in continuo

pohajalkine pisarije o vsem mogočem in nemogočem

Kazalniki dobrega življenja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , , , — pohajalka ob 07:10, 2.10.2018

Kazalniki dobrega življenja v ljubljanski občini po 12 letih Jankovićeve vladavine v najlepšem mestu se gibljejo od močno zgoraj do močno spodaj. Vsi kazalniki pa se seveda nanašajo na keš, dostopnost do keša in premoženja, do dela, stanja zdravja, o dostopnosti do zdravja pa pač nič v tem kontekstu.
Po številu prebivalcev je Ljubljana največja občina, po povprečni plači pa druga.
Po brezposelnosti so Ljubljančani na 156. mestu. 83 % Ljubljančanov dela v Ljubljani, kar je precej pri vrhu v slovenskem povprečju.
S povprečno plačo si Ljubljančan v Ljubljani lahko kupi le 0,54 m2 stanovanja (le še v šestih občinah je podobno). Povprečna uporabna površina stanovanja v Ljubljani je 68,4 m2, kar je v Sloveniji zelo malo glede na druge občine.
Ljubljana še vedno sodi med najbolj zapufane občine.

Kazalniki, več ali manj selektivno izbrani za delovno aktivno ljubljansko prebivalstvo, 12 izbranih:

Povprečna starost Ljubljančanov je 42, 5 let (64. mesto med slovenskimi občinami).
35,8 % Ljubljančanov je bolj izobraženih, z višjo in visoko izobrazbo (2. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna uporabna površina stanovanja je 68,4 m2 (203. mesto med slovenskimi občinami).
Delež naseljenih stanovanj brez kpl osnovne infrastrukture znaša 2,3 % (12. mesto med slovenskimi občinami).
Število osebnih avtomobilov na 100 prebivalcev znaša 52.057 (179. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna cena stanovanjske površine je 2.226 € (2. mesto med slovenskimi občinami).
Dostopnost stanovanj, 0,54 m2 stanovanja se dobi za povprečno ljubljansko plačo (206. mesto med slovenskimi občinami).
Povprečna plača je 1.208,19 € (2. mesto med slovenskimi občinami).
Stopnja registrirane brezposelnosti znaša 8,7 (156. mesto med slovenskimi občinami).
Prihodki gospodarskih družb na prebivalca so 124.532, 90 (5. mesto med slovenskimi občinami).
P rejemniki zdravil zaradi duševnih motenj 14,58 (70. mesto med slovenskimi občinami)
prejemniki zdravil zaradi sladkorne bolezni 4,6 (47. mesto med slovenskimi občinami)

Če bi … če bi čebula če ne imela, bi bila bula in prav to bi se zgodilo s kazalniki, ko bi merili po litrih mleka in kilah kruha iz ene penzije. Ali pa iz ene denarne socialne pomoči. Ali pa v zadnjem obdobju še posebej pereča problematika, kako si naj starostnik zagotovi plačilo oskrbe v domu ostarelih in nemočnih, s penzijo, ki doseže tretjino položnice!

Kako je mogoče, da nevladniki po upokojenskih društvih ne dajo na svetlo deležev, primerjav, dostopnosti in podobnikih kazalnikov posebej za starejše? Kje se skrivajo nevladne organizacije po Sloveniji, saj jih je nekaj tisoč? Kdo meri deleže dobrega življenja za ranljive skupine prebivalcev Slovenije?

Nevladne organizacije so tiste organizacije v Sloveniji, ki naj naredijo tisto, kar država ali lokalna skupnost ne naredi, pa bi morala. So tudi tiste, ki so kompetentne, da državo opozarjajo na nedelo, na pomanjkljivosti in druge felerje, ki državljanu ali meščanu ne omogoča pogojev za dostojno delo in dostojno ter varno starost. Dobro življenje … heh!

  • Share/Bookmark

Uredbe in kalkulacije za odpadno embalažo

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 07:27, 29.08.2018

Zgodba o embalaži se še ne bo končala. Centri za odpadke pokajo po šivih in ne vedo kam in kako z njo, še kar vztrajamo pri ločenem zbiranju odpadkov, težave z odpadki pa politika rešuje z novimi uredbami, ki potegnejo iz žepov državljanov vedno več denarja.

Prihodnje leto tako pride s 1. julijem pride nova sprememba v zbiranju odpadkov, ki jo predpisuje država. Odpadno embalažo bomo zbirali od vrat do vrat, zato se bodo slovenski zbiralci odpadkov soočili z izzivom obvladovanja stroškov logistike zbiranja, na katere logično centri za pripravo sekundarnih surovin ne morejo vplivati.

Ukrep, ki sledi, je podražitev zbiranja odpadne embalaže, tega ni mogoče uganiti. Kdo bo plačal, pa tudi ne. Vsake toliko se pač pojavi v medijih članek o težavnih odpadkih in težavnem zbiranju, kar služi počasnemu (s)kuhanju državljanov v velikem državnem loncu segrevajoče vode.

Uveljavitve novih cen ne bodo mogoče brez občinskih svetov, brez predhodnih potrditev občinskih svetov. Pred nami so letos lokalne volitve, na katerih moremo občani vplivati na izbor tistih, ki bodo sestavljali občinske svete. Čigav oz. čigava je kandidat oz. kandidatka za svetnika, je le obrobnega pomena, manj pomemben kriterij za izbiro na lokalnih volitvah. Kdor ne bo volil, kdor se ne bo odločal za svojo prihodnost v svojem lokalnem okolju, velja zanj, da se strinja, da daje tihi pristanek s svojo ‘nemočjo’.

Povprečna položnica za ravnanje z odpadki v Ljubljani znaša 8 € na gospodinjstvo in je trenutno najnižja v Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Prenos znanja in denarja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:02, 21.12.2017

Veseli december je sinonim za zapravljanje, morda je zato slovenska vlada podlegla potrošništvu in ne daje le obljub (ki je nič ne stanejo), ampak ustanavlja novo firmo (ki bo veliko stala davkoplačevalce). Ustanovitev slovenske čebelarske akademije je upravičena zaradi povpraševanja po čebelarskem znanju iz tujine (Bangladeš …) in prenosa znanja po navodilih Sporočila Evropske komisije o prihodnosti preskrbe s hrano in kmetijstva. Prenos znanja, pravzaprav prenos navodil fura Svet za kmetijstvo in podeželje*.

Pri predstavitvi mehanizmov nove SKP je Komisija dala na prvo mesto znanje in inovacije v podporo trajnostnemu kmetijstvu – http://www.mkgp.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12447/9730/

Sporočilo tako odraža tudi novo usmeritev evropske kmetijske politike, ki spodbuja odpiranje zunanje trgovine ter možnosti za nadaljnji razvoj evropskega kmetijstva. Komisija pa daje prihodnji SKP tudi novo vlogo na področju migracijske politike. V regijah izvora migrantov je treba okrepiti tudi naložbe in prenos znanja v kmetijstvu, da bi zadržali oz. dali nove perspektive tamkajšnjemu prebivalstvu (mišljena je predvsem Afrika).

Vlada je potrdila predlog novele zakona o kmetijstvu, ki prinaša tudi ustanovitev slovenske čebelarske akademije. Slovenska čebelarska akademija bo delovala kot oddelek Kmetijskega inštituta Slovenije, delovala pa bo na Brdu pri Lukovici, na sedežu ČZS. Morda bo domicil akademije potolažil mnoge čebelarje, ki so ‘darovali’ in ‘prispevali’ delo in finance za izgradnjo čebelarskega centra, ki naj bi bil po prvotnem konceptu izključno izobraževalni.

Namen akademije je prenos znanja in kompetenc drugim, mi itak vse znamo, še posebej čebelarji, ki so po svojem bistvu multipraktiki. Preprosto povedano bomo Slovenci lahko tržili čebelarsko znanje preko akademije. Zanka je, da bomo tržili čebelarsko paviljonsko tehnologijo AŽ panja, svet pa v glavnem čebelari v nakladnih sistemih …, kar daje slutiti, da bomo izobraževali novo formo čebelarjev v tujini – ljubiteljske čebelarje. Da bi šlo na bodoči akademiji za recikliranje starih praks mešanja megle (proračunskega denarja), bi bilo pa vendar bogokletno razmišljati že zdaj.

Minimalna distanca do v-luft-skakanja ob razglasitvi ustanovitve čebelarske akademije rodi kritično misel o zaščiti slovenskega znanja – tujina, prekaljeni podjetniki, dobri gospodarji … svoje znanje čuvajo kot punčico očesa, prodajajo pa nam produkte za naš denar … tujci praviloma iz naših naravnih virov … zakaj že je zamišljeno učiti tujce, kako bodo (še) konkurenčnejši od nas?

Slovenci bomo potegnili kratko pri tem kongresnem čebelarskem turizmu. O čebelarski šoli na poklicnem nivoju iz javnih sredstev ni govora ob slavnostni razglasitvi svetovnega dneva čebel. Pa saj imamo znanstveno in drugačno strokovno čebelarsko srenjo, na Biotehnični fakulteti in ad hoc predavatelje iz čebelarskih vrst za permanentno čebelarsko izobraževanje iz proračuna. Poučevanje na osnovi praktičnih izkušenj je lahko dvorezno (vsak čebelar fura svojo unikatno tehnologijo) in drago (vsi gor plačamo).

Konkretno, kako bo z gradnjo: akademija bo delno financirana iz proračuna, delno pa iz plačanih pristojbin; vsa dejavnost, ki jo bodo izkoriščali tujci, bo plačljiva. Polovico sredstev za njeno gradnjo bo prispevalo ministrstvo za kmetijstvo, pa nekaj promocije morda tudi, tako je najlaže zakonito zapravljati zaslužek nekoga drugega.

Pomembnost akademije je po besedah kmetijskega ministra v njenem programskem odboru. Sestavljali ga bodo predstavniki kmetijskega inštituta, ljubljanske biotehnične fakultete in veterinarske fakultete ter mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede – dodatni zaslužki za uporabnike proračuna kajpak. V odboru bodo sedeli tudi predstavniki srednjih šol, predstavnik kmetijskega ministrstva in ministrstva za izobraževanje (do tukaj še vedno uporabniki proračuna), trije predstavniki čebelarske zveze in predstavnik javne čebelarske službe (štirje ljudje iz ČZS in JSSČ, ki je v trenutni formi eno in isto, brez jasne razmejitve so bolj proračunski kot nevladni).

In še nekaj besed k svetovnem dnevu čebel – ustanovitev akademije je vlada izpeljala teden dni pred razglasitvijo svetovnega dneva čebel, na vladi pa so se lotili tudi organizacije ministrskega srečanja o pomenu čebel, čebelarji pa bodo imeli strokovni mednarodni posvet. Piskrčkov bo kar velika reč, gneča bo … in vsi, ki kaj dajo nase in na svoje podjetniške ideje, promocijo in te karierne reči, bodo takrat zraven! Kdor bo manjkal, bo mrtev nekaj časa.

Za kratek čas in zaradi pomembnosti informacije pa še malo h kmetijski noveli: sprememba zakona opredeljuje tudi, kaj je začasno in občasno delo v kmetijstvu. V kmetijstvu imamo značilnosti intenzivnosti del, ki so po času kratkotrajna – ob pravem času je treba opraviti veliko količino raznovrstnih del. Zakonska opredelitev začasnosti in občasnosti v kmetijstvu bi zmanjšala pogodbenost in jo spremenila v pravo delo, kjer se plačujejo prispevki. Uvaja se tudi pripravništvo v javnih službah za potrebe kmetijstva.

——-
* Svet za kmetijstvo in podeželje je posvetovalno telo ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ustanovljen na podlagi Zakona o kmetijstvu. Člani sveta so: dr. Emil Erjavec (predsednik; Biotehniška fakulteta v Ljubljani), Cvetko Zupančič in Franc Režonja (KGZS), Peter Vrisk (Zadružna zveza Slovenije), Boštjan Noč (Čebelarska zveza Slovenije), dr. Tatjana Zagorc (GZS), Marjan Vindiš (Sindikat delavcev v kmetijstvu), Anton Medved (Sindikat kmetov Slovenije), prof. dr. Branko Kramberger (Fakulteta za kmetijstvo Maribor), dr. Andrej Simončič (Kmetijski inštitut Slovenije), Tone Hrovat (Konzorcij biotehniških šol Slovenije), Irena Ule (Zveza kmetic Slovenije), Rok Damijan (Zveza slovenske podeželske mladine).

  • Share/Bookmark

Bavčar je zaprt

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 18:11, 31.01.2015

Iz vidika državne blagajne je zanemarljivo, kje se Bavčar ta hip nahaja. Zaporniške stroške in stroške zdravljenja pokriva proračunska državna malha, le ministrstvo je različno. Ker je zaprt v obeh inačicah.

Iz vidika financerjev davkoplačevalcev je bistveno, da Bavčar ne more oz. ne sme pohajati okrog, kakor bi mu nedvomno pasalo. To je bistvo, ki je očem davkoplačevalcev še nevidno. Bolniška soba oz. bolniška postelja je po svoje jetnišnica. Lahko se je tja pripeljal sam, odpeljati se sam iz bolnišnice ne more, četudi je bil njen ustanovitelj in njen osamosvojitelj. Ker je bolan, dokler tako reče njegova zdravnica.

Morda pa se motim. Morda Igor Bavčar potrebuje le počitek in bolniško dieto zaradi prekomerne teže.

  • Share/Bookmark

Znova pred sodišče

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , , — pohajalka ob 07:35, 21.01.2015

Sporen ali ne, ustavno sodišče je že pred osmimi leti sprejelo ustavni sklep, da ne bo več sprejemalo v svojo obravnavo pobude za oceno ustavnosti oz. neustavnosti zakonov, dokler prizadeti ne izčrpajo vseh predhodnih zakonskih upravnih ali sodnih poti. Tako imajo zagotovljeno delo in plačo nešteti upravni in sodni referenti, kar bi bilo deloma v redu, če bi si Slovenija to lahko privoščila. Prav na koncu vseh pravnih poti oz. pritožb se prizadeti šele lahko obrnejo na ustavno sodišče.

Celo nekateri izmed ustavnih sodnikov so takšno odločitev kot neustrezno že strokovno kritizirali, a pri nas stroka pač nima najvišje avtoritete. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je ustavno sodišče zavrglo obe pobudi društva izbrisanih glede ocene ustavnosti novele zakona o izbrisanih in zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji.

Tokrat so se ustavni sodniki soglasno, kljub poprejšnjim kritikam, izognili neprijetni razsodbi o mnogih neustavnosti pri obeh zakonih o izbrisanih s sklicevanjem na stališče iz leta 2007. Posledica bo pričakovano in veliko število več ali manj nepotrebnih sodnih postopkov, preden bo sporno vprašanje pripeljano znova pred ustavno sodišče in do že sedaj jasnih odgovorov.

Sodni postopki bodo še obsežnejši na račun razpršitve posameznih vprašanj, saj mora v postopke vsako posebej in ne skupaj, kot je bilo predlagano v oceno do sedaj. Razpršenost postopkov bo znatno otežila usklajeno presojo obeh zakonov kot ene zadeve.

Izbrisani, povezani v društvo, nasprotujejo višini odškodnine, evropsko sodišče je namreč dosodilo v posamičnem primeru poleg odškodnine za nematerialno škodo še odškodnino za materialno škodo, kar znaša skoraj petkrat več, kot predvideva slovenski zakon.

Izbrisani nasprotujejo zakonskim rešitvam zakona o odškodninah glede nabora upravičencev, saj niso upravičeni vsi izbrisani, ampak le takšni z urejenim statusom pri nas in tisti, ki so za dovoljenje za stalno bivanje ali državljanstvo zaprosili po izbrisu in pred sprejetjem zakonske novele o izbrisanih, a ga takrat niso dobili, kasneje pa po spremenjeni zakonodaji zanj niso več prosili. Zakonodaja predvideva še dodatni pogoj dejanskega življenja v Sloveniji in izključuje pravico do odškodnine za otroke izbrisanih svojce tistih izbrisanih, ki so umrli.

V društvu izbrisanih so že pred dvema letoma zakon poslali v presojo ustavnemu sodišču, saj bi moral zakon po njihovem mnenju odvzete statuse vračati brezpogojno.

  • Share/Bookmark

Letošnja prelamnjanja

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 06:45, 14.01.2015

Leto 2015 naj bi bilo po Cerarjevo (in ‘njegove stranke’) prelomno leto, prvi konkretni ukrep preloma, bolj verjetno začetek in konec celoletnih prelamnjanj pa je seveda današnji delovni posvet vlade. Posvetovanja so orodje in delovni pripomoček politike pri vodenju države. Odločitve … te morda, ne pa nujno, saj se krizna situacija lahko prelomi zgolj na še več odrekanja najšibkejših členov družbe. Najmočnejši členi družbe lahko še vedno računajo na le še več subvencij, več financiranja razvojnih agencij in dolgoletnih uživalcev eu-sredstev.

Prednostne naloge po posameznih resorjih bodo po končani ‘pripravniški dobi’ vlade, po zaključku prvih stotih dni polnomočnega vladanja določene šele na današnjem delovnem posvetu. V igri je uravnoteženje javnih financ, prestrukturiranje gospodarstva, ukrepi za spodbujanje rasti in priprava nekaterih reform, recimo zdravstvena. Cerar imenuje te postopke ‘prelomne’, glede javnih financ govori o ‘nadaljevanju prizadevanj za konsolidacijo javnih financ’ in o ‘ohranitvi gospodarske rasti, ki se je nakazala letos’.

Vlada torej želi: uravnoteževati (vzeti tam kjer je in dati tja, kjer ni), prestrukturirati (prodati, kar je še mogoče za vsako ceno), ukrepati s spodbudami (razdeljevanje poceni denarja, deli in vladaj), in slednjič še s pripravljanjem reform (nikoli končane zgodbe).

Krovno vprašanje vseh vladnih želja in njenih postopkov pa je vprašanje priprave rebalansa letošnjega proračuna. Želja po okrepitvi investicijske funkcije države in ohranitvi približno enake ravni javne porabe izhaja iz rebalansa in se nadaljuje v znižanje primanjkljaja pod tri odstotke bdpja.

Na začetku rebalansa ni neke avtonomne stroke, ampak so fronte med vlado in javnim sektorjem, v političnem slengu se fronte imenujejo ‘priprava’. Fronte bodo preizkušale enotnost vladnih strank in tudi zmnožnost političnega dialoga vlade z opozicijo in drugimi interesnimi skupinami, lobiji in cehi. Gre za sledenje denarju, za dokončanje prodaje petnajstih državnih naložb s seznama, ki ga je že junija 2013 sprejel DZ, za ‘pripravo’ strategije državnih naložb, in slednjič, sprejeti bo treba izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu.

V delokrogu vlade se še vedno obetajo naporna pogajanja s sindikati javnega sektorja v želji po optimizaciji in racionalizaciji javne uprave, vključno s pogajanji o spremembah plačnega sistema. Napoveduje se tudi zdravstvena reforma, kakšna bo, pa bo odvisno od usklajevanja zainteresiranih pogajalcev.

Prav na koncu vladnih letošnjih prizadevanj bo tudi denar, boj proti sivi ekonomiji, pospešitev prestrukturiranja prezadolženega gospodarstva, odprava administrativnih bremen, učinkovita poraba sredstev EU, boj proti korupciji in gospodarskemu kriminalu in pa izvedba ključnih infrastrukturnih projektov, tudi z vključitvijo čim več načrtovanih investicij v evropski naložbeni načrt.

Narobe so nas učili v šolah, zelo malo možnosti je v današnjih časih priti do denarja s pridnim delom, kot so nam še nedavno vlivali v glave – danes je treba znati mešetariti, tudi z denarjem samim.

  • Share/Bookmark

Vlada varčuje preko pogodb

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , — pohajalka ob 08:13, 8.01.2015

Delo je potrebno opraviti ne glede na krizo, ne glede na varčevanje, zujf in politično etiko. Za pogodbe, dražje od 7.500 evrov je vlada lani odštela dobrih 133 mio, naročniki avtorskih, podjemnih in svetovalnih pogodb so ministrstva, organi v sestavi in vladne službe.

Najbolj zapravljivo ministrstvo je ministrstvo za infrastrukturo, kjer se že sicer sučejo visoki denarji, lani je zapravilo slabih 620 .000 evrov gotovega denarja.

Vlada nima redno zaposlenih kadrov, ali pa jih nima dovolj, ali pa obilice dela ne zmorejo zaradi povečanega obsega dela na področju pravnega svetovanja pri zadolževanju in v zagovoru pred arbitražo, vzdrževanja programske opreme, obnavljanja licenc in nadgradnje informacijskih sistemov (na finančni upravi in centrih za socialno delo), nadalje so še elektrika, zavarovanja, zdravstveni pregledi, čiščenje, vzpostavljanje prevoznosti cest po naravnih nesrečah, sanacije mostov, študije razne in poštne storitve.

V nadaljevanju štrlijo iz ‘ne zmoremo sami’ stroški generalnega sekretariata vlade za vilo Zlatorog, kjer se je varčevalo tako, da se je nabavilo novo kuhinjo, notranjo in kopalniško opremo, oblazinjeno pohištvo, zavese in tudi dokumentacijo za ureditev okolice, kar je zneslo za dvoje stanovanj v Ljubljani, dobrih 152.000 evrov.

Zunanje ministrstvo je izven delokrogov delovnih mest adaptiralo veleposlaništvo v Moskvi za dobrih 171.000 evrov, za vzdrževanje gradu Jable pa plačalo dobrih 105.000 evrov.

Ministrstvo za izobraževanje je plačalo po pogodbah Mercatorju 12.000 evrov za reprezentanco v prostorih ministrstva in za eno večerjo in tri kosila za 50 oseb 6.200 evrov, 24.000 evrov za označevanje objektov za slovenske športnike v Sočiju.

Stvar debate je takšna varčevalna politika vlade, ali so zneski morda previsoki, morda celo nepotrebni, saj vlada politično utemeljuje prikrajšave državljanov s krizo. Vladne malhe pa očitno niso še prazne, korita funkcionirajo, saj so prečekirani le večji zneski, zneski nad 7.500 evrov. Zgodba iz ‘evrček na evrček palača’ bi dala večjo sliko vladne potrošnje, dokaz, da gre praznjenje korit tako še učinkoviteje, so marmorne bančne palače.

  • Share/Bookmark

Cena varčevanja in kdo je plačilni

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 07:17, 7.01.2015

Ljudje z obrazi in imeni so tisti, ki v naši državi plačujejo najvišjo ceno varčevanja. To je srednji razred, to so najrevnejši med nami, socialni transferji pa se uspavano zibljejo v birokratskih predalih. To so otroci, mladi, stari, invalidi, revni, ženske, marginalne skupine.

Kakovost življenja se zmanjšuje in ni še videti konca tega dogajanja gospodarski rasti navkljub, priča smo negativni selekciji na vseh življenjskih, gospodarskih in socialnih ravneh. Prekariat Slovenci doživljamo po eni strani v denarnici in življenjskem stilu, ki onemogoča zagotovitev trajne varnosti kljub velikim delovnim naporom. Po drugi strani prekariat označuje tudi duh časa, ki ga doživljamo vsi skupaj (razen redkih bolj svobodnih, beri dovolj premožnih kariernih odskakovalcev med politiko, gospodarstvom in športom).

Nedostopnost zdravstvenih storitev je tudi cena varčevanja, ki jo plačujejo najšibkejši členi slovenske družbe, javna zdravstvena košarica je vedno bolj prazna, dolge čakalne dobe pa lepo zgladijo nedostopnost v dostopnost, ker se čakajoča vrsta v času zmanjša sama po sebi.

Socialna mobilnost zastaja, študentje po zaključku študija, ki so ga študirali na državne stroške, ne dobe zaposlitve in to je za državo zelo negospodarno čisto metanje denarja v brezno brez dna, zgrešena, napačna investicija, ker izdelek šolskih ustanov ni ‘prodan’ v delovna okolja. Strokovnjaki pišejo članke, da bi nekoč vendarle napredovali na višji položaj, ukvarjajo se s teorijami in navajajo deklarirane vire, ker v praksi pri nas ne dobe mesta. Socialna mobilnost torej ni odvisna od spričeval in sposobnosti človeka, ampak od nenavadnih naključij in zvez. Cena varčevanja se kaže v negativnih čustvih jeze, negotovosti, osebnih stisk, vse to pa se manifestira v odnosih med bližnjimi, potem do naključnih najšibkejših, in na koncu do najvišjega nivoja v smislu ‘prekleta država’.

Dogaja se, da se vpišejo v srednjo šolo ljudje, zato da dobijo status dijaka in socialno varnost, čeprav so pred tem že diplomirali na kakšni fakulteti. Imajo status dijaka, ker nimajo plačane zaposlitve. Še se je mogoče pogajati s šolami, da v primeru inšpiciranja statusni dijaki brž vplačajo en izpit, da bi inšpektor ne ugotavljal fiktivnega vpisa. Gre za zmagam-zmagam situacijo, čeprav je to v osnovi goljufija, saj si tako šole finančno pomagajo, mladi pa lažje preživijo. Tretja plat ‘zmagam’ situacije je še statistika, saj bi bila ta prekleto bolj pretresljiva in žalostno višja v tabelah, ki zajemajo brezposelne mlade. Ceno varčevanja plačajo torej diplomiranci brez zaposlitve.

Tudi sicer plačujejo visoko ceno varčevanja mladi in starejši od 55 let, dobivamo vedno več revnih marginalcev na starostni premici. Sredi kriznih let je bila stopnja zaposlenosti mladih (18 – 24 let) pri nas slabih 14-odstotna, kar je pol manj od evropskega povprečja. Podobno slabo je tudi v starostni skupini 55+, stopnja zaposlenosti je bila slabih 23-odstotna, v EU pa je na polovici, 47-odstotna. Ob tem ne gre pozabiti na dejstvo, da je stopnja tveganja revščine za starejše ženske enkrat višja kot za moške.

Vodilna politika, vodilne strukture, kakorkoli jih pač imenujemo, so socializirale škodo, ki je bila narejena z njihovim žegnom in so jo dopustile banke. Za sanacijo teh barabij so šle debele milijarde naše skupne gotovine. Denar je bil vzet ljudem, končal je v zasebnih žepih, dolgovi pa so ostali skupni, socializirani. Najti je mogoče izraz, ki bi bil lahko vzet iz burleske, pa ni, je vzet iz politike gospodarjenja v sodobnem času: subvencioniranje bogatih. S subvencijami država ali širše asociacije skupnosti držav regulirajo, kaj se bo delalo in kdo bo delal, kdo bo služil in seveda tudi način pridelovanja dodane vrednosti.

Revni postajajo vse revnejši, srednji razred dokončno izginja in masovno drsi v revščino. Potrebno bi bilo vzpostaviti varuha revnih Slovencev, saj je tako varčevanje brez dvoma prefinjena oblika kratenja človekovih pravic, ker je bila prizadeta nelegitimno in so nekateri z njo močno obogateli, pa nič delali.

Ob izteku prejšnjega in v zagonu novega koledarskega leta bo treba delati drugače.

  • Share/Bookmark

Uklonilni zapor

Zapisano pod: Domovina, Slovenija Tagi: , — pohajalka ob 17:26, 17.12.2014

Imeli smo uklonilni zapor in ljudje so se čudili: ne morem plačati globe, grem v zapor, in še vedno moram plačati globo, čeprav še vedno ne morem, nimam.

Takole uklanjanje smo imeli: Uklonilni zapor je pravni institut, ki lahko traja največ 30 dni. Sprejet je bil leta 2005 in že od samega začetka veljavnosti je hudo buril duhove, seveda tistih, ki jih je zakon uklanjal. Uvedli so ga kot odgovor na problem neučinkovitosti pri izterjavi denarnih kazni, izrečenih v postopkih o prekrških, ki je bila v prvi vrsti posledica plačilne nediscipline. Plačilno disciplino je država uvajala pri malih prekrškarjih (cca 60 mio letno), saj globe in kazni velikim prekrškarjem ni problem plačati, plačevati. Zakon predvideva, da se storilca prekrška, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor. Z izvršitvijo uklonilnega zapora pa obveznost plačila globe ne preneha, torej ga je prekrškar v vsakem primeru dolžan poravnati. Preračunljivost tistih, ki so se z ‘raje grem v zapor, pa naj me država futra’ hoteli izogniti plačilu, jim ni uspelo. Tako je bilo še pred nekaj dnevi.

Zdaj je ustavno sodišče določbe uklonilnega zapora razveljavilo v celoti. Postopek za oceno ustavnosti je začelo na zahtevo varuha človekovih pravic. Odločeno je, da se ustavijo vsi postopki odločanja o uklonilnem zaporu, ki do objave odločitve ustavnega sodišča še niso bili končani, v primerih, kjer je bil postopke o uklonilnem zaporu že končan, pa se uklonilni zapor ne izvrši, oziroma se njegovo izvrševanje ustavi. Nekateri uklanjani pridejo domov.

Podlaga, po kateri je ustavno sodišče tako odločilo, pa ni protiustavnost izpodbijanega ukrepa uklonilnega zapora, ampak gre za neskladnost z ustavo med pogoji in ureditvijo postopka, kot so predpisani za izrekanje uklonilnega zapora, ker ne dajejo v zadostni meri jamstev, ki jih zagotavlja ustava.

Na kratko to pomeni, da je urejanje uklonilnega zapora nedopustno posegajoče v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Uklonilni zapor je bil nekaterim odrejen, čeprav niso imeli možnosti za plačilo globe, drugi so bili nemočni, da bi se v postopku izognili prestajanju uklonilnega zapora ipd.

Sodišča bodo zdaj pač laže podelala zaostanke, s prerazporeditvijo tistih zaposlenih, ki so pisali odločbe neplačnikom glob. Morda jih celo prerazporedijo na izterjavo slabih kreditov, kar bi bila nedvomno odlična rešitev za državo in državljane, pa še odpuščati ne bi bilo treba. Da bi pa nosil odgovornost za narobe zakon zakonodajalec, tisti, ki je tak zakon napisal, to je pa v naši pravni državi narobe pričakovati.

Uklanjani pa morda zdaj lahko od države izterjajo odškodnino in plačajo globo.

  • Share/Bookmark

Čigavi bodo otroci slovenske prihodnosti?

Zapisano pod: Domovina, Ljudje, Slovenija Tagi: , , , — pohajalka ob 21:28, 15.12.2014

Socialistično udarna združena levica je udarila žebljico na glavico: v parlamentarni postopek je vložila novelo zakona o družinskih razmerjih in zakonski zvezi, bistvo novele pa je odprava diskriminacije med raznospolno in istospolno usmerjenimi osebki.

Žebljica na glavici so otroci, pravzaprav pravica vseh vrst parov do otrok, ne glede na spol, poročenost ali neporočenost, torej pravica, ki ni samoumevno dana od narave nikomur. Baje je med nami približno četrtina takšnih, ki imajo težave pri ‘pridobivanju’ dobrine ‘moj otrok’ in jim do izpolnitve želje po lastnem otroku pomaga javna medicina, žal ne vsem enako uspešno.

Ja, zanka je v otrocih, v pravici do lastnega otroka. Tik pred božičem, ki naj bi bil tudi pri nas družinski praznik, je vprašanje pravice do posvojitve otroka prav primerna tema za razpravo v parlamentu. Še ne dolgo nazaj pa je bil referendum tisti, ki pravnega položaja istospolnih partnerjev ni izenačil na področju skupnih posvojitev otrok.

Če je stališče slovenskih državljanov še odklonilno do izenačitve posvojitvenih pravic, bo Cerar znova izgubil nekaj javne podpore. Predsednik vlade pogumno podpira, tudi njegova stranka SMC popolnoma in v celoti podpira pravice vseh, gejev in lezbijk, biseksualcev in transseksualcev, SMC in Cerar tudi ne bosta nasprotovala izenačitvi pravic istospolnih, čeprav v zakonu še ni urejano vprašanje posvojitev otrok.

Se pa Cerar in njegova SMC še nista izjasnila o tem, kateri predlog zakona bo šel v obravnavo, predlog ZL ali njegov. Najprej se bosta posvetovala, Cerar in njegova smc, sprejela oceno glede podpore ZL, sprejela oceno ev. sprememb, morda celo pride predsednik vlade s kakšnim čisto novim predlogom, kaj od vsega naštetega pa bo, je predsedniku vlade težko napovedati. Ampak on in SMC podpirata lgbt, njihove pravice, tudi pravice do otrok.

Ministrica Kopač Mrakova je jasnejša, tudi bolj politična je, saj napoveduje dva zakona koalicije, tako bi ne obšli referenduma o družinskem zakoniku. Enega že imajo, tistega o partnerski skupnosti, za katerega ministrica napoveduje njegov sprejem že v kratkem. Politika, temelj za spremembo zakonodaje na tem področju je po njenem koalicijska pogodba, ki je Cerar tokrat v zvezi s posvojitvami otrok ni omenjal.

Nekoč bomo seveda dobili zakon o družinah, ki bo urejal vse od kraja, tudi vse tisto, kar v padlem družinskem zakoniku še ni bilo predvideno. Gre za koristi otrok po dolgem in počez, za vprašanja rejništva, skrbništva, ukrepov družinske politike. Teh slednjih se predlog ZL ne dotika.

ZL pravi ja, predsednik vlade pravi ja, njegova smc pravi ja, čeprav bosta oba še ocenjevala, se vendar da pričakovati pozitivno stališče, pristojna ministrica pravi ja (za dva zakona), referenduma ne bo (in referendumske volje tudi ne), torej politične volje je obilo, otrok pa itak ne bo nihče spraševal. Ne prej ne potlej.

Za razliko od Cerarja, ki bi izdeloval politične ocene predvsem v svoji stranki, bi ministrica razpravljala o posvojitvah znotraj koalicije, ker vidi zakon kot stvar politične volje.

Zna pa biti nerodno in morda v resnici ne izraz politične volje, zgolj stranski učinek sicer nediskriminatornega zakona, če se bosta lahko nekoč v bližnji prihodnosti potegovala za pravico do posvojitve recimo dva moška, oče in sin, ki se bosta seveda zakonito opredelila za družino. Ker ne bo posebej zapisano, da ne smeta biti v krvnem sorodstvu, ne bo starostnih omejitev, ne bo … Velika odgovornost čaka parlamentarce, narediti morajo tako, da bo za otroke dobro poskrbljeno v družinah.

  • Share/Bookmark

 

Blog in continuo | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |