih volitvah županski kandidati množičneje nastopili na svojih listah, ne na listah političnih strank, kot je bila praksa v preteklosti. Upoštevanja vredno je tudi dejstvo, da imamo celo čredo brezposelnih neizvoljenih poslancev in prav ti bodo tisti, ki si bodo najmočneje solistično prizadevali za dobre službe brez okrilja političnih strank. Politiki so pač slabo zaposljivi na drugačnih delovnih mestih od političnih, imajo zožen nabor delovnih veščin.

Vsekakor bodo županski kandidati na letošnji lokalnih volitvah manj prestopali med političnimi strankami in se bodo bolj osebno izpostavili, pa tudi svoj program bodo lahko in ga tudi morali predstaviti. Volilni boj je že skoraj odprt.

  • Share/Bookmark

Žensko za slovensko komisarko

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 13:28, 30.07.2014

Vabljiv položaj, predvsem zaradi dobre plače in ob velikodušno povrnjenih stroških, razplamteva komisarske strasti že izven Slovenije: bodoči predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker bi želel kot komisarsko kandidatko iz Slovenije premierko Alenko Bratušek.

Neuradna novica iz Bruslja bo povzročila spet nova pogajanja pri nas doma, saj je kandidatov že cela čreda. Se tehtnica znova nagiba k Bratuškovi? Morda, ker Juncker vztraja pri svojih ženskih kvotah, Bratuškovo pa menda namerava ustoličiti za podpredsednico. Doslej je menda med kandidati premalo žensk.

Vsi imamo lahko svoje mnenje okrog izbire, kdo prej, kdo sploh, kaj dobe tisti, ki ne bodo izbrani … zadnja beseda pa bo … evropska! Če Juncker ne bo imel dovolj žensk – Evropski parlament je že napovedal, da komisarske ekipe ne bo potrdil, če v njej ne bo vsaj toliko žensk kot v sedanji, torej devet – bo moral nekatere predloge zavrniti in pozvati k novim.

V Bruslju ob tem znova izpostavljajo, da lahko članice predlagajo več kandidatov ali kandidatk, kot je to storil tedanji luksemburški premier Juncker v času oblikovanja ekipe Romana Prodija, in končno izbiro prepustijo predsedniku komisije.

Erjavec lahko reče, da ne bo v koaliciji, če ne bo dobil komisarske službe, ker mu vodenje parlamentarcev ne diši preveč. Potem pa bo, kar bo.

Cerar lahko reče, da hoče Potočnika, ampak odločitev ni v njegovih rokah, ostaja mu le želja, da bi odločal preko vrste.

  • Share/Bookmark

Politični miting pred zaporom na Dobu

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 19:45, 20.06.2014

Bele vrtnice za Janšo in slovenske zastave, zastave sds, trasparenti po vsej poti in množica ljudi. Bele vrtnice sugerirajo nedolžnost, v primeru Janše – obsojenca pomenijo obsodbo po nedolžnem. Tokrat v zapor odhaja sam, brez soborcev iz patrija-spisa. Ni tako, kot je bilo pred osamosvojitvijo, ni četverice, boja za sojenje v slovenščini, za odvetnika, upiranja vojaškemu sodišču.

Drugače je, množica mu sledi kot senca. Ljudje mahajo, pojejo slovensko himno, pripovedujejo, imajo se ekstatično, veličastno je prisostvovati, biti zraven. Ni se zlomil, ni zaprosil za odlog kazni, s sposobnim odvetnikom nista vlekla potez, ki bi znale pripomoči drugačnim sodnim zaključkom, dokaze sta predlagala pozno in prepozno. Nenehno izogibanje prevzema sodnih pisanj tudi ne kažejo slike poštenega in nedolžnega državljana.

Na Dobu se piše zgodovina, razkrita pa bo šele v času, zato se ni postavljati ne na eno, ne na drugo stran, ker gre v obeh primerih za skrajne odklone. Resnica je vedno nekje ’sredinska’ zadeva, nihče nima popolnoma prav niti popolnoma narobe. Janša ni samo kriv, niti ni samo nedolžen. Je kazen primerna, je prava, bo pokazal čas.

V Slovenski vasi je pričakalo Janšo več tisoč ljudi v domoljubnem vzdušju. Javnosti je onemogočen dostop do varovanega območja, Janševi podporniki pa so postavili oder za govornike pred zapornicami, spektakel vodi uradna napovedovalka. Janša bo morda zamudil večerjo, menda mu je Urška stisnila pred odhodom kakšen sendvič.

Ostali bodo skupaj za vedno, je objavil Janša skupaj z družinsko fotografijo, na spletu. Urški ne more biti lahko te dni, še teže ji bo v bližnjih prihodnjih, ko se rajanje zaključi in bo ostala sama z otrokoma. A bo že kako, saj so tudi prejšnja žena in otroci; receptura je v ponavljanju.

Ne spominjam se, da bi kdaj tako mahali Titu, ki je bil vendar velik državnik. Janša je dvakratni politični obsojenec, saj ne more biti drugače, ker je obsojen zaradi korupcije, ki je izvedljiva zgolj na politični ravni. Za politiko gre torej. In sveta resnica na tem svetu je, da bi moralo skupaj z Janšo vkorakati v zapor še množica politikov, saj že ‘patrije’ ne more skorumpirati en sam politik, za navezo gre, kje so še vse druge politične barabije.

Povsem običajno jutro se je prevesilo v neobičajen dan, dan izvršitve kazni. Po mnogih letih je postal Janez Janša znova zapornik. On je heroj, pravijo podporniki, težko je biti nečustven na tak dan, ogromno čustev, plakati, Janšo primerjajo celo z Nelsonom Mandelo.

Politično pot Janeza Janše tlakujejo vseh vrst afere, zapikovanja v politične nasprotnike, pa vendar je med svojimi podporniki uspešno izgradil kult osebnosti, kot ga ni uspel Tito ob vsem državniškem aparatu.

Idol Janša ni le idol, saj prejema že leta sovražna in grozilna pisma, zato je strah za življenje upravičen. Redko se zgodi, da gre bivši predsednik vlade v zapor. Spektakel, kot ga v Sloveniji še nismo doživeli, zgodovinski dogodek za anale in bo odmeval še mnoga leta, ne glede na končen izid. V tretje se Janši gotovo ne bo napletla zaporniška kariera, ker že ima svoja leta in enkrat se vsaka reč izpoje.

Spektakel, kot ga v Sloveniji še nismo doživeli: več avtobusov iz vse Slovenije, okrog tri tisoč podpornikov, nagovor množice, zgodovinski dogodek, ki bo odmeval še mnogo let, ne glede na končen izid.

Od Janše – obsojenca do Janše – zapornika, človeka, ki je med prvim in drugim zaporom prisegel, da bo pošten in delujoč v dobro Slovenije, do razdvojenosti slovenskega naroda: je kriv!, ni kriv! Danes Janša za dve leti, jutri jaz ali ti za dvajset let.

Pa vendar, brez naslajanja ob spremljanju Janše v zapor, gre za kaznovanje koruptivnega dejanja, v trenutku, ko se je korupcija zgodila, je imel Janša veliko politično moč v primerjavi z letom 1988, ko je šlo za vojaške zadeve.

Danes se je množično in sklonjenih glav molil očenaš za Janšo, v prepričanju, da bo po prestani kazni še močnejši kot je bil kdaj koli, politično vplivnejši kot je bil prvič na oblasti leta 2004. Deset let gor, deset let dol, približno. Spektakel odhoda v zapor, to je Slovenija. Podpornike Janše bolijo srca, duše.

Dobre štiri mesece ali več bo trajalo do naslednje sodne poteze. A Janša ni edini, kolega Berlusconi, Sanader, onadva tudi. V zaporu. Janša kljub zaporni kazni kandidira za poslanca.

Janša: se mu je že leta 1988 zgodilo, da je bil zaprt politično, ne pa, ker bi storil kaj narobe. Zdaj že četrto leto ne ve, česa je kriv.
Urška: primitivna, krivična obsodba.
Podporniki: Janša je heroj. Nekateri jočejo.

Slovenski narod je dobil svoje igre in Evropa se smeje na vsa usta.

  • Share/Bookmark

Zavašnik je svoboden begunec

Zapisano pod: Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 18:45, 4.06.2014

Ukinjeno, preklicano, zastarano.

Mednarodna tiralica za Robertom Tomasom Zavašnikom, nekdanjim lastnikom diskoteke Lipa, je nepreklicno preklicana zaradi zastaranja. Letošnji junij mu je prinesel svobodo, ni več na seznamih iskanih oseb. Zavašnik se lahko vrne domov in odpre še kakšno diskoteko ali dve, najraje kar več. Ali pa je morda že doma in pije kafe.

Štorija ‘Zavašnik’ se je začela decembra leta 2005, ko so pred Lipo umrla tri pomendrana dekleta. »Nesojeni« obsojenec, v resnici legalno obsojen na pet let aresta, a obsodba ni bila izvršena devet-plus let, ker je bil Zavašnik od leta 2009 uspešno na begu.

Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti je zapisano v kazenskem zakoniku in zanj je predpisana kazen. Obsodba je bila natipkana, obsojenec je bil iskan, poiskan in odveden v zapor pa ne. Če že ni kot organizator zabave poskrbel za varnost obiskovalcev njegove prireditve, za svojo je znal in zmogel.

Zavašnika uradno zadolženi za iskanje ne iščejo več – kaj pa drugi?

Vprašanje še ostaja, kako vendar vsa ta leta živijo – spijo – delajo – se družijo tisti, ki so tacali po dekletih tako brezobzirno, da je to tacanje povzročilo smrti?

  • Share/Bookmark

O Janši: kar se je Janezek naučil, to Janez zna

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , — pohajalka ob 17:49, 5.05.2014

Veliko modrosti je v starih rekih, v katerih je zbirana ljudska modrost v dolgih časovnih obdobjih. Spreminjajo se politike, ljudje, a navada se nosi dalje kot železna srajca – saj se že dolgo ve, da je navada prav to, železna srajca.

Ljudje funkcioniramo po utečenih možganskih vijugah, naj bo miselnih, kariernih, v življenjskih vlogah – v preživetju življenja samega. Punca ima rada tisto svojo barabo, pa če jo poba vsak dan sproti pretepe za nazaj in za naprej. Še kar drži se ga. Prej se bo nasilni tip spremenil kot pa žrtev. Čeprav, no, tudi zanj ljudska modrost pravi, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne (velja tudi za barabe). Zasvojenost postane odnos njiju dveh.

V vlogi žrtve je nekaj veličastnega za vse čase, in ko enkrat človek to izkusi, ne more več brez te vloge – pa ne vloge same po sebi, ker je treba trpeti in žrtvovati, ampak v rezultatih, v dodani vrednosti na karieri, politični na primer.

Najprej se začne nenamerno, ko človek pač nekaj zašuštra slučajno in nehote, pa tisto izpade kot podtalna protidržavna dejavnost. Če zna speljati krivdo na svobodonaroduinnepriznajemovajsud, postane mladenič narodni mučenik in s to apanažo rekrutira male barabe za svojo stranko. Iste sorte tiči skupaj čivkajo, tako to gre. Vedno je dosti ljudi, ki imajo kaj proti ’tistim tam gor’.

Ko je enkrat Janezek stopil na pot opozicionizma in diverzij proti možnim nasprotnikom enkrat v prihodnosti (za vsak slučaj, saj ga ni junaka brez greha), je postal zasvojen in vse bitje in žitje narodnega junaka je izpolnjevalo stanje žrtve. In temu ne bo konca, če se vsake toliko doloži kakšno poleno ali dve na ogenj nove republike in osvoboditelja.

Le vprašanje časa je, da takšen narodni junak potegne (pre)kratko in pristane znova v zaporu, čeprav je pričakovati, da bo Patria-obsodba razveljavljenja, gre verjetno le za vprašanje časa in sodne instance. Dolgoročno bo učinek za Janšo primerljiv s procesom proti četverici in Depalo vasjo, tudi takrat je Janša več pridobil kot izgubil. Preverjeno zanesljivo karierno politično napredovanje.

Seveda je pa nujno, da gre Janša malo sedet, da ohrani mučeniško in žrtveno vlogo za generacijo, ki ni doživela ali pa se ne spominja Roške, pa jo želi rekrutirati. Večina Slovencev in Slovenk verjame v teorije zarote in je zaljubljenih v njihove žrtve.

Torej ne moremo in ne znamo biti Slovenci brez Janše in Jankovića. Pa Kučana, no, naj mu bo, čeprav je možakar odsviral svoje melodije.

Da gre pa Janša sedet, ni naključje, da prav zdaj. Zdaj so okoliščine prikladne za vse akterje v aferi, politiko in male barabe.

  • Share/Bookmark

Skaženost zdravstva

Zapisano pod: Slovenija Tagi: , — pohajalka ob 06:17, 24.03.2014

Zadnje dni se pojavljajo zamisli, da naj bi – po še ne polnem mesecu na položaju – s funkcije zdravstvene ministrice odstopila Alenka Trop Skaza. Ne le zaradi pritiska javnosti, da se ne spodobi kasirati provizij farmacevtskih velikanov, slovenski podružnici MSD in Pfizer sta namreč ministrici v zadnjih petih letih plačali 1.500 in 1.300 uradnih evrov neto, GSK pa še ni razkril izplačil.

Alenka Trop Skaza sama od sebe in niti na poziv ni hotela razkrivati svojih financ s področja strokovnih predavanj za farmacevtsko industrijo. Tudi v širšem svetovnem področju je velikokrat že prihajalo do navzkrižja interesov pri zdravnikih. Farmacevti zdravnike motivirajo z denarjem, potovanji ali drugačnimi darili, vse zato, da bi ti promovirali in predpisovali njihove medikamente. Američani so že leta 2012 obtožili (preko svojega regulatorja trga) Pfizerja podkupovanja na Hrvaškem.

Del vrednosti proizvodov, ki jih kupi zdravniška ustanova, se prelije nazaj k zdravniku v obliki nagrad ali konkretnega denarja. Zdravstvene ustanove in zdravniki v njih po vsem svetu dofinancirajo svoje plače preko farmacije. Tudi sodni postopki se dogajajo, a farmaciji to pomeni pač povečan strošek prodaje, če se jim ne uspe izogniti izplačilom odškodnin in kazni. Višji strošek pa se vkalkulira v ceno zdravil in zdravstvene opreme, pa je krog sklenjen.

Ministrici dodaten zaslužek pri farmaciji ni sporen, odstop je v igri zaradi financiranja podjetja njenega moža, ki se napaja iz javnih sredstev, kot ministričen mož pa na javni denar ne bi smel več računati. Trop Skazova je bila do zasedbe ministrskega mesta tudi prokuristka v moževem podjetju. Po supervizorju je Klima Ptuj realizirala do sedaj osem mio dohodka v poslih z državo.

UKC ima urgentne težave, ki jih je mogoče odpraviti vsaj deloma z novimi zaposlitvami, saj so že ogrožena življenja na ljubljanski urgenci. Sveža sredstva iz evropskih trgov za novo zadolžitev je že najavljeno, tudi za financiranje zdravstva. Financiranje obresti je pač drago in likvidnost proračuna tudi.

Da bi zdravniki delali zastonj, recimo kot prostovoljci, pa ni zapisano. Slabi časi ali kriza se polovično tiče zdravstva, le v kvotah pacientov, ki so ‘obdelani’ ali pa ne, odvisno od razpoložljive proračunske kvote.

Še dobro, da je bolnik pripravljen vse požreti in vse plačati za svoje zdravje, zato je dilema zdravstvene ministrice zlahka rešljiva brez dileme.

Medtem ko nekateri predstavniki vlade in vladne koalicije v neuradnih pogovorih pomenljivo namigujejo, češ da si svetovalci za kadrovska vprašanja premierke Bratuškove v tem hipu že diskretno ogledujejo potencialne kandidate za novo ministrico ali novega ministra (tiste, ki bil lahko Trop Skazovo nasledili na čelu zdravstevnega resorja in bi bili že spet sprejemljivi predvsem za Pozitivno Slovenijo), se je vlada skrivnostno zavila v molk, pa tudi ministrica za zdaj o tem še ni govorila oziroma ni želela spregovoriti.

  • Share/Bookmark

Denar k denarju tišči

Zapisano pod: Slovenija Tagi: — pohajalka ob 08:29, 16.03.2014

Medtem, ko vsi državljani naivno verjamemo, da je denarja zmanjkalo ali pa ga vsaj zmanjkuje, priplužijo na beli dan vsake toliko velike vsote, ki jih pokasirajo podizvajalci javne uprave, nemalokrat gre za večmilijonske denarje. Krivično so na udaru zaposleni v javni upravi, ki delajo in dobijo plačo po redni pogodbi o zaposlitvi, pozablja pa se na pogodbe, ki odnašajo iz javne uprave velik denar. Žal slovenska fovšija ne cilja na pravo tarčo, da bi lahko rekli, da je v vsakem slabem tudi kaj dobrega.

Odvetniki vedo, kje je denar, to je znano vsaj od odvetnika Senice dalje, ki je uporabnikom javnega denarja v obdobju cca zadnjih deset let obračunal in seveda pokasiral kar slabega dva mio evrov. Razvpit pa odvetnik Senica niti ni zaradi velikih vsot denarja, pa tudi državni denar ni edino, kar je odvetnik prislužil ta čas.

Apetiti po državnem denarju postajajo velikanski. Kdor more, bo našel upravičenje, da se priključi. Tudi v primeru, ko vsi govorijo ‘ne maramo te zraven’, se najde pravna podlaga, da bo apetitu zadoščeno in zaposlitev tudi v razburkanih kriznih časih zagotovljena skupaj s plačo (in dodatki, bonitetami, posebnim varstvom, privilegiji …).

Seveda gre za Štefanca, ki je ‘pridelal’ razvpitost še pred nastopom svoje zaposlitve na mestu predsednika KPK. Po obsegu številk zaslužka iz proračuna ni povsem primerljiv s Senico, je pa kavelj v zanimivi primerjavi strukture državnih prihodkov obeh odvetnikov.

Štefanec je od države v cca zadnjih desetih letih pokasiral le slabih 124 tisoč evrov, od te vsote največ od majhnega okrožnega sodišča v Murski Soboti, končni izplen pa znese le 4 tisoč evrov manj kot pri Senici na velikem okrožnem ljubljanskem sodišču. Štefančeva odvetniška pisarna služi na primerih, ki jih dobiva od sodišča po uradni dolžnosti. Sedaj upa na financiranje po plačah za odbobje prihodnjih šestih let.

Na tiskovni konferenci je Štefanec povedal, da on v Murski Soboti ‘ni preveč poznan odvetnik’, zato mu morda ustreza plača predsednika Komisije za preprečevanje korupcije cca 2.220 evrov neto. Prihodkov svoje odvetniške pisarne v zadnjih treh letih ni pripravljen javno razkriti, za kar mora obstajati drugačen razlog, kot je oni, da je po prevzemu funkcije dolžan KPK razkriti le svoje premoženjsko stanje, finančnega poslovanja svoje odvetniške pisarne pa ne.

Transparentnost poslovanja ima več obrazov. Če je mogoče pridobiti podatke denarnih tokov iz proročuna pri Supervizorju, morda resnično ne potrebujemo komisije … Tudi etika in morala se spreminjata v času in prostoru.

  • Share/Bookmark

Odstopiti, na vsak način odstopiti!

Zapisano pod: Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 14:54, 10.03.2014

Zahteve po odstopu novoimenovanega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije v Pozitivni Sloveniji se vrstijo, kdor kaj velja (ali pa tudi ne), se je že oglasil in ponovil naslovno mantro. Zdaj ni več važno, kdo je pravzaprav ta nepopisani list gospod Štefanec, ker je pod mikroskopom ta velika packa, da je bil član PS, pa še odstopil je iz stranke in list ni več tako nepopisan, kot se je dozdevalo ob imenovanju.

Bivši senat KPK velikega zapleta uradno ne komentira, ne posamezno ne skupno, eden članov senata, ki se ne upa s svojo identiteto na dan, pa je prepričan, da bi Štefanec res moral odstopiti. Ker gre za komisijo. Vprašanje je namreč politična nepristranskost predsednika komisije in ne gre za špekulacijo – kaj bi, če bi – ampak gre za Zorana Jankovića, ki toži Komisijo za preprečevanje korupcije. Kakšno držo bo zavzel Štefanec glede slednje? Janković je najmanj ustanovitelj politične stranke, kateri je Štefanec nekaj dni nazaj pripadal (z dušo in telesom, članstvo je pač osebno).

Varianta: Štefanec se izloči, kar je že postala modna muha sprenevedavih politikov. Postane neudeležen v postopku. In glej, potem se ga pa ne rabi, če je mogoče brez njega speljati postopek. Nadalje bi se namreč moral izločiti ob vsaki preiskavi komisije, ki bi obravnavala politika, ne glede na to, katere politične stranke porekla je. Seveda sta v ospredju večji dve, SDS in PS, in tako nastane sum o splošni politični pristranskosti predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, gospoda Štefanca. In potem ga spet sploh ne rabimo, ne KPK ne državljani. Niti KPK ne, tako!

Baje pa predsednika KPK tudi ni nihče vprašal po znanju tujih jezikov, kar bi znova znal biti problem, ker je komisija močno vpletena in povezana v mednarodno dejavnost preprečevanja korupcije. V primeru, da ne zna tekoče angleško, bi moral s seboj voziti prevajalca, kar pomeni dodatni davkoplačevalski strošek, pa CNN bi imel spet zgodbo.

Krivci šlamastike so lahko izbirna komisija, predsednica le-te, predsednik Pahor, Štefanec sam, PS, Janković (ustanovitelj PS), Bratuškova (predsednica PS), Župevčeva (poslanka PS), … in drugi neimenovani, pa zato nič manj krivi.

Določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki določajo postopek izbire senata in predsednika protikorupcijske komisije, sicer načeloma dopuščajo dve možnosti. Prvo, da izbirna komisija predsedniku republike predlaga več kandidatov, predsednik republike pa izmed predlaganih imenuje enega, ali pa, da komisija predsedniku republike predlaga zgolj enega samega kandidata.

Izbirna komisija pod vodstvom Simone Habič se je očitno odločila za to “drugo varianto”, vendar svoje odločitve za odvetnika Štefanca, izmed desetih možnih kandidatov, ki so izpolnjevali vse predpisane pogoje, niso obrazložili.

Predsednik Pahor je imel možnost zavrnitve imenovanja, vendar se za to ni odločil. Morda se je predsednik republike hotel izogniti očitkom o lustraciji, potem ko je izvedel, da je Boris Štefanec (bil) član Pozitivne Slovenije. Vse to naj bi se sicer zgodilo v enem ali dveh dnevih.

Ja, takole zdaj vse teče tako, da KPK sploh ni treba začeti delati. Štefanec ima za dva kozolca polen pod nogami, politiki pa se že vprašujejo o tem, ali se to komisijo – pod krinko ‘takšno kot je’ – sploh potrebuje. Kot da korupcije v Sloveniji sploh nimamo. Če ni tožnika – ni sodnika, tako pravijo stari ljudje. Kdo pa sploh hoče, da se mu pajdaše zapira?!

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |